Veliki Spopad

Poglavje 33—Prva velika prevara

Satan si je že na samem začetku človeške zgodovine prizadeval prevarati naš rod. Pobudnik upora v nebesih je želel Zemljane združiti s seboj v boju zoper Božjo vladavino. Adam in Eva sta bila popolnoma srečna v poslušnosti Božjim zapovedim. To dejstvo pa je neprestano pričalo proti obtožbam, ki jih je podajal v nebesih, da so namreč Božje zapovedi nasilne in nasprotujejo blaginji njegovega stvarstva. Poleg tega je bil Satan nevoščljiv, ko je videl za brezmadežni par pripravljeno lepo domovino. Odločil se je povzročiti njun propad, da bi lahko, ko ju bo ločil od Boga in podvrgel svoji oblasti, vzel zemljo v svojo last in na njej vzpostavil svoje kraljestvo, ki bo nasprotovalo Najvišjemu. VS 340.1

Če bi se Satan razodel v svojem pravem značaju, bi bil takoj zavrnjen, saj sta bila Adam in Eva opozorjena na tega nevarnega sovražnika. Vendar je delal na skrivaj; skrival je svoj namen, da bi čim bolj uspešno dosegel cilj. Za svoje orodje je uporabil kačo, ki je bila tedaj eno najčudovitejših ustvarjenih bitij, in vprašal Evo: “Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?” (1 Mz 3,1) Če Eva ne bi hotela razpravljati s Skušnjavcem, bi bila obvarovana. Toda upala se je pogajati z njim, zato je padla kot žrtev njegove zvijače. Tako so danes premagani še mnogi. Dvomijo o Božjih zahtevah in jih kritizirajo. Namesto da bi poslušali Božje predpise, sprejemajo človeška dojemanja, za katerimi se skrivajo samo Satanove zvijače. VS 340.2

“In žena je rekla kači: “Od sadu drevja v vrtu jeva, ‘le z drevesa sredi vrta,’ je rekel Bog, ‘ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!”‘ Kača pa je rekla ženi: “Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.” (1 Mz 3,2-5) Satan je trdil, da bosta postala kakor Bog, da bosta dosegla večje znanje kakor poprej in bosta usposobljena za višje življenje. Eva je pod-legla skušnjavi, pod njenim vplivom pa je bil zapeljan v greh tudi Adam. Verjela sta kačinim besedam, da Bog ni mislil tako, kakor je rekel. Podvomila sta o svojem Stvarniku in si domišljala, da omejuje njuno svobodo. Mislila sta, da bosta s prekrškom njegovih zapovedi lahko dosegla večjo modrost in višji položaj. VS 341.1

Adam je po padcu v greh ugotavljal pomen besed: “Zakaj tisti dan, ko boš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!” (1 Mz 2,17 CHR) Ali je njihov pomen ustrezal Satanovi zapeljivi trditvi, da bo Adam dosegel bolj vzvišeno življenjsko stanje? V tem primeru bi bil prekršek velika blaginja, Satan pa bi se izkazal kot dobrotnik našega rodu. Adam je spoznal, da to ni smisel Božje obsodbe. Bog je rekel, da se bo človek za kazen zaradi greha moral znova vrniti v zemljo, iz katere je vzet: “Zares, prah si in v prah se povrneš.” (1 Mz 3,19) Satanove besede: “V resnici Bog ve, da bi se vama ... odprle oči,” so se izkazale resnične, ampak samo v tem, da sta videla svojo neumnost. Spoznala sta zlo in okusila grenki sad svojega prestopka. VS 341.2

Sredi vrta je raslo drevo življenja, katerega sad je imel moč neprestano obnavljati življenje. Če bi Adam ostal poslušen Bogu, bi dalje užival prost dostop do tega drevesa in večno živel. Ko se je pregrešil, ni več smel jesti z njega, zato je postal podvržen smrti. Božja obsodba: “Zares, prah si in v prah se povrneš,” kaže na popolno ugasnitev življenja. VS 341.3

Adam je s svojim prestopkom izgubil neumrljivost, ki mu je bila obljubljena pod pogojem poslušnosti. Na svoje potomce ni mogel prenesti tega, česar ni imel. Za padli rod ne bi bilo upanja, če Bog z darovanjem svojega Sina ne bi omogočil človeku neumrljivosti. Medtem ko je “smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili”, je Kristus “uničil smrt in razsvetlil življenje in nepropadljivost po evangeliju”. (Rim 5,12; 2 Tim 1,10)Samo v Kristusu je možno doseči neumrljivost. Jezus je rekel: “Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja.” (Jn 3, 36) Vsak človek lahko dobi ta neprecenljivi blagoslov, če izpolnjuje pogoje. Vsi, “ki z vztrajanjem v dobrih delih iščejo slavo, čast in nesmrtnost”. (Rim 2,7) VS 341.4

Edino bitje, ki je obljubilo Adamu življenje v neposlušnosti, je bil vrhovni goljuf. Kačine besede, spregovorjene Evi v raju: “Nikakor ne umreta,” so bile prva pridiga o neumrljivosti duše. Pa vendar se ta izjava, ki ima temelj edino na Satanovi veljavi, ponavlja s krščanskih prižnic in jo večina človeškega rodu sprejema enako hitro, kakor sta jo sprejela naša prastarša. Božja obsodba: “Duša, ki greši, umre,” (Ezk 18,20)se razlaga, kakor da pomeni: Duša, ki greši, ne umre, temveč bo živela večno. Samo čudimo se lahko tej nenavadni zaslepljenosti, zaradi katere so ljudje tako lahkoverni do Satanovih besed in tako nezaupljivi do Božjih. VS 341.5

