Veliki Spopad

Poglavje 30—Sovraštvo med človekom in Satanom

“Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomce in njene potomce: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto.” (1 Mz 3,15 CHR) Božja obsodba, izrečena nad Satanom po človekovem padcu, je bila hkrati tudi prerokovanje, ki zajema vse veke do konca tega časa. Kaže na veliki boj, v katerem bodo sodelovali človeški rodovi, kar jih bo živelo na svetu. VS 324.1

Bog pravi, da postavlja sovraštvo. To sovraštvo ni naravno. Ko je človek prekršil Božje zapovedi, je njegova narava postala hudobna. To ne pomeni, da od tedaj med človekom in Satanom vlada sovraštvo, ampak gre za to, da je zaradi svoje hudobnosti človek postal podoben Satanu. Sovraštvo med grešnikom in začetnikom greha ne more obstajati. Oba sta postala zla zaradi odpada. Odpadnik nima miru, dokler ne najde razumevanja in podpore pri tistih, ki jih je uspel zapeljati k ravnanju po njegovem zgledu. Tako se padli angeli in brezbožni ljudje povezujejo v obupne druščine. Če se ne bi Bog vmešal, bi Satan in ljudje sklenili zavezo proti nebesom; namesto da bi človeška družina sovražila Satana, bi se vsa združila v uporu proti Bogu. VS 324.2

Satan je napeljal človeka na greh, kakor je angele napeljal k uporu, da bi si s tem zagotovil sodelavce v vojni proti nebesom. Satan in padli angeli so si bili vedno edini glede sovraštva do Kristusa. Čeprav je bila v drugih točkah med njimi nesloga, so bili trdno združeni v svojem uporu zoper oblast Vladarja vesolja. Ko je Satan slišal za izjavo, da bo obstajalo sovraštvo med njim in ženo ter med njegovim in njenim potomstvom, je vedel, da bodo onemogočeni njegovi napori za uničevanje človeške narave in da bo človek nekako usposobljen upirati se njegovi moči. VS 324.3

Satanovo sovraštvo do človeškega rodu se je pojavilo zato, ker Bog po Kristusu izkazuje ljudem svojo ljubezen in milost. Satan si prizadeva onemogočiti Božji načrt za zveličanje človeka in osramotiti Boga s tem, da pači in skruni delo Božjih rok. Rad bi povzročil trpljenje v nebesih, zemljo pa napolnil z bolečino in opustošenjem. Potem bi pokazal na vse to zlo in vzrok zanj podtaknil Bogu, ker je ustvaril človeka. VS 325.1

Kristus vsadi v človekovo dušo milost, ki prebuja v njej sovraštvo do Satana. Brez milosti, ki spreobrača, in moči, ki obnavlja, bi človek ostal Satanov suženj - služabnik, ki je vedno pripravljen izpolniti njegove ukaze. Toda novo načelo v duši ustvarja spopad tam, kjer je doslej vladal mir. Kristusova moč usposablja človeka, da se lahko upre nasilniku in brezobzirnežu. Kdor prezira greh, namesto da bi ga ljubil, ter zavrača in premaguje strasti, ki hočejo zavladati nad njim, kaže, da v njem deluje načelo, ki prihaja od zgoraj. VS 325.2

Sovraštvo, ki obstaja med Kristusovim in Satanovim duhom, se je najjasneje pokazalo s tem, kako je svet sprejel Jezusa. Judje ga niso zavrgli zato, ker je prišel brez posvetnega bogastva, razkošnosti in velikosti. Videli so namreč, da ima moč, ki lahko nadomesti pomanjkanje teh zunanjih prednosti. To, kar je izzvalo sovraštvo brezbožnikov do Kristusa, sta bili njegova čistost in svetost. Njegov način samoodpovedi in popolnega posvečenja je bil neprestani opomin ošabnemu in pohotnemu ljudstvu. Tu je bil vzrok za sovraštvo proti Božjemu Sinu. Satan in njegovi angeli so se združili s hudobnimi ljudmi. Vse odpadniške moči so se zarotile proti Borcu resnice. VS 325.3

