Veliki Spopad

Poglavje 29—Izvor zla

Mnoge ljudi zelo bega izvor zla in vzrok njegovega obstoja. Vidijo greh z njegovimi strašnimi posledicami, bolečine in pustošenja. Sprašujejo se, kako lahko vse to obstaja pod vladavino tistega, ki ima neskončno modrost, moč in ljubezen. Za to skrivnost ne najdejo pojasnila. Zaradi svoje negotovosti in dvoma ne vidijo jasne in za zveličanje pomembne resnice, ki so nam razodete v Božji besedi. Nekateri poskušajo glede obstoja greha spoznati to, česar Bog nikoli ni razodel; zato ne morejo najti rešitve za svoje težave. A tisti, ki so nagnjeni k dvomu in kritiziranju, jemljejo vse to kot opravičilo za zavračanje besed Svetega pisma. Spet drugi ne morejo najti rešitve te velike težave, ker so izročila in napačne razlage potemnila svetopisemski nauk o Božjem značaju, o naravi njegove vladavine in o načelih njegovega ravnanja z grehom. VS 316.1

Nobena razlaga o izvoru greha ne more upravičiti njegovega obstoja. Vendar o njegovem izvoru in končni usodi lahko razumemo toliko, da nam je jasna Božja pravičnost in dobrota v vsem njegovem ravnanju z zlom. Sveto pismo najjasneje uči, da Bog nikakor ni odgovoren za nastanek greha; nikakršno samovoljno kratenje Božje milosti niti kakršna koli nepopolnost v njegovem vladanju nista dala povoda za snovanje vstaje. Greh je vsiljivec; za njegov obstoj ni možno podati razloga. Je skrivnosten in nerazložljiv. Če bi ga opravičevali, bi ga za-govarjali. Če bi se zanj lahko našlo kakšno opravičilo ali razlog za njegov obstoj, bi prenehal biti greh. Naša edina razlaga greha je ta, ki je dana v Božji besedi: greh je protizakonje; je udejanjanje načel, ki na-sprotujejo vzvišenemu zakonu ljubezni, na katerem je ustanovljena Božja vladavina. VS 316.2

Preden se je pojavilo zlo, sta v vsem vesolju vladala mir in veselje. Svet je bil v popolni skladnosti s Stvarnikovo voljo. Ljubezen do Boga je bila nad vsem; ljubezen drug do drugega pa je bila nepristranska. Kristus, Beseda in edinorojeni Božji Sin, je bil eno z večnim Očetom - eno v naravi, značaju in namenih - edino bitje v vsem vesolju, ki je moglo vedeti za vse Božje načrte in namene. Oče je po Kristusu ustvaril vsa nebeška bitja. “V njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti.” (Kol 1,16) Kakor Očetu so tudi Kristusu vsa nebesa izkazovala vdanost. VS 317.1

Zakon ljubezni je temelj Božje vladavine, zato je bila blaginja vseh ustvarjenih bitij odvisna od njihovega popolnega ujemanja z njegovimi načeli pravičnosti. Bog od vseh svojih ustvarjenih bitij pričakuje službo ljubezni - spoštovanja, ki temelji na razumnem vrednotenju njegovega značaja. Ni zadovoljen z izsiljeno zvestobo, zato je dal vsem bitjem svobodno voljo, da bi mu služila prostovoljno. VS 317.2

Vendar se je nekdo odločil zlorabiti svo-bodo. Greh se je pojavil v njem, ki ga je Bog poleg Kristusa najbolj spoštoval in je bil med nebeškimi prebivalci najvišji po moči in časti. Lucifer je bil pred padcem kerub zaslanjalec, svet in čist. “Tako pravi Gospod Jahve: Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja; in jaz sem te postavil, da si bil na Božji sveti gori; sredi ognjenih kamnov si se sprehajal. Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi.” (Ezk 28,12-15 CHR) VS 317.3