Če bi človeku po padcu bilo dovoljeno svobodno pristopati k drevesu življenja, bi živel večno. Tako bi greh postal nesmrten. Toda kerub je z ognjenim mečem stražil pot, ki je vodila do njega. (1 Mz 3,24) Nihče iz Adamove družine ni smel prestopiti te meje in vzeti sad, ki daje živ-ljenje. Zato neumrljivih grešnikov ni. VS 341.6

Satan je po človekovem padcu ukazal svojim angelom, naj se še posebej trudijo razširiti vero v prirojeno človekovo neu-mrljivost. Zapeljali so ljudi, da so sprejeli to zmoto. Potem so jih vodili do sklepa, da bodo grešniki živeli v večnem trpljenju. Sedaj knez teme po svojih služabnikih predstavlja Boga kot maščevalnega tirana. Trdi, da vsakogar, ki mu ni po volji, vrže v pekel, kjer mora večno trpeti njegovo jezo; v tem neizmernem trpljenju, ko se zvijajo od bolečin v večnem ognju, njihov Stvarnik od zgoraj z zadovoljstvom gleda nanje. VS 342.1

Na ta način zakleti sovražnik pripisuje Stvarniku in Dobrotniku človeškega rodu tiste lastnosti, ki jih ima sam. Okrutnost je Satanova lastnost. Bog je ljubezen. Vse, kar je ustvaril, je bilo čisto, sveto in popolno, dokler prvi vrhovni upornik ni prinesel greha. Sam Satan je sovražnik, ki človeka napeljuje na greh, potem pa se na vso moč trudi, da bi ga uničil. Ko je prepričan o svoji žrtvi, se veseli pogube, ki ji jo je povzročil. Če bi mu bilo dovoljeno, bi ves človeški rod ujel v svojo mrežo. Brez posredovanja Božje moči noben Adamov otrok ne bi mogel zbežati pred njim. VS 342.2

Satan se tudi danes trudi premagati ljudi, kakor je premagal naše prastarše, in sicer tako, da omaja njihovo zaupanje v Stvarnika in jih spodbuja k dvomu o modrosti njegove vladavine in pravičnosti njegovih zapovedi. Satan in njegovi poslanci ljudem predstavljajo Boga veliko hujšega od njih samih. S tem hočejo opravičiti svojo hudobnost in upor. Vrhovni goljuf si prizadeva svoj grozni in okrutni značaj podtakniti našemu nebeškemu Očetu, a sebe pokazati kot bitje, ki je bilo po krivici odstranjeno iz nebes, ker se ni hotelo pokoriti tako nepravičnemu gospodarju. Pred svetom poudarja svobodo, ki jo lahko uživajo pod njegovo blago vladavino v nasprotju s sužnostjo, ki jo prinašajo strogi Jahvejevi ukazi. Tako mu uspe odvrniti ljudi od zvestobe Bogu. VS 342.3

Nauk, da se umrle hudobne muči z ognjem in žveplom v večno gorečem peklu in morajo, dokler Bog obstaja, trpeti zaradi grehov, ki so jih storili v kratkem zemeljskem življenju, nasprotuje vsakemu občutku ljubezni in usmiljenja in celo našemu dojemanju pravičnosti. Kljub temu se je ta nauk zelo oznanjal in ga še danes učijo mnoge krščanske veroizpovedi. Ugleden doktor teologije je rekel: “Pogled na peklenske muke bo vedno povečeval blaženost svetih. Z opazovanjem drugih, ki so enake narave in rojeni v enakih okoliščinah, a so vendar vrženi v tako strahoto, bodo doumeli, kako srečni so, da so sami tako visoko počaščeni.” Drug je izjavil: “Medtem ko se bo odločitev prekletstva večno izvrševala nad sodbami jeze, se bo dim njihovega mučenja večno dvigal k prejemnikom milosti, ki bodo, namesto da bi tudi sami sočustvovali s temi nesrečniki, dejali: ‘Amen, aleluja! Hvalite Gospoda!’” VS 342.4

Kje je v Božji besedi možno najti takšen nauk? Ali bodo zveličani v nebesih prikraj-šani za vsa čustva sočutja in usmiljenja in celo za čustva navadne človekoljubnosti? Ali bodo nadomeščena z ravnodušnostjo in divjo krutostjo? Ne; to ni nauk Božje knjige. Pisci navedenih besed so lahko šolani, lahko so celo iskreni ljudje, vendar so prevarani s Satanovim popačenim naukom. Ta jih spodbuja k spreminjanju neomajnih svetopisemskih izrazov in ubeseditvi grenkobe in zlobe, kar je značilnost Satana, ne pa našega Stvarnika. “Reci jim: Kakor jaz živim, govori Gospod BOG, nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi. Vrnite se, vrnite s svojih hudobnih poti! Zakaj hočete umreti?” (Ezk 33,11) VS 342.5

