Veliki Spopad

Poglavje 2—Preganjanja v prvih stoletjih

Jezus je svojim učencem odkril usodo Jeruzalema in prizore svojega drugega prihoda. Ob tem je tudi napovedal, kaj bo doživelo njegovo ljudstvo od njegovega vnebohoda do njegove vrnitve, ko se bo pojavil v moči in slavi, da jih bo rešil. Ko je bil na Oljski gori, je videl vihar stisk, ki bo prišel nad apostolsko cerkev. V daljni prihodnosti je zagledal uničevalen vihar, ki bo v prihodnjih stoletjih teme in preganjanja divjal nad njegovimi sledilci. S kratkimi, zastrašujočimi izjavami je napovedal, kakšno stališče bodo imeli vladarji tega sveta do Božje cerkve. (Mt 24,9.21.22) Kristusovi sledilci morajo hoditi po isti poti ponižanja, sramote in trpljenja, po kateri je šel njihov Učitelj. Kakor so sovražili Zveličarja sveta, bodo sovražili tudi vse, ki verujejo v njegovo ime. VS 30.1

Zgodovina prve krščanske cerkve priča, da so se Zveličarjeve besede izpolnile. Zemeljske in peklenske moči so vstale proti Kristusu s preganjanjem njegovih sledilcev. Pogani so spoznali, da bodo z zmago evangelija njihovi templji in oltarji poravnani z zemljo. Zato so zbrali vse svoje moči, da bi uničili krščanstvo. Vnel se je ogenj preganjanja. Kristjanom so odvzeli posestva in jih pregnali z domov. “V trpljenju ste prestali velik boj. Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo.” (Heb 10,32; 11,36) Mnogi so zaradi vere v Kristusa izgubili življenje. Plemiči in sužnji, bogati in revni, šolani in neizobraženi so bili neusmiljeno pobiti. VS 30.2

Ta preganjanja so se začela v Neronovem času, približno tedaj, ko je Pavel pretrpel mučeniško smrt, in so se bolj ali manj na-daljevala skozi vsa stoletja. Kristjani so bili lažno obtoženi najstrašnejših hudodelstev. Krivi so bili za vse - za lakoto, kugo in potrese. Ker so postali predmet splošnega sovraštva in sumničenja, ni bilo težko najti izdajalce, ki so zaradi dobička izdajali ne-dolžne. Obsodili so jih kot upornike proti kraljestvu, kot sovražnike vere in kot kugo za družbo. Mnoge so vrgli pred zveri ali jih žive sežgali v amfiteatrih. Nekatere so križali, druge so oblekli v kože divjih živali in jih vrgli v areno, da so jih raztrgali psi. Ta mučenja so bila ob ljudskih praznikih pogosto najboljša zabava. Velika množica ljudi se je zbrala, da bi uživala v teh prizorih ter s smehom in ploskanjem pozdravljala smrtne muke obsojenih. VS 31.1

Kjer koli so si Kristusovi sledilci poiskali zavetje, so bili preganjani kakor zveri. Zatekli so se v puščavo in v osamljene kraje. Bili so “v stiskah in težavah, (njih ni bil svet vreden!) po puščavah tavajoč in po gorah in brlogih in podzemeljskih jamah”. (Heb 11,37.38 CHR) Tisoči so našli zavetje v katakombah. Pod griči zunaj Rima so bili skopani dolgi hodniki pod zemljo in skalami. Temna in zapletena mreža hodnikov se je razprostirala na kilometre zunaj mesta. V teh podzemnih skrivališčih so Kristusovi sledilci pokopavali svoje mrtve. Tukaj so našli pribežališče, ker so bili osumljeni in preganjani. Ko bo Darovalec življenja prebudil tiste, ki so se borili v dobrem boju vere, bodo mnogi mučenci zaradi Kristusa prišli iz teh temnih votlin. VS 31.2

