Veliki Spopad

Poglavje 9—Švicarski reformator

Vizbiri služabnikov za izvedbo reforme lahko vidimo Božji načrt za širjenje cerkve. Nebeški Učitelj je obšel pozemske velikaše, plemiče in bogataše, ki so bili kot voditelji ljudstva navajeni sprejemati hvalo in spoštovanje. Bili so tako ošabni in samozavestni, da v svoji samohvali in poveličevanju niso mogli sočustvovati z bližnjimi in postati sodelavci ponižnega Nazarečana. Neukima galilejskima ribičema je bilo poslano vabilo: “Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.” (Mt 4,19) Učenca sta bila ponižna in pripravljena za poučevanje. Kristus je lahko za svojo službo pripravljal in poučeval ljudi, ki niso bili pod vplivom lažnega nauka trenutnega časa. Tako je bilo tudi v dneh velike reformacije. Vodilni reformatorji so bili možje iz skromnega ljudstva - ljudje, ki so bili popolnoma brez vsake domišljavosti, ki jo prinaša družbeni položaj, ter vpliva fanatizma in duhovništva. Bog uporablja skromne ljudi, da bi dosegel velike uspehe. Tedaj se slava ne pripisuje ljudem, temveč njemu; On vpliva nanje, da želijo in izvršujejo njegovo voljo. VS 111.1

Luter je bil rojen v kolibi saškega rudarja. Nekaj tednov po njegovem rojstvu se je v koči alpskega pastirja rodil Ulrich Zwingli. Okolje, v katerem je Zwingli preživel svoje otroštvo in prejel prvo vzgojo, je bilo dobra priprava za nje-govo poznejše poslanstvo. Ker je bil vzgojen sredi prekrasne narave, njene lepote in osupljive vzvišenosti, je bil njegov um prepojen z občutkom Božje moči, velikosti in veličastva. Zgodovina je razkrivala številna junaška dejanja, ki so bila izvedena med njegovimi rodnimi gorami, in vzbudila v njem mladostne želje. Pobožna babica pa mu je pripovedovala svetopisemske zgodbe, ki jih je združila z legendami in cerkvenimi izročili. Z velikim zanimanjem je poslušal o delih očakov in prerokov, o pastirjih, ki so pasli črede na palestinskih gričih, kjer so se angeli pogovarjali z njimi, o Otroku iz Betlehema in o Možu z Golgote. VS 111.2

Enako kakor Hans Luter je tudi Zwinglijev oče želel šolati sina, zato je moral deček zgodaj zapustiti svojo rodno dolino. Njegov umski napredek je bil tako nagel, da se je kmalu postavilo vprašanje, kje bodo zanj našli učitelja, ki bi ga bil sposoben poučevati. Ko je dopolnil trinajst let, je odšel v Bern, kjer je bila tedaj najboljša šola v Švici. Tam je bil izpostavljen nevarnosti, ki bi lahko ogrozila obljubo njegovega življenja. Menihi so ga namreč neprestano nagovarjali, naj stopi v samostan. Dominikanci in frančiškani so tekmovali, kdo bo dobil večjo naklonjenost med ljudstvom. To so želeli doseči z bogastvom in bliščem svojih cerkva, s sijajem svojih obredov, s privlačnostjo znamenitih relikvij in čudodelnih podob. VS 112.1

Bernski dominikanci so videli, da si bodo zagotovili dobiček in čast, če jim bo uspelo pridobiti tega mladega nadarjenega učenca. Njegova nenavadna mladost, naravni dar govorništva in pisateljevanja, nadarjenost za glasbo in pesništvo so bili vplivnejši kakor ves njihov sijaj in razkošje, s katerima so želeli pritegniti ljudstvo k bogoslužju in tako povečati dohodke svojemu redu. Z zvijačami in laskanjem so si prizadevali pridobiti Zwinglija, da bi stopil v njihov samostan. Luter se je kot študent zakopal v samostansko celico. Če ga Bog v svoji previdnosti ne bi izpeljal od tam, bi bil izgubljen za človeštvo. Zwingli se ni smel podati na to nevarno pot. Bog je o načrtih menihov opozoril očeta, ki ni dovolil, da bi sin stopil na pot brezdelnega in ničvrednega samostanskega življenja. Videl je, da je njegova prihodnost v nevarnosti, zato mu je ukazal, naj takoj pride domov. VS 112.2