Kakšno korist bi imel Bog, če sprejmemo, da se On naslaja z gledanjem večnih muk in uživa ob ihtenju, vpitju in preklinjanju mučenih ustvarjenih bitij, ujetih v peklenski ogenj? Ali bi to strašno ihtenje lahko bilo glasba v ušesih Neizmerljive ljubezni? Nekateri trdijo, da kaznovanje grešnikov z večno muko kaže Božje sovraštvo do greha, ki je skalil mir in red v vesolju. O, strašno bogokletje! Kakor da je sovraštvo do greha opravičilo za njegovo ovekovečenje! Nauku teh teologov, ki zagovarjajo neprestano mučenje brez kakršnega koli upanja na usmiljenje, razvnema jezo ubogih žrtev, ki se izraža s preklinjanjem in bogokletjem. Zaradi tega se breme njihove krivde neprestano povečuje, a Božja slava ostaja s tem nenehnim in neprestanim povečevanjem greha skozi neskončna stoletja nespremenjena. VS 343.1

Ni mogoče opisati zla, ki ga je povzročil lažni nauk o večnih mukah. Svetopisemska vera - polna ljubezni, dobrote in bogata z usmiljenjem - je zasenčena s praznoverji in zastrta z grozo. S kakšnimi lažmi je Satan prikazal Božji značaj! Ni čudno, da se ljudje bojijo našega usmiljenega Stvarnika, pred njim trepetajo in ga celo sovražijo. Z nauki, ki se oznanjajo s prižnic, so se po svetu razširila grozljiva dejstva o Bogu in ustvarila tisoče in celo milijone dvomljivcev in nevernikov VS 343.2

Nauk o večnih mukah je eden izmed lažnih naukov, ki predstavljajo vino nečistosti duhovnega Babilona, s katerim opijanja ljudstva. (Raz 14,8; 17,2) Kako so Kristusovi pridigarji lahko sprejeli in oznanjali ta lažni nauk s posvečenega prostora, je res skrivnost. Dobili so ga iz Rima s ponarejeno soboto vred. Drži, da so ga oznanjevali znameniti in dobri ljudje; toda luč o tem nauku še ni prišla do njih, kakor je prišla do nas. Oni so bili odgovorni samo za luč, ki je svetila v njihovem času; mi pa smo za luč, ki nam sveti danes. Če se odvrnemo od pričevanj Božje besede in sprejmemo lažne nauke, ker so se jih tako naučili tudi naši očetje, potem je obsodba, ki je izrečena nad Babilonom, tudi naša; tako pijemo od vina njene nečistosti. VS 343.3

Veliko ljudi, ki se upira nauku o večnih mukah, pada v nasprotno zmoto. Ti vidijo, da Sveto pismo predstavlja Boga kot bitje, polno ljubezni in usmiljenja. Ne morejo verjeti, da bi On dovolil pogubiti svoja ustvarjena bitja z večnim peklenskim ognjem. Vendar verujejo, da je duša sama po sebi neumrljiva, zato sklepajo, da bodo na koncu vsi ljudje zveličani. Mnogi menijo, da so grožnje Božje besede določene samo zato, da bi s strahom prisilile ljudi k poslušnosti, ne bodo pa dobesedno izvršene. Tako grešnik lahko živi v sebičnih zadovoljstvih, prezira Božje zahteve in vendar pričakuje, da bo na koncu milostno sprejet. Takšen nauk, ki povišuje Božjo milost, a podcenjuje njegovo pravičnost, je všeč me-senemu srcu in hrabri grešnike v njihovi krivičnosti. VS 343.4

Sledeče izjave bodo dokazale, kako tisti, ki verujejo, da bodo zveličani vsi, sprevračajo Sveto pismo, da bi podprli svoj zahrbten in poguben nauk. Neki neveren mladenič je umrl v nesreči. Na njegovem pogrebu je duhovnik, ki je zagovarjal nauk o zveličanju vseh, izbral svetopisemsko besedilo, ki se nanaša na Davida: “Kajti potolažil se je zaradi Amnóna, ki je bil mrtev.” (2 Sam 13,39) VS 343.5

Govornik je rekel: “Pogosto me vprašajo, kakšna bo usoda teh, ki se v grehih poslovijo od tega življenja; na primer, umrejo v stanju pijanosti. Tako odidejo v smrt z očitnimi madeži hudodelstva, ki niso sprani z njihovih oblek. Morda so celo umrli kakor ta mladenič in nikoli niso sprejeli kakšne vere ali doživeli njenega blagoslova. V naše zadovoljstvo Sveto pismo rešuje to hudo težavo. Amnon je bil nadvse grešen; ni se spokoril. Napil se je in v takem stanju je bil umorjen. David je bil Božji prerok; zato je moral vedeti, ali se bo Amnonu na drugem svetu godilo dobro ali hudo. Kakšna so bila čustva njegovega srca?‘Kralj David pa je nehal preganjati Absaloma, kajti potolažil se je zaradi Amnóna, ki je bil mrtev.’ (Vr. 39) VS 343.6

Kaj lahko sklepamo iz teh besed? Ali ne to, da večne muke niso bile sestavni del njegove vere? Tako verujemo tudi mi; tukaj odkrivamo zmagoslavni dokaz v korist bolj prijetnih, razsvetljenih in plemenitih dojemanj o končni splošni čistosti in miru. Potolažil se je, ker je bil njegov sin mrtev. A zakaj? Ker je lahko s preroškimi očmi gledal v čudovito prihodnost in videl, da bo njegov sin ločen od vseh skušnjav, prost sužnosti in očiščen pokvarjenosti greha. Ko se bo dovolj očistil in posvetil, bo sprejet v zbor srečnih duhov, ki so v nebesih. Tolažilo ga je edino to, da je bil njegov ljubljeni sin vzet iz sedanjega stanja greha ter stiske in je odšel tja, kjer se bo v njegovo otemnelo dušo izlival najbolj vzvišeni vpliv Svetega Duha. Tam se bo njegov duh razvijal pod vplivom nebeške modrosti in čudovite navdihujoče nesmrtne ljubezni. Tako bo postal svet in bo lahko užival mir in družbo nebeških dedičev. VS 344.1