Lucifer bi lahko ohranil Božjo naklonje-nost. Lahko bi bil priljubljen in spoštovan v očeh vse nebeške vojske. Vse svoje plemenite sposobnosti bi lahko uporabil v blagoslov in za poveličanje Stvarnika. Ampak prerok pravi: “Srce se ti je prevzelo zavoljo tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost vpričo svojega sijaja.” (Vr. 17) Lucifer je po malem popustil želji po poviševanju samega sebe. “Naredil si svoje srce kakor Božje. Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad vsemogočnega Boga povišam svoj prestol in sedel bom na gori zborovanja, na skrajnem severu. Dvignem se nad višave, ogrnjene z oblaki, enak bom Najvišjemu.” (Ezk 28,6; Iz 14,13.14 CHR) Namesto da bi si Lucifer prizadeval nad vse povišati Boga v mislih in srcih Božjih ustvarjenih bitij, si je zaželel njihovo službo in češčenje pridobiti zase. Ker si je ta angelski knez zaželel čast, katero je neizmerni Oče dal svojemu Sinu, je hrepenel po oblasti, do katere je imel pravico samo Kristus. VS 317.4

Vsa nebesa so z veseljem odsevala Stvarnikovo slavo in oznanjala njegovo pravičnost. Dokler je bil Bog tako spoštovan, sta povsod vladala mir in veselje. Nebeško harmonijo pa je zmotil razglašeni ton. Samopoviševanje in služba samemu sebi, ki se ne ujemata s Stvarnikovim načrtom, sta prebudila temne slutnje pri tistih, ki jim je bilo najvišje delo poviševati Boga. Nebeški svet je razpravljal z Luciferjem. Božji Sin mu je pokazal na Stvarnikovo velikost, dobroto in pravičnost ter na sveto in nespremenljivo naravo njegovih zapovedi. Sam Bog je vzpostavil red v nebesih; Lucifer bi z odstopanjem od njega prezrl svojega Stvarnika in samega sebe pahnil v pogubo. Toda ta opomin, ki je bil dan edino iz neskončne ljubezni in usmiljenja, je izzval še večjega duha nasprotovanja. Lucifer je dovolil, da je nad njim zavladala nevoščljivost do Kristusa; postajal je vse bolj odločen. VS 317.5

Bil je ponosen na svojo slavo in je hrepenel po nadoblasti. Izkazovanje visokih časti, ki pa v njem niso prebudile hvaležnosti do Stvarnika, ni cenil kot Božji dar. Hvalil se je s svojo slavo in vzvišenim položajem; hrepenel je po izenačenju z Bogom. Nebeške čete so ga ljubile in spoštovale. Angeli so se veselili, ker so smeli izvrševati njegove ukaze. Med njimi je bil ravno on najbolj obdarjen z modrostjo in slavo. Božji Sin je bil priznan za vladarja nebes. Po moči in oblasti je bil enak Očetu. Kristus se je o vsem posvetoval z Očetom, medtem ko Luciferju ni bilo dovoljeno, da bi poznal prav vse Božje namene. Ta mogočni angel se je spraševal: “Zakaj bi imel Kristus vrhovno oblast? Zakaj ga mora spoštovati tudi Lucifer?” VS 318.1

Lucifer je zapustil prostor v neposredni Božji bližini in odšel med angele sejat duha nezadovoljstva. Svoje delo je opravljal na skrivaj. Skrival je svoje prave namene pod videzom globokega spoštovanja do Boga. Trudil se je izzvati nezadovoljstvo do zakonov, po katerih se ravnajo vsa nebeška bitja. Trdil je, da so zakoni nepotrebna omejitev. Dokazoval je, da morajo angeli poslušati glas svoje lastne volje, ker so po naravi sveti. Hotel se je vsem zasmiliti. S tem namenom je prikazal Boga kot nepravičnega v ravnanju z njim, saj je Kristusu izkazal najvišjo čast. Trdil je, da ne išče večje oblasti in časti za lastno povišanje, temveč želi zagotoviti svobodo vsem nebeškim prebivalcem, da bi s tem lahko dosegli višjo življenjsko stopnjo. VS 318.2

