Veliki Spopad

Poglavje 8—Luter pred državnim zborom

Nemčiji je zavladal novi cesar Karel V. Rimski poslanci so pohiteli, da bi mu čestitali in ga nagovorili, naj uporabi svojo moč proti reformaciji. Iz druge strani je saški volilni knez, komur je bil Karel V. precej dolžan za svojo krono, prosil cesarja, naj ne ukrepa proti Lutru, dokler ga ne zasliši. Tako se je cesar znašel pred težavno zadrego. Papeževi pristaši bi bili zadovoljni zgolj z odlokom o Lutrovi obsodbi na smrt. Volilni knez pa je odločno izjavil, da “ne njegovo veličanstvo ne kdor koli drug ni dokazal, da so Lutrovi spisi ovrženi’’. Zahteval je, “da se doktorju Martinu da jamstveno pismo, s katerim bi lahko stopil pred sodišče učenih, pobožnih in nepristranskih sodnikov”. ¹ VS 96.1

Pozornost vseh strank je bila sedaj usmerjena na zbor nemških držav, ki so ga sklicali v Wormsu kmalu potem, ko je Karel V. zasedel prestol. Na zboru bi morali razpravljati o pomembnih političnih vprašanjih in zadevah; nemški knezi so se morali prvič srečati s svojim mladim vladarjem v posvetovalni skupščini. Z vseh strani države so v Worms prišli visoki državni in cerkveni dostojanstveniki: svetovni velikaši visokega rodu, mogočni in lju-bosumni na svoje dedne pravice; cerkveni poglavarji, ki so se zavedali svojega nadrejenega položaja in svoje moči; dvorni vitezi s svojim oboroženim spremstvom in poslanci okoliških ter oddaljenih držav. Glavni predmet, ki je zbujal pozornost tega velikega zbora, pa je bila seveda zadeva saškega reformatorja. VS 96.2

Karel V. je poprej ukazal volilnemu knezu, naj pripelje s seboj na zbor Lutra. Zagotovil mu je zaščito in obljubil svobodo za razpravljanje o spornem vprašanju s pristojnimi osebami. Luter si je želel stopiti pred kralja. Njegovo zdravje se je tedaj poslabšalo; vendar je pisal volilnemu knezu: “Če do takrat ne bom ozdravel, bom v Worms prišel bolan, saj cesarjev poziv smatram kot klic samega Boga. Pričakujem, da bodo z menoj ravnali nasilno (saj me ne kličejo, da bi se česa naučili), zato svojo stvar izročam v Gospodove roke. On, ki je rešil tri mladeniče v goreči ognjeni peči, še vedno živi in vlada. Če me On ne reši, moje življenje ni veliko vredno. Preprečiti bo treba, da evangelij ne bo izpostavljen sramotenju hudobnih. Njihova strahopetna zmaga bo povzročila prelivanje krvi zanj. Ne vem, kaj bo bolj koristno za zveličanje vseh, moje življenje ali moja smrt. ... Od mene lahko pričakujete vse, samo ne bega in zanikanja. Bežati ne morem, zanikati pa še manj.” ² VS 97.1

Novica, ki je krožila po Wormsu, da bo Luter prišel na zbor, je povzročila v mestu veliko vznemirjenje. Papežev poslanec Aleander, kateremu je bila posebej zaupana naloga ustaviti reformacijo, se je zelo vznemiril in razjezil. Vedel je, da bo Lutrov prihod na zbor imel usodne posledice za papeštvo. Voditi raziskavo o primeru, ki ga je papež že obsodil, bi pomenilo prezreti veljavo neomejenega papeža. Nadalje se je bal, da bi mogočni in zgovorni dokazi utegnili mnoge kneze odvrniti od papeža. Zato je pri Karlu V. vložil najbolj odločno pritožbo proti Lutrovemu prihodu v Worms. Približno ob tem času je bila objavljena tudi poslanica o Lutrovem izobčenju. Vse to in nagovarjanje papeževega odposlanca je privedlo cesarja k popuščanju. Pisal je volilnemu knezu, da mora Luter ostati v Wittenbergu, če se ne želi odpovedati nauku. VS 97.2

Aleander pa s takšno zmago ni bil za-dovoljen. Uporabil je vso svojo moč in zvitost, da bi zagotovil Lutrovo obsodbo. Bil je vztrajen, vendar ne iz plemenitih vzpodbud, pač pa da je obtožil Lutra pred knezi, prelati in drugimi člani zbora zaradi “vstaje, upora, brezbožnosti in bogokletja”. Toda njegova hudobija in jeza sta preočitno razodevali duha, ki mu je vladal. Slišati je bilo opazke; “Spodbujata ga sovraštvo in maščevanje, ne pa gorečnost in pobožnost.” ³ Večina zbora je bila bolj kakor kdaj prej naklonjena Lutrovemu delu. VS 97.3

Aleander je s še večjo močjo pritiskal na cesarja, da je dolžan izvršiti papeževe ukaze. Po nemških zakonih pa tega ni mogel narediti brez soglasja knezov. Nazadnje je cesar popustil njegovemu nadlegovanju in ukazal, naj poda svojo zadevo pred zbor. “To je bil slavnostni dan za papeževega odposlanca. Zbor je bil velik, toda predmet razprave ga je v velikosti prekašal. Aleander se je skliceval na Rim ... mater in gospodarico vseh cerkev.” Pred zbranimi krščanskimi knezi je branil vrhovno Petrovo oblast. “Z govorniško spretnostjo je pridobil priložnost, ki jo je predvidel Bog. Hotel je, da Rim pred svojo obsodbo priča in se zagovarja na najbolj veli-častnem sodišču po svojem najsposobnejšem govorniku.”⁴ Tisti, ki so bili naklonjeni reformatorju, so s strahom opazovali vpliv Aleandrovega govora. Saški volilni knez ni bil navzoč, vendar je poslal nekaj svojih svetovalcev poslušat papeževega poslanca in zapisat njegov govor. VS 97.4

Aleander se je z močjo svoje učenosti in zgovornosti trudil ovreči resnico. S številnimi obtožbami je Lutra označil kot javnega sovražnika cerkve in države, živih in mrtvih, duhovnikov in posvetnih ljudi, cerkvenih zborov in posameznih kristjanov. Dejal je, da je “Lutrovih zmot toliko, da bi bilo treba zaradi njih sežgati sto tisoč krivovercev”. VS 98.1

Na koncu govora je zasmehoval vse pristaše reformacije. “Kdo so ti luteranci? Gruča nesramnih učiteljev, pokvarjenih duhovnikov, razuzdanih redovnikov, ne-razumnih pravnikov, popačenega plemstva z navadnim ljudstvom vred, ki so ga pokvarili in zapeljali. Koliko bolj številna, sposobna in mogočna je katoliška stranka! Soglasna odločitev tega slavnostnega zbora bo razsvetlila preproste, posvarila nerazumne, pomagala neodločnim in okrepila slabotne.” ⁵ VS 98.2