Mladenič je ubogal, vendar ni mogel dolgo ostati v svoji rodni dolini. Čez nekaj časa je nadaljeval šolanje v Baslu. Tam je Zwingli prvič slišal pridigo o brezplačni Božji milosti, in sicer od profesorja starih jezikov, Wittembacha. Študij hebrejščine in grščine ga je usmeril na Sveto pismo. Na svojih predavanjih je z žarki Božje resnice razsvetljeval um učencev. Učil jih je, da obstaja starodavna resnica, ki je vrednejša od teorij znanstvenikov in filozofov. Ta stara resnica je spoznanje, da je Kristusova kri edina odkupnina za grešnike. Za Zwinglija so bili to prvi žarki pred bližajočo se zarjo. VS 112.3

Zwinglija so kmalu poklicali iz Basla, da bi začel službovati. Njegovo prvo delovno mesto je bila alpska župnija nedaleč od njegove rojstne doline. Ob posvetitvi v mašnika je eden od njegovih sodelavcev zanj dejal: “Z vso dušo se je posvetil proučevanju božanske resnice. Zavedal se je, da mu je zaupana Kristusova čreda in da mu je znanje še kako potrebno.”¹ Čim bolj je preiskoval Sveto pismo, tem jasneje je spoznaval razliko med njegovimi resnicami in rimskimi zmotami. Podredil se je Svetemu pismu kot Božji besedi, edinemu zadostnemu in nezmotljivemu pravilu. Razumel je, da mora biti Božja beseda razlagalec same sebe. Ni se upal uporabljati Svetega pisma, da bi podprl vnaprej izmišljeno teorijo, temveč se je imel za dolžnega spoznati njegov jasen in očiten nauk. Uporabljal je vsa sredstva, kar jih je imel na voljo, da bi ga razumel popolno in pravilno. Za pomoč je prosil Svetega Duha. Verjel je, da bo njegova moč razodela pravi pomen Božje besede vsakomur, ki bo za to prosil iskreno in z molitvijo. VS 112.4

Zwingli je rekel: “Sveto pismo izvira od Boga, ne pa od človeka. Bog sam te bo razsvetlil in ti bo pomagal razumeti, da je Njegovo pismo njegov govor. Božja beseda ... je nezmotljiva. Lahko odpre oči, razodeva zmote in poučuje. Razsvetljuje dušo z zve-ličanjem in milostjo, jo tolaži v Bogu in jo vodi v ponižnost, da lahko pozablja nase in sprejema Boga.” Zwingli je sam doživel resničnost teh besed. Pozneje je govoril o svoji izkušnji iz tega časa in zapisal: “Ko sem začel proučevati Božjo besedo, sta me stalno vznemirjali filozofija in sholastika. Na koncu sem sklenil: ‘Vse to moraš opustiti in iskati Božjo resnico samo v njegovi preprosti besedi.’ Tedaj sem začel prositi Boga za njegovo luč in Sveto pismo mi je postalo razumljivejše.” ² VS 113.1

Zwingli ni oznanjal Lutrova načela, ampak Kristusov nauk. Švicarski reformator je dejal: “Če Luter oznanja Kristusa, dela to, kar delam jaz. Veliko več jih je pripeljal h Kristusu kakor jaz. Vendar to ni pomembno. Ne bom nosil drugega imena razen Kristusovega, čigar vojak sem; On je moj edini vodja. Nikoli nisem pisal Lutru, niti on meni. A zakaj? - Da bi se videlo, da Božji Duh deluje skladno, saj oba učiva edinstveni Kristusov nauk brez kakršnega koli neujemanja.” ³ VS 113.2