Bog je z velikim usmiljenjem dolgo pre-našal Luciferja. Ko je začel izzivati duha nezadovoljnosti, ga ni takoj odstranil z vzvišenega položaja; celo tedaj ne, ko je med angeli začel širiti svoje napačne zahteve. Dolgo mu je bilo dovoljeno ostati v nebesih. Pogosto mu je bilo ponujeno odpuščanje pod pogojem, da se spokori in podredi. Ker ga je Bog želel prepričati o njegovi zmoti, je vložil takšne napore, kakršne si je lahko zamislila le neskončna ljubezen in modrost. V nebesih se nikoli dotlej ni vedelo za duha nezadovoljstva. Lucifer niti sam na začetku ni vedel, kam ga vodijo njegove misli; ni razumel prave narave svojih čustev. Ko mu je bilo dokazano, da je njegovo nezadovoljstvo neupravičeno, se je prepričal, da nima prav. Dojel je, da so Božje zahteve pravične ter jih mora kot takšne priznati pred vsemi nebesi. Če bi to storil, ne bi rešil le sebe, ampak tudi mnogo angelov. V tem času še ni popolnoma pokazal svoje nezvestobe do Boga. Čeprav se je odpovedal položaju angela zaslanjalca, bi bil vendar spet lahko postavljen v svojo službo. Moral bi se vrniti k Bogu s priznanjem Stvarnikove modrosti in z zadovoljstvom, da zaseda prostor, ki mu je bil določen po vzvišenem Božjem načrtu, a mu je ošabnost preprečevala, da bi se podredil. Trmasto je zagovarjal svoja ravnanja in trdil, da ne potrebuje spokorjenja. Odkrito je stopil v veliki spopad proti Stvarniku. VS 318.3

Uporabil je vse moči svojega močnega duha, da bi si z goljufijo zagotovil naklo-njenost angelov, ki so bili pod njegovim poveljstvom. Celo dejstvo, da ga je Kristus opomnil in mu svetoval, je tako popačil, da je bilo uporabno za njegove izdajalske namene. Tistim, s katerimi je imel ljubeč zaupen odnos, je govoril, da je nepravično obsojen in da se njegov položaj ne ceni, saj se mu omejuje svoboda. Ni bil zadovoljen, da je popačil Kristusove besede. Začel je tudi spreminjati resnice in odkrito širiti laži; razglašal je, da ga hoče Božji Sin ponižati pred nebeškimi prebivalci. Prav tako je poskušal lažno obtožiti angele, ki so ostali zvesti Bogu. Vse, ki jih ni mogel zapeljati in pridobiti na svojo stran, je obtožil, da so ravnodušni do blaginje nebeških bitij. Prav za tista dela, ki jih je delal sam, je obdolžil tiste, ki so ostali zvesti Bogu. Da bi podprl svoje obtožbe o Božji nepravičnosti do njega, se je lažno zatekel k spreminjanju Stvarnikovih besed in dejanj. Njegov cilj je bil zmesti angele s spretnim predrugačenjem Božjih namenov. Vse, kar je bilo preprosto, je zavil v skrivnostnost. S spretnim popačenjem dejstev pa je izzval dvom o najjasnejših Gospodovih izjavah. Njegov vzvišeni položaj, ki je bil tako v tesni zvezi z Božjo vladavino, je dal njegovim predstavitvam še večjo moč. Mnogi so bili zapeljani in so se mu pridružili v uporu proti nebeški oblasti. VS 318.4

Bog je v svoji modrosti dovolil Satanu nadaljevati delo, dokler se duh nezadovoljstva ni spremenil v viden upor. Satanovi nameni so se morali popolnoma razkrinkati, da bi vsi lahko spoznali njihovo pravo naravo in namen. Lucifer je bil kot pomaziljeni kerub zelo vzvišen; nebeška bitja so ga zelo ljubila, zato je imel nanje močan vpliv. Božja vladavina ni zajemala samo prebivalcev nebes, temveč tudi druge svetove, ki jih je ustvaril. Satan je menil, da bo lahko vpletel v upor tudi prebivalce teh svetov, če se mu to posreči najprej pri nebeških angelih. Z veliko spretnostjo jim je razložil svoje stališče in uporabil zvijačo in laž, da bi dosegel svoj cilj. Njegova moč goljufanja je bila ogromna. Ko se je ogrnil s plaščem laži, je imel še večji uspeh. Niti zvesti angeli niso mogli popolnoma spoznati njegovega značaja in dojeti, kam vodi njegovo delo. VS 319.1