Na takšen način so bili napadani branilci resnice v vseh časih. S podobnimi dokazi se tudi danes nasprotuje vsem, ki si upajo s preprostimi in jasnimi nauki Božje besede nasprotovati javnim zmotam. “Kdo so ti oznanjevalci novih naukov?” vpijejo tisti, ki želijo priljubljeno vero. “So neizobraženi, maloštevilni in iz najrevnejših slojev. Vendar trdijo, da imajo resnico in da so Božje izvoljeno ljudstvo. V resnici pa so nevedni in zavedeni. Kako večja je po številu in vplivu naša cerkev! Koliko velikih in učenih mož je med nami! Kako večja moč je na naši strani!” Te trditve imajo velik vpliv na ljudi, vendar tudi danes niso dovolj prepričljive, kakor niso bile niti v reformatorjevih dneh. VS 98.3

Reformacija se ni končala z Lutrom, kakor nekateri mislijo. Nadaljevati se mora do konca svetovne zgodovine. Bistvo Lutrovega dela je bilo obsijati druge z lučjo, s katero je Bog razsvetlil njega. Vendar pa mu ni bila dana vsa resnica, ki mora obsijati svet. Od tistega časa vse do danes se postopoma razodeva nova luč, ki razsvetljuje strani Svetega pisma. Tako so se neprestano razodevale nove resnice. VS 98.4

Govor papeževega odposlanca je na zbor naredil globok vtis. Luter ni bil navzoč, da bi z jasnimi in prepričljivimi resnicami Božje besede premagal papeževega prvaka. Nihče ga ni poskušal braniti. Večina zbora se je strinjala, da se obsodbi njega in njegov nauk, po možnosti pa iztrebi tudi krivoverstvo. Rim je imel več kot dobro priložnost, da obrani svojo zadevo, saj se je lahko zagovarjal z vsemi možnimi sredstvi. Toda njegova navidezna zmaga je bila znamenje poraza. Po tem odkritem spopadu med resnico in zmoto je razlika med njima postala še jasnejša. Po tistem dnevu Rim nikoli več ni stal tako zanesljivo kakor tedaj. VS 98.5

Medtem ko je bila večina zbora pripravljena izročiti Lutra rimskemu maščevanju, so mnogi med njimi videli in obsojali hudobijo, ki je obstajala v cerkvi. Želeli so izkoreniniti zlorabe pokvarjenih in lakomnih duhovnikov, zaradi katerih je trpel nemški narod. Odposlanec je predstavil papeško oblast v najlepši luči. Tedaj je Božji Duh spodbudil nekega člana zbora, da je prikazal pravo podobo papeške tiranije. Med zbranimi knezi je plemenito in odločno vstal saški vojvoda Georg. S strašno natančnostjo je opisal vse prevare in pregrehe papeštva ter njegove grozne posledice. Na koncu je dejal: VS 98.6

“To je samo nekaj zlorab, ki pričajo proti Rimu. Zavrgli so sleherno zadržanost; njihov edini cilj je ... denar, denar, denar ... Tako pridigarji, ki bi morali oznanjati resnico, pravzaprav govorijo samo laži. Ljudstvo pa jih mora prenašati in celo nagrajevati, saj so njihovi dohodki toliko večji, kolikor bolj lažejo. Iz teh motnih studencev teče umazana voda. Nezmernost ponuja roko skoposti. ... Na žalost duhovščina povzroča pohujšanje, ki toliko ubogih ljudi peha v večno pogubo. Splošna reforma se mora izvršiti.” ⁶ VS 98.7

Niti sam Luter ne bi mogel podati moč-nejših in očitnejših obtožb proti papeški pokvarjenosti. Toda te besede so bile učin-kovitejše zaradi dejstva, da jih je podal od-ločen reformatorjev nasprotnik. VS 99.1

Če bi člani zbora imeli odprte oči, bi lahko videli Božje angele, kako pošiljajo svetle žarke v temo ter odpirajo um in srce za sprejemanje resnice. Moč Boga resnice in modrosti je vplivala celo na sovražnike reformacije. Pot za vzvišeno delo, ki ga je bilo treba opraviti, je bila pripravljena. Martin Luter ni bil navzoč, a vendar se je na zboru slišal glas Nekoga, ki je večji od njega. VS 99.2

Narodni zbor je takoj izvolil komisijo za pripravo seznama vseh papeških davkov, ki so tako surovo tlačili nemški narod. Seznam je vseboval sto eno točko. Izročili so ga kralju in ga prosili, naj z ustreznimi ukrepi ukine te zlorabe. Pobudniki so izjavili: “Koliko kristjanov je izgubljenih! Kakšno ropanje, izsiljevanje in podkupovanje se dogaja zaradi tega, ker jih dovoljuje vrhovna glava krščanstva! Naša dolžnost je zaustaviti pogubo in sramoto, ki grozi našemu ljudstvu. Zato vas ponižno prosimo, da določite splošno reformo, jo prevzamete in izpeljete.” ⁷ VS 99.3

Tedaj je zbor zahteval pripeljati refor-matorja predse. Aleander je nasprotoval tej zahtevi z izsiljevanjem, protestiranjem in grožnjami; končno pa je le popustil. Lutra so poklicali, da pride pred zbor. Vabilo in jamstveno pismo, ki mu je zagotavljalo varno vrnitev, mu je v Wittenberg prinesel glasnik. Ta je moral izvršiti tudi ukaz in Lutra spremljati v Worms. VS 99.4

Lutrovi prijatelji so se prestrašili in razžalostili. Ker so poznali predsodke in nenaklonjenost njegovih sovražnikov, so se bali, da ne bodo spoštovali jamstvenega pisma. Prosili so ga, naj svojega življenja ne izpostavlja nevarnosti. Odgovoril jim je: “Papeški pristaši ne želijo mojega prihoda v Worms, temveč mojo obsodbo in smrt. Nič zato. Ne prosite v molitvi zame, temveč za Božjo besedo. ... Kristus mi bo dal svojega Duha, da premagam pridigarje zmot. Preziral sem jih v življenju, premagal jih bom s smrtjo. Njihov cilj je, da me v Wormsu prisilijo k odpovedi; moja odpoved pa bo naslednja: Prej sem rekel, da je papež Kristusov namestnik, sedaj pa pravim, da je Gospodov nasprotnik in Satanov apostol.” ⁸ VS 99.5

Luter na tej nevarni poti ni smel potovati sam. Trije njegovi najboljši prijatelji so se odločili, da ga bodo spremljali s cesarskim poslancem vred. Melanchthon se jim je želel pridružiti. Njegovo srce je bilo povezano z Lutrovim, zato si ga je želel spremljati tudi v ječo ali v smrt, če bo treba. Toda njegove prošnje niso bile uslišane. Če bi namreč Luter moral umreti, bo njegov mladi sodelavec nadaljeval delo reformacije. Ob slovesu mu je reformator dejal: “Če se ne vrnem in če me sovražniki ubijejo, dalje oznanjaj in trdno stoj v resnici. Delaj namesto mene. ... Če ti živiš, bo moja smrt malo pomembna.” ⁹ Študentje in meščani, ki so se zbrali ob Lutrovem odhodu, so bili žalostni. Mnogi, katerih srca je ganil evangelij, so se jokaje poslavljali od njega. Tako so reformator in njegovi spremljevalci zapustili Wittenberg. VS 99.6

