Veliki Spopad

Poglavje 3—Odpadništvo

Apostol Pavel je v svojem drugem listu Tesaloničanom naopovedal veliki odpad od vere, ki bo vodil k vzpostavitvi papeške oblasti. Povedal je, da mora pred Kristusovim prihodom “priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, kakor da je Bog.” Nadalje jih je opozoril: “Skrivnost nepostavnosti je namreč že na delu.”(2 Tes 2,3.4.7) Že zgodaj je videl, da se v cerkev vtihotapljajo zmote, ki bodo pripravile pot razvoju papeštva. VS 36.1

Skrivnost nepostavnosti je sprva napredovala v svojem lažnem, bogokletnem delu zelo počasi, malo po malo. Nato se je okrepila in pridobila oblast nad človeškim razumom. Poganski običaji so si skoraj neopazno utrli pot v krščansko cerkev. V času, ko so pogani preganjali cerkev, je bil duh popuščanja in prilagajanja svetu nekaj časa zadržan. Ko se je preganjanje končalo, je krščanstvo stopilo v kraljevske dvore in palače. Skromno preprostost Kristusa in apostolov je zamenjalo s sijajem in ošabnostjo poganskih duhovnikov in vladarjev. Na prostor Božjih zahtev je postavilo človeške teorije in izročila. Navidezno Konstantinovo spreobrnjenje na začetku IV. stoletja je povzročilo veliko veselje; tako je svet stopil v cerkev, ogrnjen s plaščem pravičnosti. Pokvarjenost je hitro napredovala. Na videz premagano poganstvo je pravzaprav zmagalo. Njegov duh je zavladal cerkvi. Njegov nauk, ceremonije in praznoverje so se vtihotapili v vero in bogoslužje tistih, ki so se imeli za Kristusove sledilce. VS 36.2

To sporazumno popuščanje med pogan-stvom in krščanstvom je povzročilo razvoj “sina pogube’’, ki je v prerokovanju napove-dan kot tisti, ki bo nasprotoval Bogu in se poviševal nadenj. Ta ogromni ustroj lažne vere je mojstrovina Satanove moči - je kot spomenik njegovih prizadevanj, da zasede prestol in vlada svetu po svoji volji. VS 37.1

Satan se je nekoč poskušal sporazumeti s Kristusom. V puščavi je pristopil k njemu, da bi ga izkušal. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo. Bil mu je pripravljen izročiti vse, če bi hotel priznati vrhovno oblast Kneza teme. Kristus je oštel drznega skušnjavca in ga prisilil, da je odšel. Ko se je Satan z enako skušnjavo pojavil pred človekom, je dosegel uspeh. Da bi si cerkev zagotovila svetovne zaklade in časti, je začela iskati naklonjenost in podporo uglednih imenitnih ljudi. Zavrgla je Kristusa; njena dejanja so jo pripeljala tako daleč, da je obljubila zvestobo rimskemu škofu - predstavniku Satana. VS 37.2

Eden od glavnih naukov rimske cerkve je, da je papež vladar vesoljne Kristusove cerkve in ima vrhovno oblast nad škofi in duhovniki v vseh delih sveta. Vendar to še ni vse. Imenujejo ga celo z božanskimi nazivi: “Gospod Bog papež”(a) in je razglašen za nezmotljivega.(b) Zahteva, da ga častijo vsi ljudje. Isto zahtevo, ki jo je Satan podal v puščavi, ko je skušal Jezusa, ponovno podaja po rimski cerkvi. Veliko število ljudi se mu je voljno poklonilo. VS 37.3

Toda tisti, ki se bojijo Boga in ga častijo, bodo kakor Kristus zavrnili to bogokletno zahtevo zahrbtnega sovražnika: “Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi.” (Lk 4,8) Bog nikjer v svoji besedi ni omenil, da bo kakšnega človeka postavil za glavo cerkve. Nauk o papeževi nadoblasti je v popolnem nasprotju z naukom Svetega pisma. Papež ne more imeti nikakršne moči v Kristusovi cerkvi, razen če si jo prilasti protizakonito. VS 37.4

Rimska cerkev vztrajno obtožuje prote-stante zaradi krivoverstva in samovoljne ločitve od prave cerkve. Vendar se ta obtožba lahko najprej uporabi prav zanjo. Ona je zapustila Kristusa in odstopila od prave vere, “ki je bila svetim izročena enkrat za vselej”. (Jud 3) VS 37.5