Te Kristusove priče so ohranile svojo vero neomadeževano tudi v času najstrašnejšega preganjanja. Čeprav jim je bila odvzeta sleherna udobnost in so živeli daleč od sončne svetlobe ter našli dom v temnem, toda prijateljskem naročju zemlje, niso tarnali. Z besedami vere, potrpežljivosti in upanja so hrabrili drug drugega, da so zdržali pomanjkanje in stiske. Izguba kakršnega koli pozemskega bogastva jih ni mogla prisiliti, da bi se odpovedali veri v Kristusa. Skušnjave in preganjanje so bile samo stopnice, po katerih so se bližali svojemu miru in nagradi. VS 31.3

Mnogi so bili podobno kot Božji služabniki v preteklosti “mučeni in niso sprejeli oprostitve, da bi dosegli boljše vstajenje”. (Heb 11,35) Spominjali so se Jezusovih besed, da se morajo veseliti, kadar bodo zaradi njega preganjani, kajti njihovo plačilo v nebesih bo veliko. Tako so namreč pred njimi preganjali tudi preroke. Veselili so se, da so bili vredni trpeti za Kristusa. Peli so pesmi zmage, ki so odmevale sredi prasketanja ognja. Ko so z vero gledali navzgor, so videli Kristusa in angele, da se nagibajo k njim in jih gledajo z najglobljim zanimanjem ter odobravajo njihovo zvestobo. Glas z Božjega prestola jim je govoril: “Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja.” (Raz 2,10) VS 31.4

Satan je poskušal z nasiljem uničiti Božjo cerkev, toda zaman. Veliki spopad, v katerem so učenci dali svoja življenja, se ni končal z njihovo smrtjo. V tem navideznem porazu so pravzaprav zmagovali. Božji sodelavci so bili pomorjeni, vendar se je njihovo delo nadaljevalo. Evangelij se je dalje širil in število njegovih pristašev se je stalno povečevalo. Prodrl je v kraje, ki so bili nedostopni celo za rimske orle. Neki kristjan je razpravljal s poganskim vladarjem, ki je razpihoval preganjanje. Dejal mu je: “Lahko nas morite, mučite, obsojate. ... Vaša nepravičnost je dokaz, da smo nedolžni. ... Vaša surovost nič ne pomaga. Bolj kot nas ubijate, več nas je. Kri kristjanov je seme.” ¹ Mučenje zvestih je mnoge ljudi spodbudilo, da so se jim pridružili. VS 31.5

Na tisoče jih je bilo zaprtih in pomorjenih, vendar so namesto njih prihajali drugi. Vsi, ki so trpeli zaradi svoje vere, so zmagovalci v Kristusovih očeh in so popolnoma varni v njem. Bojevali so se v dobrem boju vere. Ko bo Jezus prišel, bodo dobili venec slave. Trpljenje je kristjane še bolj zbližalo med seboj in z Odrešenikom. Zgled njihovega življenja in pričevanje njihove smrti sta bila mogočni priči v korist resnice. Kjer se je najmanj pričakovalo, so Satanovi podložniki zapustili njegovo službo in stopili pod Kristusovo zastavo. VS 32.1

Zato je Satan spremenil načrt. Odločil se je bojevati proti Božji vladavini tako, da bo postavil svojo zastavo v samo krščansko cerkev. Če mu bo uspelo prevarati Kristusove služabnike, bodo izgubili Božjo naklonjenost. Ostali bodo brez moči, poguma in stanovitnosti in bodo zanj lahek plen. VS 32.2

Odslej si je veliki nasprotnik prizadeval z zvijačo doseči to, česar ni mogel z močjo. Preganjanje je prenehalo, njegov prostor pa so zasedle nevarne privlačnosti pozemske blaginje in posvetnih časti. Malikovalci so sicer delno sprejeli krščansko vero, zavrgli pa so poglavitne resnice. Privolili so priznati Božjega Sina, verovati v njegovo smrt in vstajenje, vendar pa niso čutili potrebe po spokorjenju in spremembi srca, ker niso dojeli svojih grehov. Pripravljeni so bili malo popustiti na svoji strani, kristjanom pa so predlagali, naj tudi oni nekoliko popustijo na svoji. Tako bi lahko vsem bila skupno izhodišče Kristusova vera. VS 32.3