Na poti so opazili, da so ljudje potrti zaradi slabih slutenj. V nekaterih mestih jim niso izkazali nikakršne časti. Ko so se ustavili, da bi prenočili, je prijazen duhovnik povedal, da se boji zanj. Pokazal mu je portret italijanskega reformatorja, ki je pretrpel mučeniško smrt. Drugi dan so zvedeli, da so v Wormsu obsodili Lutrove spise. Cesarski poslanci so raznašali cesarjev ukaz in pozivali ljudstvo, naj oblastem izroči vsa prepovedana dela. Poslanec, ki se je že na zboru bal za Lutrovo varnost, je pomislil, da se je Luter sedaj omajal v svoji odločitvi. Vprašal ga je, ali še vedno želi nadaljevati pot. Luter mu je odgovoril: “Čeprav so me prekleli in to oznanili v vsakem mestu, bom vendar šel.” ¹⁰ VS 100.1

V Erfurtu so Lutra sprejeli s častjo. Obdan z gručo privržencev je šel po ulicah, po katerih je nekoč pogosto hodil z beraško torbo. Obiskal je svojo samostansko celico in se spomnil spopadov, po katerih je njegovo srce sprejelo luč, ki je sedaj razsvetljevala celotno Nemčijo. Povabili so ga, naj pridiga. To mu je bilo sicer prepovedano, vendar je poslanec privolil. Tako je menih, nekdanji služabnik samostana, spet stopil na prižnico. VS 100.2

Veliko množico poslušalcev je nagovoril s Kristusovimi besedami: “Mir vam!” Nadaljeval je: “Vsi filozofi, doktorji in pisci so se trudili naučiti ljudi, kako lahko dobijo večno življenje, vendar jim ni uspelo. Prav o tem vam želim spregovoriti. ... Bog je obudil od mrtvih Človeka, Gospoda Jezusa Kristusa, da bi On uničil smrt, izkoreninil greh in razbil peklenska vrata. To je delo zveličanja. ... Kristus je zmagal, to je veselo sporočilo, mi pa smo odrešeni z njegovim delom in ne s svojimi dejanji. ... Naš Gospod Jezus Kristus je rekel: ‘Mir vam, poglejte moje roke.’ To pomeni: Poglej, o človek, jaz, samo jaz sem tisti, ki odjemljem tvoj greh in te rešujem. Sedaj imej mir, pravi Gospod.” VS 100.3

Dalje je razlagal, da se prava vera kaže s svetim življenjem. “Ker nas je Bog rešil, naj bodo naša dela njemu po volji. Ali si bogat? Tedaj naj tvoje bogastvo streže potrebam revežev. Ali si reven? Tedaj naj tvoja služba streže bogatim. Če pa je tvoje delo koristno samo zate, potem je laž služba, za katero misliš, da jo opravljaš Bogu.” ¹¹ VS 100.4

Ljudje so poslušali kakor očarani. Kruh življenja se je lomil tem sestradanim dušam. Kristus je bil povišan nad papeže, odposlance, cesarje in kralje. Luter ničesar ni omenjal o svojem nevarnem položaju. Ni hotel postati predmet pozornosti in sočutja. Z gledanjem na Kristusa je zgubil sebe spred oči. Skril se je za Človekom z Golgote in si prizadeval predstaviti Jezusa kot odrešenika grešnikov. VS 100.5

Med nadaljevanjem njegove poti so se povsod zanimali za reformatorja. Radovedna množica se je gnetla okrog njega in prijateljski glasovi so ga opozarjali na načrte Rima. “Sežgali vas bodo,” so govorili nekateri, “vaše telo bodo kakor Husovo spremenili v pepel.” Odgovoril jim je: “Če bi od Wittenberga do Wormsa prižigali ogenj, katerega zublji bi segali do neba, bi vendar šel po tej poti v Gospodovem imenu. Odšel bom prednje, stopil bom v čeljust tej pošasti, polomil ji bom zobe in oznanjal bom Gospoda Jezusa Kristusa.” ¹² VS 100.6

Vest o njegovem približevanju Wormsu je povzročila veliko vznemirjenje. Sovražnike je skrbelo za uspeh njihovega dela, medtem ko so se prijatelji bali za njegovo varnost. Hoteli so ga prepričati, naj ne stopi v mesto. Papeževi pristaši so mu svetovali, naj se umakne v grad nekega prijaznega viteza, kjer bodo lahko v miru prišli do rešitve. Prijatelji so ga začeli strašiti z nevarnostmi, ki mu pretijo. Vsi njihovi napori so bili zaman. Luter je neomahljivo odgovoril: “Ko bi bilo v Wormsu toliko hu-dičev, kolikor je opek na strehi, bi vendar stopil vanj.” ¹³ VS 100.7

Ob njegovem prihodu v Worms mu je pred mestnimi vrati zaželela dobrodošlico tako velika množica ljudi, ki se ni zbrala niti ob kraljevemu pozdravu. Navdušenje je bilo veliko. Na lepem pa je nekdo s prodornim in žalostnim glasom zapel pogrebno pesem, da bi Lutra spomnil na usodo, ki ga čaka. Ko je stopal z voza, je dejal: “Bog bo moja obramba.” VS 101.1

Papeževi pristaši niso verjeli, da si bo Luter upal priti v Worms, zato jih je njegov prihod navdal s strahom. Cesar je takoj poklical svoje svetovalce, da bi se posvetoval, kako bodo ravnali. Neki škof, zakrknjen papežev pristaš, je izjavil: “O tem smo že dosti razpravljali. Vaše veličanstvo naj se že enkrat znebi tega človeka. Ali ni Sigismund ukazal sežgati Jana Husa? Naša dolžnost ni dajati ali spošto-vati jamstveno pismo nekega krivoverca.” Karel V. pa je odvrnil: “Ne, moramo se držati svoje obljube.” ¹⁴ Torej je bilo odločeno: Luter mora biti zaslišan. VS 101.2

Vse mesto je želelo videti tega nenavad-nega človeka, zato je množica obiskovalcev kmalu napolnila njegovo bivališče. Luter je komaj okreval od svoje nedavne bolezni. Bil je tudi utrujen od dvotedenskega poto-vanja. Moral se je pripraviti za naslednji dan, saj je bil pred pomembnim dogodkom. Potreben je bil miru in počitka, a mu je na koncu za oddih ostalo le nekaj ur, saj so si ga plemiči, knezi, duhovniki in meščani tako zelo želeli videti, da so se gnetli okrog njega. Med njimi so bili plemiči, ki so od cesarja pogumno zahtevali reformo cerkvenih zlorab. Bili so, kakor je rekel Luter, “osvobojeni z mojim evangelijem”. ¹⁵ Prijatelji in sovražniki so prihajali, da bi videli pogumnega meniha; vse je sprejemal z enakim mirom in vsem odgovarjal z dostojanstvom in modrostjo. Njegova drža je bila odločna in pogumna, obraz pa vljuden in vesel, čeprav je bil bled in naguban zaradi napora in bolezni. Svečanost in globoka resnost njegovih besed sta mu dajali moč, ki se ji niti njegovi sovražniki niso mogli popolnoma upreti. Prijatelji in sovražniki so ga občudovali. Prvi so v njem prepoznali Božjo moč, drugi pa so ponavljali misel farizejev za Kristusa: “Hudič je v njem.” Drugi dan so Lutra poklicali pred zbor. Neki cesarski uslužbenec je bil določen, da ga pripelje v zborno dvorano. To mu je komaj uspelo, kajti vse ulice so bile prepolne gledalcev. Želeli so videti meniha, ki si je upal upreti papeški veljavi. VS 101.3