Želimo, da razumete naše verovanje, da nebeška blaženost ni odvisna od ničesar, kar lahko storimo v tem življenju; ni odvisna od spremembe našega srca niti od naše sedanje vere ali izražanja veroizpovedi.” VS 344.2

Ta tako imenovani Kristusov pridigar ponavlja laž, ki jo je kača izgovorila v raju: “Nikakor ne umreta; tisti dan, ko bosta jedla, se vama odpro oči, in bosta kakor Bog.” Trdi, da bodo največji grešniki - morilci, roparji in prešuštniki - po smrti pripravljeni oditi v nesmrtno blaženost. VS 344.3

Ta, ki sprevrača Sveto pismo, je svoj sklep izpeljal iz enega edinega stavka, ki v resnici izraža Davidovo podrejenost volji Previdnosti: “Kralj David pa je nehal preganjati Absaloma, kajti potolažil se je zaradi Amnóna, ki je bil mrtev.” V resnici se je ostrina Davidove bolečine sčasoma ublažila. Njegove misli so se obrnile od mrtvega sina k živemu, ki je pobegnil v tu-jino zaradi strahu pred pravično kaznijo za svoje hudodelstvo. To ne more biti dokaz, da je bil Amnon - krvoskrunec in pijanec - prenesen v prostor blaženosti takoj po smrti, da bi se tam očistil in pripravil za občestvo z brezmadežnimi angeli. Takšno utemeljevanje tega lažnega pridigarja je zares prijetna zgodba, primerna zgolj za zadovoljitev grešnega srca! To je Satanov zelo uspešen nauk in sploh ni čudno, da spodbuja pokvarjenost. VS 344.4

Nauk tega lažnega učitelja ponazarja nauk mnogih drugih. Iz danega besedila se vzame nekaj svetopisemskih besed, ki bi v mnogih primerih pokazale, da je njihov smisel popolnoma nasproten razlagi, ki se jim daje. Ta izločena besedila se sprevračajo in uporabljajo kot dokaz za nauk, ki ni utemeljen na Božji besedi. Pričevanje, ki je navedeno za dokaz, da je pijani Amnon v nebesih, je sklep, ki očitno nasprotuje jasnim in nespornim svetopisemskim izjavam, da noben pijanec ne bo podedoval nebeškega kraljestva. (1 Kor 6,10) Na ta način dvomljivci, neverniki in skeptiki spreminjajo Božjo besedo v laž in s svojim lažnim naukom prevarajo mnoge, ki so uspavani v svoji lastni varnosti. VS 344.5

Če bi bilo res, da gredo ob smrti duše vseh ljudi takoj v nebesa, potem bi si bolj želeli umreti kakor živeti. Mnogi, ki so bili zapeljani s tem verovanjem, so si vzeli življenje. Ko so jih obvladale skrbi, težave in razočaranja, se jim je zdelo laže prekiniti slabotno življenjsko nit in se dvigniti v milino večnega sveta. VS 345.1

Bog je dal v svoji besedi jasne dokaze, da bo kaznoval prestopnike svojih zapovedi. Kdor se tolaži z mislijo, da je Bog preveč usmiljen, da bi izvršil svojo pravičnost nad grešnikom, mora samo pogledati na golgotski križ. Smrt brezmadežnega Božjega Sina priča, da je plačilo za greh smrt in da mora biti vsak prekršek Božjih zapovedi pravično kaznovan. Kristus, ki ni imel greha, je vzel nase naše grehe. Pretrpel je krivdo prestopka, prikrajšan je bil za Očetovo obličje, dokler se ni njegovo srce strlo in življenje ugasnilo. Ta celotna daritev je darovana, da bi bil lahko grešnik odrešen. Človek nikakor drugače ni mogel biti osvobojen kazni greha. Kdor koli noče imeti deleža v tako drago plačani spravi, mora sam osebno zdržati krivdo in kazen za svoj prestopek. VS 345.2

Pridigar, ki je verjel, da bodo zveličani vsi ljudje, je tudi brezbožne in nespokorjene prestavil v nebesa kot svete in srečne angele. Poglejmo, kaj nas Sveto pismo še uči o tem. VS 345.3

“Jaz bom dal žejnemu iz studenca vode življenja brezplačno.” (Raz 21,6 CHR) Ta obljuba velja le za žejne. Vodo življenja bodo dobili samo tisti, ki čutijo potrebo po njej in jo iščejo za vsako ceno. “Kdor bo zmagal, bo tega deležen in njemu bom Bog in on bo meni sin.” (Raz 21,7 EKU) Tudi tukaj so postavljeni pogoji. Upreti se moramo grehu in ga premagati, da bi podedovali vse to. VS 345.4