Angelom je bilo težko odkriti pravo naravo Satanovega dela, saj je bil visoko cenjen in je znal svoje namene zaviti v skrivnost. Dokler se greh ni popolnoma razvil, ni mogel biti tako nevaren, kakor je dejansko bil. Vse dotlej greh ni imel prostora v Božjem vesolju. Sveta bitja niso vedela ničesar o njegovi naravi in strahoti. Zato niti niso mogla razumeti strašnih posledic, ki bi nastopile po odstranitvi Božjega zakona. Satan je na začetku prikrival svoje delo in navidezno priznaval svojo zvestobo Bogu. Trdil je, da želi povišati Božjo čast, učvrstiti stanovitnost njegovega kraljestva in pospešiti blaginjo vseh nebeških prebivalcev. Ker je izzval pri angelih, ki so mu bili podrejeni, nezadovoljstvo, se je znal zelo spretno pretvarjati, da ga hoče odstraniti. Zahteve po spremembah v redu in zakonih Božje vladavine je razglašal pod pretvezo, da so potrebne za ohranitev nebeške edinosti. VS 319.2

Bog je v svojem ravnanju z grehom lahko uporabil samo pravičnost in resnico. Satan je smel uporabljati to, česar Bog ni mogel - laskanje in prevaro. Poskušal je popačiti Božjo besedo. Angelom je napačno predstavljal načrt Božje vladavine; trdil je, da Bog ni pravičen, ker nebeškim prebivalcem postavlja zakone in predpise ter hoče povišati samega sebe, ko zahteva od njih pokornost in poslušnost. Zato se je pred nebeškimi prebivalci in pred vsemi svetovi moralo pokazati, da je Božja vla-davina pravična in njegov zakon popoln. Satan je skušal pokazati, kakor da tudi sam želi povečati blaginjo vesolja. Vsi morajo razumeti značaj tega upornika in njegov pravi cilj. Zato je moral dobiti čas, da se razodene v svojih brezbožnih dejanjih. VS 319.3

Satan je za neslogo, ki jo je izzval s svojim osebnim vedenjem v nebesih, obdolžil Božje zapovedi in njegovo vladavino. Razložil je, da je vse zlo samo posledica Božje vladavine. Trdil je, da je njegov cilj izpopolniti Jahvejeve uredbe. Torej je bilo potrebno, da je dobil priložnost pokazati naravo svojih zahtev in rezultat svojih predloženih sprememb v Božjih zapovedih. Njegova dejanja so ga morala obsoditi. Sprva je trdil, da ni upornik. Zato je moralo vse vesolje spoznati razkrinkanega goljufa. VS 319.4

Celo tedaj, ko je bilo sklenjeno, da Satan ne more več ostati v nebesih, ga Neizmerljiva modrost ni uničila. Ker je Bogu lahko všeč samo služba iz ljubezni, mora biti zvestoba njegovih ustvarjenih bitij utemeljena na prepričanju o njegovi pravičnosti in dobroti. Prebivalci nebes in drugih svetov še niso bili pripravljeni razumeti narave in posledic greha, zato ne bi mogli razumeti Božjega usmiljenja in pravičnosti, če bi bil Satan uničen takoj. V tem primeru bi Bogu služili bolj iz strahu kakor iz ljubezni. Goljufov vpliv ne bi bil popolnoma uničen, niti duh upora popolnoma izkoreninjen. Moralo se je dovoliti, da zlo dozori. Za blaginjo celotnega vesolja skozi vse čase je bilo potrebno, da Satan popolnoma razvije svoja načela, da bi vsa ustvarjena bitja lahko videla v pravi luči njegove obtožbe proti Božji vladavini ter nikoli več ne bi dvomila v Božjo pravičnost, milost in nespremenljivost zapovedi. VS 320.1