Ko se je Luter podal pred sodnike, mu je neki general, zmagovalec mnogih bitk, vljudno rekel: “Ubogi menih, ubogi menih. Čaka te spopad, kakršnega niti jaz niti kateri koli vojskovodja ni videl v najbolj krvavem boju. Toda če je tvoje delo pravično in si prepričan o tem, pojdi naprej v Božjem imenu in se ničesar ne boj. Bog te ne bo zapustil.” ¹⁶ VS 102.1

Nazadnje je Luter stal pred državnim zborom. Cesar je sedel na prestolu. Obdajale so ga najbolj imenitne osebnosti kraljestva. Nikoli se noben človek ni pojavil pred veličastnejšim zborom, kakor pa je bil ta, pred katerim se je moral Martin Luter zagovarjati za svojo vero. “Že sam njegov nastop je bil znak sijajne zmage nad papeštvom. Papež ga je obsodil, a on pogumno stopi pred njegovo sodišče in ga s to potezo popolnoma nadvlada. Papež ga je preklel in izključil iz sleherne človeške družbe; sedaj pa je vljudno poklican in sprejet pred najveličastnejšim svetovnim zborom. Papež ga je obsodil na dosmrtni molk, sedaj pa mora govoriti pred tisočimi pozornimi poslušalci, ki so se zbrali iz najbolj oddaljenih krščanskih dežel. Tako je po Lutrovi zaslugi prišlo do velike prelomnice. Glas nekega meniha je povzročil, da je Rim doživel ponižanje - začel je izgubljati svoj prestol.” ¹⁷ VS 102.2

Pred tako mogočno in slavno skupščino se je reformator skromnega rodu zmedel in prestrašil. Nekateri knezi so videli njegovo vznemirjenje, zato so se mu vljudno približali. Eden izmed njih mu je zašepetal: “Ne bojte se njih, ki ubijajo telo, duše pa ne morejo umoriti.” Drugi je dodal: “Ko pa vas pripeljejo pred vladarje in cesarje zaradi mojega imena, Duh vašega Očeta vam bo dal, kaj naj govorite.” Tako so velikaši tega sveta uporabili Kristusove besede, da bi ohrabrili Božjega služabnika v času preizkušnje. VS 102.3

Lutra so pripeljali do prostora nasproti cesarskemu prestolu. V zborni dvorani je nastala tišina. Tedaj je vstal cesarski služabnik, pokazal na zbirko Lutrovih spisov in povabil reformatorja, naj odgovori na dve vprašanji: “Ali prizna, da so ti spisi njegovi, in ali je pripravljen zanikati mnenja, ki jih podaja v njih.” Ko so prebrali naslove knjig, je Luter v odgovor na prvo vprašanje priznal, da so knjige njegove. Potem pa je dejal: “Drugo vprašanje pa se nanaša na vero in zveličanje ljudi; tiče se Božje besede, ki je največji in najdragocenejši zaklad v nebesih in na zemlji. Zato bi ravnal nerazumno, če bi odgovoril prej, preden razmislim. Kajti utegnil bi trditi manj, kakor razmere zahtevajo, ali pa več, kakor zahteva resnica, in bi se na ta način pregrešil proti Kristusovim besedam: ‘Kdor koli pa me zataji pred ljudmi, zatajim tudi jaz njega pred svojim Očetom, ki je v nebesih.’ (Mt 10,33) Zato ponižno prosim kraljevsko veličanstvo, naj mi da čas za razmislek, da bi lahko odgovoril, ne da bi se pregrešil proti Božji besedi.” ¹⁸ VS 102.4

Lutrova zahteva je bila preudarna. Tako je namreč prepričal zbor, da ne ravna po občutkih ali trenutnih vzpodbudah. Ker je veljal za pogumnega in nepopustljivega, sta njegova vidna mirnost in samoobvladovanje osupnila zbrane. To je okrepilo njegovo moč in ga usposobilo, da je pozneje odgovoril razumno in odločno, modro in dostojanstveno, s čimer je presenetil in zmedel svoje nasprotnike ter pokaral njihovo drznost in ošabnost. VS 102.5

Naslednji dan je moral zopet stopiti pred zbor, da bi dal svoj končni odgovor. Reformatorju je za trenutek upadlo srce, ko je gledal moči, ki so se združile proti resnici. Njegovo zaupanje se je omajalo; prevzel ga je strah in trepet. Zgrozil se je. Pred njim so se množile nevarnosti. Kazalo je, da bodo njegovi sovražniki slavili zmago in da bodo zagospodarile moči teme. Oblaki so se kopičili pred njim. Zdelo se je, da ga ločujejo od Boga. Kako si je želel zagotovila, da je Gospod nad vojskami z njim. V duševnem strahu je padel z obrazom na tla in iz njegovega strtega srca se je trgal krik, ki ga je samo Bog lahko popolnoma razumel. VS 102.6

Prosil je: “O vsemogočni in večni Bog, kako strašen je ta svet! Glej, odprl je svoja usta, da me požre, moje zaupanje vate pa je tako slabotno. ... Če se moram zanašati samo na moč tega sveta, potem je zame vse izgubljeno. ... Prišla je moja zadnja ura, moja obsodba je razglašena. ... O Bog, ti mi pomagaj proti modrosti tega sveta. Naredi to ... ti sam ... kajti to delo ni moje, temveč tvoje. Tukaj nimam česa iskati; nimam česa razpravljati z velikaši tega sveta. ... To delo je vendar tvoje, je pravično in večno. O Gospod, pomagaj mi! Zvesti, nespremenljivi Bog, ne zaupam v nobenega človeka. ... Kar je človeško, je nezanesljivo. Vse propada, kar pride od člo-veka. ... Ti si me izvolil za to delo. ... Bodi z menoj zaradi imena tvojega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa, ki je moja obramba, moj ščit in moj trdni grad.” ¹⁹ VS 103.1