Gospod pravi po preroku Izaiju: “Povejte pravičnim, da jim bo dobro,... Gorje krivič-niku, godilo se mu bo hudo, ker se mu bo vračalo po delih njegovih rok.” (Iz 3,10.11) Modri mož pravi: “Grešnik stokrat stori hu-dobijo, pa še dolgo živi. Vendar tudi vem, da bo dobro tem, ki se boje Boga, prav zato, ker se ga boje. Krivičniku pa ne bo dobro .” (Prd 8,12.13) Pavel priča, da grešnik sam sebi spravlja “srd za dan jeze in razodetja Božje pravične jeze. On bo vsakemu povrnil po njegovih delih. Stiska in bridkost naj se zgrneta nad dušo vsakega človeka, ki dela zlo.” (Rim 2,5.6.9) VS 345.5

“Dobro namreč vedite tole: noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu. Prizadevajte si za mir z vsemi in za posve-čenost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda. VS 345.6

Blagor njim, ki hranijo Božje zapovedi, da bi imeli pravico do drevesa življenja in da bi smeli stopiti skozi vrata v mesto. Zunaj pa ostanejo psi in čarovniki, nečistniki in ubijalci, malikovalci in vsi, ki ljubijo laž in jo uresničujejo.” (Ef 5,5; Heb 12,14; Raz 22,14.15) VS 345.7

Bog je oznanil ljudem svoj značaj in rav-nanje z grehom: “Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega. Gospod varuje vse, ki ga ljubijo, vse krivičnike pa bo pokončal. Grešniki pa bodo pokončani vsi skupaj, prihodnost krivičnih bo iztrebljena.” (2 Mz 34,6.7 CHR; Ps 145,20; Ps 37,38) Moč in oblast Božje vladavine bosta uporabljeni za zadušitev upora, a vendar bodo vse sodbe pravičnosti v popolni skladnosti z značajem Boga, ki je usmiljen, poln potr-pežljivosti in dobrote. VS 345.8

Bog ne pritiska na voljo ali razsojanje človeka. Ne veseli se suženjske poslušnosti. Želi, da ga bitja, ki so ustvarjena z njegovimi rokami, ljubijo, ker je vreden ljubezni; da so mu poslušni zato, ker cenijo njegovo modrost, pravičnost in velikodušnost. Vsi, ki pravilno dojemajo njegove lastnosti, ga bodo ljubili, ker jih k njemu priteguje lepota njegovega značaja. VS 346.1

Načela ljubeznivosti, usmiljenja in ljubezni, kakor jih je učil in v življenju pokazal naš Zveličar, so prepis Božje volje in njegovega značaja. Kristus je rekel, da ne oznanja ničesar drugega kakor to, kar je prejel od Očeta. Načela Božje vladavine se popolnoma ujemajo z Zveličarjevim naročilom: “Ljubite svoje sovražnike.” Bog izvršuje svojo pravičnost nad hudobnimi za blaginjo vesolja in tudi za blaginjo tistih, nad katerimi se sodbe izvršujejo. Rad bi jih osrečil, in sicer v skladu z zakoni svoje vladavine in s pravičnostjo svojega značaja. Obdaja jih z znamenji svoje ljubezni. Ponuja jim spoznanje svojih zapovedi in jih spremlja s ponudbami svoje milosti. Oni pa prezirajo njegovo ljubezen, teptajo njegove zapovedi in odklanjajo njegovo milost. Neprestano sprejemajo njegove darove in obenem sramotijo darovalca. Sovražijo Boga, ker vedo, da se mu njihovi grehi gnusijo. Gospod dolgo prenaša njihovo pokvarjenost, toda nekega dne bo zanesljivo prišla ura, ko se bo morala odločiti njihova usoda. Ali bo tedaj te upornike postavil na svojo stran? Ali jih bo prisilil izpolnjevati njegovo voljo? VS 346.2

Tisti, ki so si izbrali Satana za svojega vodjo in dovolili, da jih obvlada, niso pripravljeni stopiti v Božjo navzočnost. Ošabnost, prevara, razuzdanost in okrutnost so se zakoreninile v njihovem značaju. Ali lahko odidejo v nebesa in večno živijo s tistimi, katere so na zemlji sovražili in prezirali? Za lažnivca resnica ne bo nikoli prijetna. Krotkost nikoli ne bo zadovoljila ošabnih in domišljavih ljudi. Nečistniku čistost ne bo ugajala in tudi sebičnemu ne bo privlačna nesebična ljubezen. Kakšno veselje bi nebesa utegnila ponuditi tistim, ki so popolnoma zasedeni z zemeljskimi in sebičnimi koristmi? VS 346.3

Zamislimo si, da bi bili tisti, ki so svoje življenje preživeli v uporu proti Bogu, na lepem preseljeni v nebesa. Opazovali bi vzvišeno in sveto stanje popolnosti, ki vedno vlada tam. Videli bi, da je vsaka duša napolnjena z ljubeznijo in vsak obraz odseva veselje. Slišali bi čudovito glasbo, ki se v melodičnih zvokih dviga v čast Bogu in Jagnjetu, in opazili, da z obraza tistega, ki sedi na prestolu, neprestano izhaja in se izliva reka luči na odrešene. Ali bi se s srcem, polnim sovraštva do Boga, resnice in svetosti, lahko pomešali z nebeškimi četami in se pridružili njihovi hvalnici? Ali bi mogli zdržati Božjo in Jagnjetovo slavo? Ne, ne. Leta milosti so jim bila podarjena, da bi si razvili značaj za nebesa, a se nikoli niso trudili ljubiti čistosti. Nikoli se niso učili nebeškega jezika - sedaj pa je prepozno. Uporniško življenje do Boga jih je onesposobilo za nebesa. Njegova čistost, svetost in mir bi bili zanje samo muka in Božja slava požirajoč ogenj. Želeli bi pobegniti s tega prostora. Raje bi sprejeli uničenje, samo da bi se lahko skrili pred obličjem tistega, ki je umrl, da bi jih rešil. Usoda grešnikov je zapečatena z njihovo osebno izbiro. Njihova izključitev iz nebes je njihova prostovoljna odločitev, z Božje strani je pravična in usmiljena. VS 346.4