Satanov upor je moral biti nauk za vse vesolje in za vse prihodnje čase. Moral je biti večno pričevanje o naravi greha in njegovih strašnih posledicah. Satanova načela in njihov vpliv na ljudi in angele so morala pokazati, kakšni so sadovi odstranitve Božje oblasti. Morala so dokazati, da je od obstoja Božje vladavine in njegovih zapovedi odvisna blaginja vseh bitij, ki jih je ustvaril. Tako je zgodovina te strašne vstaje morala postati trajna zaščita vsem svetim bitjem, da bi jih obvarovala pred napačnim dojemanjem o tem, kaj pomeni prestopek, in jim prizanesla greh in trpljenje zaradi njegove kazni. VS 320.2

Veliki nasilnež se je neprestano opra-vičeval do samega konca upora v nebesih. Ko je bilo oznanjeno, da mora biti z vsemi pristaši pregnan iz prebivališč blaženosti, je vodja zarote drzno pokazal svoj prezir do Stvarnikovega zakona. Neprestano je po-navljal, da angeli ne potrebujejo nikakršnega nadzora, temveč morajo biti prosti, da delajo po svoji lastni volji, ki jih bo vedno pravilno vodila. Kritiziral je Božje zakone kot nekakšno omejitev njihove svobode in izjavil, da je hotel ukiniti zapovedi zato, da bi nebeška vojska, osvobojena tega jarma, lahko prišla do vzvišenega in slavnejšega življenja. VS 320.3

Satan in njegove čete so enodušno zvrnili vso odgovornost za svoj upor na Kristusa s trditvijo, da se nikoli ne bi uprli, če ne bi bili ošteti. Upornik in vsi njegovi pristaši so vztrajali in kljubovali v svoji neveri. Zaman so poskušali strmoglaviti Božjo vladavino. Predstavljali so se kot nedolžne žrtve tiranske oblasti in s tem sramotili Boga. Zaradi vsega tega so nazadnje morali biti izgnani iz nebes. VS 321.1

Isti duh, ki je začel upor v nebesih, ga še vedno spodbuja k uporu na zemlji. Satan je sredstva, ki jih je uporabljal pri angelih, preizkusil najprej na ljudeh. Njegov duh vlada sedaj tudi v otrocih nepokornosti. Ti kakor nekoč on poskušajo odpraviti ograje Božjih zapovedi in obljubljajo ljudem svo-bodo s prestopanjem njegovih predpisov. Svarjenje pred grehom še vedno izziva duha sovraštva in odpora. Strogi opomini vplivajo na vest ljudi, ki jih Satan spodbuja, da se opravičujejo in za svoje grešno življenje iščejo odobravanje pri drugih. Namesto da bi opustili zmote, izzivajo nerazpoloženje do tistega, ki jih svari, kakor da je on edini vzrok njihovih težav. Od dni pravičnega Abela do danes se je ta duh dvigal proti tistim, ki so si upali grajati greh. VS 321.2

Satan je v nebesih uporabil lažno pred-stavitev Božjega značaja in prikazal Boga kot strogega in tirana; tako je tudi na zemlji zapeljal ljudi v greh. Pri tem je bil uspešen. Trdil je, da so Božje nepravične omejitve povzročile človekov padec in so bile tudi vzrok za njegovo vstajo. VS 321.3

Toda Večni je sam razodel svoj značaj: “Gospod, mogočni Bog, poln usmiljenja in milostljiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici, ki hrani milost tisočim, ki odpušča krivico in prestopek in greh, ki pa krivega nikakor ne šteje za nedolžnega.” (2 Mz 34,6.7 CHR) VS 321.4

Bog je z izgnanstvom Satana iz nebes pokazal svojo pravičnost in potrdil čast svojega prestola. Ko se je človek pregrešil, zapeljan s prevarami svojega odpadlega duha, je Bog pokazal svojo ljubezen z odločitvijo, da bo njegov edinorojeni Sin umrl za padli človeški rod. V spravi se je razodel Božji značaj. Križ je mogočen dokaz vsem v vesolju, da se Luciferjeva prestopniška pot nikakor ne more pripisati Božji vladavini. VS 321.5

