Veliki Spopad

Poglavje 31—Delovanje hudobnih duhov

Zveza med vidnim in nevidnim svetom, služba Božjih angelov in delovanje hudobnih duhov so jasno razodeti v Svetem pismu in neločljivo povezani z zgodovino človeškega rodu. Vse več ljudi dvomi o Satanovem obstoju, po drugi strani pa se na svete angele, ki “opravljajo službo in so poslani, da strežejo zaradi tistih, ki bodo dediči odrešenja”, (Heb 1,14) gleda kakor na duhove pokojnih. Ampak Sveto pismo nas ne uči samo o obstoju dobrih in hudobnih angelov, temveč nam prinaša tudi neovrgljive dokaze, da to niso breztelesni duhovi umrlih ljudi. VS 328.1

Angeli so obstajali tudi pred stvarjenjem človeka. Kajti ko so se postavljali temelji zemlje, “so se skupaj veselile jutranje zvezde in vriskali vsi Božji sinovi”. (Job 38,7) Po človekovem padcu v greh so bili angeli poslani stražit drevo življenja, saj do tedaj ni umrlo še nobeno človeško bitje. Angeli so po svoji naravi višja bitja kakor človek, kajti psalmist pravi, da je Bog naredil človeka “malo nižjega od angelov”. (Ps 8,6 EKU) VS 328.2

Sveto pismo nam poroča o številu, moči in slavi nebeških bitij, o njihovem odnosu do Božje vladavine in o njihovi zvezi z načrtom zveličanja. “Gospod je postavil svoj prestol v nebesih, njegovo kraljestvo vlada nad vesoljstvom.” (Ps 103,19) Prerok pravi: “Ko sem se ozrl sem zaslišal glas mnogih angelov okrog prestola.” (Raz 5,11 EKU) Angeli stojijo v navzočnosti Kralja kraljev - so “junaki v moči, ki izvršujejo njegovo povelje, poslušajoč glas njegove besede”. (Ps 103,20 CHR) Deset tisočkrat po deset tisoč in tisočkrat po tisoč je bilo nebeških glasnikov, ki jih je videl prerok Daniel. (Dan 7,10) Apostol Pavel pravi, da je angelov “nepreštevna množica”. (Heb 12,22 CHR) Kot Božji glasniki letajo “kakor blisk”; (Ezk 1,14) so sijajni v svoji slavi in hitri v svojem letu. Pri angelu, ki se je pojavil pri Kristusovem grobu, je bilo obličje “kakor blisk in njegovo oblačilo je bilo belo kakor sneg. Od strahu pred njim so stražarji vztrepetali in postali kakor mrtvi.” (Mt 28,3.4) Kaj se je zgodilo, ko je ošabni Asirec Senaherib preklinjal Boga, ga zasmehoval in Izraelu grozil z uničenjem? Sveto pismo pravi, da še tisto noč “je prišel GOSPODOV angel in v asirskem taboru pobil sto petinosemdeset tisoč mož. GOSPOD je poslal angela, ta je pobil vse vojne junake, kneze in poveljnike v taboru asirskega kralja, da se je s sramoto vrnil v svojo deželo.” (2 Kr 19,35; 2 Krn 32,21) VS 328.3

Bog pošilja svojim otrokom angele z mi-lostnim sporočilom, in sicer k Abrahamu z obljubami blagoslova; k Lotu pred Sodomska vrata, da ga rešijo pred uničenjem z ognjem; k Eliju v puščavi, ko je obnemogel zaradi utrujenosti in lakote; k Elizeju z ognjenimi vozovi v majhnem mestu, kjer so ga zaprli njegovi sovražniki; k Danielu, ko je na dvoru poganskega kralja prosil za Božjo modrost in ko je bil izročen za plen levom; k Petru, ko ga je Herod obsodil na smrt; k zapornikom v Filipih; k Pavlu in njegovim spremljevalcem v viharni noči na morju; h Korneliju, da bi ga usposobili za sprejem evangelija; k Petru, da bi ga poslali k poganom s sporočilom zveličanja. Tako so sveti angeli služili Božjemu ljudstvu v vseh časih. VS 329.1

