Veliki Spopad

Poglavje 7—Lutrova ločitev od Rima

Martin Luter je stal na čelu tistih, ki so bili poklicani popeljati cerkev iz teme papeštva v luč pristne vere. Bil je goreč, navdušen in pobožen. Bal se je samo Boga, za temelj vere pa je priznaval samo Sveto pismo. Vse to je bilo več kot dobrodošlo za tisti čas. Po Lutru je Bog opravil veliko prenovo cerkve in razsvetlil svet. VS 82.1

Bil je revež kakor vsi prvi glasniki evangelija. Svoja prva leta je preživel v skromnem domu nemškega kmeta. Njegov oče je bil rudar. Z vsakdanjim napornim delom je omogočal sinu šolanje. Hotel je namreč, da bi postal odvetnik; Bog pa je sklenil, da bo zidar velikega templja, ki se je počasi postavljal skozi stoletja. Naporno življenje, odpovedovanja in stroga disciplina so bile šola, v kateri je Neskončna modrost pripravljala Lutra za pomembno poslanstvo njegovega življenja. VS 82.2

Lutrov oče je bil človek močnega in delovnega uma. Bil je krepkega značaja, pošten, odločen in iskren. Vedno je bil zvest svojim dolžnostim, saj jih je opravljal ne glede na vse. Njegov zdrav razum je nezaupljivo gledal na meniško življenje. Zato je bil zelo ogorčen, ko je njegov sin odšel v samostan brez njegovega dovoljenja. Po dveh letih se je oče spravil s sinom, vendar ni spremenil mnenja. VS 82.3

Lutrova starša sta posvečala veliko po-zornost vzgoji in izobrazbi svojih otrok. Prizadevala sta si, da bi poznali Boga in opravljali krščanske dolžnosti. Luter je po-gosto slišal očeta v molitvah prositi, da bi se njegov sin spominjal Božjega imena in nekega dne delal za napredek resnice. Njegova starša sta izkoriščala sleherno priložnost, ki jima jo je dopuščalo njuno življenje napornega dela, za moralni in umski napredek. Z resnimi in vztrajnimi napori sta pripravljala otroke za pobožno in koristno življenje. V svoji odločnosti in trdnosti sta včasih pokazala preveliko strogost. Toda tudi sam reformator je prej odobraval, kakor pa obsojal njuno disciplino, čeprav se je zavedal, da včasih ravnata napačno. VS 83.1

Luter je zgodaj začel hoditi v šolo. Tam so z njim ravnali zelo grobo, skoraj surovo. Revščina njegovih staršev je bila tako velika, da je zapustil dom. Šolo je začel obiskovati v drugem kraju. Prisiljen je bil peti od vrat do vrat, da si je zaslužil za hrano, a vendar je pogosto trpel lakoto. Temačna in praznoverna pojmovanja o veri, ki so tedaj prevladovala, so ga napolnjevala s strahom. Zvečer se je ulegel z žalostnim srcem in s strahom gledal v temno prihodnost. Zadrhtel je, ko je pomislil na Boga. Zanj je bil strog, neizprosen sodnik in surov tiran, a nikakor ljubezniv Oče. VS 83.2

Kljub pogostemu in velikemu malodušju je odločno hrepenel po višjem moralnem in duhovnem idealu, ki ga je zelo privlačil. Bil je željan znanja: Površne in samo na videz lepe stvari ga niso zanimale. Njegov resen in praktičen duh je raje iskal to, kar je trajno in koristno. VS 83.3

Ko je z osemnajstimi leti stopil na er-furtsko vseučilišče, je bil njegov položaj ugodnejši, možnosti za prihodnost pa svetlejše kakor prejšnja leta. Ker sta si njegova starša z delom in varčnostjo za-gotovili sredstva za življenje, sta lahko tudi njemu nudila vso potrebno pomoč. Vpliv razumnih prijateljev je nekoliko ublažil mračen vtis njegove prejšnje vzgoje. Luter je sedaj začel goreče preiskovati dela dobrih piscev, bogatil svoj um z njihovimi najboljšimi mislimi in si prisvajal modrost mislecev. Že takrat, ko je imel za učitelje suroveže, je dajal upanje, da se bo nekoč izkazal. Sedaj se je v ugodnih razmerah njegov um hitro razvijal. Dober spomin, živa domišljija, zdravo razsojanje in neutrudno delo so ga kmalu postavili v prvo vrsto med vrstniki. Šola mu je pomagala umsko dozoreti. V njem je prebudila duhovno aktivnost in bistroumnost, kar ga je pripravilo za poznejši življenjski boj. VS 83.4

Lutrovo srce je napolnjeval Gospodov strah. Usposabljal ga je, da je trdno vztrajal v namenih in ga v globoki ponižnosti vodil pred Boga. Neprestano je čutil svojo odvisnost od Božje pomoči. Vsak dan je začel z molitvijo. Njegovo srce je neprestano prosilo za vodstvo in pomoč. Imel je navado reči: “Dobra molitev pomeni več kakor pol proučevanja.” ¹ VS 83.5

Nekoč je pregledoval knjige v vseučiliščni knjižnici in našel latinsko Sveto pismo. Nikoli prej ni videl takšne knjige; sploh ni vedel, da obstaja. Pred tem je poslušal le dele iz evangelijev in listov, ki so jih brali ljudstvu pri javnih bogoslužjih. Mislil je, da je to celotno Sveto pismo. Sedaj je prvič videl Božjo besedo. S strahom in občudovanjem je prelistaval njene svete strani. Srce mu je zadrhtelo in pospešil se mu je utrip. Bral je besede življenja. Za trenutek je obstal in vzkliknil: “O, da bi mi Bog dal eno takšno knjigo!” ² Nebeški angeli so bili ob njem, žarki luči z Božjega prestola pa so njegovemu razumu razodevali zaklad resnice. Vedno se je bal, da bo razžalostil Boga. Spoznanje o njegovi osebni grešnosti je bilo sedaj globlje kot kdajkoli prej. VS 83.6

Iskreno hrepenenje, da bi se osvobodil grehov in spravil z Bogom, ga je spodbudilo, da je stopil v samostan in se posvetil redovniškemu življenju. Tam je moral op-ravljati najnižja in najtežja dela ter beračiti od hiše do hiše. Bil je v letih, ko si človek želi, da ga spoštujejo in cenijo, ta poniževalna dela pa so žalila njegova prirojena čustva. Vendar je potrpežljivo prenašal ponižanje, ker je verjel, da je to potrebno zaradi njegovih grehov. VS 84.1