Leta 1516 so Zwinglija poklicali za pridigarja einsiedelnskega samostana. Dobil je priložnost bolje spoznati rimsko pokvarjenost in vplivati na širjenje re-formacije daleč od njegovih rodnih Alp. Einsiedelnska glavna privlačnost je bila podoba device Marije, za katero so trdili, da ima čudodelno moč. Nad vhodnimi samostanskimi vrati je bilo napisano: “Tukaj je možno dobiti popolno odpuščanje grehov.” ⁴ V vseh letnih časih so prihajali romarji, da bi se poklonili pred kipom device Marije. Na veliki letni praznik, ki je bil posvečen v njeno čast, pa je množica romarjev prišla iz vseh krajev Švice ter celo iz Francije in Nemčije. Zwinglija je to zelo žalostilo. Izkoristil je vsako priložnost, da je ljudem, ki so bili zapeljani s praznoverjem, oznanjal svobodo v evangeliju. VS 113.3

Govoril jim je takole: “Ne mislite, da je Božja moč v tem templju močnejša kakor drugje. Bog je z vami in vas sliši ne glede na to, kje živite. ... Ali lahko nekoristna dejanja, dolga romanja, darovi, slike, klicanje Device in svetnikov zagotovijo Božjo milost? ... Kaj pomagajo mnoge besede v vaših molitvah? Kakšno korist imajo sijajne obleke, obrite glave, dolge in nabrane obleke in z zlatom okrašena obuvala? ... Bog gleda na srce, toda naše srce je daleč od njega. Kristus, ki je bil enkrat darovan na križu, je naša daritev in žrtev, ki je zadostila za grehe vseh vernikov za vso večnost.” ⁵ VS 113.4

Mnogim poslušalcem ta nauk ni bil všeč. Grenko so bili razočarani, ko so slišali, da je bil njihov napor zaman. Niso mogli razumeti, da imajo v Kristusu brezplačno odpuščanje. Bili so zadovoljni s staro potjo v nebesa, ki jim jo je utrl Rim, zato so zakrknili srce pred iskanjem nečesa boljšega. Lažje je bilo zveličanje zaupati duhovnikom ali papežu, kakor pa doseči čistost srca. VS 114.1

Nekateri pa so vendar z veseljem sprejeli sporočilo zveličanja v Kristusu. Obredi, ki jih je predpisal Rim, jim niso prinesli duševnega miru, zato so z vero sprejeli Zveličarjevo kri za svojo spravno daritev. Vrnili so se v rojstni kraj, da bi še drugim razodeli dragoceno luč, ki so jo sprejeli. Tako se je resnica širila iz vasi v vas, od mesta do mesta, število Marijinih romarjev pa se je zmanjševalo. S tem pa so začeli usihati darovi, torej tudi Zwinglijevi dohodki, ki so izvirali iz teh darov. Vendar pa je bil vesel ob spoznanju, da se podira moč skrajništva in praznoverja. VS 114.2

Cerkveni dostojanstveniki niso bili slepi za Zwinglijevo delo. Sprva se niso vmešavali, ker so upali, da ga bodo pridobili z laskanjem. Med tem pa je resnica pridobivala srca ljudi. VS 114.3

Delo v Einsiedelnu je Zwinglija prip-ravljalo za širše področje, ki ga je čakalo. Po treh letih so ga poklicali za pridigarja züriške stolnice. Zürich je bil tedaj največje mesto v švicarski federaciji; tam-kajšnje dogajanje je imelo daljnosežen vpliv. Duhovniki, ki so Zwinglija poklicali v Zürich, so uvidevno pojasnili, da si ne želijo novosti, in ga poučili o dolžnostih. VS 114.4

Naročili so mu: “Na vso moč si priza-devajte povečati cerkvene dohodke in ne zanemarjajte malenkosti. S prižnice in v spovednici svetujte vernikom, naj plačujejo svoje prispevke in desetine ter z darovi pokažejo ljubezen do cerkve. Pridobite čim več od bolnih, od maš in od vsake cerkvene dejavnosti.” Njegov starešina je temu dodal: “Med vaše dolžnosti spada opravljanje svetih obredov, pridiganje, skrb za čredo in seveda tudi dela kaplana. Lahko si vzamete pomočnika za te posebne službe, še zlasti za pridiganje. Delitev simbolov svetih obredov je izrecno namenjena zgolj uglednim osebnostim in prilagojena njihovim željam. Vsaka kršitev tega določila je prepovedana.” ⁶ VS 114.5