V spopadu med Kristusom in Satanom je bil med Zveličarjevim delom na svetu pokazan značaj velikega goljufa. Nič ni moglo tako popolnoma ločiti Satana od ljubezni nebeških angelov in vsega zvestega vesolja kakor njegov okruten spopad z Odrešenikom sveta. Predrzno preklinjanje, s katerim si je Satan upal zahtevati, da se mu Kristus prikloni; njegov drzni pogum, s katerim ga je odnesel na visoko goro in na vrh templja; zahrbtni namen, ki se je videl v spodbujanju, naj skoči z ogromne višine; njegova neutrudna zloba, ki ga je preganjala iz kraja v kraj in spodbujala srca ljudstva in duhovnikov, da so zavrgli Kristusovo ljubezen in končno vpili: “Križaj ga! Križaj ga!” - vse to je izzvalo začudenje in gnus vesolja. VS 321.6

Satan je spodbudil svet, da je zavrgel Kristusa. Knez zla je uporabil vso svojo moč in zvijačnost, da bi uničil Jezusa, ker je videl, da Zveličarjeva ljubezen in usmiljenje, njegovo sočutje in nežnost razodevajo svetu Božji značaj. Zanikal je vse, kar je trdil Božji Sin. Uporabil je svoje ljudi, da bi po njih Zveličarjevo življenje napolnil s stiskami in težavami. Zvijače in laži, s katerimi je poskušal preprečiti Jezusovo delo, sovraštvo, ki so mu ga izkazovali sinovi neposlušnosti; njegove strašne obtožbe zoper njega, čigar življenje je bilo neprimerljiva služba dobrote - vse to je izhajalo iz globoke želje po maščevanju. Razvneti ogenj nevoščljivosti in zlobe, sovraštva in maščevanja je plamtel na Golgoti proti Božjemu Sinu, medtem ko so vsa nebesa v nemi grozi gledala ta prizor. VS 321.7

Ko je Kristus daroval vzvišeno daritev, je odšel v nebesa, vendar ni hotel sprejeti angelskega češčenja, dokler ni zaprosil Očeta: “Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj.” (Jn 17,24) Tedaj je z Božjega prestola prišel odgovor z neizmerljivo ljubeznijo in močjo: “Pred njim naj se priklonijo vsi Božji angeli.” (Heb 1,6) Nikakršnega madeža ni bilo na Jezusu. Ker je trpel ponižanje in žrtev, mu je bilo podeljeno ime, ki je nad vsakim imenom. VS 322.1

Sedaj Satanova krivda ni imela opravičila. Pokazal je pravi značaj, da je goljuf in morilec. Jasno je bilo, da bi istega duha, s katerim je vladal nad človeškimi sinovi, ki so bili pod njegovo oblastjo, razodel tudi v nebesih, če bi mu bilo dovoljeno vladati nad njihovimi prebivalci. Trdil je, da bo prestopek Božjih zapovedi prinesel svobodo in napredek, a namesto tega sta se pojavila sužnost in ponižanje. VS 322.2

Satanove lažne obtožbe proti Božjemu značaju in vladavini so se pokazale v pravi luči. Obtoževal je Boga, da se hoče z zahtevo po podrejanju in poslušnosti ustvarjenih bitij povišati. Prav tako, da druge sili k samoodpovedi, medtem ko sam tega ne upošteva in se mu ničemur ni potrebno odreči. Sedaj se je videlo, da je za zveličanje padlega in grešnega človeka Vladar vesolja dal največjo daritev, kar je lahko spodbudila samo ljubezen. “Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj.” (2 Kor 5,19 CHR) Videlo se je, da je Lucifer s hrepenenjem po časti in nadoblasti odprl vrata grehu, Kristus pa se je ponižal in bil poslušen do same smrti, da bi uničil greh. VS 322.3