Luter je izkoriščal za proučevanje vsak trenutek, ki si ga je lahko vzel od svojih vsakdanjih opravil; odpovedoval se je spanju in celo skromnim obrokom. Bolj kakor vsega drugega se je veselil proučevanja Božje besede. Našel je Sveto pismo, ki je bilo z verigo priklenjeno k samostanskemu zidu. Pogosto je odhajal na ta prostor. Postajal je vse bolj vznemirjen zaradi svojih grehov, zato si je prizadeval doseči odpuščanje in mir z lastnimi deli. Vodil je najstrožje življenje. S postom, nespanjem in bičanjem samega sebe si je prizadeval premagati hudobna nagnjenja svoje narave, katerih ga meniško življenje ni moglo rešiti. Ni se izogibal nikakršni žrtvi. Želel si je čisto srce, da bi lahko opravičen stopil pred Boga. Pozneje je zapisal; “Resnično sem bil pobožen menih. Ne da se opisati, kako strogo sem izpolnjeval pravila svojega reda. Če bi kdaj kakšen redovnik lahko dobil nebesa na podlagi meniških del, potem bi jaz gotovo imel pravico do tega. ... Vztrajanje v mučenju me je vodilo v zanesljivo smrt.” ³ Posledica njegovega puščavništva in mučenja je bila, da je izgubil moč in zbolel za krči, od katerih nikoli več ni popolnoma okreval. Kljub vsem naporom njegova trpeča duša ni našla olajšanja. To ga je privedlo na rob obupa. VS 84.2

Ko se mu je zdelo, da je vse izgubljeno, mu je Bog podaril prijatelja in pomočnika. Pobožni Staupitz je Božjo Besedo odprl Lutrovemu umu. Svetoval mu je, naj odvrne pogled s samega sebe, preneha razmišljati o neskončni kazni zaradi teptanja Božjih zapovedi in gleda na Jezusa, svojega Zveličarja, ki odpušča grehe. “Namesto da se mučiš zaradi svojih grehov, se predaj Odrešeniku. Zaupaj vanj, v pravičnost njegovega življenja in spravo po njegovi smrti. ... Poslušaj Božjega Sina. Postal je človek, da bi te prepričal o božanski milosti. Ljubi njega, ki te je prvi ljubil.” ⁴ Tako je govoril ta poslanec milosti. Njegove besede so naredile na Lutra globok vtis. Po dolgih bojih proti ukoreninjenim zmotam je bil slednjič sposoben razumeti resnico, v njegovi vznemirjeni duši pa je zavladal mir. VS 84.3

Luter je bil posvečen za duhovnika. Iz samostana so ga povabili na wittenberško vseučilišče, da bi zasedel katedro profesorja. Tam se je posvetil proučevanju Svetega pisma v izvirnih jezikih. Začel je predavati o Svetem pismu. Množici navdušenih poslušalcev je razlagal psalme, evangelije in liste. Staupitz, njegov prijatelj in predstojnik samostana, mu je svetoval, naj stopi na prižnico in oznanja Božjo besedo. Luter se je obotavljal, saj se ni imel za vrednega, da bi ljudstvu pridigal v Kristusovem imenu. Šele po daljšem upiranju je popustil prijateljevim prošnjam. Bil je že spreten v poznanju Svetega pisma in Božja milost je počivala na njem. Njegova zgovornost je navduševala poslušalce; jasnost in moč, s katerima je podajal resnico, sta prepričevali njihov razum, njegova pobožnost pa je osvajala njihova srca. VS 84.4

Luter je bil še vedno vdan sin papeške cerkve in ni niti pomislil, da bi sploh kdaj bil kaj drugega. Božja previdnost mu je dala priložnost obiskati Rim. Potoval je peš, prenočeval pa je po samostanih. Začuden je bil nad bogastvom, sijajem in razkošjem nekega italijanskega samostana. Tamkajšnji redovniki so bili preskrbljeni z dohodki s kneževin. Živeli so v veličastnih stanovanjih, se oblačili v sijajne in drage obleke ter obedovali za razkošno mizo. Luter je z bolečino v srcu primerjal te prizore s svojim življenjem samoodpovedi in napornega dela. Bil je zaskrbljen in zmeden. VS 84.5

Naposled je v daljavi zagledal mesto na sedmih gričih. Globoko ganjen je padel na tla in vzkliknil: “Pozdravljam te, sveti Rim!” ⁵ Po prihodu je obiskoval cerkve, poslušal čudne zgodbe, ki so jih ponavljali duhovniki in redovniki, ter opravljal vse predpisane obrede. Vsepovsod je videl prizore, ki so ga navdajali z osuplostjo in grozo. Videl je, da krivičnost vlada v vseh duhovniških slojih. Poslušal je nespodobne šale višjih duhovnikov in se zgražal nad njihovo strašno brezbožnostjo, ki so jo kazali celo med mašo. Med duhovniki in meščani je videl potratnost in razuzdanost. Kamor koli se je obrnil, povsod je naletel na brezbožnost namesto na svetost. Pozneje je napisal: “Nihče si niti zamisliti ne more, kakšni grehi in kakšna brezbožna dejanja se delajo v Rimu. Človek mora to videti in slišati, da bi lahko verjel. Zato nekateri upravičeno pravijo: ‘Če obstaja pekel, potem je Rim postavljen na njem; to je brezno, iz katerega prihajajo vsi grehi.’ ⁶ VS 85.1

Takrat izdan papežev odlok je obljubljal odpuščanje grehov vsem, ki bi na kolenih splezali na vrh Pilatovih stopnic. Trdilo se je, da je po njih hodil naš Zveličar, ko je šel iz rimske sodne palače; na čudežen način naj bi bile prenesene iz Jeruzalema v Rim. Luter je nekega dne pobožno plezal po njih. Na enkrat je zaslišal gromu podoben glas, ki mu je dejal: “A pravičnik bo živel iz vere.” (Rim 1,17) Takoj je skočil na noge. Osramočen in začuden je zapustil ta kraj. Te besede nikoli niso izgubile vpliva na njegovo dušo. Od tedaj je razumel jasneje kakor kdaj prej zmoto o zanašanju na človeška dejanja za zagotovitev zveličanja. Spoznal je, kako potrebno je verovati v Kristusove zasluge. Njegove oči so se odprle. Nikoli več ni bil slep za zmote papeštva. Ko je obrnil svoj pogled od Rima, je od njega obrnil tudi svoje srce. Od takrat je to ločevanje postajalo vse večje, dokler končno ni pretrgal sleherne zveze s papeško cerkvijo. VS 85.2

Po vrnitvi iz Rima je dobil na vseučilišču v Wittenbergu diplomo doktorja teologije. Sedaj se je lahko kakor še nikoli doslej posvetil proučevanju Svetega pisma, ki ga je tako ljubil. Slovesno je prisegel, da bo vse dni svojega življenja pazljivo proučeval in zvesto oznanjal Božjo besedo, ne pa papeških naukov in zgodb. Luter ni bil več navaden redovnik ali profesor, temveč pooblaščeni glasnik Svetega pisma. Bil je poklican k pastirjevanju Božje črede, ki je bila lačna in žejna resnice. Odločno je izjavil, da kristjanom ni treba sprejemati drugih naukov, temveč samo tiste, ki so utemeljeni na svetopisemski veljavi. S temi besedami, ki so vsebovale glavno načelo reformacije, je udaril ob temelj papeške oblasti. VS 85.3