Kakor nekdaj vode potopa tako tudi ogenj velikega dne oznanja Božji sklep, da so grešniki nepoboljšljivi. Ne želijo se podrediti božanski oblasti. Njihova volja se je navadila na nasprotovanje. Ko je njihovo življenje pri koncu, je prepozno, da bi se tok njihovih misli usmeril v nasprotno smer; prepozno je, da bi se od prestopkov obrnili k poslušnosti in od sovraštva k ljubezni. VS 346.5

S tem ko je Bog pustil Kajna živeti kot morilca, je dal svetu zgled, kaj bi se zgodilo, če bi bilo grešniku dovoljeno neprestano živeti v neobrzdani pokvarjenosti. Z vplivom Kajnovega nauka in njegovega zgleda je bilo tisoče njegovih potomcev zapeljanih v greh, dokler se ni namnožila človekova hudobnost na zemlji in je bilo “vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno. Zemlja pa je bila vedno bolj sprijena pred Bogom in polna nasilja.” (1 Mz 6,5.11) VS 347.1

Bog je iz milosti do sveta v Noetovem času uničil njegove pokvarjene prebivalce. Iz usmiljenja je uničil brezbožne Sodomljane. Zaradi Satanovega zapeljevanja se na prestopnike gleda s sočutjem in občudova-njem; tako Satan stalno zapeljuje k uporu nove ljudi. Tako je bilo v dneh Kajna in Noeta in v času Abrahama in Lota. Tako je tudi v naših dneh. Bog bo iz usmiljenja do vesolja na koncu uničil tiste, ki zavračajo njegovo milost. VS 347.2

“Plačilo za greh je namreč smrt; Božji mi-lostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 6,23) Medtem ko je dediščina pravičnih življenje, je usoda grešnikov smrt. Mojzes je dejal Izraelu: “Glej, danes sem položil predte življenje in srečo, smrt in nesrečo.” (5 Mz 30,15) V tem besedilu omenjena smrt ni tista, ki je bila izrečena nad Adamom in doleti vse ljudi kot kazen zaradi njegovega prestopka, temveč je to druga smrt, ki se poudarja kot nasprotje večnemu življenju. VS 347.3

Smrt je kot posledica Adamovega življenja prišla na ves človeški rod. V grob odhajajo vsi, brez razlike. Zaradi načrta zveličanja pa bodo vsi prišli iz groba. Bodo namreč “vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi ti tukaj. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživljeni.” (Apd 24,15; 1 Kor 15,22) Med dvema vrstama od mrtvih obujenih bo vidna razlika. “Kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobovih, slišali njegov glas. In tisti, ki so delali dobro, bodo odšli v vstajenje življenja, tisti pa, ki so delali hudo, v vstajenje obsodbe.” (Jn 5,28.29) Kdor bo spoznan za vrednega vstajenja večnega življenja, bo blažen in svet. “Nad takimi druga smrt nima nobene oblasti.” (Raz 20,6) Toda tisti, ki niso dobili odpuščanja s spokorjenjem in vero, bodo morali prejeti kazen za prestopek, plačilo za greh. Pretrpeli bodo kazen, ki bo po trajanju in moči različna, namreč po njihovih delih, in se bo končno dokončala v drugi smrti. Ker Bogu ni mogoče skladno z njegovo pravičnostjo in milostjo rešiti grešnika z grehi vred, mu jemlje življenje, ki ga je ta izgubil zaradi svojih prestopkov in se je izkazal nevrednega zanj. Eden izmed navdihnjenih piscev pravi: “Še malo, in ni več krivičnika; pregledaš njegov prostor, pa ga ni več.” (Ps 37,10) Drugi dodaja: “In bodo kakor bi jih nikoli ne bilo.” (Abd 1,16) Pokriti s sramoto bodo brez upanja potonili v večno pozabo. VS 347.4

Tako bo greh končno uničen z vsem trpljenjem in grozoto, ki ju je povzročil. Psalmist pravi: “Zapretil si narodom, pogubil krivičnika, njihovo ime si izbrisal na vekov veke. Sovražniki so pokončani, razvaline so za vedno; izruval si njihova mesta, njih spomin se je izgubil.” (Ps 9,5.6) Janez je v Razodetju opazoval večno blaženost. Slišal je vsesplošno hvalnico, ki je ni kalilo nikakršno neskladje. Vsa ustvarjena bitja v nebesih in na zemlji poveličujejo Boga. (Raz 5,13) Ne bo izgubljenih ljudi, ki bi preklinjali Boga, medtem ko bi se zvijali v večnih mukah, niti ubogih bitij v peklu, katerih bolestni vzkliki bi se pomešali s pesmijo zveličanih. VS 347.5

