Veliki Spopad

Poglavje 4—Valdenžani

V dolgi dobi papeške nadoblasti, ko je tema zajela zemljo, luč resnice ni povsem ugasnila. V vsakem veku so živele Božje priče - ljudje, ki so gojili vero v Kristusa kot edinega posrednika med Bogom in ljudmi. Sveto pismo so imeli za edino načelo življenja in posvečevali so pravo soboto. Nikdar ne bomo vedeli, koliko svet dolguje tem ljudem. Ožigosali so jih kot krivoverce, napadali njihove vzpodbude, obrekovali njihov značaj; njihove spise so uničevali, napačno razlagali ali krnili. Kljub temu so ostali trdni. Iz stoletja v stoletje so ohranjali svojo vero čisto kot sveto dediščino za prihodnje rodove. VS 44.1

Zgodovina Božjih mož in žena v temačnem srednjem veku, ki je nastopil z rimsko nadoblastjo, je zapisana v nebesih. Ljudje pa ji niso namenjali veliko pozornosti. Najdemo lahko le redke sledi njihovega obstoja, pa še ti so večinoma razodeti samo v obtožbah preganjalcev. Rim je načrtno prekrival vsako sled nestrinjanja s svojimi nauki in odločbami. Vse krivoverstvo je želel uničiti, pa naj je šlo za ljudi ali spise. Izrazi dvoma ali vprašanja o veljavnosti papeških verskih naukov so bili že dovolj za izgubo življenja bodisi bogataša ali reveža, na visokem ali nizkem položaju. Rim si je prizadeval uničiti tudi vsak dokaz svoje krutosti zoper drugače misleče. Papeški zbori so ukazali sežgati vse knjige in dokumente ki vsebujejo takšne zapise. Pred izumom tiska je bilo število knjig majhno: bile so tudi skrajno neprimerne za shranjevanje. Ni se dalo storiti mnogo, da bi rimskim zagovornikom preprečili izvršitev njihovega namena. VS 44.2

Cerkve znotraj rimske uprave niso dolgo uživale v svobodi vesti. Brž ko je papeštvo dobilo moč, je stegnilo roke, da bi uničilo vse, kar se je upiralo njegovemu vplivu. Cerkve so druga za drugo padale pod njegovo oblast. VS 45.1

V Veliki Britaniji se je prvotno krščanstvo zakoreninilo zelo zgodaj. Rimsko odpadništvo še ni pokvarilo evangelija, ki so ga Britanci sprejeli v prvih stoletjih. Vendar so poganski cesarji s preganjanjem dosegli celo te oddaljene obale. To je bilo vse, kar so prvotne britanske cerkve dobile od Rima. Mnogi kristjani so se zaradi preganjanja iz Anglije zatekli na Škotsko. Od tod so resnico prenesli na Irsko, in povsod je bila sprejeta z veseljem. VS 45.2

Ko so Britanijo zasedli Saksonci, je nadzor prevzelo poganstvo. Ker so osvajalci prezirali nauke svojih sužnjev - kristjanov so se ti umaknili v gore in na neposeljena močvirna področja. Kljub temu pa je luč resnice, čeprav nekaj časa skrita, gorela še naprej. Na Škotskem je stoletje kasneje zasijala s takšnim sijajem, da je obsijala tudi oddaljene dežele. Z Irskega je prišel pobožni misijonar Columba s svojimi sodelavci. Zbral je razkropljene vernike na samotnem otoku Iona in na njem osnoval središče svojega misijonarskega delovanja. Med zbranimi evangelisti je bil posvečevalec svetopisemske sobote. Tako se je resnica o njej razširila tudi tukaj. Na Ioni je bila ustanovljena šola, iz katere so odhajali misijonarji ne le na Škotsko in v Anglijo, temveč tudi v Nemčijo, Švico in celo Italijo. VS 45.3