Luter je videl, da je nevarno poviševati človeške teorije nad Božjo besedo. Neustrašno je napadel preračunljivo nezvestobo učenjakov. Nasprotoval je njihovi filozofiji in teologiji, ki sta imeli tako dolgo prevladujoč vpliv na ljudstvo. Njihova pou-čevanja je razglasil za nekoristna in škodljiva. Prizadeval si je misli svojih poslušalcev preusmeriti z lažnih sklepov filozofov in teologov k večnim resnicam, ki jih podajajo preroki in apostoli. VS 85.4

Žejnim množicam, ki so ga pozorno poslušale, je prinašal dragoceno sporočilo. Nikoli prej niso slišale takšnega nauka. Veselo sporočilo o Zveličarjevi ljubezni, o zanesljivosti odpuščanja in miru po njegovi preliti krvi je razveselilo srca ter prebudilo v njih nesmrtno upanje. V Wittenbergu je zagorela luč. Njeni žarki so prišli do najbolj oddaljenih krajev zemlje in bodo sijali vse do konca sveta. VS 86.1

Toda luč in tema se ne prenašata. Med resnico in zmoto je nespravljiv spopad. Braniti in zagovarjati eno pomeni napadati in uničevati drugo. Sam Zveličar je rekel: “Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.” (Mt 10,34) Nekaj let po začetku reformacije je Luter rekel: “Bog me ne samo vodi, ampak me celo priganja naprej. Nosi me. Nisem sam svoj gospodar. Hrepenim po mirnem življenju, vendar sem sredi vstaj in revolucij.” ⁷ Tako je bil Luter pozvan k spopadu. VS 86.2

Rimska cerkev je trgovala z Božjo milostjo. Poleg oltarjev so bile postavljene menjalniške mize, po zraku pa so odmevali vzkliki kupcev in prodajalcev. (Mt 21,12) Papež je dopustil javno prodajanje odpustkov za grehe pod pretvezo, da se zbirajo prispevki za gradnjo cerkve svetega Petra v Rimu. Z denarjem za hudodelstva se je postavljal tempelj Bogu, njegov temelj pa je bila krivičnost! Ravno sredstva, ki jih je Rim uporabljal za svoje poveličanje, so povzročila smrtni udarec njegovi moči in velikosti. Prodajanje odpustkov je zbudilo enega najodločnejših in najuspešnejših papeških nasprotnikov. Izzvalo je spopad, ki je zatresel papežev prestol in potresel trojno krono na pontifeksovi glavi. VS 86.3

Uradnik Tetzel je bil v Nemčiji določen za prodajo odpustkov. Obtožili so ga za najpodlejša hudodelstva zoper družbo in Božje zapovedi, a se je zasluženi kazni izognil. Postal je zastopnik papeževih koristoljubnih in nevestnih načrtov. Z veliko drznostjo je ponavljal najbolj očitne laži in pripovedoval čudne zgodbe, da bi zapeljeval nepoučene in praznoverne ljudi. Če bi imeli Božjo besedo, ne bi bili tako zlahka prevarani. Toda Sveto pismo je bilo zanje prepovedano. Papež jih je držal pod svojim nadzorom, da bi povečal moč in bogastvo častihlepnih vodij.” ⁸ VS 86.4

Ko je Tetzel prišel v kakšno mesto, je pred njim šel glasnik in oznanjal: “Milost Boga in svetega očeta je pred vašimi vrati.” ⁹ Ljudstvo je pozdravljalo bogokletnega hinavca, kakor da je sam Bog iz nebes stopil mednje. V cerkvi je bila odprta nizkotna trgovina, Tetzel pa je poveličeval prodajanje odpustkov kot najdragocenejši Božji dar. Govoril je, “da jim bodo na podlagi njegovih potrdil o kupljenem odpustku odpuščeni vsi grehi, celo tisti, ki jih še niso storili; pri tem pa spokorjenje ni nujno potrebno”. ¹⁰ Še več, poslušalce je prepričeval, da imajo odpustki moč rešiti žive in tudi mrtve, saj v istem trenutku, ko na dnu njegove skrinjice zažvenketa kovanec za določeno dušo, ta preide iz vic v nebesa. ¹¹ VS 87.1

Ko je čarovnik Simon ponudil apostolom denar, da bi dobil oblast delati čudeže, mu je Peter odgovoril: “Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si Božji dar lahko kupiš z denarjem!” (Apd 8,20) Toda Tetzlovo ponudbo so mnogi željno sprejeli. Zlato in srebro sta se stekala v njegovo blagajno. Za denar ponujeno zveličanje je bilo bolj iskano od tistega, za katero je bilo potrebno spokorjenje, vera in moč za premagovanje grehov.(h) VS 87.2

Nauk o odpustkih je naletel na odpor izobraženih in pobožnih ljudi v rimski cerkvi. Mnogo jih ni verjelo trditvam, ki so nasprotovale razumu in Božjemu razodetju. Noben škof si ni upal dvigniti glasu proti tej krivični trgovini; čutila sta se zmedenost in vznemirjenje. Mnogi so se nestrpno spraševali, kaj bo Bog naredil za očiščenje svoje cerkve. VS 87.3

Luter je bil še vedno najstrožji katoličan. Kljub temu je bil zgrožen nad bogokletnimi dejanji trgovcev z odpustki. Mnogi njegovi farani so kupili potrdila o odpuščanju. Kmalu so začeli prihajati k svojemu duhovnemu pastirju izpovedovat razne grehe in prosit za odvezo. Vendar tega niso storili zaradi spokorjenja ali želje po boljšem življenju temveč zaradi kupljenih odpustkov. Luter jim ni hotel dati odveze. Opozoril jih je, da bodo pogubljeni zaradi svojih grehov, če se ne bodo spokorili in poboljšali življenja. Vznemirjeni so se vrnili k Tetzlu in mu povedali, da njihov spovednik zavrača njegova potrdila. Nekateri so bili celo tako pogumni, da so zahtevali vračilo denarja. To je meniha razjezilo. Izrekel je najstrašnejša prekletstva, na javnem trgu pa je ukazal prižgati ogenj in dejal, “da je dobil od papeža oblast sežgati kot krivoverce vse, ki si bodo upali nasprotovati njegovim svetim odpustkom”. ¹² VS 87.4

Tedaj je Luter odločno začel svoje delo kot borec za resnico. Njegov glas je donel s prižnice kot resen in slovesen opomin. Prikazoval je ljudstvu odvratnost greha in učil, da človek s svojimi dejanji ne more zmanjšati svoje krivde ali se izogniti kazni. Zveličanje je možno samo s spokorjenjem pred Bogom in vero v Kristusa. Božje milosti ni mogoče kupiti; je brezplačni Božji dar. Ljudstvu je svetoval, naj ne kupuje odpustkov, temveč naj z vero gleda na križanega Odrešenika. Pripovedoval jim je svoje boleče doživetje, ko si je zaman poskušal zagotoviti zveličanje s poniževanjem in pokoro. Prepričeval je svoje poslušalce, da je našel mir in veselje šele tedaj, ko je odvrnil svoj pogled s sebe in začel verovati v Kristusa. VS 87.5