Zwingli je molče poslušal. Zahvalil se je za čast, da je bil poklican v tako pomembno službo. Nato je začel podajati načrt, ki ga je nameraval izpeljati. Rekel je: “Pomen Kristusovega življenja se je dolgo skrival pred ljudstvom. Pridigal bom iz celotnega Matejevega evangelija ... in vse prikazal izključno na temelju Svetih spisov; preiskoval bom globine resnice, primerjal odlomek z odlomkom in v neprestani goreči molitvi prosil za razumevanje. Svojo službo bom posvetil v slavo Bogu, v slavo njegovemu edinorojenemu Sinu, pravemu reševanju ljudi in njihovemu utrjevanju v pravi veri.” ⁷ Nekateri duhovniki niso odobravali njegovega načrta in so ga poskušali odvrniti od tega, vendar je ostal neomajen. Povedal je, da nima namena uporabljati neke nove metode, temveč staro, ki jo je cerkev uporabljala v prejšnjih časih. VS 114.6

Resnice, ki jih je oznanjal, so kmalu zbudile zanimanje; ljudstvo je množično prihajalo poslušat pridige. Med njegovimi poslušalci so bili tudi takšni, ki že dolgo niso prihajali v cerkev. Bogoslužje je začel z evangelijem. Poslušalcem je bral in razlagal navdihnjena sporočila o Kristusovem življenju, njegovem nauku in smrti. Tudi tukaj je kakor v Einsiedelnu poudarjal Božjo besedo kot nezmotljivo veljavo in Zveličarjevo smrt kot popolno daritev. Govoril je: “Hočem vas pripeljati h Kristusu, k pravemu viru zveličanja.” ⁸ Okrog Zwinglija so se zbirali ljudje vseh slojev - od državnikov in znanstvenikov do obrtnikov in kmetov. Z velikim zanimanjem so poslušali njegove besede. Ni samo oznanjeval o daru zveličanja, ki se daje brezplačno, temveč je brez strahu odkrival grehe tedanjega časa. Mnogi so na poti iz stolnice hvalili Boga, govoreč: “Ta mož je pravi pridigar resnice. On bo naš Mojzes, ki nas bo izpeljal iz egiptovske teme.” ⁹ Po prvih trenutkih velikega navdušenja se je pojavilo nasprotovanje. Menihi so se dvignili, da bi preprečili njegovo delo in obsodili njegov nauk. Mnogi so se mu posmehovali in mu grozili, ga sramotili in žalili. Zwingli pa je vse to prenašal potrpežljivo, govoreč: “Če želimo pridobiti hudobne za Jezusa Kristusa, moramo marsikaj spregledati.” ¹⁰ VS 114.7

V tistem času je delo reformacije dobilo novega pomočnika. V Zurich je iz Basla z Lutrovimi spisi prišel neki Lucijan. Poslal ga je človek, ki je podpiral vero reformatorjev. S prodajanjem teh spisov je želel pomagati pri širjenju luči. Pisal je Zwingliju: “Preverite, ali ima ta Lucijan dovolj razumnosti in spretnosti, in ga po svoji presoji pošljite v vsa švicarska mesta, vasi, celo v vsako hišo. Raznaša naj Lutrove spise in predvsem za vernike napisano razlago Gospodove molitve. Ko bodo ti spisi znani, se bo zanje javilo še več kupcev.”¹¹ Tako si je luč utirala pot. VS 115.1

Ko Bog namerava zdrobiti verige neznanja in praznoverja, si Satan še bolj prizadeva pokriti ljudi s temo in zategniti njihove okove. Bog je v raznih deželah obujal ljudi, da bi oznanjali odpuščanje grehov in opra-vičenje s Kristusovo krvjo. Takrat je Rim v vseh krščanskih deželah še z večjo močjo postavljal trgovine z odpustki in ponujal odpuščanje za denar. VS 115.2

Vsak greh je imel določeno ceno. Ljudje so lahko delali hudodelstva, če so s tem polnili cerkveno blagajno. Tako sta se hkrati širili dve gibanji: eno je ponujalo odpuščanje za denar, drugo pa odpuščanje v Kristusu. Rim je dovoljeval greh in ga uporabil za vir svojih dohodkov, reformatorji pa so greh obsojali in kazali na Kristusa kot posrednika in rešitelja. VS 115.3