Vsak Kristusov sledilec ima svojega angela varuha. Ti nebeški varuhi ščitijo pravičnike pred močmi hudega. To je spoznal sam Satan, ko je rekel: “Mar se Job zastonj boji Boga? Mar ne varuješ ti njega, njegove hiše in vsega, kar je njegovega naokrog?” (Job 1,9.10) Psalmist opisuje, kako Gospod ščiti svoje ljudstvo: “Šotorišče postavlja Gospodov angel okrog njih, ki se ga boje, in jih rešuje.” (Ps 34,7 CHR) Ko je Zveličar govoril o njih, ki ve-rujejo vanj, je dejal: “Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.” (Mt 18,10) Angeli, ki so določeni za službo Božjim otrokom, imajo vedno dostop do njegove navzočnosti. VS 329.2

Tako je Božje ljudstvo zavarovano s stalno zaščito nebeških angelov. Vendar je kljub temu izpostavljeno močem prevare in hudobnosti Kneza, ki je vedno na preži. Zato se bojuje z vsemi močmi hudobnosti. Ta zaščita nikakor ni dana brez potrebe. Bog je dal svojim otrokom obljubo milosti in zaščite zato, ker se morajo srečevati z mogočnimi silami hudega - s številnimi, odločnimi in neutrudljivimi služabniki, katerih hudobnost in moč je imel priložnost spoznati in občutiti vsakdo. VS 329.3

Hudobni duhovi so bili najprej ustvarjeni brez greha. Po naravi, moči in slavi so bili enaki nebeškim bitjem, ki so sedaj Božji poslanci. Ko so zaradi greha padli, so se pridružili sramotenju Boga in uničevanju ljudi. Priključili so se Satanu v njegovi vstaji in bili z njim izgnani iz nebes. Potem so mu skozi vse čase pomagali v njegovem boju proti Božji oblasti. Sveto pismo nam govori o njihovi zvezi, oblasti in različnosti njihovih vrst. Razkriva nam njihove sposobnosti, njihovo zahrbtnost ter njihovo zaroto zoper mir in srečo ljudi. VS 329.4

Starozavezna zgodovina občasno omenja njihov obstoj in delovanje. Ko je Kristus živel na svetu, so očitno pokazali svojo moč. Kristus je prišel dokončat načrt za zveličanje človeka, Satan pa se je odločil, da si bo zagotovil pravico do vladanja svetu. V vseh krajih sveta razen v Palestini mu je uspelo vpeljati malikovalstvo. Kristus je prišel v to edino deželo, ki se ni popolnoma vdala Satanovi oblasti, izlit na ljudstvo nebeško luč. Tam sta se bojevali divji moči, ki sta se potegovali za vrhovno oblast. Jezus je razširil svoje roke ljubezni in vabil vse, kateri so hoteli najti v njem odpuščanje in pokoj. Čete teme so spoznale, da nimajo neomejene oblasti. Dojele so, da bo njihove oblasti kmalu konec, če bo Kristusovo poslanstvo uspešno. Satan je rjovel kakor zvezani lev in kljubovalno kazal svojo moč nad človeškim telesom in tudi dušo. VS 330.1

Dejstvo, da so bili ljudje obsedeni s hu-dobnimi duhovi, je jasno podano v Novi zavezi. Tako mučeni ljudje niso trpeli samo zaradi bolezni, ki nastajajo iz naravnih vzrokov. Kristus je popolnoma razumel, s kom ima opraviti. Spoznal je neposredno navzočnost in delovanje hudobnih duhov. VS 330.2