Ker pa je Tetzel nadaljeval s svojo trgovino in širil brezbožne trditve, se je Luter odločil odločno nastopiti proti drznim zlorabam. Kmalu je za to dobil priložnost. Dvorna cerkev v Wittenbergu je imela mnogo relikvij, ki so jih ob določenih prazničnih dneh razstavili pred ljudstvo. Kdor je takrat obiskal cerkev in se spovedal, si je zagotovil popolno odpuščanje grehov. Zato se je ljudstvo v teh dneh množično zatekalo tja. Približeval se je eden največjih praznikov, praznik vseh svetih. Na dan pred tem praznikom se je Luter pridružil tistim, ki so šli v cerkev. Na cerkvena vrata je pribil seznam, ki je vseboval 95 tez zoper nauk o odpustkih. Izjavil je, da jih je pripravljen naslednji dan na vseučilišču zagovarjati pred vsemi, ki menijo, da so jih sposobni izpodbijati. VS 87.6

Njegove teze so pritegnile vsesplošno pozornost. Ljudstvo jih je bralo in ponovno bralo ter jih vsepovsod ponavljalo. Po vsem mestu in na vseučilišču je nastalo veliko vznemirjenje. Teze so pokazale, da pravica odpuščanja grehov in osvobajanja od kazni nikoli ni bila dana niti papežu niti kateremu koli človeku. Prodajanje odpustkov je zgolj komedija, sredstvo, da se iz naroda izmami denar in izkoristi njegova lahkovernost. Je Satanova zvijača, s katero zapeljuje ljudi, ki verujejo njegovim lažnim obljubam. Luter je tudi razkril, da je Kristusov evangelij najdragocenejši cerkveni zaklad. V njem je razodeta Božja milost, ki se daje brezplačno vsakomur, kdor prosi zanjo s spokorjenjem in vero. VS 88.1

Lutrove teze so pozivale k razpravi, vendar nihče ni imel poguma sprejeti tega izziva. V nekaj dneh so se razširile po vsej Nemčiji, v nekaj tednih pa so odmevale po vsem krščanskem svetu. Mnogi pobožni katoličani, ki so v cerkvi videli krivičnost in jo obsojali, a niso vedeli, kako naj jo zaustavijo, so jih brali z velikim veseljem. Priznavali so, da po njih govori Božji glas. Čutili so, da je Gospod usmiljeno iztegnil svojo roko in zadržal poplavo pokvarjenosti, ki je izvirala iz Rima. Knezi in poglavarji so se na skrivaj veselili. Končno bo ustavljena drzna moč, ki je trdila, da nihče ne sme ugovarjati njenim odločitvam. VS 88.2

Toda mnogi, ki so ljubili greh in prazno-verje, so se prestrašili, saj so bila razkrinkana slepila, ki so pomirjala njihov strah. Delo zvijačnih duhovnikov, ki so odobravali prestopke, je bilo ovirano. Videli so, da njihovim dohodkom preti nevarnost, zato so se združili, da bi obranili svoje trditve. Reformator se je moral bojevati proti hudim tožnikom. Nekateri so ga obtožili, da dela naglo in nepremišljeno. Drugi so trdili, da ga ne vodi Bog, temveč dela po spodbudi svoje ošabnosti in predrznosti. On pa jim je odgovoril: “Splošno znano je, da imajo človeka, ki poda kakšno novo misel, za ošabnega ali celo za začetnika prepira. ... Zakaj so bili Kristus in vsi mučenci obsojeni na smrt? Ker se je zdelo, da ošabno prezirajo modrost svojega časa in širijo novosti, ne da bi ponižno vprašali za nasvet predstavnike starih nazorov.” VS 88.3

Potem je dodal: “Ničesar, kar delam, ne želim delati po človeški modrosti, temveč po Božjem nasvetu. Kdo bo ustavil to delo, če je od Boga? Kdo ga lahko pospeši, če ni od njega? Naj ne bo ne moja ne njihova ne naša, temveč tvoja volja, o sveti Oče, ki si v nebesih!” ¹³ VS 88.4

Čeprav je Luter začel to delo po spodbudi Svetega Duha, ga vendar ni mogel nadaljevati brez hudih spopadov. Očitki njegovih sovražnikov, napačno predstavljanje njegovih namenov, nepravične in zlobne pripombe na račun njegovega značaja in njegovih spodbud so se zagnale vanj kakor poplava in niso ostale brez uspeha. Upal je, da se mu bodo ljudski voditelji v cerkvi in šolah prostovoljno pridružili v prizadevanjih za reformo. Spodbudne besede pomembnih osebnosti so ga razveseljevale in mu vlivale upanje. Že je videl svetlejšo jutranjo zarjo za cerkev. Toda ohrabritve so se sprevrgle v očitke in obtožbe. Mnogi cerkveni in državni visoki dostojanstveniki so bili prepričani o resničnosti njegovih tez. Kmalu pa so dojeli, da bi njihov sprejem povzročil velike spremembe. Razsvetliti in reformirati ljudstvo bi pomenilo spodkopati rimsko veljavo in uničiti vire, ki se iztekajo v njegove zakladnice. To bi zmanjšalo potratnost in razkošnost papeških vodij. Če bi ljudje mislili in delali kakor Jezusu odgovorna bitja in iskali zveličanje samo v njem, bi to tudi pome-nilo uničenje pontifeksovega prestola in njegove veljave. Zato so zavrgli spoznanje, ki jim ga je ponujal Bog, in nasprotovali človeku, ki jim je z njim odprl oči. S tem so se uprli Kristusu in njegovi resnici. VS 89.1

Luter je zadrhtel ob misli da stoji sam nasproti najmogočnejšim zemeljskim močem. Včasih je podvomil o tem, ali ga pri upiranju cerkveni veljavi resnično vodi Bog. Pisal je: “Kdo sem jaz, da se upiram papeževemu veličanstvu, pred katerim ... trepetajo knezi in ves svet? ... Nihče ne ve, kako sem trpel v teh dveh letih in kakšni dvomi, celo obup, so me pogosto mučili.” ¹⁴ Vendar ni popolnoma izgubil poguma. Ko mu je zmanjkalo človeške podpore, je gledal samo na Boga in se učil, da se popolnoma zanaša na njegovo vsemogočno desnico. VS 89.2