V Nemčiji je bilo prodajanje odpustkov zaupano dominikancem. Na čelu te trgovine je stal nesramni Tetzel. V Švici je bila trgovina z odpustki zaupana frančiškanom pod nadzorstvom italijanskega meniha Samsona. Ta je cerkvi že naredil velike usluge, ko je iz Nemčije in Švice prinesel v papeževo blagajno ogromne vsote denarja. Sedaj je šel skozi Švico in pritegnil veliko ljudi. Ubožnim kmetom je uplenil njihove skromne dohodke in od bogatih izvabljal velike darove. Vendar se je že čutil vpliv reformacije. Trgovina z odpustki se je znatno zmanjšala, čeprav ni bila popolnoma preprečena. Zwingli je bil še v Einsiedelnu, ko je Samson začel svojo dejavnost v nekem sosednjem mestu. Reformator je slišal za njegovo poslanstvo in se takoj uprl. Nasprotnika se sicer nista srečala, toda menih je moral oditi, saj je bil Zwingli uspešen pri razkrivanju njegovih namenov. VS 115.4

Zwingli si je v Zürichu prizadeval ukiniti trgovino z odpustki. Ko se je mestu približal Samson, je mestni svet poslal predenj poslanca. Sporočil mu je, naj se nameni naprej. Kljub temu si je z zvijačo pridobil dovoljenje za vstop v mesto, vendar so ga odslovili, ne da bi kupili en sam odpustek. Kmalu zatem je zapustil Švico. VS 116.1

Leta 1519 je v Švici izbruhnila kuga. Šir-jenje te tako imenovane črne smrti je okrepilo reformacijo. Mnogi so se pred smrtjo spomnili ničevosti in ničvrednosti odpustkov, ki so si jih kupili za denar. Želeli so si, da bi imela njihova vera trdnejši temelj. Zwingli je v Zürichu zbolel. Bolezen je bila tako huda, da mnogi niso več verjeli v njegovo ozdravitev. Pričele so se širiti vesti, da je umrl. Vendar v tem kritičnem času ni izgubil niti upanja niti poguma. Z vero je gledal na golgotski križ in zaupal v Kristusovo daritev za odpuščanje grehov. Tako je ušel smrti. Od tedaj je oznanjal evangelij še z večjo vnemo, njegove besede pa so imele izjemen učinek. Ljudstvo je z veseljem pozdravljalo svojega dragega pridigarja, ki se je vrnil z roba groba. Ker so sami bedeli ob postelji bolnih in umi-rajočih, so lahko bolje kakor kdaj prej občutili vrednost evangelija. VS 116.2

Zwingli je še jasneje razumel resnico in še bolj občutil njeno obnavljajočo moč. Ukvarjal se je s človekovim padcem v greh in načrtom zveličanja. Govoril je: “V Adamu smo vsi mrtvi, pogreznili smo se v pokvarjenost in prekletstvo.” ¹² “Kristus ... nam je zagotovil večno zveličanje. ... Njegovo trpljenje je ... večna daritev, ki prinaša večno ozdravljenje. Zadostna je za božansko pravičnost v korist vseh, ki se s trdno in neomajno vero naslanjajo nanjo.” Vendar je jasno učil, da nam Kristusova milost ne daje pravice še dalje živeti v grehu. “Kjer koli obstaja vera v Boga, tam je Bog; kjer pa je Bog, je tudi gorečnost, ki ljudi priganja in spodbuja k dobrim delom.” ¹³ VS 116.3

Zwinglijeve pridige so vzbujale zanima-nje. Stolnica je bila polna vernikov, ki so ga prihajali poslušat. Svojim poslušalcem je resnico razodeval po malem, kolikor so jo lahko razumeli. Bil je previden, zato jim na začetku ni razodel vseh resnic, ker bi jih lahko zmedle ali v njih vzbudile predsodke. Njegov cilj je bil pridobiti njihova srca za Kristusov nauk, se jih dotakniti z njegovo ljubeznijo in jim predočiti Kristusov zgled. Želel jim je odkriti, da sprejemanje evangeljskih načel premaguje praznoverna verovanja in navade. VS 116.4