Proti Kristusovim sledilcem se je pokazal isti duh sovraštva, kakršen se je dvignil proti njihovemu Učitelju. Kdor vidi odvraten značaj greha in se z močjo od zgoraj upira skušnjavi, bo gotovo izzval jezo Satana in njegovih pristašev. Sovraštvo proti načelom resnice, zasmehovanje in preganjanje njenih zagovornikov bo obstajalo vse dotlej, dokler bodo živeli greh in grešniki. Kristusovi sledilci in Satanovi hlapci se ne morejo ujemati. Pohujšanje križa še ni prenehalo. “Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.” (2 Tim 3,12) VS 325.4

Satanovi služabniki neprestano delajo pod njegovo upravo, da bi utrdili njegovo oblast in postavili njegovo kraljestvo nasproti Božjemu. V ta namen poskušajo prevarati Kristusove sledilce in jih odvrniti od njihove zvestobe Bogu. Enako kakor njihov vodja sprevračajo Sveto pismo, da bi dosegli svoj cilj. Kakor je Satan poskušal prevaliti sramoto na Boga, tako tudi njegovi služabniki poskušajo obrekovati Božje ljudstvo. Duh, ki je Kristusa pribil na križ, priganja brezbožnike k uničevanju Njegovih sledilcev. Vse to je vnaprej poudarjeno v prvem prerokovanju: “Sovraštvo postavljam med tebe in ženo ter med tvoje potomce in njene potomce.” To sovraštvo bo trajalo vse do konca. VS 325.5

Satan uporablja vse svoje sile in se bojuje z vso svojo močjo. Zakaj ne naleti na večje nasprotovanje? Zakaj so Kristusovi vojaki tako zaspani in ravnodušni? Zato, ker gojijo tako slab odnos s Kristusom in jim primanjkuje njegovega Duha. Greh za njih ni ogaben in vreden prezira, kakor je bil njihovemu Učitelju. Ne upirajo se mu trdno in odločno, kakor se mu je upiral Kristus. Ne zavedajo se velikega zla in pokvarjenosti greha. Ne prepoznajo značaja in sile kneza teme. Ljudje ne vedo veliko o njegovi moči in zlobi. Tudi glede vsesplošnosti njegovega boja proti Kristusu in Njegovi Cerkvi so v nevednosti. Zato je sovraštvo do Satana skoraj neznatno. V tem so mnogi zapeljani. Ne vedo, da je njihov sovražnik mogočni vojskovodja, ki gospoduje nad umom hudobnih angelov. Z dobro premišljenimi načrti in spretnimi spletkami vodi vojno proti Kristusu, da bi preprečil reševanje ljudi. Med tako imenovanimi kristjani in celo med samimi služabniki evangelija se Satan skoraj ne omenja, razen morda mimogrede s prižnice. Ne vidijo znamenj njegovega neprestanega delovanja in njegovega uspeha. Zanemarjajo mnoge opo-mine o njegovi zvijačnosti. Videti je, kakor da ne vedo za njegov obstoj. VS 325.6

Medtem ko ljudje niti ne poznajo njegovih zvijačnih napadov, jih ta budni sovražnik spremlja pri vsakem koraku. Stopa v vsak dom, v vsako ulico naših mest, v cerkve, skupščine in sodišča. Moti, zaslepljuje, zapeljuje in uničuje duše in telesa mož, žena in otrok; razdira družine, seje sovraštvo, neslogo, prepire, vstaje in uboje. Krščanski svet pa, kakor kaže, meni, da je vse to določil Bog; torej mora biti tako. VS 326.1

Satan si neprestano prizadeva premagati Božje ljudstvo z odstranitvijo ograj, ki ga ločujejo od sveta. Stari Izrael je bil zapeljan v greh, ko si je upal vzpostaviti nedovoljeno zvezo s pogani. Podobno Satan zapeljuje tudi Izrael novega časa, ki “jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga.” (2 Kor 4,4) Satanovi služabniki so vsi, ki niso odločni Kristusovi sledilci. V neprerojenem srcu živi in vlada ljubezen do greha in nagnjenje, da bi se greh gojil in opravičeval. V obnovljenem srcu živi sovraštvo do greha in odločen odpor proti njemu. Ko se kristjani gibljejo v družbi brezbožnikov in nevernikov, se izpostavljajo skušnjavi. Satan se skriva in jim na skrivaj pokriva oči. Ne morejo spoznati, da jim s takšnim druženjem želi samo škodovati. Ko postajajo vse bolj podobni svetu v značaju, besedah in dejanjih, postajajo vse bolj slepi. VS 326.2