Svetopisemsko poročilo o ozdravitvi obsedencev v pokrajini Gerazenov daje jasen dokaz o njihovem številu, moči in hudobnosti, kakor tudi o Kristusovi moči in usmiljenju. Ta nesrečna obsedenca, ki ju nič ni moglo ukrotiti, sta škripala z zobmi, pljuvala peno iz ust, besnela, kričala in si povzročala telesne poškodbe. Za vse, ki so se jima hoteli približati, sta bila nevarna. Njuno krvavo iznakaženo telo in skaljen um sta ponujali Knezu teme ugoden prizor. Neki hudobni duh, ki je vladal nad tema trpinoma, je dejal: “Legija mi je ime, ker nas je veliko.” (Mr 5,9) V rimski vojski je bila legija sestavljena iz tri do pet tisoč ljudi. Tudi Satanova vojska je razdeljena v manjše odrede. Ena četa, kateri so pripadali ti demoni, ni štela manj kakor ena legija. VS 330.3

Hudobni duhovi so na Jezusov ukaz zapustili obsedenca. Postala sta pokorna, razumna in blaga; mirno sta sedela ob Zveličarjevih nogah. Hudobnim duhovom pa je bilo dovoljeno iti v čredo svinj; te so se zagnale v morje. Za prebivalce tiste okolice je bila to večja izguba kakor pa blagoslov, ki jim ga je prinesel Kristus, zato so zaprosili Božanskega zdravnika, naj odide od njih. A prav to je bil uspeh, ki ga je Satan želel doseči. Ker je krivdo zaradi izgube svinj naprtil Jezusu, je pri ljudeh spodbudil sebični strah in jim preprečil poslušati njegove besede. Satan neprestano obtožuje kristjane, da so vzrok zgubam, nesrečam in stiskam, namesto da bi dovolil, da opomin pade nanj, komur pripada - na njega samega in njegove pomočnike. VS 330.4

A Kristusovi načrti niso bili onemogočeni. Dovolil je hudobnim duhovom uničiti čredo svinj kot opomin Judom, ki so te nečiste živali redili zaradi dobička. Ko Kristus ne bi bil zadržal hudobnih duhov, ne bi pognali v morje samo svinj, temveč tudi njihove pastirje in gospodarje. Da se to ni zgodilo, so se imeli zahvaliti samo Kristusovi usmiljeni moči, ki jo je pokazal zaradi njihove osvoboditve. Poleg tega se je to zgodilo tudi zato, da bi bili učenci priče strašne Satanove moči ne samo nad ljudmi, temveč tudi nad živalmi. Zveličar je želel, da bi njegovi sledilci spoznali sovražnika. Da jih ne bi prevaral in premagal s svojimi zvijačami, so se morali srečati z njim. Želel je, da bi tudi ljudstvo tistega kraja spoznalo njegovo moč, ki lahko stre Satanove okove in osvobodi njegove jetnike. Čeprav je sam Jezus odšel od tam, sta vendar ostala dva čudovito osvobojena človeka, in sicer z namenom, da bi oznanjala usmiljenje svojega Dobrotnika. VS 330.5

Sveto pismo našteva še druge podobne primere, in sicer Sirofeničankino hčer, ki jo je hudo mučil hudobni duh, Jezus pa ga je izgnal s svojo besedo; (Mr 7,26-30) nemega in slepega obsedenca; (Mt 12,22) mladeniča, ki ga je mučil nemi duh in ga mnogokrat vrgel v ogenj ali vodo, da bi ga pogubil; (Mr 9,17-27) obsedenca, ki ga je mučil nečisti hudobni duh, (Lk 4,33-36) tako da je motil sobotni mir v kafarnaumski shodnici - vse te ljudi je ozdravil sočutni Zveličar. Skoraj v vsakem primeru je Jezus spregovoril hudobnemu duhu kot razumnemu bitju in mu ukazal, naj odide iz svoje žrtve in je več ne muči. Ko so prebivalci Kafarnauma spoznali njegovo silno moč, jih je obšla groza. “Vsi so osupnili in govorili med seboj: Kakšna je ta beseda, da z oblastjo in močjo ukazuje nečistim duhovom, in odhajajo!” (Lk 4,36) VS 330.6