Reformacija je v Zürichu napredovala postopoma. Sovražniki so ji začeli močno nasprotovati. Pred letom dni je v Wormsu wittenberški menih papežu in cesarju izrekel svoj odločni ne. Sedaj je kazalo, da bodo papeške zahteve naletele na podobno nasprotovanje tudi v Zürichu. Zwingli je znova doživel napad. V papeških predelih so učence evangelija občasno sežigali na grmadah; vendar to ni zadostovalo. Učitelj krivoverstva mora popolnoma umolkniti. S tem ciljem je konstanški škof poslal v Zürich tri poslance. Zwinglija bi naj obtožili, da uči ljudstvo teptati cerkvene zakone, kar ogroža mir in dober družbeni red. Poudarili so, da bo nastal splošni nered, če se bo prezirala cerkvena oblast. Zwingli je odgovoril, da že štiri leta oznanja evangelij v Zürichu in da je to mesto “tišje in mirnejše kakor katero koli drugo švicarsko mesto.” Nato je zaključil: “Ali ni torej krščanstvo najboljši varuh splošne varnosti?” ¹⁴ VS 116.5

Škofovi poslanci so svetovali mestnim odbornikom, naj ostanejo v cerkvi, ki edina zagotavlja zveličanje. Zwingli je odgovoril: “Ta obtožba proti meni naj vas ne vznemirja. Temelj cerkve je ista Skala, isti Kristus, ki je dodelil Petru ime, ker ga je z vero priznal za Zveličarja. Kdor koli z vsem srcem povsod in v vsakem ljudstvu veruje v Gospoda Jezusa, ga bo Bog sprejel. To je cerkev, zunaj katere ni zveličanja.” ¹⁵ Sad tega pogovora je bil, da je eden izmed škofovih poslancev sprejel prenovljeno vero. VS 117.1

Mestni svet ni hotel nastopiti proti Zwingliju, zato se je Rim pripravil za nov napad. Ko je reformator zvedel za načrte svojih sovražnikov, je vzkliknil: “Naj pridejo! Ne bojim se jih, kakor se skala ne boji valov, ki butajo ob njeno podnožje.” ¹⁶ Napori duhovnikov so samo pospešili delo, ki so ga hoteli uničiti. Resnica se je širila naprej. Nemški reformatorji so sicer izgubili pogum ob izginitvi Lutra, vendar so se ojunačili, ko so slišali za napredek evangelija v Švici. VS 117.2

Bolj ko se je reformacija v Zürichu utr-jevala, vidnejši so bili njeni sadovi pri zatiranju grehov ter vzdrževanju reda in sloge. Zwingli je zapisal: “Mir se je nastanil v našem mestu; ni več prepirov, zavisti, hinavščine in nesoglasij. Odkod lahko pride takšna skladnost, če ne od Gospoda in našega nauka, ki nas napolnjuje s sadovi miru in pobožnosti?” ¹⁷ VS 117.3

Reformacija je izbojevala mnoge zmage, ki so pri rimskih pristaših vzbujale željo po njenem uničenju. Spoznali so, kako slabo so s preganjanjem zavrli Lutrovo delo v Nemčiji, zato so se odločili, da jo uničijo z njenim lastnim orožjem. Določena je bila obravnava z Zwinglijem. Da bi si zagotovili zmago, so si pridržali pravico izbrati prostor, kjer bodo imeli obravnavo, in tudi sodnike, ki bodo odločili, kdo ima prav. Ko bodo imeli Zwinglija v svoji oblasti, bodo poskrbeli, da se jim ne bo izmuznil. Če bo utihnil vodja, bo tudi gibanje hitro zadušeno. Ta dogovor pa so seveda skrbno prikrili. VS 117.4

Razprava naj bi bila v Badnu, kamor se Zwingli ni namenil. Člani züriškega mestnega sveta so namreč prepovedali svojemu pridigarju, da bi se izpostavljal tej nevarnosti. Niso zaupali papeževim na-menom, saj so vedeli za grmade, ki so jih po papeških predelih postavljali za sledilce evangelija. Zwingli je bil pripravljen sprejeti poslance, ki bi jih Rim poslal v Zurich, toda iti v Baden, kjer je bila pred kratkim prelita kri zagovornikov resnice, bi pomenilo iti v zanesljivo smrt. Ökolampad in Haller sta bila izbrana za zastopnika reformacije, medtem ko je bil zagovornik Rima dr. Eck, ki ga je podpirala množica izobraženih doktorjev in višjih duhovnikov. VS 117.5