Satan je dobro vedel, da bo Sveto pismo omogočilo ljudem spoznati njegove prevare in se upreti njegovi moči. Sam Zveličar sveta se je uprl Satanovim napadom prav s Svetim pismom. Kristus je vsak napad dočakal s ščitom večne resnice, rekoč: “Pisano je.” Vsakemu sovražnikovemu nagovarjanju je postavil nasproti modrost in moč Božje besede. Satan lahko vzpostavi svojo moč nad ljudmi in utrdi papeško protizakonito pridobljeno oblast samo tako, da obdrži svet v nepoznavanju Svetega pisma, ki povišuje Boga in postavlja omejenega človeka na njegov pravi prostor. Zato je rimska cerkev sprejela prepričanje, da morajo njegove svete resnice ostati skrite in prepovedane. Več stoletij je bilo širjenje Svetega pisma nedovoljeno. Ljudje ga niso smeli brati niti imeti doma. Duhovniki in opatje, ki so bili brez vesti, so njegove nauke razlagali tako, da so podprli svoje zahteve. Na ta način je papež postal splošno priznan za Božjega namestnika na svetu, z oblastjo nad cerkvijo in državo. VS 37.6

Ker je bila luč za razkrivanje zmot odstranjena, je Satan lahko delal, kar je hotel. Prerokovanje je napovedalo, da si bo papeštvo prizadevalo “ spremeniti čase in postavo”. (Dan 7, 25) Ni se obotavljalo izvršiti tega dela. V krščansko bogoslužje se je postopoma uvajalo čaščenje podob in relikvij. Spreobrnjenim iz poganstva se je tako ponudil nadomestek za čaščenje malikov; s tem se jim je olajšalo sprejemanje krščanstva. Ta ustroj malikovalstva je uzakonil splošni cerkveni zbor.(c) Da bi Rim izpopolnil bogokletno delo, si je upal iz Božjih zapovedi izbrisati drugo zapoved, ki prepoveduje čaščenje podob, deseto zapoved pa je razdelil na dva dela, da bi število zapovedi ostalo nespremenjeno. VS 37.7

Duh sporazumnega popuščanja poganstvu je odprl pot za nadaljnje preziranje nebeške oblasti. Satan je uporabil neposvečene cerkvene voditelje, da bi svoje uničujoče moči usmerili na četrto zapoved. Poskušal je odstraniti že od nekdaj veljavno soboto, dan, ki ga je Bog blagoslovil in posvetil. (1 Mz 2,2.3) Namesto nje je vzpostavil praznik, ki so ga pogani praznovali kot “čaščenje sonca”. Sprememba dneva se je na začetku poskušala izpeljati neopazno. V prvih stoletjih so vsi kristjani posvečevali pravo soboto. Prepričani o nespremenljivosti njegovih zapovedi, so vneto pazili na njegova sveta načela. Skrbno so varovali Božjo čast. Satan je za uresničitev ciljev zvito delal po svojih ljudeh. Da bi se pozornost ljudstva usmerila na nedeljo, je bila razglašena za praznik v čast Kristusovega vstajenja. Ta dan so imeli bogoslužje, vendar so ga šteli za dan veselja, soboto pa so še vedno imeli za sveto. VS 38.1

Satan je načrtovano delo opravil tako, da je zapeljal Jude pred prvim Kristusovim prihodom. Soboto so obremenili s strogimi predpisi, tako da je njeno posvečevanje postalo breme. Sedaj je izkoristil lažno prepričanje o spoštovanju sobote in povzročil, da so nanjo gledali s prezirom kot na judovsko uredbo. Kristjani so dalje praznovali nedeljo kot dan veselja, soboto pa so naredili za dan posta in žalosti. Tako so pokazali sovraštvo do judovstva. VS 38.2

Na začetku IV. stoletja je cesar Konstantin izdal odlok, s katerim je nedeljo razglasil za splošni praznik vsega rimskega cesarstva.(č) Dan sonca so častili poganski podložniki, praznovali pa so ga tudi kristjani. Cesarjeva politika je bila združiti nasprotujoče si koristi poganstva in krščanstva. K temu so ga nagovorili cerkveni škofje. Prežeti s hrepenenjem in željo po oblasti so spoznali, da bo skupno praznovanje istega dne spodbudilo pogane formalno sprejeti krščanstvo. Tako se bo povečala cerkvena moč in slava. Mnogi pobožni kristjani so začeli postopno spoštovati nedeljo kot nekoliko sveti dan. Še vedno pa so bili poslušni četrti zapovedi in so posvečevali pravo soboto kot sveto Gospodu. VS 38.3