Obsedeni od hudobnega duha so navadno videti kakor ljudje, ki mnogo trpijo; so pa tudi izjeme. Nekateri so se prostovoljno izročili Satanovemu vplivu, da bi dosegli nadnaravno moč. Ti seveda nimajo težav s hudobnimi duhovi. Mednje so spadali tudi tisti, ki so imeli čarovniškega duha - čarovnik Simon, čarovnik Elima in dekle, ki je hodilo za Pavlom in Šilom v Filipih. VS 331.1

Nihče ni v večji nevarnosti pred vplivom hudobnih duhov kakor tisti, ki ne posvečajo pozornosti jasnim in številnim pričevanjem Svetega pisma ter zanikajo obstoj in delovanje Hudiča in njegovih angelov. Hudobni duhovi imajo veliko prednost, dokler ne spoznamo njihovih zvijač. Mnogi sprejemajo njihova prišepetavanja, misleč, da delajo to, kar jim narekuje njihova lastna modrost. Približujemo se zadnjemu času, ko bo Satan deloval še z večjo močjo, da bi prevaral in uničil. Zato povsod širi verovanje, da sploh ne obstaja. Njegov namen je skriti samega sebe in način svojega dela. VS 331.2

Vrhovni goljuf se najbolj boji tega, da bi spoznali njegove načrte. Pri prikrivanju svojega pravega značaja in svojih namenov je zelo uspešen. Rad ima, da ga ljudje pri-kazujejo tako, da njegovo ime ne izziva ka-kšnega večjega vznemirjenja kakor samo smeh in prezir. Všeč mu je, ko se vidi nasli-kanega kot smešno, ogabno in iznakaženo bitje, - pol žival, pol človek. Zadovoljen je, če sliši, da njegovo ime omenjajo v šalah ali pri zasmehovanju tistih, ki se štejejo za pametne in dobro obveščene. VS 331.3

Satan se tako spretno pretvarja, da se pogosto postavlja vprašanje: “Ali takšno bitje zares obstaja?” Dokaz njegovega uspeha je, da so v verskem svetu splošno sprejete tiste teorije, ki izpodbijajo najjasnejša svetopisemska pričevanja. Ker Satan najlaže vlada nad tistimi, ki se ne zavedajo njegovega vpliva, nam Božja beseda daje toliko primerov njegovega hudobnega delovanja in razodeva njegove skrivne moči. Tako nas varuje pred njegovimi napadi. VS 331.4

Če ne bi imeli zaščite in osvoboditve v najmočnejši moči našega Odrešenika, bi nas lahko moč ter hudobija Satana in njegovih angelov upravičeno vznemirjali. Da bi obvarovali svojo lastnino in življenje pred hudobneži, zavarujemo svoje hiše z zapahi in ključavnicami. Toda redko mislimo na hudobne angele, ki se nam neprestano poskušajo približati. Preslabotni smo, da bi se s svojo močjo branili pred njihovimi napadi. Če bi jim bilo dovoljeno, bi zmedli naše misli, pokvarili in trpinčili naše telo ter nam uničili imetje in življenje. Njihovo edino veselje je spravljati v nesrečo in pogubo. Tisti, ki se upirajo Božjemu vplivu in popuščajo Satanovim skušnjavam, so v strašnem stanju. Bog jih nazadnje prepusti oblasti hudobnih duhov. Tisti pa, ki hodijo s Kristusom, so vedno vami pod njegovo zaščito. Mogočni angeli so poslani iz nebes, da jih ščitijo. Hudobnež ne more prebiti straže, ki jo je Bog postavil okrog svojega ljudstva. VS 331.5