Nauk o zavestnem stanju mrtvih je utemeljen na glavni zmoti o prirojeni nesmrtnosti. Ta nauk nasprotuje svetopi-semskemu nauku, logiki, razumu in našim čustvom človekoljubnosti ravno tako kakor tisti o večnih mukah. Po priljubljenem verovanju so rešeni v nebesih seznanjeni z vsem, kar se dogaja na svetu, zlasti z življenjem prijateljev, katere so zapustili. Kako bi lahko mrtvim vzbujalo veselje spoznanje, da njihovi ljubljeni na zemlji trpijo, grešijo, prenašajo bolečine, razočaranja in življenjske skrbi? Koliko nebeške sreče bi lahko uživali ti, ki bi stalno lebdeli nad svojimi prijatelji na zemlji? In kako grozno je verovanje, da je duša nespokorjenega človeka izročena peklenskemu ognju takoj, ko njegov dih zapusti telo! Kakšen grozen strah morajo trpeti tisti, ki vidijo svoje prijatelje nepripravljene odhajati v grob in stopati v večnost bolečine in greha! Te mučne misli so mnoge pripeljale do izgube lastnega bistva. VS 348.1

Kaj pravi Sveto pismo o teh zadevah? David pravi, da je človek v času smrti brez zavesti: “Ko njegov duh odide, se vrne v svojo zemljo, tisti dan propadejo njegovi načrti.” (Ps 146,4) Salomon priča enako: “Živi namreč vedo, da bodo umrli, mrtvi pa ne vedo ničesar več, zanje ni več plačila, saj je pozabljen spomin nanje. Davno je minila njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova zavist, na veke nimajo več deleža pri vsem, kar se godi pod soncem. Vse, kar išče tvoja roka, da bi naredila, naredi z vso močjo: ne dela ne preudarjanja ne spoznanja ne modrosti namreč ni v podzemlju, kamor greš. “(Prd 9,5.6.10) VS 348.2

Ko je bilo kralju Ezekiju po njegovi prošnji podaljšano življenje za petnajst let, se je hvaležni kralj zahvalil Bogu za njegovo milost. V svoji hvalnici nam podaja vzrok, zakaj se je tako veselil: “Podzemlje te namreč ne more hvaliti, smrt te ne more slaviti; ni upanja v tvojo zvestobo njim, ki se pogrezajo v jamo. Živeči, živeči te bo slavil kakor jaz danes.” (Iz 38,18.19 CHR) Med ljudstvom priljubljeni nauk uči, da so mrtvi pravični v nebesih in tam v blaženosti poveličujejo Boga z nesmrtnim jezikom. Ezekija pa v smrti ni videl tako čudovite možnosti. Z njim se ujema psalmistovo pričevanje: “Zakaj v smrti ni spomina nate, kdo se ti zahvaljuje v podzemlju? Niso mrtvi tisti, ki hvalijo GOSPODA, nobeden od teh, ki gredo dol v tišino.” (Ps 6,6; Ps 115,17) VS 348.3

Peter je na petdesetnico rekel za očaka Davida: “umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne. David ni šel v nebesa.” (Apd 2,29.34) Dejstvo, da David ostaja v grobu vse do vstajenja mrtvih, dokazuje, da pravični ne odidejo v nebesa ob času smrti. Samo po vstajenju, in sicer po zaslugi Kristusovega vstajenja, bo David končno lahko sedel na Božjo desnico. Pavel je rekel: “Če torej mrtvi ne morejo biti obujeni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih. Tedaj so izgubljeni tudi tisti, ki so zaspali v Kristusu.” (1 Kor 15,16-18) Če bi v ča-su 4000 let pravični odšli v nebesa takoj, ko so umrli, kako bi Pavel lahko govoril, da so pogubljeni vsi, ki so pomrli v Kristusu, če ni vstajenja? Saj tedaj vstajenje sploh ne bi bilo potrebno. VS 348.4

Mučenec Tindal je rekel o stanju mrtvih: “Odprto priznam, da nisem prepričan, da ti že živijo v slavi, v kateri živi Kristus in v kateri so Božji izvoljeni angeli. Tega ni v nobenem sklepu moje vere. Ko bi namreč pravični že bili v nebesih, potem menim, da bi bilo brez pomena oznanjati o vstajenju človeka.”1 VS 349.1

Neovrgljivo dejstvo je, da je upanje na večno blaženost v trenutku smrti pripeljalo do splošnega zanemarjanja svetopisemskega nauka o vstajenju. To je opazil tudi doktor Adam Clarke, ki je rekel: “Kaže, da so prvi kristjani imeli nauk o vstajenju za mnogo pomembnejši, kakor ga imamo mi danes. Zakaj je tako? Apostoli so ga neprestano poudarjali in s tem spodbujali Božje otroke k marljivosti, poslušnosti in veselju, ki ga prinaša. Njihovi sledilci v današnjem času pa ga redko omenjajo. Tako so oznanjevali apostoli in tako so verovali prvi kristjani; tako oznanjajmo tudi mi in tako naj verujejo tudi naši poslušalci. V evangeliju ni nobenega nauka, ki bi bil močneje poudarjen; a v današnjem sistemu oznanjevanja je prav ta nauk zanemarjen najbolj!”2 VS 349.2

Takšne razmere so se nadaljevale, dokler slavna resnica o vstajenju ni popolnoma potemnela in se v krščanskem svetu skoraj popolnoma izgubila izpred oči. Vodilni verski pisatelj v svojih pripombah o Pavlovih besedah v 1 Tes 4,13-18 pravi: “Zaradi praktičnega cilja tolažbe nauk o blaženi neumrljivosti pravičnih stopa na prostor dvomljivega nauka o drugem Kristusovem prihodu. Gospod prihaja po nas v trenutku naše smrti. To je, kar moramo čakati in po čemer moramo hrepeneti. Mrtvi so že odšli v slavo. Ne čakajo na glas trobente, da bi prejeli svojo sodbo in blaženost. ” VS 349.3