Bog vse modrosti je obvaroval reformatorja pred zaupanjem v lastno moč, ki bi ga vodila v pogubo. Pomagal mu je spoznati, kakšna nevarnost mu preti. Groza, ki ga je prevzela, ni izhajala iz strahu pred lastnim trpljenjem ali smrtjo, ki ju je slutil tako blizu. Nastopil je odločilni trenutek, on pa je čutil, da nima moči soočiti se z njim. Zaradi njegove slabosti bi njegovo delo resnice utegnilo doživeti poraz. Bojeval se je z Gospodom ne za osebno varnost, temveč za zmago resnice. Občutil je enak strah in duševni boj, kakor Izrael v noči, ko se je ob osamljenem potoku boril z Bogom in zmagal. Tudi Luter je dosegel to zmago. V svoji popolni nebogljenosti se je s trdno vero oprijel Kristusa, mogočnega osvoboditelja. Ohrabrila ga je gotovost, da pred zbor ne bo stopil sam. V njegovi duši je znova zavladal mir. Veselil se je dane priložnosti, da lahko poviša Božjo besedo pred vladarji ljudstev. VS 103.2

Luter se je s trdnim zaupanjem v Boga pripravljal za spopad, ki ga je čakal. Naredil je načrt za svoj odgovor. Preveril je nekaj besedil v svojih spisih in poiskal v Svetem pismu ustrezne dokaze, s katerimi bo podprl svoje trditve. Tedaj je levico položil na sveto knjigo, ki je bila odprta pred njim, desnico pa je dvignil proti nebesom in obljubil, “da bo ostal zvest evangeliju in bo svobodno izpovedal svojo vero, četudi bi moral to zapečatiti s svojo krvjo”. ²⁰ VS 103.3

Ko se je znova pojavil pred državnim zborom, njegov obraz ni kazal niti sledu zmedenosti ali strahu. Miren in spokojen, z vzvišenim pogumom in plemenitostjo je stal kakor Božja priča pred velikaši tega sveta. Cesarski uslužbenec je zahteval njegovo odločitev o tem, ali je pripravljen zanikati svoj nauk. Luter je odgovoril mirno in ponižno, brez hudobije in strasti. Njegovo vedenje je bilo skromno in spoštljivo, vendar je kazal trdno zaupanje in veselje, s čimer je presenetil zbor. VS 103.4

“Vzvišeni cesar, sijajni knezi, slavna gos-poda,” je dejal, “danes stopam pred vas po ukazu, ki ste mi ga dali včeraj. Po Božji milosti prosim vaše cesarsko veličanstvo, da milostljivo posluša zagovor dela, za katero sem prepričan, da je pravično in resnično. Če morda zaradi neznanja prekršim dvorne običaje in predpise, vas prosim, da mi odpustite, kajti nisem odrastel v kraljevski palači, temveč v samoti samostana.” ²¹ VS 103.5

Potem se je lotil obravnave in razlage. Povedal je, da se njegova dela razlikujejo po značaju. V nekaterih razpravlja o veri in dobrih delih, zato so jih celo njegovi sovražniki priznali za varne in tudi za ko-ristne. Z odpovedjo teh bi zavrgel resnico, ki jo vsi priznavajo. Druge knjige so sestavljene iz spisov, ki odkrivajo papeško pokvarjenost in zlorabo. Odpovedati se tem spisom bi pomenilo okrepiti rimsko nasilje in na stežaj odpreti vrata mnogim še večjim krivičnostim. Tretja vrsta knjig nasprotuje nekaterim osebnostim, ki so zagovarjale obstoječe zlo. Priznal je, da je v teh spisih bil pogosto zelo oster, kljub temu da se dobro zaveda lastnih napak. Tako se niti tem knjigam ne more odpovedati, kajti takšno ravnanje bi opogumilo sovražnike resnice, in ti bi izkoristili priložnost, da bi s še večjo surovostjo zatirali Božje ljudstvo. VS 103.6

“Vendar pa sem jaz samo človek, ne pa Bog,” je nadaljeval, “zato se bom branil, kakor se je branil Kristus: ‘Če sem govoril hudo, dokažite mi, v čem sem naredil napako.’ ... Zato vas rotim pri Božji milosti, vzvišeni cesar, sijajni knezi in navzoči iz vseh slojev, da mi iz preroških in apostolskih spisov dokažete, da sem naredil napako. Takoj ko me boste prepričali o tem, se bom odpovedal svojim zmotam. Zgrabil bom svoje spise in jih vrgel v ogenj. VS 104.1

Upam, da moje besede jasno kažejo, da sem previdno presodil in ocenil nevarnosti, ki se jim izpostavljam. Vendar se ne bojim, temveč se veselim, da je evangelij tudi danes vzrok sporov in težav, kakor je bil nekoč. To je značaj in usoda Božje besede. Jezus je rekel: ‘Nisem prišel, da bi prinesel mir na zemljo, ampak meč.’ Bog je čudovit in strašen v svojih nasvetih. Pazimo se, da ne bi pod pretvezo reševanja nesoglasij preganjali Božjo besedo. S tem bi nase priklicali številne nepremostljive nevarnosti, ki vodijo v stiske in večno pusto-šenje. ... Lahko bi spregovoril o številnih primerih iz Svete Božje besede, na primer o faraonu, o babilonskem kralju in o izraelskih kraljih, ki nikoli niso bolj uspešno delali za svojo pogubo kakor tedaj, ko so mislili, da utrjujejo svoje kraljestvo z navidez modrimi nasveti. Bog prestavlja gore, oni pa tega ne opazijo.” ²² VS 104.2

Luter je govoril nemško; nato so ga zaprosili, naj isto ponovi še v latinščini. Čeprav je bil že na koncu svojih moči, je ustregel prošnji in isti govor ponovil z enako jasnostjo in močjo. Pri tem ga je vodila Božja previdnost. Um mnogih knezov je bil tako zaslepljen z zmotami in praznoverjem, da ob prvem govoru niso prepoznali sile Lutrovih dokazov; toda pri ponovnem razlaganju so jasno razumeli podane točke. VS 104.3

Nekateri so vztrajno zapirali oči pred lučjo. Bili so razjarjeni zaradi Lutrovih besed in odločni, da se ne bodo dali prepričati z resnico. Ko je Luter prenehal govoriti, je govornik državnega zbora jezno dejal: “Vi niste odgovorili na zastavljeno vprašanje. ... Od vas se zahteva, da daste jasen in natančen odgovor. ... Ali se boste odpovedali ali ne?” VS 104.4

Reformator je odgovoril: “Ker vaše veli-čanstvo zahteva od mene jasen, preprost in natančen odgovor, vam ga dajem, in sicer: Svoje vere ne morem pokoriti ne papežu ne zboru. Jasno je kakor dan, da so se ti pogosto motili in nasprotovali drug drugemu. Prepričate me lahko samo s svetopisemskimi dokazi ali z jasnimi razlogi, z istimi besedili, ki sem jih navajal sam, in tudi če vam uspe podrediti mojo vest Božji besedi. V nasprotnem primeru se ne morem in se nočem ničemur odpovedati. Za kristjana je namreč nevarno, da govori proti svoji vesti. To je moje stališče, ne morem drugače, Bog naj mi pomaga! Amen!” ²³ Tako je ta pravični mož stal na zanesljivem temelju Božje besede. Nebeška luč je razsvetljevala njegov obraz. Ko je razodeval moč zmote in pričal v korist veri, ki premaguje svet, so vsi jasno videli velikost in čistost njegovega značaja, mir in veselje, ki so izhajali iz njegovega srca. VS 104.5