Rim pa je postal pozoren na Britanijo in se odločil, da si jo bo podredil. V VI. stoletju so se rimski misijonarji lotili spreobračanja poganskih Saksoncev. Ponosni barbari so jih sprejeli z naklonjenostjo in tisoči so priznali rimsko vero. Medtem ko je Božje delo napredovalo, so se papeški voditelji in njihovi spreobrnjenci srečali s prvotnimi kristjani. Pokazala se je presenetljiva razlika med njimi. Kristjani so bili preprosti in ponižni. V značaju, nauku in vedenju so se ravnali po Svetem pismu, medtem ko so spreobrnjeni pogani poosebljali vraževerje, blišč in papeško nadutost. Rimski poslanec je od teh krščanskih cerkev zahteval priznanje papeževe vrhovne pristojnosti. Britanci so mu z blagim odgovorom naznanili, da želijo ljubiti vse ljudi, da papež nima pravice do nadoblasti v cerkvi in da so mu lahko pokorni le toliko, kolikor so dolžni biti pokorni vsakemu Kristusovemu sledilcu. Rim si jih je še naprej poskušal pokoriti. Osupli nad napuhom rimskih poslancev so ti neomajni kristjani priznavali edinega gospodarja - Kristusa. Zdaj je papeštvo pokazalo svoj pravi obraz. Rimski voditelj je dejal: “Če nočete sprejeti bratov, ki vam prinašajo mir, boste dobili sovražnike, ki vam bodo prinesli vojno. Če nočete združeni z nami pokazati Saksoncem, kako naj živijo, boste od njih prejeli smrtni udarec.” ¹ To niso bile prazne grožnje. Zaradi vojne, spletk in prevar so izginjale te priče svetopisemske resnice, dokler niso bile britanske cerkve uničene ali pa prisiljene priznati papeževo moč. VS 45.4

V deželah, ki jih rimska oblast ni dosegla, so stoletja živeli kristjani skoraj povsem varni pred vplivom papeštva. Njihove dežele so bile obdane s pogani, zato so zmote poganstva z leti vplivale tudi nanje. Še zmeraj pa so gledali na Sveto pismo kot na edino vodilo vere in ostali zvesti mnogim njegovim resnicam. Verovali so v večnost Božjih zapovedi in posvečevali četrto zapoved o soboti. Cerkve, ki so se tega držale in tako tudi živele, so obstajale v srednji Afriki in med azijskimi Armenci. VS 46.1

Eni izmed najuspešnejših upornikov zoper papeško oblast so bili Valdenžani. V isti deželi, kjer si je papeštvo utrdilo svoj položaj, so neomajno zavračali njegovo hinavstvo in pokvarjenost. Dolga stoletja so cerkve v Piemontu obdržale neodvisnost. Nazadnje je Rim sklenil, da si bo podredil tudi nje. Voditelji teh cerkva so se dolgo upirali tiranstvu Rima. Po neuspešnih bojih so neradi sprejeli nadoblast moči, kateri je, kakor je kazalo, ves svet izkazoval čast. Vendar so še bili ljudje, ki se niso hoteli ukloniti oblasti papeža ali njegovih predstavnikov. Odločili so se ostati zvesti Bogu in ohraniti čistost in preprostost svoje vere. Zanje je napočil čas ločitve. Zapustili so rodne Alpe in razvili prapor resnice v tujih deželah, ali pa so poiskali zavetje v osamljenih globelih in skalnatih gorskih utrdbah, kjer so svobodno častili Boga. VS 46.2

Vera valdenžanskih kristjanov, po kateri so živeli in jo izpovedovali dolga sto letja, je ostro nasprotovala naukom. Temeljila je na Božji besedi, ki je pravi temelj krščanstva. Ti ponižni kmetje so živeli v svojih zavetiščih daleč od sveta. Skrbeli so za svoje črede in obdelovali vi-nograde. Toda do resnice, ki se je tako raz-likovala od verskih naukov in krivoverstva odpadle cerkve, niso prišli sami. Njihova vera ni bila novo odkritje. Podedovali so jo od očetov. Ti so se bojevali za vero apostolske cerkve, “za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej”. (Jud 3) Kristusova prava cerkev je bila “cerkev puščave”, ne pa ošabna duhovščina, ustoličena v svetovni prestolnici. Čuvala je zaklad resnice, ki ga je Bog zaupal svojemu ljudstvu, da ga oznani svetu. VS 46.3

Eden glavnih vzrokov za ločitev prave cerkve od Rima je bil njegovo sovraštvo do svetopisemske sobote. Papeška moč je po-teptala resnico, kakor je napovedalo pre-rokovanje. Božje zapovedi so bile prezrte, človeška izročila in navade pa poviševane. Cerkve, ki so bile pod oblastjo papeštva, so bile zgodaj prisiljene praznovati nedeljo kot sveti dan. Zvesto Božje ljudstvo je bilo zaradi številnih zmot in prevladujočega praznoverja tako zmedeno, da so se nekateri izogibali delu v nedeljo, čeprav so posvečevali soboto. Vendar to papeških voditeljev ni zadovoljilo. Ti niso zahtevali samo praznovanje nedelje, ampak tudi teptanje sobote. Najostrejše besede so doletele tiste, ki so si jo upali posvečevati. Kdor je želel mirno izpolnjevati Božje zapovedi, je moral pobegniti z ozemlja rimske moči. VS 47.1