Tedaj se je cerkev znašla v strašni ne-varnosti. Ječa, mučenje, ogenj in meč so bili blagoslov v primerjavi z njo. Nekateri kristjani so ostali trdni in odločni, da ne bodo sklepali nikakršnih sporazumov. Drugi so bili pripravljeni nekoliko popustiti ali spremeniti nekaj točk svoje vere. Združili so se s temi polovičnimi kristjani in upali, da jih bodo tako pripeljali do popolnega spreobrnjenja. Ta pretveza je bila Satanova zamisel. Zvito se je vtihotapil v cerkev, da bi popačil vero in odvrnil njihove misli od besede resnice. Za Kristusove zveste sledilce je nastopil čas velikega strahu. VS 32.4

Večina kristjanov je navsezadnje privolila nekoliko odstopiti od verskih načel. Tako se je krščanstvo združilo s poganstvom. Malikovalci so se formalno priključili cerkvi. Trdili so, da so se spreobrnili, a so se še vedno držali malikovalstva, le da so svoje malike zamenjali s podobami Jezusa, Marije in svetnikov. V cerkvi je bilo posejano uničevalno seme in je začelo rasti v obliki lažnih naukov, praznovernih obredov in poganskih slavljenj, ki so postali del bogoslužja in vere. Ko so se Kristusovi sledilci združili z malikovalci, se je krščanska vera popačila, cerkev pa je izgubila svojo čistost in moč. Še vedno pa so obstajali kristjani, ki se niso pustili zapeljati s temi slepili. Ostali so zvesti avtorju resnice in častili samo Gospoda. VS 32.5

Med kristjani sta bili vedno dve skupini ljudi. Nekateri so pozorno proučevali Zveličarjevo življenje in si resno prizadevali odpraviti svoje pomanjkljivosti ter posnemati Vzornika, drugi pa so se izogibali jasnim in preprostim resnicam, ki so razodevale njihove zmote. V cerkvi nikoli več niso bili samo zvesti in iskreni kristjani. Zveličar je učil, da vanjo ne smejo biti sprejeti tisti, ki namerno grešijo. To pa ni veljalo za ljudi s pomanjkljivostmi v značaju. Te je poučil in jim pokazal najboljši zgled, da bi imeli priložnost spoznati svoje napake in se poboljšati. Celo med dvanajsterimi apostoli je bil izdajalec - Judež. Bil je sprejet kljub svojim slabostim, a nikakor ne zaradi njih. Bil je eden izmed učencev, da bi se s Kristusovimi nauki in zgledom naučil, kakšen je krščanski značaj. Tako bi lahko spoznal svoje napake, se spokoril in po Božji milosti očistil svojo dušo s podrejanjem resnici. Toda Judež ni hodil v luči, ki je tako usmiljeno razsvetljevala njegovo pot. Popuščanje grehu je odprlo vrata Satanovim pastem. Slabe lastnosti njegovega značaja so prevladale. Prepustil se je močem teme, in se jezil, ko je bil opozorjen na svoje grehe. Ti so ga vodili v najstrašnejše dejanje: izdal je svojega Učitelja. Isto delajo tudi ti, ki v svoji hudobnosti, prikriti z lažno pobožnostjo, sovražijo tiste, ki jim vznemirjajo vest z obsojanjem njihovih grehov. Ob prvi priložnosti jih bodo kakor Judež izdali, čeprav so bila njihova svarila dobronamerna. apostoli so v cerkvi naleteli na vernike, ki so se kazali pobožni, hkrati pa so na skrivaj grešili. Ananija in Safira sta bila sleparja. Trdila sta, da sta za Kristusa darovala ves dar, čeprav sta iz pohlepa zadržala del zase. Duh resnice je apostolom razodel njun lažni krščanski značaj. Božja sodba je osvobodila cerkev madeža, ki je kvaril njeno čistost. Ta vidni dokaz navzočnosti Kristusovega duha v cerkvi, ki zaznava sleherni greh, je bil groza za hinavce in prestopnike. Ti niso mogli dolgo ostati v občestvu z njimi, ki so s svojim življenjem predstavljali Kristusa. Njegovi pravi sledilci so si kljub skušnjavam in preganjanjem želeli postati njegovi učenci; bili so pripravljeni zapustiti vse zaradi resnice. Cerkev je ostala čista v glavnem tako dolgo, dokler je trajalo preganjanje. Takoj ko je prenehalo, so vanjo prišli novi spreobrnjenci, ki niso bili popolnoma iskreni in posvečeni. S tem je bila Satanu odprta pot v cerkev. VS 32.6