Zwinglijev vpliv se je čutil na sestanku, čeprav osebno ni bil navzoč. Pisarje so izbrali papeževi pristaši, drugim pa so s smrtno kaznijo prepovedali zapisati kar koli. Zwingli je kljub temu vsak dan dobil natančno poročilo o vsem, kar se je govorilo v Badnu. Neki študent, ki je bil navzoč pri razpravi, je vsak večer sestavil poročilo o tamkajšnjem dogajanju. Druga dva študenta sta prevzela nase dolžnost, da bosta sporočila poslala Zwingliju vsak dan skupaj z Ökolampadovimi pismi. Reformator je odgovarjal ter dajal nasvete in navodila. Svoja pisma je napisal ponoči, študenta pa sta se zgodaj zjutraj vrnila z njimi v Baden. Da ne bi izzvala suma čuvajev pri mestnih vratih, sta v naglavnih košarah nosila piščance in tako neovirano prihajala v mesto. VS 118.1

Tako se je Zwingli bojeval s svojimi zvi-timi sovražniki. Myconij je dejal: “Več je naredil s svojim razmišljanjem, neprespanimi nočmi, nasveti in navodili, kakor če bi bil osebno navzoč pri obravnavi sredi svojih sovražnikov.” ¹⁸ VS 118.2

Papeževi pristaši, ki so bili ošabno prepri-čani o zmagi, so prišli v Baden z najlepšimi oblekami in najsijajnejšimi dragocenostmi. Hranili so se razkošno; njihove mize so bile polne najdragocenejših poslastic in izbranih vin. Breme svojih cerkvenih dolžnosti so si lajšali z zabavami in gostijami. Reformatorji pa so bili očitno nasprotje. Preprosta zu-nanjost je pričala o njihovi skromnosti in preprosta hrana o vrednosti njihovega časa. Ökolampad je bil nastanjen pri človeku, ki ga je stalno nadzoroval, vendar ga je vedno zalotil pri proučevanju Svetega pisma in molitvi. Presenečen je sporočil, da je ta kri-voverec zelo pobožen. VS 118.3

Pri otvoritvi obravnave “se je dr. Eck ošabno povzpel na sijajno okrašen govorniški oder, medtem ko je moral preprost in ponižen Ökolampad sedeti na navadnem stolu nasproti svojemu ošabnemu nasprot-niku”. ¹⁹ Ecku se zvonki glas in neomejena zanesljivost nista nikoli izneverila. Upanje v zlato in slavo ga je spodbujalo h gorečnosti; kajti branilec vere bo nagrajen z lepim deležem. Ko mu je zmanjkalo boljših dokazov, se je zatekel k posmehovanju in celo obrekovanju. VS 118.4

Ökolampad je bil skromen in ni zaupal vase. Izogibal se je boju, a ga je pričel s slovesno izjavo: “Za pravilo razsodbe priz-nam samo Božjo besedo.” ²⁰ Čeprav je bil blag in vljuden, se je pokazal tudi sposoben in nepopustljiv. Rimski pristaši so se po svoji navadi sklicevali na oblast na podlagi cerkvenih običajev, reformator pa se je trdno držal Svetega pisma. Dejal je: “Navade v naši Švici ne veljajo nič, razen če so v skladnosti z ustavo; kar pa se tiče vere, je naša ustava Sveto pismo.” ²¹ VS 118.5

Razlika med tema govornikoma je vplivala na zbrane. Mirno in jasno reformatorjevo dokazovanje, njegov vljuden in skromen način podajanja sta pridobila poslušalce, da so z gnusom zavrgli ošabne in hvalisave Eckove trditve. VS 119.1

Razprava je trajala osemnajst dni. Na koncu so si papeževi pristaši z veliko nesramnostjo pripisali zmago. Ker je večina delegatov podpirala Rim, je zbor razglasil reformatorje za premagane in jih izključil iz cerkve z njihovim vodjem Zwinglijem vred. Toda sadovi obravnave so pokazali, kdo je imel prav. Ta razprava je dala še večjo spodbudo delu reformacije, in kmalu potem sta se zanjo odločili pomembni mesti Bern in Basel. VS 119.2