Luter je pisal prijatelju reformacije: “Svetega pisma ni mogoče razumeti ne s proučevanjem ne z razumom. Tvoja prva dolžnost je, da začneš z molitvijo. Prosi Gospoda, naj ti po svoji veliki milosti da pravo razumevanje svoje besede. Ni drugega razlagalca Božje besede razen njenega pisca, ki je sam rekel: ‘Vsi bodo naučeni od Boga.’ Ničesar ne pričakuj od svojega truda, od svojega razuma; zaupaj edino v Boga in v vpliv njegovega Duha. Veruj besedam človeka, ki je to doživel.” ¹⁵ To je zelo pomemben nauk za vse, ki čutijo, da jih je Bog povabil, naj drugim oznanijo svečane resnice za ta čas. Te resnice bodo izzvale sovraštvo Satana in njih, ki so jim všeč njegove izmišljene zgodbe. V spopadu z močmi teme je potrebno mnogo več kakor moč razuma in človeška modrost. VS 89.3

Ko so se nasprotniki sklicevali na običaje ali izročilo, na papeževe izjave in oblast, je Luter odgovarjal s Svetim pismom, samo s Svetim pismom. V njem je našel zanje neovrgljive dokaze; zato so sužnji forma-lizma in praznoverja zahtevali njegovo kri, kakor so zahtevali Kristusovo. “On je krivoverec!” so vpili rimski gorečniki. “Dovoliti takšnemu krivovercu živeti eno uro dlje, je največja izdaja cerkve. Takoj naj se zanj postavi grmada!” ¹⁶ Vendar Luter ni postal tarča njihove jeze. Bog mu je določil delo, ki ga je moral opraviti, zato je poslal nebeške angele, da so ga ščitili. Mnogi, ki so od Lutra sprejeli dragoceno luč, so bili izpostavljeni Satanovi jezi in so zaradi resnice pogumno pretrpeli mučenje in smrt. VS 89.4

Lutrov nauk je po vsej Nemčiji pritegnil pozornost mislecev. Iz njegovih pridig in spisov so izvirali žarki luči, ki so mnoge prebudili in razsvetlili. Živa vera je na-domestila mrtvi formalizem, v katerem je cerkev tako dolgo dremala. Ljudstvo je vse bolj opuščalo rimsko praznoverje. Predsodki so bili premagani. Božja beseda, s katero je Luter preizkušal vsak nauk in vsako trditev, je bila dvorezni meč, ki si je utiral pot v človeška srca. Povsod se je opažalo prebujenje in želja po duhovnem napredku. Povsod se je čutila takšna lakota in žeja po pravičnosti kakor že dolga stoletja ne. Oči ljudstva, ki so bile tako dolgo uprte v človeške obrede in pozemske posrednike, so se sedaj v spokorjenju in z vero obrnile na križanega Kristusa. VS 89.5

Veliko zanimanje za resnico je še bolj vznemirilo papeške predstavnike. Luter je dobil vabilo, naj pride v Rim odgovarjat na obtožbe zaradi krivoverstva. Ta ukaz je prestrašil njegove prijatelje. Dobro so vedeli, kakšna nevarnost mu preti v tem pokvarjenem mestu, ki je prelivalo kri Kristusovih učencev. Nasprotovali so nje-govemu odhodu v Rim in zahtevali, da ga zaslišijo v Nemčiji. VS 90.1

Predlog je bil sprejet. Papež je imenoval odposlanca, da bi zaslišal primer. V navodilih, ki jih je papež dal svojemu predstavniku, je bilo poudarjeno, da je Luter že razglašen za krivoverca. Zato je bilo odposlancu ukazano, “naj ga brez obotavljanja toži in zapre”. Če bi se Luter upiral oblasti papeževega odposlanca ga je smel “preganjati v vseh krajih Nemčije, ga prekleti in izključiti vse njegove privržence”. ¹⁷ Papež je hotel popolnoma izkoreniniti to kugo krivoverstva. Poslancu je še naročil, naj razen kralja izključi vse, ne glede na njihovo državno in cerkveno dostojanstvo, ki ne bi bili pripravljeni ujeti Lutra in njegovih pristašev ter jih izročiti rimskemu maščevanju. VS 90.2

Tukaj se je pokazal pravi duh papeštva. V vsem tem dokumentu ni niti trohice kr-ščanskih načel niti samoumevne pravičnosti. Luter je bil zelo daleč od Rima in ni imel priložnosti razložiti ali braniti svoje stališče. Preden je bila njegova zadeva zaslišana, je bil razglašen za krivoverca. V enem dnevu so ga posvarili, obtožili, razsodili njegov primer in ga obsodili. Vse to je odločil tisti, ki se imenuje sveti oče, edina vrhovna in nezmotljiva veljava v cerkvi ali državi! VS 90.3

V tistem času, ko so bili Lutru najbolj potrebni prijateljski nasveti in ljubezen, je Bog poslal v Wittenberg Melanchthona. Bil je mlad, skromen, zadržanega vedenja in zdravega razsojanja. Imel je veliko znanja in izrazit dar govora, ob tem pa čist in pošten značaj. S temi lastnostmi je pridobil splošno občudovanje in spoštovanje. Njegova plemenita narava ni bila nič manj izrazita od njegove sijajne nadarjenosti. Kmalu je postal resen učenec evangelija, Lutrov najzvestejši prijatelj in visoko cenjeni pomočnik. Njegova ljubeznivost, razumnost in natančnost so dopolnjevale Lutrov pogum in moč. Njuno sodelovanje je dalo reformaciji nov zagon in bilo za Lutra veliki vir ohrabritve. VS 90.4

Za prostor zaslišanja so izbrali Augsburg. Reformator se je tja podal peš. Nekateri so bili zelo zaskrbljeni za njegovo življenje, saj so se razširile grožnje, da ga bodo na poti prijeli in ubili. Prijatelji so ga prosili, naj se ne izpostavlja nevarnosti. Svetovali so mu, naj za nekaj časa odide iz Wittenberga in se zateče k ljudem, ki so ga bili pripravljeni ščititi. Vendar ni hotel zavrniti odgovornosti, ki mu jo je zaupal Bog. Kljub burji, ki je besnela z vso močjo, se je čutil dolžnega braniti resnico. Govoril je: “Sem kakor Jeremija, vsem v spotiko; toda bolj mi pretijo sovražniki, večje je moje veselje. ... Mojo čast in moje dobro ime so že spravili na slab glas. Ostaja mi samo moje ubogo telo; tudi to naj vzamejo. S tem mi bodo sicer skrajšali življenje za nekaj ur, duše pa mi ne morejo vzeti. Kdor želi svetu oznaniti Kristusovo besedo, mora biti ob vsakem času pripravljen umreti.” ¹⁸ VS 90.5