Knez luči in knez teme nimata ničesar skupnega; to velja tudi za njune sledilce. Ko so kristjani privolili v združitev z delno spreobrnjenimi pogani, so stopili na pot, ki jih je vse bolj oddaljevala od resnice. Satan je slavil zmago, ker mu je uspelo prevarati tako veliko Kristusovih sledilcev. Potem je usmeril vse svoje moči na prevarane in jih spodbudil k preganjanju tistih, ki so ostali zvesti Bogu. Nihče ni mogel bolje razumeti, kako se učinkovito nasprotuje pravi krščanski veri, kakor tisti, ki so jo nekoč zagovarjali. Odpadli kristjani so se združili s svojimi polpoganskimi tovariši in usmerili svoje napade proti najpomembnejšim točkam Kristusovega nauka. VS 33.1

Tisti, ki so hoteli ostati zvesti, so morali pretrpeti obupen boj. Težko so kljubovali pre-varam in gnusobam, ki so se v duhovniških oblačilih vtihotapile v cerkev. Sveto pismo ni več veljalo za pravilo vere. Nauk o verski svobodi je bil ožigosan kot krivoverstvo, njeni zagovorniki pa so bili osovraženi in preganjani. VS 33.2

Po dolgem in hudem boju se je malo število zvestih odločilo pretrgati sleherno zvezo z odpadlo cerkvijo, če bo dalje vztrajala v laži in malikovalstvu. Spoznali so, da se morajo ločiti, če želijo poslušati Božjo voljo. Niso si upali zatiskati oči pred usodnimi zmotami in dajati slab zgled, ki bi ogrozil vero njihovih otrok in vnukov. Za ohranitev miru in edinosti so bili pripravljeni popustiti v vsem, razen v zvestobi Bogu.Tudi za ceno miru niso želeli žrtvovati načel. Prepiri ali celo vojne so bili sprejemljivejši zanje, ki niso želeli žrtvovati resnice in pravičnosti za ohranitev miru. VS 33.3

Kako dobro bi bilo za cerkev in svet, če bi načela, ki so navduševala te zveste ljudi, znova oživela v srcih tistih, ki trdijo, da so Božje ljudstvo. Ravnodušnost do temeljnih naukov krščanske vere vzbuja skrb, prav tako kot tudi prepričanje, da ti niso tako pomembni. Pačenje naukov podpira Satanovo delovanje. Danes na tisoče samozvanih Kristusovih sledilcev z odobravanjem sprejema lažne teorije in usodne prevare, medtem ko so zvesti v preteklih stoletjih darovali svoja življenja, da bi jih razkrinkali in se jim uprli. VS 34.1

Prvi kristjani so bili zares posebno ljudstvo. Njihovo neoporečno vedenje in trdna vera sta neprestano kalila grešnikom mir. Bili so maloštevilni, brez bogastva, položaja in časti. S svojim značajem in vero so bili povsod strah in trepet za hudobne ljudi. Zato so jih sovražili, kakor je brezbožni Kajn sovražil Abela. Iste spodbude, ki so vodile Kajna k morjenju, so vplivale na ljudi brez Svetega Duha, da so morili Božje otroke, in tudi na Judje, da so zavrgli in križali Zveličarja. Čistost in svetost njegovega značaja sta namreč neprestano oštevali njihovo sebičnost in pokvarjenost. Od Kristusovih dni pa vse do danes so njegovi zvesti učenci vedno vzbujali sovraštvo in nasprotovanje tistih, ki ljubijo greh in hodijo po njegovi poti. VS 34.2