Vrhovni slepar ni dokončal svojega dela. Odločil se je zbrati krščanski svet pod svojo zastavo in uresničiti svojo oblast po svojem namestniku, ošabnem svečeniku, ki je trdil, da je Kristusov predstavnik. Svoj namen je izpeljal po napol spreobrnjenih poganih, častihlepnih opatih in duhovnikih, ki so ljubili posvetnost. Od časa do časa so potekali veliki cerkveni zbori, katerih so se udeležili visoki cerkveni dostojanstveniki iz vsega sveta. Kmalu je bila na vsakem od teh zborov sobota, ki jo je Bog vzpostavil, vse manj pomembna, nedelja pa toliko bolj povišana. Tako so začeli spoštovati poganski praznik kot Božjo ustanovo, medtem ko je bila svetopisemska sobota razglašena za judovski ostanek, njeni posvečevalci pa prekleti. VS 38.4

Velikemu odpadniku je uspelo, da se je dvignil nad vse, “kar se imenuje Bog ali uživa Božje čaščenje”. (2 Tes 2,4) Upal si je spremeniti edini predpis Božjih zapovedi, ki nezmotljivo kaže vsemu človeštvu na pravega in živega Boga. Bog se v četrti zapovedi razodeva kot Stvarnik nebes in zemlje, s čimer se razlikuje od vseh lažnih bogov. Sedmi dan je bil posvečen za dan počitka za vse človeštvo kot spomenik stvarjenja. Določen je bil, da ljudi stalno spominja na Boga kot vir življenja, kogar smo dolžni moliti in častiti. Satan si prizadeva ljudi narediti nezveste Bogu in neposlušne njegovim zapovedim. Zato je svoj napor usmeril posebno proti tisti zapovedi, ki kaže na Boga kot Stvarnika. VS 38.5

Današnji protestanti trdijo, da je Kristusovo vstajenje iz nedelje naredilo kr-ščansko soboto. Toda ta trditev nima dokaza v Svetem pismu. Ne Kristus ne njegovi apostoli niso temu dnevu izkazali takšne časti. Praznovanje nedelje kot krščanske uredbe ima svoj vir v “skrivnosti hudobije”, ki je začela svoje delo že v Pavlovih dneh. (2 Tes 2,7 EKU) Kje in kdaj je Gospod posvojil tega otroka papeštva? Kakšen veljaven dokaz je možno najti za spremembo, ki je Sveto pismo ne odobrava? VS 39.1

Papeštvo se je v VI. stoletju že močno utrdilo. Prestol njegove moči je bil postavljen v cesarskem mestu, rimski škof pa je bil razglašen za glavo celotne cerkve. Poganstvo je odstopilo prostor papeštvu. Zmaj je dal zveri “svojo moč in svoj prestol in veliko oblast”. (Raz 13,2) Tedaj se je začelo 1260 let papeškega nasilja, ki je napovedano v prerokovanjih Daniela in Razodetja. (Dan 7,25; Raz 13,5-7)(d) Kristjani so bili prisiljeni, naj si izberejo, ali bodo opustili svoja načela in sprejeli papeške ceremonije in bogoslužje, ali pa bodo svoje življenje končali v ječah, na natezalnicah, na grmadi, ali pa jim bo odsekana glava. Sedaj so se začele izpolnjevati Kristusove besede: “Izdajali vas bodo celo starši in bratje, sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas bodo ubili. Vsi vas bodo sovražili zaradi mojega imena.” (Lk 21,16.17) Začelo se je veliko preganjanje vernih, ki je bilo strašnejše kakor kdaj prej, in svet je postal ogromno bojišče. V naslednjih stoletjih je Kristusova cerkev našla zavetje v samoti in temi. Prerok pravi o tem: “In žena je bežala v puščavo, kjer ima kraj pripravljen od Boga, da jo tam žive tisoč dvesto šestdeset dni.” (Raz 12,6 CHR) VS 39.2