Sporočilo o Lutrovem prihodu v Augsburg je papeževega poslanca navdalo z velikim zadovoljstvom. Uporni krivoverec, ki je zbudil pozornost skoraj vsega sveta, je bil sedaj v rimski oblasti. Papežev odposlanec se je odločil, da mu ne bo dovolil uiti iz rok. Reformator je bil brez jamstvenega pisma. Njegovi prijatelji so ga prosili, naj brez tega ne hodi nikamor; ukrenili so vse, da bi mu ga priskrbeli od kralja. Odposlanec je načrtoval Lutra na vsak način prisiliti k odpovedi. Če mu ne bo uspelo, ga bo odpeljal v Rim okusit Husovo in Jeronimovo usodo. Zato je po svojih poslancih poskušal nagovoriti Lutra, naj pride predenj brez jamstvenega pisma z zaupanjem v njegovo milost. Luter je to odločno odklonil. Pred papeževega poslanca ni prišel, dokler ni dobil dokumenta, s katerim mu je kralj zagotovil svojo zaščito. VS 90.6

Katoličani pa so imeli pretkan načrt. Lutra so poskušali pridobiti z navidezno dobrosrčnostjo. Odposlanec se je prijateljsko pogovarjal z njim, vendar je zahteval, da se brez pogojev podredi oblasti rimske cerkve in ovrže vse svoje teze brez dokazovanja ali kakršnega koli vprašanja. Ni mu bil še znan značaj človeka, s katerim je moral razpravljati. Luter je v svojem odgovoru poudaril, da spoštuje cerkev, svoje hrepenenje po resnici in je pripravljen odgovoriti na vse pripombe glede svojega nauka, ki ga je voljan podrediti odločitvam nekaterih vodilnih vseučilišč. Ni pa se bil pripravljen odpovedati svojemu nauku brez kakršnega koli dokaza, da je v zmoti, kar je zahteval papežev poslanec. VS 91.1

Od Lutra se je neprestano zahtevalo: “Zanikaj, zanikaj!” Reformator je dokazal, da je njegovo stališče utemeljeno na Svetem pismu. Odločno je izjavil, da se ne more odpovedati resnici. Odposlanec ni bil spo-soben odgovoriti na Lutrove dokaze. Zasul ga je z očitki, se posmehoval in mu hkrati laskal; nizal je navedke izročil in pregovore cerkvenih očetov, ob vsem tem pa ni dovolil reformatorju priti do besede. Ko je bilo jasno, da je takšen pogovor neuspešen, je bilo Lutru nazadnje le dovoljeno, da odgovor poda pisno. VS 91.2

Pozneje je pisal svojemu prijatelju: “Takšen način nasprotovanja daje dvojno korist. Prvič, kar je napisano, lahko presodijo tudi drugi ljudje. Drugič, tako se učinkovito vpliva na strah, če ne tudi na vest ošabnega in klepetavega tirana, ki bi sicer utegnil zmagati s svojim ukazovalnim glasom.” ¹⁹ VS 91.3

Na naslednjem zasedanju je Luter jasno, jedrnato in mogočno razložil svoje nazore in jih podprl z mnogimi svetopisemskimi navedki. Ko je prebral svoj spis, ga je dal kardinalu. Ta ga je prezirljivo vrgel vstran in izjavil, da so to samo prazne besede in nebistveni navedki. Lutru so se sedaj odprle oči. Znašel se je na sovražnikovem področju v spopadu z ošabnim kardinalom, ki je s cerkvenimi izročili in nauki popolnoma ovrgel njegove teze. VS 91.4

Ko je papežev odposlanec spoznal, da Lutrovih dokazov ni mogoče ovreči, je iz-gubil oblast nad seboj. Jezno je vzkliknil: “Zanikaj, ali pa te bom poslal v Rim. Stopiti boš moral pred sodnike, ki bodo prevzeli tvoj primer. Izključil bom iz cerkve tebe, tvoje sledilce in vse, ki ti pomagajo ali pa ti bodo pomagali.” Slednjič je izjavil z ošabnim in jeznim glasom: “Zanikaj! Ali pa mi več ne prihajaj pred oči!” ²⁰ VS 91.5

Reformator se je takoj umaknil s svojimi prijatelji, s čimer je dal jasno vedeti, da od njega ni mogoče pričakovati nikakršnega zanikanja. Tega kardinal ni pričakoval. Pričakoval je, da bo s strogostjo prisilil Lutra k pokornosti. Ostal je sam s svojimi somišljeniki. Nekaj časa je zbegano gledal zdaj enega, zdaj drugega. Bil je razočaran, saj ni pričakoval, da bodo njegovi načrti splavali po vodi. VS 91.6

Lutrovi napori pa so bili uspešni. Pri razpravi je bila navzoča množica ljudi. Lahko so primerjali ta dva človeka, presojali, kateri duh ju vodi, ter ugotavljali moč in resničnost njunih stališč. Kako pomembna primerjava! Reformator je preprost, ponižen in odločen stal v Božji moči z resnico na svoji strani. Papeški predstavnik pa je domišljavo, drzno, ošabno in nerazumno, brez enega samega svetopisemskega dokaza glasno vpil: “Zanikaj! Ali pa te pošljem v Rim, kjer te bodo kaznovali!” VS 91.7

Kljub temu, da je imel Luter jamstveno pismo, so se predstavniki Rima zarotili, da ga bodo prijeli in zaprli. Lutrovi prijatelji so spoznali, da bi njegovo nadaljnje bivanje v Augsburgu bilo brez koristi. Z največjo previdnostjo in v največji tajnosti so organizirali vrnitev v Wittenberg. Zato je Luter na konju in v spremstvu vodnika, ki mu ga je določil mestni načelnik, še pred svitom zapustil Augsburg. Poln temačnih slutenj se je podal na temne in tihe mestne ulice. Pozorni in kruti sovražniki so kovali načrt za njegovo uničenje. Ali se bo izognil nastavljenim pastem? Pred njim so bili trenutki strahu in resne molitve. Z vodnikom sta prišla do mestnega zidu. Zagledala sta majhna vrata, ki so se pred njima odprla; varno sta zapustila mesto. Zdaj sta begunca pohitela in preden je odposlanec zvedel za pobeg, je bil Luter že daleč zunaj dosega svojih preganjalcev. Satan in njegovi poslanci so bili premagani. Človek, za katerega so menili, da ga imajo v svoji oblasti, je pobegnil kakor ptica iz ptičarjeve pasti. VS 92.1

Novica o Lutrovem pobegu je odposlanca presenetila in razjezila. Pričakoval je, da bo deležen pohvale za modrost in odločnost glede ravnanja s tem motilcem cerkve; toda njegovo upanje se je izjalovilo. V izbruhu jeze je napisal pismo volilnemu saškemu knezu Friedrichu. V njem je osramotil Lutra in zahteval, naj ga pošlje v Rim ali pa prežene s Saškega. VS 92.2

Luter je v svojo obrambo odgovoril, da je še vedno pripravljen najresneje zanikati svoje nauke, če mu odposlanec ali papež iz Svetega pisma dokažeta njegove zmote in pokažeta, da se njegov nauk ne ujema z Božjo besedo. Izrazil je tudi svojo hvaležnost Bogu, ker ga je spoznal za vrednega trpeti v tako svetem delu. VS 92.3