Cerkev se s prilagajanjem posvetnim običajem vse bolj spreobrača k svetu; tako se svet nikoli ne bo spreobrnil h Kristusu. Prijateljstvo z grehom bo zagotovo storilo, da bo greh videti manj ogaben. Kdor se rad druži s Satanovimi služabniki, se bo kmalu prenehal bati njihovega gospodarja. Ko na poti dolžnosti pridemo v težave kakor Daniel na kraljevskem dvoru, smo lahko prepričani, da nas bo Bog varoval. Če pa se sami izpostavljamo skušnjavi, bomo prej ali slej padli. VS 326.3

Skušnjavec pogosto uspešno dela po tistih, o katerih se najmanj dvomi, da so pod njegovo oblastjo. Nadarjeni in šolani so spoštovani in cenjeni, kakor da te lastnosti lahko nadomestijo Božji strah ali dajo človeku pravico do Božje milosti. Nadarjenost in vzgoja sta sami po sebi Božja darova, če pa se postavita na prostor pobožnosti in človeka oddaljujeta od Boga, namesto da bi ga približevala Bogu, postajata prekletstvo in past. Mnogi menijo, da je vse, kar je videti kakor vljudnost ali imenitnost, od Kristusa. Nikoli ni bilo večje zmote. Te vrline bi morale krasiti značaj vsakega kristjana, ker imajo velik vpliv v korist prave vere; vendar morajo biti posvečene Bogu, sicer so moč za zlo. Mnogi ljudje izobraženi in uglajenega vedenja, ki se ne bi ponižali in naredili to, kar ima javnost za nemoralno, so samo uglajeni služabniki v Satanovih rokah. Zaradi zvitega in goljufivega značaja njihovega vpliva in zgleda so nevarnejši sovražniki Kristusovega dela, kakor so nešolani in neizobraženi. VS 326.4

Salomon je z resno molitvijo in zaupa-njem v Boga dosegel modrost, katero je občudoval ves svet. Ko se je ločil od Vira svoje moči in se začel zanašati nase, je postal plen skušnjave. Čudovite sposobnosti, ki so bile podarjene temu najmodrejšemu kralju, so bila zgolj učinkovita sredstva sovražnika ljudi. VS 327.1

Satan si neprestano prizadeva zaslepiti zveste glede tega dejstva, zato kristjani nikoli ne bi smeli pozabiti, da se ne bojujejo “proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih”. (Ef 6,12) Navdihnjeni opomini že dolga stoletja odmevajo do naših dni: “Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam.” (1 Pt 5,8; Ef 6,11) VS 327.2

Od Adamovih dni pa vse do našega časa je naš veliki sovražnik kazal svojo moč tlačenja in rušenja. Sedaj se pripravlja za zadnjo veliko bitko zoper pravo cerkev. Vsi, ki se hočejo zgledovati po Jezusu, se bodo spopadli s tem vztrajnim sovražnikom. Če si kristjani prizadevajo zgledovati po bo-žanskem zgledu, bodo gotovo cilj Satanovih napadov. Vsi, ki so zaposleni v Božjem delu in si prizadevajo odkrivati Satanove prevare ter ljudi spoznavati s Kristusom, bodo lahko z apostolom Pavlom rekli, da so služili Gospodu z vso ponižnostjo v mnogih solzah in preizkušnjah. VS 327.3

Satan je napadal Kristusa z najostrejšimi in najbolj zvitimi skušnjavami, vendar je bil v vsakem spopadu poražen. Te bitke so se bojevale zaradi nas; a zmage nas usposabljajo za zmagovalce. Kristus hoče dati resnico vsem, ki jo iščejo. Satan ne more premagati nobenega človeka brez njegove privolitve. Skušnjavec nima oblasti nad človeško voljo in človeka ne more prisiliti v greh. Lahko ga muči, oskruniti pa ga ne more. Lahko povzroči duševni strah, ne more pa omadeževati duše. Dejstvo, da je Kristus premagal Satana, mora hrabriti Kristusove sledilce, da se moško bojujejo v boju proti grehu in njegovemu začetniku. VS 327.4