Prihod rimske cerkve na oblast označuje začetek temačnega veka. Bolj ko je rasla njena moč, tem gostejša je postajala tema. Vera je bila s Kristusa kot pravega temelja prenesena na rimskega papeža. Namesto da bi se ljudje za odpuščanje grehov in večno zveličanje obračali k Božjemu Sinu, so gledali v papeža in njegove pooblaščene duhovnike in prelate. Ti so učili ljudstvo, da je papež njihov zemeljski zastopnik in da se samo po njem lahko približajo Bogu; da je on Božji namestnik, in se mu zato morajo brezpogojno pokoravati. Odstopanje od njegovih ukazov je bil zadostni razlog, da so prestopnika kaznovali z najstrašnejšo duševno in telesno kaznijo. Tako so bile človeške misli odvrnjene od Boga na ljudi, ki so bili podložni grehu, zmotam in jezi, v resnici torej na samega kneza teme, ki je po njih izvrševal svojo oblast. Greh je bil pokrit s plaščem svetosti. Kadar se potepta Sveto pismo in začne človek imeti sebe za vrhovno bitje, lahko kot posledico tega pričakujemo samo prevaro, laž in krivičnost. S poviševanjem človeških zakonov in izročil se je pojavila pokvarjenost, ki je bila vedno posledica zavračanja Božjih zapovedi. VS 39.3

To so bili dnevi nevarnosti za Kristusovo cerkev. Kristusovih zvestih sledilcev je bilo zares malo. Čeprav resnica ni ostala brez prič, je vendar včasih kazalo, da bosta zmota in praznoverje popolnoma prevladala in da bo prava vera izginila s sveta. Evangelij je bil zanemarjen, verski obredi so se množili, ljudje pa so bili obremenjeni s strogimi zahtevami. VS 40.1

Ljudje so bili naučeni gledati na papeža kot na svojega posrednika in celo zaupati v svoja dela kot sredstvo za očiščenje grehov. Pomiritev Božje jeze in zagotovitev njegove naklonjenosti je bilo možno doseči le z dolgimi romanji, spokorniškimi deli, čaščenjem relikvij, zidanjem cerkva, templjev in oltarjev, dajanjem velikih vsot denarja cerkvi in podobnimi deli. Kakor da je Bog človek, ki se razjezi zaradi malenkosti, a se ga lahko umiri z darovi in spokorniškimi deli! VS 40.2

Čeprav so pregrehe zavladale celo med vodji rimske cerkve, je vendar njen vpliv vse bolj rastel. Ob koncu VIII. stoletja so papeževi pristaši trdili, da so rimski škofje v prvih stoletjih cerkve imeli prav takšno duhovno oblast, kakršno imajo sedaj oni. Da bi dokazali to trditev, so morali najti ustrezna sredstva. Pri tem jim je pomagal oče laži. Menihi so si izmislili lažne stare rokopise. Odkrili so dotlej neznane odloke cerkvenih posvetov, ki so dokazovali papeževo svetovno oblast od najzgodnejših časov. Cerkev, ki je zavrgla resnico, se je željno oprijela te laži.(e) VS 40.3

Zvesti, ki jih ni bilo veliko, so zidali svojo vero na pravem temelju. (1 Kor 3,10.11) Bili so zmedeni, ker so smeti lažnega nauka ovirale njihovo delo. Tudi oni so kakor zidarji jeruzalemskih zidov v Nehemijevem času bili pripravljeni reči: “Izčrpana je moč težaka, podrtija je velika; ne bomo mogli pozidati obzidja.” (Neh 4,10) Nekateri zvesti zidarji so resnično izgubili pogum. Bili so utrujeni zaradi neprestanega boja s prevarami, krivičnostmi, preganjanjem in z drugimi ovirami, ki si jih je izmislil Satan, da bi ustavil njihov napredek. Zaradi ljubega miru in varnosti svojega življenja in imetja so opustili pravi temelj. Drugi pa, ki se niso bali nasprotovanja sovražnikov, so pogumno govorili: “Nikar se jih ne bojte! Spominjajte se velikega in strašnega Gospoda!” Dalje so opravljali svoje delo, vsak opasan s svojim mečem. (Neh 4,8; Ef 6,17) VS 40.4

Isti duh sovraštva in nasprotovanja resnici je v vseh časih navdihoval Božje sovražnike. Božji služabniki so morali biti budni in zvesti. Kristus je prvim učencem namenil besede, ki veljajo tudi za njegove sledilce v zadnjem času: “Kar pravim vam, pravim vsem: Bodite budni!” (Mr 13,37) VS 40.5