Volilni knez je dotlej zelo slabo poznal reformatorjev nauk. Iskrenost, moč in jasnost Lutrovih besed so naredile nanj globok vtis. Odločil se je biti njegov zaščitnik, dokler ne bo dokazano, da se moti. V odgovor na odposlančevo zahtevo je napisal: “Ker se je doktor Martin Luter javil pred vami v Augsburgu, morate biti s tem zadovoljni. Nismo pričakovali, da ga boste brez dokazov o njegovi zmoti prisilili k zanikanju. Nihče izmed učenih ljudi v moji kneževini me ni obvestil, da je Martinov nauk brezbožen, protikrščanski ali krivoverski.” Knez tako ni hotel poslati Lutra v Rim niti ga pregnati iz svoje države. ²¹ VS 92.4

Volilni knez je spoznal, da je družbena morala zelo padla. Potrebna je bila velika reforma. Dojel je, da je odveč vsak poskus zatiranja ali kaznovanja hudodelstva, če ljudje ne priznajo in se ne pokorijo Božjim zahtevam in ukazom razsvetljene vesti. Bilo mu je jasno, da si Luter prizadeva doseči ta cilj, zato se je na skrivaj veselil, ker se je v cerkvi začel čutiti boljši vpliv. VS 92.5

Opazil je tudi, da ima Luter velik uspeh kot vseučiliščni profesor. Minilo je komaj leto, odkar je reformator pribil svoje teze na cerkvena vrata. Rim ni imel več toliko častilcev in ni dobival tolikšnih darov kakor poprej, kajti število romarjev, ki so ob prazniku vseh svetih obiskali cerkev, se je opazno zmanjšalo. Namesto njih so v Wittenberg prihajali drugi ljudje. To niso bili romarji, ki bi častili relikvije, temveč študentje, ki so polnili vseučiliščne dvorane. Niso prišli samo iz Nemčije, temveč tudi iz drugih držav, kajti Lutrovi spisi so v njih vzbudili novo zanimanje za Sveto pismo. Ko so mladeniči prvič zagledali Wittenberg, “so dvignili roke k nebu in hvalili Boga, da je v tem mestu prižgal luč kakor v preteklosti na Sionu, da je svetila v najbolj oddaljene dežele”. ²² VS 92.6

Luter je doslej zapustil le nekaj rimskih zmot. Ko pa je primerjal Sveto pismo s pa-peževimi odločitvami in ukazi, je osupnil. “Berem papeževe odloke,” je pisal Spalatinu, “in ... ti pravim, da ne vem, ali je papež sam antikrist ali njegov poslanec. Kako lažno je prikazan Kristus in kako je osramočen.” ²³ Kljub temu je bil Luter v tem času vdan rimski cerkvi in niti ni razmišljal o tem, da bi se sploh kdaj ločil od nje. VS 93.1

Reformatorjevi spisi in njegov nauk so se razširili po vsem krščanskem svetu. Prispeli so v Švico in na Nizozemsko, posamezni izvodi pa so si utrli pot tudi v Francijo in Španijo. V Angliji je bil njegov nauk sprejet kot beseda življenja. Resnica se je razširila v Belgijo in Italijo. Tisoči so svoje duhovno mrtvilo nadomestili z veseljem in upanjem v življenje po veri. Rim se je vse bolj jezil zaradi Lutrovih napadov. Nekateri izmed njegovih najhujših nasprotnikov, celo nekateri profesorji katoliških vseučilišč, so dejali, da ne bi storil greha, kdor bi ubil tega upornega meniha. Nekega dne se mu je približal tujec, ki je pod plaščem skrival pištolo. Vprašal ga je, zakaj povsod hodi sam. Luter je odvrnil: “Sem v Božjih rokah. On je moja moč in ščit. Kaj mi more napraviti človek?” ²⁴ Po teh besedah je tujec prebledel in pobegnil pred njim kakor pred navzočnostjo nebeških angelov. VS 93.2

Rim je želel uničiti Lutra, Bog pa je bil njegova obramba. Njegove nauke so pos-lušali povsod: “v kolibah in samostanih, v plemiških dvorih, na vseučiliščih in v kraljevskih palačah”. Na vseh straneh so vstajali plemeniti ljudje in vzpodbujali njegovo delo. ²⁵ VS 93.3

Približno ob tem času je med branjem Husovih del ugotovil, da je češki reformator učil vzvišeno resnico o opravičenju z vero, ki jo je sam poudarjal in oznanjal. Tedaj je vzkliknil: “Vsi mi, Pavel, Avguštin in jaz, smo husiti, četudi se tega ne zavedamo!” In nadaljeval: “Bog bo zagotovo kaznoval svet zato, ker mu je bila resnica razodeta že pred sto leti, pa jo je sežgal!” ²⁶ Luter je v prošnji za reformacijo nemškemu kralju in plemstvu zapisal o papežu: “Strašno je gledati tistega, ki se ima za Kristusovega namestnika, in živi v večjem razkošju kakor sam kralj. Ali je s tem podoben revnemu Jezusu ali ponižnemu Petru? Nekateri govorijo, da je on gospodar sveta! Toda Kristus, za čigar namestnika se ima, je rekel: ‘Moje kraljestvo ni od tega sveta.’ Ali je lahko namestnikova oblast večja od gospodarjeve? “ ²⁷ VS 93.4

O vseučiliščih je napisal: “Bojim se, da bodo vseučilišča brez prizadevnega proučevanja Svetega pisma in sejanja njegovih resnic v srca mladih, postala peklenska vrata. Nikomur ne svetujem, naj pošlje svojega otroka tja, kjer Sveto pismo ni najvišje merilo. Vsaka ustanova bo brez neprestanega proučevanja Božje besede občutila posledice.” ²⁸ VS 93.5

Lutrova prošnja za reformacijo se je bliskovito razširila po vsej Nemčiji. Razburkala je množice in naredila nanje globok vtis. Mnogi so se začeli zbirati pod zastavo reformacije. Lutrove sovražnike je razvnela želja po maščevanju, zato so spodbujali papeža, naj odločno ukrepa proti njemu. Odločeno je bilo, da se njegovi nauki takoj obsodijo. Lutru in njegovim pristašem je bilo dano šestdeset dni, po katerih bodo izključeni iz cerkve, če se jim ne odpovedo. VS 93.6

To je bila strašna kriza za reformacijo. Dolga stoletja je ta rimski odlok o izključitvi ustrahoval mogočne vladarje in spravljal veličastna kraljestva v nesrečo in obup. Na tiste, ki jih je doletela ta obsodba, so večinoma gledali s strahom in grozo. Izločili so jih iz družbe s somišljeniki vred. Zanje so bili izobčenci, ki se jih je treba znebiti. Luter si ni zatiskal oči pred nastalimi nemiri. Ostal je stanoviten in je popolnoma zaupal, da bo Kristus njegov pomočnik in zaščitnik. Z vero in pogumom trpečega človeka je pisal: “Kaj se bo zgodilo, ne vem, niti ne želim vedeti. ... Udarec naj pade, kamor hoče. Ne bojim se, saj niti list ne pade z drevesa brez volje našega Očeta. Koliko bolj torej skrbi za nas! Odkar je Beseda, ki je postala meso, umrla za nas, ni težko umreti zanjo. Če z njim umremo, bomo z njim tudi živeli. Če bomo preživeli to, kar je pred nami preživel on, bomo tudi prišli tja, kjer je On, in bomo večno živeli z njim.” ²⁹ VS 93.7