Ko je Jezus moral zapustiti učence, jim ni povedal, da bodo kmalu prišli k njemu. Rekel je: “Odhajam, da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.” (Jn 14,2.3) Pavel pravi: “Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom. S temi besedami se torej tolažíte med seboj.” (1 Tes 4,16-18) Kako velika je razlika med temi tolažilnimi besedami in tistimi, ki jih je povedal pridigar, ki je zagovarjal nauk o zveličanju vseh! Žalostne prijatelje je tolažil s prepričevanjem, da je bil umrli sprejet med angele, brž ko je izdihnil, četudi je bil še tako grešen. A Pavel kaže svojim bratom na prihodnji Kristusov prihod, ko bodo uničeni vsi okovi groba in ko bodo mrtvi v Kristusu vstali k večnemu življenju. VS 349.4

Preden kdo lahko stopi v prebivališča blaženih, mora biti njegov primer raziskan, njegov značaj in njegova dela morajo priti k izpitu pred Boga. Vsem se bo sodilo po poročilu, napisanem v knjigah, in vsakdo bo dobil plačilo po svojih delih. Ta sodba se ne opravlja v času smrti. Bodimo pozorni na Pavlove besede: “Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.” (Apd 17,31) Apostol tukaj jasno pravi, da je za sodbo svetu določen dan, ki je bil tedaj dogodek prihodnosti. VS 349.5

Juda kaže na isti čas: “Tudi angele, ki niso obvarovali svoje oblasti, ampak zapustili svoje bivališče, hrani večno vklenjene v temi za sodbo velikega dne,” potem pa navaja Enohove besede: “Glej, prišel je Gospod z nepreštevno množico svojih svetih, da izvrši sodbo nad vsemi.” (Jud 1,6. in Jud 1,14-15) Janez pravi, da je videl “umrle, velike in majhne, kako stojijo pred prestolom. In odprle so se knjige. ... Umrli so bili sojeni po tem, kar je bilo napisano v knjigah, po svojih delih.” (Raz 20,12) VS 350.1

Čemu bi sploh bila potrebna prihodnja sodba, če mrtvi že uživajo blaženost nebes ali se zvijajo v peklenskem ognju? Nauk Božje besede o teh pomembnih rečeh ni nejasen niti protisloven. Razumejo ga lahko tudi neizobraženi ljudje. Ali lahko iskren človek vidi trohico modrosti in pravičnosti v priljubljeni teoriji? Ali bodo pravični po preiskovanju njihovega primera pri sodbi dobili pohvalo: “Prav, dobri in zvesti služabnik. ... Vstopi v veselje svojega gospodarja,” (Mt 25,21) če pa so v njegovi navzočnosti že mnogo stoletij? Ali bodo grešniki poklicani s prostora, kjer se mučijo, da bi prejeli obsodbo sodnika vse zemlje: “Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj.” (Mt 25,41) Kakšen strašen posmeh! Sramotna obtožba proti Božji modrosti in pravičnosti! VS 350.2

Teorija o neumrljivosti duše je ena izmed tistih lažnih naukov, ki jih je Rim vzel iz poganstva in vpeljal v krščansko vero. Martin Luter jo uvršča v skupino “čudnih izmišljotin, ki sestavljajo navlako rimskih zahtev”.3 Reformator v svoji razlagi Salomonovih besed v Pridigarju, kjer piše, da mrtvi ničesar ne vedo, utemeljuje: “To je še en dokaz, da mrtvi ... ničesar ne čutijo. Salomon pravi, da tam ni ne dela ne razmišljanja ne znanja ne modrosti; veruje, da mrtvi spijo in ničesar ne vedo. Tam ležijo in ne računajo ne dni ne let. Ko pa se bodo zbudili, se jim bo zdelo, kakor da so spali samo trenutek.”4 VS 350.3

Nikjer v Svetem pismu ne piše, da dobijo pravični svojo nagrado in grešniki svojo kazen takoj, ko umrejo. Očaki in preroki niso zapustili take trditve. Kristus in njegovi apostoli niso na to niti namignili. Sveto pismo jasno uči, da mrtvi ne gredo naravnost v nebesa, temveč da spijo do vstajenja. (1 Tes 4,14; Job 14,10-12) Isti dan, ko se pretrga srebrna vrvica in se razbije zlata oljenica, (Prd 12,6 EKU) minejo vse človekove misli. Tisti, ki so odšli v grob, mirujejo. Ne vedo ničesar več o ničemer, kar se dogaja pod soncem. (Job 14,21) Kakšen blažen mir za utrujene pravične! Čas, bodisi kratek ali dolg, je zanje samo trenutek. Spijo, in Božja trobenta jih bo zbudila v slavno neumrljivost. “Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni. ... Ko pa si bo to, kar je propadljivo, obleklo nepropadljivost, in to, kar je umrljivo, obleklo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je použita v zmagi.” (1 Kor 15,52-54) Ko bodo mrtvi pravični poklicani iz globokega spanja, se bodo njihove misli nadaljevale prav tam, kjer so bile prekinjene. Zadnje čustvo je bilo smrtni strah, a zadnja misel, da morajo podleči sili groba. Ko bodo vstali iz groba, bo njihova prva vesela misel odmevala v zmagoslavnem vzkliku: “Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?” (1 Kor 15,55) VS 350.4