Kazalo je, da se tema vse bolj gosti. Čaščenje podob je postalo vsakdanje. Molili so jih in pred njimi prižigali sveče. Prevladovali so najbolj nerazumni in najbolj vraževerni običaji. Človeške misli so bile toliko prežete s praznoverjem, da je celo sam razum izgubil svojo moč. Duhovniki in škofje so se predajali telesnim užitkom, bili so izprijeni in nemoralni. Kaj se je lahko pričakovalo od ljudstva, ki so ga vodili? Padlo je v globoko neznanje in pregreho. VS 40.6

Naslednji korak papeževe častihlepnosti je bil storjen, ko je v XI. stoletju papež Gregor VII. razglasil popolnost rimske cerkve. Med drugim je izjavil, da po Svetem pismu cerkev nikoli ni in nikoli ne bo naredila napake. Vendar ta trditev ni bila podprta s svetopisemskimi dokazi. Ošabni svečenik je tudi trdil, da ima oblast odstavljati in postavljati kralje in pravico do spreminjanja odločitev drugih, medtem ko njegovih odločitev ne more spremeniti nihče.(f) VS 40.7

Svoj surov značaj je kot zastopnik ne-zmotljivosti očitno razodel z ravnanjem do nemškega cesarja Henrika IV, ki si je papeški oblasti drznil odpovedati spoštovanje. Zaradi tega je bil izključen iz cerkve in vržen s prestola. Vendar pa se je prestrašil, ker so mu njegovi knezi zaradi papeževih spodbud grozili in ga nameravali celo zapustiti. Tedaj je spoznal, da se mora spraviti z Rimom. Sredi zime je odšel čez Alpe v spremstvu svoje žene in zvestega služabnika, da bi se ponižal pred papežem. Ko je prišel do njegovega dvorca, so ga brez spremljevalcev odpeljali v zunanje dvorišče, kjer je v najhujšem mrazu gologlav, bosih nog in v klavrnem oblačilu čakal, da mu papež dovoli stopiti predenj. Šele po treh dneh posta in pokore je papež privolil, da mu odpusti. Njegovo odpuščanje pa je bilo pogojno. Cesar je moral namreč počakati na posebno papeževo dovoljenje, ko se bo lahko okrasil z znamenji cesarskega dostojanstva in začel izvrševati cesarsko oblast. Gregor VII. se je prevzet s svojim uspehom hvalil, da je njegova dolžnost ponižati ošabnost cesarjev. VS 41.1

Kako očitna je razlika med drzno ošab-nostjo tega domišljavega vladarja ter krotkim in blagim Kristusom, ki stoji pred vrati srca in prosi, da ga sprejmejo, ker prinaša odpuščanje in mir. Svoje učence je učil: “Kdor hoče biti med vami prvi, naj bo vaš služabnik” (Mt 20,27) VS 41.2

Naslednja stoletja so pričala o neprestanem povečevanju zmot, ki jih je širil Rim. Še pred ustoličenjem papeštva je bil nauk poganskih filozofov cenjen in je vplival na cerkev. Mnogi, ki so bili spreobrnjeni le na videz, so se še vedno držali poganske filozofije. Proučevali so jo in jo s silo širili med ljudi. V krščanski veri so se pojavile resne zmote. Med njimi je nauk o nesmrtnosti človeka; o njegovem posmrtnem življenju. To je temelj, na katerem je Rim osnoval sklicevanje na svetnike in čaščenje device Marije. Iz tega je izšel lažni nauk o večnih mukah nespokorjenih, ki se je zgodaj vtihotapil v papeško verovanje. VS 41.3

S tem je bila pripravljena pot za še eno pogansko laž, ki jo je Rim imenoval vice in jo uporabljal za zastraševanje lahkovernih ljudi. Ta lažni nauk trdi, da obstaja prostor muk, v katerem se mučijo duše tistih, ki si niso zaslužili večne pogube. Po pred-hodnem očiščenju od greha pa odidejo v nebesa. VS 41.4