Ves zbor je zaradi presenečenja za trenutek onemel. Pri svojem prvem odgovoru pred zborom je Luter govoril tiho. Vedel se je spoštljivo in ponižno. Rimokatoličani so to imeli za dokaz, da je njegov pogum začel kopneti. Prošnja za preložitev razprave jim je bila prvo znamenje, da se bo odpovedal. Sam Karel V., ki je skoraj s prezirom opazoval Lutrovo upognjeno postavo, ponižno držo in preprosto obleko, je izjavil: “Ta menih iz mene nikoli ne bo naredil krivoverca.” Toda Lutrov pogum in odločnost ter moč in jasnost njegovega dokazovanja so pri zbranih zbudili občudovanje. Cesar je presenečen vzkliknil: “Ta menih govori z neustrašnim srcem in z neomajnim pogumom.” Mnogi nemški knezi so ponosno in zadovoljno gledali na predstavnika svojega naroda. VS 105.1

Rimski pristaši so bili poraženi. Njihova zadeva se je pokazala v zelo slabi luči. Prizadevali so si ohraniti svojo oblast, in sicer z grožnjami in rimskimi dokazi, vendar brez podpore Svetega pisma. Govornik državnega zbora je rekel: “Če se ne odpoveš, bosta cesar in država sklenila, kaj storiti s trmastim krivovercem.” VS 105.2

Lutrovi prijatelji, ki so z velikim veseljem poslušali njegovo plemenito obrambo, so zatrepetali ob teh besedah; reformator pa je mirno rekel: “Bog naj mi bo pomočnik, kajti jaz se ničemur ne morem odpovedati.” ²⁴ VS 105.3

Ukazali so mu, naj med zasedanjem knezov zapusti zbor. Začutilo se je napeto ozračje. Lutrovo vztrajno odklanjanje podreditve bi lahko vplivalo na tok cerkvene zgodovine skozi vse prihodnje veke. Zato so se odločili, da mu bodo dali še eno priložnost za zanikanje. Poslednjič so ga pripeljali pred zbor. Znova so ga vprašali, ali se želi odpovedati svojim naukom. Odgovoril je: “Nimam česa drugega odgovoriti, kakor to, kar sem že odgovoril.” Bilo je jasno, da niti zaradi obljub in groženj ne bo popustil rimskemu ukazu. VS 105.4

Papeški pristaši so se jezili, ko so videli, da navadni menih prezira oblast, pred katero so trepetali kralji in knezi. Želeli so si, da bi v smrtnem mučenju občutil njihovo jezo. Luter pa je govoril s krščanskim mirom in dostojanstvom, čeprav se je zavedal nevarnosti. V njegovih besedah ni bilo ne ošabnosti ne jeze ne pretvarjanja. Popolnoma je pozabil nase in na pomembne ljudi, ki so ga obdajali. Občutil pa je samo eno - da stoji v navzočnosti tistega, ki je višji od papeža, kardinalov, kraljev in cesarjev. Kristus je mogočno in veličastno spregovoril po Lutrovem pričevanju, ki je prijatelje in sovražnike navdalo z globokim strahom in občudovanjem. Na zboru navzoč Božji Duh je deloval na srca državnih voditeljev. Nekaj knezov je pogumno priznalo pravičnost Lutrove zadeve. Mnogi med njimi so se prepričali o resnici, vendar pa je njihova dovzetnost bila kratkotrajna. Bili so tudi takšni, ki niso takoj povedali svojega prepričanja, a so pozneje, ko so sami proučili Sveto pismo, postali neustrašni pomočniki reformacije. VS 105.5

Volilni knez Friedrich je zaskrbljeno gledal na Lutrov prihod pred državni zbor. Njegov govor ga je zelo pritegnil. Z veseljem in zadovoljstvom je opazoval pogum, odločnost in vzdržljivost govornika, zato se je odločil, da se bo zavzel zanj. Primerjal je nasprotna tabora in opazil, da je bila modrost papežev, kraljev in kardinalov osramočena z močjo resnice. Papeštvo je doživelo poraz. Njegove posledice so se čutile med vsemi narodi in bodo prisotne tudi v prihodnjih stoletjih. VS 106.1

Ko je papežev odposlanec opazil posledice Lutrove obrambe, se je kakor nikoli prej prestrašil za varnost rimske oblasti. Odločil se je izkoristiti vsa sredstva, ki jih je imel na voljo, da uniči reformatorja. Uporabil je svoje sposobnosti, in sicer zgovornost in diplomatsko spretnost. Mlademu kralju je poskušal prikazati, kako nerazumno in nevarno bi bilo žrtvovati prijateljstvo in moč rimskega sedeža za nauke neznatnega meniha. VS 106.2

Njegove besede niso ostale brez učinka. Drugi dan po Lutrovem odgovoru je Karel V. na zboru razglasil, da bo nadaljeval politiko svojih predhodnikov in podpiral ter ščitil katoliško vero. Ker Luter ni hotel zanikati svoje zmote, je bilo potrebno proti njemu in njegovim krivim naukom najostreje ukrepati. “Neki nespametni menih se je uprl veri celotnega krščanstva. Žrtvoval bom svoje kneževine, svoje bogastvo, svoje prijatelje, svoje telo, svojo kri, svojo dušo in svoje življenje, da ustavim to brezbožnost. Avguštinca Lutra bom poslal domov in mu prepovedal sleherno delo med ljudstvom. Potem se bom njemu in njegovim pristašem postavil po robu z izključitvijo, prekletstvom in z vsemi mogočimi sredstvi, samo da jih uničim. Pozivam vse državljane svojih dežel, da se vedejo kakor pravi kristjani.” ²⁵ Cesar pa je kljub temu izjavil, da je potrebno jamstveno pismo, ki je bilo dano Lutru, spoštovati. Zato se mora, preden bodo začeli ukrepati proti njemu, zdrav in živ vrniti domov. VS 106.3

Med člani zbora sta nastali dve nasprotni struji. Papeževi predstavniki so zahtevali, da se ne spoštuje reformatorjevo jamstveno pismo. Rekli so, “da mora Ren sprejeti njegov pepel, kakor je pred sto leti sprejel Husovega”. ²⁶ Toda nemški knezi, čeprav so bili sami papeževi pristaši in odprti Lutrovi nasprotniki, so nasprotovali takšnemu teptanju dane besede, ki bi sramotilo čast naroda. Opozorili so na nesreče, ki so prišle po Husovi smrti, in priznali, da se bojijo, ker bi te lahko doletele Nemčijo in njenega mladega cesarja. VS 107.1

Sam Karel V. je na to dejal: “Če bi bili čast in vera pregnani iz vsega sveta, bi morali najti zavetje v srcih knezov.” ²⁷ Najbolj ogorčeni reformatorjevi sovražniki so pritiskali, naj ravna z njim, kakor je cesar Sigismund ravnal s Husom; izroči naj ga na milost in nemilost cerkvi. Ko pa se je cesar spomnil Husa, ki je na zboru kazal vklenjene roke in javno obsojal cesarja, ker je poteptal dano besedo, je odvrnil: “Ne želim zardeti od sramu kakor nekoč Sigismund.” ²⁸ VS 107.2