Bog je jasno pokazal, da sovraži načela upora. Vsa nebesa so v Satanovi obtožbi in v človekovem zveličanju videla razodetje Božje pravičnosti. Lucifer je trdil, da nespremenljivost Božjih zapovedi in njihova neizogibna kazen vodita vsakega prestopnika v večno izgubo Božje naklonjenosti. Zatrjeval je, da grešno človeštvo ne more biti rešeno in je za vedno njegov zakoniti plen. Kristusova smrt za rešitev človeka je bila neovrgljiv dokaz, da prestopnika ni treba zavreči. Kazen zapovedi je padla nanj, ki je bil enak Bogu; človek je lahko sprejel Kristusovo pravičnost ter s spokorjenjem in ponižnim življenjem premagal Satana, kakor ga je Božji Sin. Tako je Bog pravičen in opravičuje vse, ki verujejo v Jezusa. VS 322.4

Kristus na ta svet ni prišel trpet in umret samo zato, da bi odrešil človeka. Prišel je poveličat zapovedi in jih postavit v čast. Prišel je ne samo, da bi jih zemljani spošto-vali, kakor je treba, temveč da bi tudi vsem svetovom dokazal, da so nespremenljive. Če bi se zapovedi lahko ukinile, Božjemu Sinu ne bi bilo treba darovati svojega življenja, da bi opravil spravo za prestopek zapovedi. Kristusova smrt je dokaz o njihovi nespremenljivosti. Daritev, ki jo je darovala neizmerljiva ljubezen Očeta in Sina, da bi bili lahko grešniki rešeni - kar je lahko naredil samo ta načrt zveličanja - kaže vsemu vesolju, da sta pravičnost in usmiljenje temelj Božjih zapovedi in njegove vladavine. VS 322.5

Po koncu sodbe se bo videlo, da za greh ni bilo vzroka. Ko bo Sodnik vse zemlje vprašal Satana: “Zakaj si se mi uprl in mi jemal državljane mojega kraljestva?” začetnik greha ne bo mogel podati nikakršnega opravičila. Vsa usta bodo zaprta, uporniške čete bodo stale neme. VS 322.6

Golgotski križ dokazuje, da so zapovedi nespremenljive, in vesolju objavlja, da je pla-čilo za greh smrt. V zadnjem Zveličarjevem vzkliku: “Dopolnjeno je!” je Satanu odzvonil zvon. Veliki spopad, ki je tako dolgo trajal, je bil tedaj odločen; uničenje greha je bilo za-gotovljeno. Božji Sin je šel skozi vrata groba, “da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča”. (Heb 2,14)Luciferja je hrepenenje po lastnem po-viševanju spodbudilo k izjavi: “Nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol ... enak bom Najvišjemu.” (Iz 14,13.14 CHR) A Bog pravi: “Zato ... sem te spremenil v pepel na zemlji ... in nikdar več te ne bo! Kajti glej, dan prihaja, ki gori kakor peč, in vsi prevzetneži in vsi, ki delajo brezbožno, bodo strnišče; in dan, ki prihaja, jih sežge, pravi Gospod nad vojskami, da jim ne pusti ne korenine ne mladike.” (Ezk 28,18.19; Mal 4,1CHR) VS 322.7

Vse vesolje bo videlo, kaj je greh in kakšne so njegove posledice. Če bi njegovo popolno uničenje bilo opravljeno že na za-četku, bi prestrašilo angele in osramotilo Boga. Sedaj se bo pred vsemi bitji vesolja, ki nosijo zapovedi v srcu in jih izpolnjujejo z največjim veseljem, opravičila njegova ljubezen in povišala njegova čast. Zlo se nikoli več ne bo pojavilo. Božja beseda pravi: “Stiska ne bo vstala dvakrat.” (Nah VS 323.1

1,9)Božje zapovedi, ki jih je Satan preziral kot suženjski jarem, bodo spoštovane kot postava svobode. Preizkušena in izkušana ustvarjena bitja nikoli več ne bodo odpadla od svoje zvestobe tistemu, ki je edini s svojim značajem razodel nedojemljivo ljubezen in neskončno modrost. VS 323.2