Kako se potem evangelij lahko imenuje sporočilo miru? Ko je Izaija napovedal rojstvo Mesija, ga je imenoval Knez miru. Ko so angeli objavili pastirjem Jezusovo rojstvo, so peli nad betlehemsko ravnino: “Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.” (Lk 2,14) Kakor da obstaja protislovje med tema preroškima napovedma in Kristusovimi besedami: “Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč.” (Mt 10,34) Toda če ti dve misli dojamemo pravilno, se popolnoma ujemata. Evangelij je sporočilo miru. Krščanstvo je ureditev, ki širi mir, skladnost in srečo po vsem svetu, če ga sprejmemo in se ravnamo po njem. Kristusova vera združuje v pristno bratstvo vse, ki sprejmejo njen nauk. Jezusovo poslanstvo je bilo spraviti ljudi z Bogom in med seboj. Toda večina sveta je pod nadzorom Satana, Kristusovega najhujšega sovražnika. Evangelij opozarja ljudi na življenjska načela, ki popolnoma nasprotujejo njihovim navadam in željam, zato se mu upirajo. Sovražijo čistost, ker razodeva in obsoja njihove grehe. Preganjajo in trpinčijo vse, ki oznanjajo njegova pravična in sveta načela. Evangelij se imenuje meč zato, ker njegove vzvišene resnice izzivajo sovraštvo in boj. VS 34.3

Skrivnostna Božja previdnost dovoljuje roki hudobnih preganjati pravične. Slabotni v veri so zaradi tega zmedeni. Nekateri so celo pripravljeni zavreči zaupanje v Boga, ker dopušča, da hudobni napredujejo in s svojo surovo močjo mučijo in zatirajo najboljše in najbolj poštene. Nekateri se sprašujejo, kako to, da On, ki je pravičen, usmiljen in vsemogoč, lahko trpi takšno krivičnost in nasilje. To je vprašanje, ki se nas ne tiče. Kako bi lahko ob tolikih dokazih Božje ljubezni dvomili o njegovi dobroti, ko vendar ne razumemo dejanj njegove previdnosti? Ali ni Zveličar rekel svojim učencem, ko je vnaprej videl dvom, ki bo vznemiril njihove duše v dneh skušnjave in teme: “Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel: ›Služabnik ni večji kot njegov gospodar.‹ Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.” (Jn 15,20) Nihče, ki so ga trpinčili hudobni ljudje, ni toliko pretrpel, kot je Jezus za nas. Kdor je poklican zdržati muke in mučeniško smrt, hodi samo po stopinjah Božjega dragega Sina.“Gospod ni počasen glede obljube.” (2 Pt 3,9) Ne pozablja in ne zanemarja svojih otrok. Hudobnim dovoljuje razodeti se v pravi luči, da ne bi nihče, ki želi izpolnjevati njegovo voljo, živel v zmoti glede njihovega značaja. Pravični se čistijo z ognjem stiske. Njihov zgled prepričuje druge o resničnosti vere in pobožnosti, njihovo stanovitno vedenje pa obsoja brezbožne in neverne. VS 34.4

Bog dopušča, da hudobni napredujejo in pokažejo svoje sovraštvo do njega, da bi lahko vsi spoznali njegovo pravičnost in milost, ko jih bo uničil zaradi prepolne mere njihove hudobnosti. Približuje se dan njegovega maščevanja, ko bodo prejeli pravično plačilo za svoja dela vsi, ki so teptali njegove zapovedi in mučili njegovo ljudstvo. Tedaj bo vsaka krutost in nepravičnost do Božjih zvestih služabnikov kaznovana, kakor da je bila storjena samemu Kristusu. VS 35.1

Obstaja še eno zelo pomembno vprašanje, ki mora danes pritegniti pozornost cerkve. Apostol Pavel je izjavil, da “bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu”. (2 Tim 3,12) Zakaj je potem videti, kakor da je preganjanje skoraj prenehalo? Edini razlog je ta, da se je cerkev prilagodila svetu, zato ne izziva nikakršnega nasprotovanja. Današnja vera nima več tistega čistega in svetega značaja, ki je bil značilen za krščansko vero v Kristusovem in apostolskem času. Krščanstvo je videti tako priljubljeno v svetu samo zaradi svojega sporazumnega popuščanja grehu, zaradi ravnodušnosti do vzvišenih resnic Božje besede in zaradi pičle mere prave pobožnosti. Ko se bodo verni povrnili k veri in moči apostolske cerkve, bo znova oživel duh preganjanja in vzplamtel ogenj trpljenja. VS 35.2