Toda Karel V. je načrtno zavrgel resnice, ki jih je zagovarjal Luter. Zapisal je: “Trdno sem se odločil hoditi po stopinjah prednikov.” ²⁹ Ni želel stopiti s steze običajev; tudi zaradi pravičnosti in resnice ne. Hotel je kakor njegovi očetje podpreti papeštvo z vsemi njegovimi hudodelstvi in zlorabami. S tem stališčem je zavrgel luč in dano dolžnost, ki so ju zavrgli tudi njegovi očetje. VS 107.3

Tudi danes je mnogo takšnih, ki se držijo očetovskih običajev in izročil. Ko jim Bog pošlje novo luč, je nočejo sprejeti, ker so tudi njihovi očetje ravnali tako. Ne živimo v času svojih očetov. Naše dolžnosti in odgovornosti niso enake njihovim. VS 107.4

Posnemanje in upoštevanje njihovega zgleda v izvrševanju naših dolžnosti nas ne bo opravičilo pred Bogom. Naša odgovornost je večja od odgovornosti naših prednikov. Odgovorni smo za luč iz preteklosti, ki so jo sprejeli in jo izročili nam v dediščino, prav tako pa za novo luč sedanjosti, ki sveti na nas iz Božje besede. VS 107.5

Jezus je rekel za nezveste Jude: “Ko ne bi bil prišel na svet in jim ne bi bil govoril, ne bi imeli greha; sedaj pa nimajo izgovora za svoj greh.” (Jn 15,22) Ista Božja moč je cesarju in nemškim knezom govorila po Lutru. Ko je luč zasvetila iz Božje besede, je njegov Duh zadnjič vabil številne člane tega zbora. Pred mnogimi leti je Pilat zaradi ošabnosti in častihlepja zaprl svoje srce pred besedami Odrešenika sveta; bojazljivi Feliks je ukazal glasniku resnice: “Za zdaj lahko greš! Ko najdem čas, te bom spet poklical;” (Apd 24,25) ošabni Agripa je priznal: “Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan.” (Apd 26,28) Prav vsi so zavrgli iz nebes poslano sporočilo. Prav tako je ravnal tudi Karel V. Popustil je zaradi posvetnega ponosa in politike ter se odločil zavreči luč resnice. VS 107.6

Novice o načrtih zoper Lutra so se hitro razvedele in v mestu povzročile veliko vznemirjenje. Reformator je sedaj imel mnogo prijateljev, ki so poznali zahrbtno krutost Rima do vseh, ki bi si upali razkrivati njegovo pokvarjenost. Odločili so se, da ga zaščitijo. Na stotine plemičev je jamčilo za njegovo varnost. Mnogi so odkrito razglašali, da je cesarjeva odločitev odraz slabosti, ki ji botruje pokornost prevladujoči moči Rima. Na hišnih vratih in na javnih trgih so se pojavili napisi, ki so zagovarjali ali pa obsojali Lutra. Eden izmed njih je razglašal besede modrega moža: “Gorje ti, dežela, kjer je tvoj kralj deček.” (Prd 10,16) Po vsej Nemčiji so bili ljudje navdušeni nad Lutrom. Cesar in državni zbor sta se zavedala, da bi sleherna nepravičnost, storjena Lutru, ogrozila mir cesarstva in varnost samega prestola. VS 107.7

Friedrich Saški je previdno skrival svoja prava čustva do reformatorja. To ravnanje je bilo premišljeno, saj ga je neopazno in budno ščitil ter spremljal vsak premik njegovih sovražnikov. Veliko ljudi pa ni skrivalo svojih simpatij do Lutra. Obiskovali so ga knezi, baroni, grofje in druge vplivne osebnosti posvetnega in duhovnega sloja. Spalatin je pisal: “Majhna reformatorjeva soba ni mogla sprejeti vseh obiskovalcev.’’ ³⁰ V očeh ljudi je bil več kot samo človek. Celo tisti, ki niso verovali v njegov nauk, so občudovali izreden pogum, s katerim se je raje izpostavil smrtni nevarnosti, kakor da bi si umazal vest. VS 108.1

Mnogi so si iskreno prizadevali nagovoriti Lutra, naj sklene z Rimom sporazum. Plemiči in knezi so ga opozorili, da bo kmalu pregnan iz cesarstva in bo ostal brez zaščite, če se bo dalje vztrajno držal svojega mnenja in nasprotoval celotni cerkvi in zboru. Luter pa je na to odvrnil: “Kristusov evangelij se ne more oznanjati brez težav. ... Zakaj naj bi me strah in grožnje ločile od Gospoda in Božje besede, ki je edina resnica? Ne, raje dam svoje telo, kri in življenje.” ³¹ VS 108.2

Znova so ga pozivali, naj se podredi ce-sarjevi sodbi in osvobodi strahu. Odvrnil je: “Nič nimam proti temu, če cesar, knezi in najbolj preprosti kristjani preiščejo in presodijo moje knjige, vendar pod pogojem, da to store na temelju Božje besede. Samo njo so ljudje dolžni poslušati. Ne pritiskajte na mojo vest, ki se pokorava Svetemu pismu.” ³² VS 108.3

Ob drugi priliki jim je odgovoril: “Brez zadržkov se odpovedujem svojemu jamstve-nemu pismu. V cesarjeve roke izročam sebe in svoje življenje, toda Božje besede - ni-koli.” ³³ Izjavil je, da se je pripravljen podre-diti odločitvi splošnega zbora, vendar pod pogojem, da ta zbor sodi po Svetem pismu. VS 108.4

Dodal je: “Kar se tiče Božje besede in vere, lahko vsak kristjan o tem sam presodi prav tako dobro kakor papež, četudi ga podpira milijon zborov.” ³⁴ Prijatelji in sovražniki so se končno prepričali, da je zaman vsako nadaljnje nagovarjanje k spravi. VS 108.5

Ko bi reformator popustil v samo eni točki, bi Satan in njegovi sodelavci zmagali. Toda njegova neomajna odločnost je bila sredstvo za osvoboditev cerkve in začetek nove in boljše dobe. Vpliv tega človeka, ki si je v verskih stvareh upal misliti in delovati po svoje, je deloval na cerkev in na svet ne samo takrat, temveč tudi v vseh prihodnjih rodovih. Njegova odločnost in zvestoba bosta v zadnjem času krepili vse, ki bodo morali preživeti podobno izkušnjo. Božja moč in veličina sta bili povišani nad človeške od-ločitve, nad mogočno Satanovo moč. VS 108.6