Rimu še ni bilo dovolj neresnic, s katerimi je na račun strahu in pregreh svojih pristašev žel dobiček. Uvedel je nauk o odpuščanju grehov z odpustki. Popolno odpuščanje preteklih, sedanjih in prihodnjih grehov ter osvoboditev od vseh muk in zasluženih kazni se je obljubilo tistim, ki bi sodelovali v vojnah vrhovnega duhovnika. Širili naj bi njegovo oblast, kaznovali njegove sovražnike in iztrebljali vse, ki bi si upali zanikati njegovo duhovno nadoblast. Ljudje so bili tudi naučeni, da se lahko osvobodijo grehov z dajanjem denarja cerkvi. Na ta način so lahko osvobodili tudi duše umrlih prijateljev, ki so se mučile v vicah. Tako je Rim polnil svoje blagajne, podpiral razsipništvo, sijaj in pregrehe tistega, ki naj bi bil predstavnik Najvišjega, a ta ni imel kam položiti svoje glave.(h) VS 42.1

Svetopisemsko navodilo o Gospodovi večerji je bilo popačeno z malikovalsko daritvijo maše. Papeški duhovniki so trdili, da s svojim nerazumljivim mrmranjem spreminjajo navadni kruh in vino v pravo “Kristusovo telo in kri”. ¹ Z bogokletno do-mišljavostjo so si odkrito lastili moč, da lahko ustvarijo Boga, Stvarnika vseh stvari. Kristjane so v smrtnih mukah prisiljevali, da verujejo v to strašno krivoverstvo, ki je kletvina zoper Boga. Mnoge, ki so se temu uprli, so zažgali.(i) VS 42.2

V XIII. stoletju je bila vpeljana inkvizicija, najbolj grozno papeško orodje. Tukaj je knez teme sodeloval z vodji papeške hierarhije. Na njihovih tajnih sejah so Satan in njegovi angeli vodili razum teh hudobnih ljudi. Med njimi je stal nevidni Božji angel. Beležil je njihove grozne sklepe in zapisal zgodovino tako strašnih dejanj, da se niso smela razodeti ljudem. “Veliki Babilon je bil pijan od krvi svetih.” Spačena telesa milijonov mučencev so vpila k Bogu po maščevanju nad to odpadniško močjo. VS 42.3

Papeštvo je postalo tiran sveta. Kralji in cesarji so se klanjali odločitvam rimskega škofa. Kazalo je, da je sedanja in večna usoda ljudi v njegovi oblasti. Več stoletij je bil rimski nauk brezpogojno in splošno sprejet. Njegovi obredi so se opravljali s spoštovanjem, prazniki pa so se praznovali povsod. Njegovo duhovništvo se je spoš-tovalo in velikodušno podpiralo. Rimska cerkev nikoli pozneje ni dosegla večje časti, sijaja in moči. VS 42.4

Toda “papeško poldne je bilo polnoč za svet”. ² Sveto pismo je bilo nepoznano ne samo ljudstvu, temveč tudi duhovnikom. Papeški vodje so kakor nekdaj farizeji sovražili luč, ki je razodevala njihove grehe. Odstranili so Božje zapovedi, merilo pravičnosti, si prilastili neomejeno moč in se vdajali neobrzdani razuzdanosti. Ljudje so varali, živeli lakomno in razsipno. Izvrševanje hudobnih dejanj jih ni ustavilo na poti do bogastva ali položaja. V palačah papežev in škofov so se dogajale najhujše razuzdanosti. Nekateri papeži so se vdajali tako nizkotnim hudodelstvom, da so se jih posvetni vladarji poskušali znebiti. Bili so kot čudna strašila, ki jih ni bilo mogoče trpeti. Evropa dolga stoletja ni dosegla nikakršnega napredka v znanosti, umetnosti in kulturi. Krščanstvo je doletela moralna in intelektualna ohromelost. VS 42.5

Pod rimsko oblastjo je položaj v svetu pomenil strašno in porazno izpolnitev besed preroka Ozeja: “Moje ljudstvo propada, ker nima spoznanja. Ker si ti zavrgel spoznanje, bom jaz zavrgel tebe, da ne boš več moj duhovnik. Pozabil si postavo svojega Boga, tudi jaz bom pozabil tvoje otroke. ... Ni resnice ne dobrote in ne spoznanja Boga v deželi. Množijo se krivo priseganje in laž, uboj, tatvina in prešuštvo, prelivanje krvi zadeva ob prelivanje krvi.” (Oz 4,6.1.2) Takšne so bile posledice zavračanja Božje besede. VS 43.1