Valdenžani so prvi med evropskimi narodi dobili prevod Svetega pisma.(j) Nekaj sto let pred reformacijo je bilo napisano v rokopisu njihovega ljudskega jezika. Imeli so pristno resnico, in zaradi tega so postali poseben predmet sovraštva in preganjanja. Oznanjali so, da je rimska cerkev padli Babilon iz Razodetja. Kljub smrtni nevarnosti so se uprli njenim pokvarjenostim. Nekateri so pod pritiskom dolgotrajnih preganjanj popustili v svoji veri in po malem odstopili od svojih določenih načel, veliko pa se jih je trdno držalo resnice. V stoletjih temačnega odpada so bili Valdenžani tisti, ki so zavračali vrhov-no rimsko oblast. Niso se hoteli klanjati podobam, ker je to zanje bilo malikovanje. Posvečevali so pravo soboto.(k) V najhujših časih sovraštva so ohranili vero. Neomajno so zagovarjali Božjo besedo in njeno čast, čeprav so jih Savojci prebadali s svojimi sulicami in sežigali na rimskih grmadah. VS 47.2

Valdenžani so odkrili skrivališče za viso-kimi gorskimi utrdbami. Bile so zavetje preganjanim in tlačenim. Luč resnice je gorela med gorami sredi teme srednjega veka. Priče resnice so tam skozi stoletja ohranjale svojo staro vero. VS 47.3

Bog je svojim zvestim služabnikom pripravil veličastno svetišče, skladno z za-upanimi vzvišenimi resnicami. Gore so jih spominjale na Gospodovo nespremenljivo pravičnost. Pogled svojih otrok so usmerjali v višave, ki so se dvigale nad njimi v nespremenljivem veličastvu. Govorili so jim o njem, ki se nikoli ne spreminja in primerjali njegovo trdno utemeljeno besedo z večnimi hribi. Gospod je utrdil planine in jih opasal z močjo. Nihče razen Neskončne sile jih ne more premakniti z njihovih temeljev. Na enak način je utrdil tudi svoje zapovedi, temelj svoje vladavine v nebesih in na zemlji. Ljudje lahko mučijo njegove zveste služabnike in jih morijo, vendar ne morejo premakniti planin z njihovih temeljev in jih vreči v morje. Ne morejo spremeniti niti ene zapovedi Božjega zakona niti izbrisati njegovih obljub njim, ki izvršujejo njegovo voljo. Tudi Božji služabniki morajo biti prav tako trdni v zvestobi njegovim zapovedim kakor nespremenljivi hribi. VS 47.4

Gore, ki so obdajale njihove mirne doline, so bile stalne priče Božje ustvarjalne moči in zanesljivo jamstvo njegove zaščite. Ti potniki so vzljubili neme simbole Jahvejeve navzočnosti. Nikoli se niso pritoževali zaradi težav svojega položaja; nikoli se niso počutili osamljeni sredi pla-ninske samote. Hvaležni so bili Bogu, ker jim je pripravil zavetje pred človeško jezo in krutostjo. Veselili so se, da ga lahko molijo v svoji svobodi. Pogosto so jim mogočni hribi dajali varno zaščito, ko so jih preganjali sovražniki. Z vrhov nedostopnih skal so peli slavo Bogu, in rimske vojske niso mogle utišati njihove hvalnice. VS 47.5

Pobožnost teh kristjanov je bila čista, preprosta in iskrena. Načela resnice so jim bila dragocenejša od hiš, zemljišč, prijateljev, sorodnikov in celo od samega življenja. Skrbno so si jih prizadevali vsaditi v srca mladine. Od najzgodnejšega otroštva so otroke poučevali iz Svetega pisma. Učili so jih, da so zahteve Božjih zapovedi svete. Prepisi Svetega pisma so bili redki, zato so se njegove dragocene besede učili na pamet. Mnogi so znali dolge odlomke Stare in Nove zaveze. Misli o Bogu so se združevale z veličastnimi prizori narave in blagoslovi skromnega vsakdanjega življenja. Majhne otroke so učili s hvaležnostjo gledati na Boga, darovalca vseh dobrin in tolažbe. VS 48.1

Čeprav so bili starši nežni in ljubeči, so otroke budno varovali pred samovšečnostjo. Čakalo jih je življenje polno skušnjav in težav, a morda celo mučeniška smrt. Zaradi vzgoje iz otroštva so bili navajeni prenašati težave, se pokoravati ukazom, a vendar misliti in delati samostojno. Že od zgodnje mladosti so znali sprejeti odgovornost, previdno govoriti in dojeti modrost molčanja. Ena nepremišljena beseda, ki bi jo slišalo sovražnikovo uho, je utegnila spraviti v nevarnost ne samo življenje tistega, ki jo je izgovoril, ampak tudi življenje stotine njegovih bratov; kajti kakor volkovi zasledujejo plen, tako so sovražniki resnice preganjali tiste, ki so si upali zahtevati versko svobodo. VS 48.2