Kmalu potem je Luter dobil od cesarja ukaz, naj se vrne domov. Reformator je vedel, da bo v kratkem prišla tudi njegova obsodba. Nevarni oblaki so se zgrnili na njegovo pot. Ko je odhajal iz Wormsa, pa je v srcu čutil veselje in hvaležnost. Rekel je: “Sam Hudič je varoval papeško trdnjavo, toda Kristus jo je dodobra omajal. Satan je moral priznati, da je Bog močnejši od njega.” ³⁵ VS 108.7

Po odhodu si je še vedno želel, da njegove odločnosti ne bi razumeli kot upor, zato je pisal cesarju: “Bog, ki preiskuje srca, je priča, da sem se pripravljen podrediti vašemu veličanstvu bodisi v slavi ali sramoti, v življenju ali smrti, v vsem - razen v Božji besedi, po kateri človek živi. V poslovnih stvareh je moja vdanost neomahijiva, kajti izguba ali dobiček pozemskih stvari ne vplivata na zveličanje. Ko pa gre za večne koristi, Bog ne odobrava pokoravanje člo-veku. Kajti pravo bogoslužje je poslušnost v duhovnih zadevah, te pa pripadajo samo Stvarniku.” ³⁶ VS 108.8

Luter je bil med vračanjem iz Wormsa sprejet s še večjim navdušenjem kakor poprej. Visoki duhovni dostojanstveniki so pozdravljali izključenega meniha, državne oblasti pa so izkazovale spoštovanje njemu, ki ga je cesar obsodil. Nagovorili so ga, naj pridiga kljub cesarjevi prepovedi. Tako se je znova stopil za prižnico: “Vedno sem bil proti zatiranju Božje besede,” je spregovoril, “in pri tem vztrajam.” ³⁷ VS 108.9

Kmalu po njegovem odhodu iz Wormsa je papeškim pristašem uspelo nagovoriti cesarja, da je proti Lutru izdal odlok, ki ga je razglašal za “Satana v človeški podobi in v meniških oblačilih”. ³⁸ V njem je bilo ukazano, da se mora njegovo delo preprečiti takoj po poteku veljavnosti jamstvenega pisma. Nihče mu ne sme ponuditi zavetja, hrane ali pijače. Prepovedana je vsaka podpora in pomoč v besedah ali dejanjih, bodisi javno bodisi zasebno. Takoj se ga mora ujeti in izročiti oblastem. Prav tako je treba prijeti njegove sledilce in jim zapleniti posestvo. Lutrove spise se mora uničiti. Kdor koli bi si upal delati drugače, kakor pravi ta ukaz, mora deliti usodo z njim. Saški volilni knez in drugi knezi, ki so bili naklonjeni Lutru, so kmalu po njegovem odhodu zapustili Worms. Tako je državni zbor odobril cesarjev odlok. Papeški pristaši so slavili zmago. Menili so, da je usoda reformacije zapečatena. VS 109.1

Bog je v tem nevarnem času pripravil pot za rešitev svojega služabnika in budno spremljal vsak njegov korak. Neko zvesto in plemenito srce se je odločilo, da ga bo rešilo. Jasno je bilo, da bo Rim zadovoljen samo tedaj, ko bo slišal, da je Luter mrtev. Edina možnost za rešitev je bila, da ga skrijejo. Bog je dal modrost Friedrichu Saškemu, da je naredil načrt in ga izpeljal s pomočjo prijateljev. Ti so ga na poti domov na lepem prijeli, ugrabili spremstvu in hitro odpeljali skozi gozd v osamljeno trdnjavo Wartburg, ki je stala na vrhu gore. Luter je bil popolnoma skrit pred sovražniki in prijatelji. Njegovo reševanje je bilo zelo skrivnostno. Niti Friedrich Saški dolgo časa ni vedel, kam je bil odpeljan, kar pa je bilo koristno, saj tako ni mogel povedati ničesar o tem. Zadovoljen je bil z zagotovilom, da je reformator na varnem. VS 109.2

Po pomladi, poletju in jeseni je nastopila zima. Luter je bil še vedno pregnanec. Aleander in njegovi privrženci so slavili zmago. Prepričani so bili, da bo luč evangelija kmalu ugasnila. Vendar pa je reformator svojo svetilnico napolnil z resnico, da bi njena luč zasvetila še močneje. VS 109.3

Prijateljsko in varno okolje Wartburga ga je osrečevalo; bil je rešen pritiskov in bojevanja. Vendar pa v počitku in spokojnosti ni našel zadovoljstva. Navajen je bil aktivnega življenja in hudega boja, brezdelje pa je težko prenašal. V tej osamljenosti je razmišljal o stanju cerkve. V obupu je vzkliknil: “Joj! Ali v teh zadnjih dneh Božje jeze ni nikogar, ki bi stal kakor skala pred Gospodom in rešil Izraela?” ³⁹ Potem je začel razmišljati o sebi. Prestrašil se je, da bo zaradi svojega umika iz boja obtožen kot bojazljivec. Poleg tega si je očital brezbrižnost in popustljivost. A vendar je delal več, kakor pa bi se lahko pričakovalo od enega človeka. Njegovo pero nikoli ni mirovalo. Sovražniki, ki so si laskali, da so ga utišali, so bili začudeni in zmedeni nad očitnimi dokazi njegovega delovanja. Izpod njegovega peresa je prišla množica brošur, ki so krožile po vsej Nemčiji. Poleg tega pa je za svoje rojake veliko naredil s prevodom Nove zaveze v nemščino. Z višine svojega skalnatega Patmosa je več kakor leto dni dalje oznanjal evangelij ter razkrival grehe in zmote svojega časa. VS 109.4

Bog ni umaknil svojega služabnika iz javnega življenja samo zato, da bi ga ohranil pred jezo njegovih nasprotnikov in mu zagotovil nekaj mirnega časa za pomembna dela. Njegov prvoten namen je bil še pomembnejši. V samoti in skritem planin-skem zavetju je bil namreč Luter ločen od vsake zemeljske opore in človeške hvale. Tako je bil obvarovan pred ošabnostjo in samozaupanjem, ki navadno prideta z us-pehom. Trpljenje in ponižanje ga je pripravilo na zanesljivo hojo po strmih višinah. VS 109.5

Ljudje se veselijo svobode, ki jim jo prinaša resnica. Večkrat povišujejo Božje poslance, ki so jih osvobodili zmot in praznoverja. Satan poskuša odvrniti človeške misli in čustva od Boga in jih usmeriti na ljudi. Zapelje jih, da spoštujejo oznjanjevalce Božje besede, zanemarijo pa Njega, ki v svoji previdnosti upravlja vse dogodke. VS 110.1

Hvaljenje in slavljenje verskih voditeljev pogosto vodi v samozaupanje; odvisnost od Boga pa tone v pozabo. Takšni voditelji si prizadevajo zavladati nad umom in vestjo ljudi, ki si namesto Božje besede izberejo nje. Bog je hotel obvarovati delo reforme, ker je pogosto trpelo zaradi takšnega duha njenih pristašev. Želel je, da bi to delo imelo Božji pečat in ne človeškega. Ljudje so gledali na Lutra kot na razlagalca resnice; zato je bil odstranjen, da bi bili vsi pogledi usmerjeni na njenega večnega Avtorja. VS 110.2