Ko je do Lutra prišla papeževa poslanica, je rekel: “Preziram jo in ji nasprotujem, ker je lažna in sramoti Boga. ... V njej je obsojen sam Kristus. ... Veselim se prenašati trpljenje, ki ima tako plemenit namen. Sedaj sem pomirjen; vem namreč, da je papež antikrist, ki sedi na samem Satanovem prestolu.” ³⁰ VS 94.1

Rimski ukaz pa vendar ni ostal brez učinka. Ječe, mučenje in meč so bili močna orodja za prisilo k pokorščini. Slabotni in praznoverni so trepetali pred papeževim odlokom. Čeprav je večina sočustvovala z Lutrom, so vendar mnogi menili, da je življenje predragoceno, da bi ga tvegali zaradi reform. Vse je kazalo, da se delo reformacije približuje koncu. VS 94.2

Toda Luter je bil še vedno neustrašen. Rim ga je zasul s svojimi prekletstvi. Svet je bil prepričan, da bo moral umreti ali pa se spokoriti. Toda reformator je z vso močjo zavrnil obsodbe in javno razglasil svoj sklep, da za vedno zapušča Rim. V navzočnosti množice študentov, profesorjev in meščanov vseh slojev je sežgal papeževo poslanico skupaj s kanonskimi zakoni, odločbami in nekaterimi spisi, ki so podpirali papeško oblast. Rekel je: “Moji sovražniki so s sežiganjem mojih spisov prikrajšali preproste ljudi za pomembne resnice in uničili njihove duše. V zameno za to sedaj sežigam njihove knjige. Začel se je resen spopad. Doslej je vse to s papežem bila samo igra. To delo sem začel v Božjem imenu; dokončalo pa se bo brez mene z njegovo močjo.” ³¹ VS 94.3

V svarilo sovražnikom, ki so zasmehovali njegovo delo, je povedal: “Ne morejo zanikati, da me je izbral in poklical Bog, pa se me kljub temu ne boje prezirati; s tem pa pravzaprav prezirajo samega Boga. Mojzes je bil sam ob izhodu iz Egipta. Elija je bil sam, ko je vladal kralj Ahab; Izaija je bil sam v Jeruzalemu; Ezekiel je bil sam v Babilonu. ... Bog nikoli ni izbral za preroka velikega duhovnika ali drugo pomembno osebo. Navadno je izbiral preproste in prezrte ljudi, nekoč celo pastirja Amosa. Sveti so v vseh stoletjih svarili velikaše, kralje, kneze, duhovnike in učene ljudi, pri čemer so tvegali svoje življenje. ... Ne pravim, da sem tudi jaz prerok; vendar pra-vim, da se morajo bati predvsem zato, ker sem jaz sam, njih pa je mnogo. Prepričan sem, da je Božja beseda z menoj, ne pa z njimi.” ³² VS 94.4

V Lutru je odločitev, da se loči od cerkve, povzročila velik notranji spopad. V tem času je zapisal: “Vsak dan vse bolj in bolj čutim, kako težko je zapustiti običaje, ki smo jih sprejeli v otroštvu. Čeprav je Sveto pismo na moji strani, sem veliko pretrpel, preden sem zavzel stališče proti papežu in ga razglasil za antikrista! Kako je trpelo moje srce! Kolikokrat sem se bridko spraševal, kar so tako pogosto ponavljali papeževi pristaši: ‘Ali si samo ti pameten? Ali je mogoče, da so vsi drugi v zmoti? Kaj pa, če si kljub vsemu v zmoti ti? Koliko ljudi bo na koncu za vedno pogubljenih zaradi tvojega zapeljevanja?’ Tako sem se bojeval s seboj in s Satanom, dokler ni Kristus s svojo nezmotljivo besedo ohrabril mojega srca in me osvobodil dvomov.” ³³ VS 95.1

Papež je zagrozil Lutru z izključitvijo iz cerkve, če se ne bo odpovedal svojim naukom. Grožnja se je izpolnila z novo pa-peževo poslanico. V njej je bilo razglašeno, da je Luter izključen iz cerkve in preklet od nebes. Isto prekletstvo je veljalo tudi za vse, ki so sprejeli njegove nauke. Veliki spopad se je začel z ogromno močjo. VS 95.2

Vsi, ki jih Bog uporablja, da bi objavili resnice za svoj čas, bodo vedno naleteli tudi na nasprotovanja. V Lutrovih dneh je obstajala tedanja resnica - resnica, ki je bila posebno pomembna za tisti čas. Za današnjo cerkev obstaja sedanja resnica. Vse dogajanje je podrejeno Božji volji. On vodi ljudi v razne okoliščine in jim zaupa dolžnosti, ki ustrezajo času, v katerem živijo, in razmeram, v katerih se znajdejo. Če cenijo dano luč, jim bo dana še večja. Toda danes večina ljudi prav tako malo hrepeni po resnici kakor papeževi pristaši, ki so se uprli Lutru. Kakor v preteklih stoletjih tudi danes ljudje raje sprejemajo človeška izročila in teorije. Tisti, ki podajajo resnico za današnji čas, ne smejo pričakovati, da bodo naleteli na boljši sprejem kakor prejšnji reformatorji. Veliki spopad med resnico in zmoto, med Kristusom in Satanom, se bo vse bolj zaostroval do konca svetovne zgodovine. VS 95.3

Jezus je rekel svojim učencem: “Ko bi bili od sveta, svet bi svoje ljubil; ker pa niste od sveta, temveč sem vas jaz odbral od sveta, zato vas svet sovraži. Spominjajte se besede, ki sem jo vam jaz rekel: Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas; če so mojo besedo ohranili, bodo ohranili tudi vašo.” (Jn 15,19.20) Po drugi strani pa naš Gospod jasno pravi: “Gorje vam, kadar dobro o vas govore vsi ljudje; kajti ravno tako so delali njih očetje lažnivim prerokom.” (Lk 6,26) Duh današnjega sveta je ravno tako v nesoglasju s Kristusovim duhom kot duh prejšnjih časov. Tisti, ki danes oznanjajo Božjo besedo v njeni čistosti, ne bodo sprejeti z večjo naklonjenostjo od tistih iz preteklosti. Nasprotovanje resnici se lahko spremeni; sovraštvo je lahko manj odkrito, zato ga je težje opaziti; toda isto nasprotovanje še obstaja in bo obstajalo do konca. VS 95.4