Valdenžani so žrtvovali svojo posvetno blaginjo za ljubezen do resnice in se z vztrajno potrpežljivostjo bojevali za svoj vsakdanji kruh. Vsak del obdelovalne zemlje med planinami je bil skrbno obdelan. Zemljo slabo rodovitnih dolin in obronkov so predelali v rodovitno. Varčevanje in strogo samoobvladovanje sta bila sestavna dela vzgoje, ki so jo otroci dobili kot edino dediščino. Poučevali so jih, da je Bog določil življenje za šolo in da lahko svoje potrebe zadovoljijo samo z lastnim delom, bistroumnostjo, skrbnostjo in vero. Ta način vzgoje je bil težak in mučen, vendar zato zdrav. Bil je prav to, kar je človeku potrebno v njegovem grešnem stanju - šola, ki jo je Bog določil za izobrazbo in razvoj. Medtem ko so se mladi navajali na delo in trud, ni bil zapostavljen niti umski razvoj. Poučevali so jih, da vse njihove sposobnosti pripadajo Bogu in jih morajo izpopolnjevati in razvijati za njegovo službo. VS 48.3

Valdenžanske cerkve so bile po svoji čis-tosti in preprostosti podobne cerkvi apo-stolskih časov. Zavrgli so vrhovno oblast papeža in škofov ter imeli Sveto pismo za edino najvišjo in nezmotljivo veljavo. Njihovi pridigarji so se v nasprotju z gosposkimi rimskimi duhovniki ravnali po zgledu svojega Učitelja, ki je prišel, ne da bi se streglo njemu, temveč da bi stregel On. Pasli so Božjo čredo, jo vodili na zelene pašnike in k živim vodam svete Božje besede. Ljudje se niso zbirali v ogromnih cerkvah in velikih stolnicah, temveč v senci hribov, v alpskih dolinah daleč od člo-veškega sijaja in ošabnosti. Če je bilo nevarno, so poslušali besedo Kristusovih služabnikov v skalnatih trdnjavah. Pridigarji niso samo oznanjevali evangelija, temveč so tudi obiskovali bolne, poučevali otroke, opominjali tavajoče, pomagali reševati spore ter pospeševali slogo in bratsko ljubezen. V času miru so se vzdrževali s prostovoljnimi darovi; toda če je bilo potrebno, so se preživljali z lastnim delom. Vsak je obvladal kakšno obrt ali poklic kakor apostol Pavel, ki je bil izdelovalec šotorov. VS 49.1

Pridigarji so poučevali mlade tudi o splošnih znanostih, vendar je bil glavni predmet poučevanja Sveto pismo. Evangelije po Mateju in Janezu so se naučili na pamet, prav tako tudi mnoge liste. Mladi so prepisovali besedila Svetega pisma. Nekateri prepisi so vsebovali celotno Sveto pismo, drugi samo kratke odlomke s kratkimi razlagami vrst, kar so napisali tisti, ki so bili sposobni razlagati Sveto pismo. Tako je bil osvetljen zaklad resnice, dolgo skrit zaradi tistih, ki so se hoteli povišati nad Boga. VS 49.2

Potrpežljivo in neutrudno so v globokih temnih podzemnih jamah, včasih ob svetlobi bakel, prepisovali svete spise - vrsto za vrsto, poglavje za poglavjem. Tako je delo napredovalo in razodeta Božja resnica je sijala kakor čisto zlato. Kako slavno in vzvišeno je moralo biti to delo šele za tiste, ki so ga opravljali in zanj tudi trpeli! Nebeški angeli so obdajali te zveste delavce. VS 49.3

Čeprav je Satan spodbudil papeške du-hovnike in škofe, da so pokopali besedo resnice pod razvaline zmot, lažnih naukov in praznoverja, je bila čudežno ohranjena in je ostala nespremenjena skozi vsa temačna stoletja. Ni je zaznamoval človek, ker je imela Božji pečat. Ljudje so si vztrajno prizadevali zatemniti jasen in preprost pomen Svetega pisma in ga prikazati v luči protislovja. Kakor čoln na vzburkanem morju je Božja beseda kljubovala vsem burjam, ki so ji grozile z uničenjem. Sveto pismo vsebuje zaklade resnice, ki jih lahko odkrijejo samo resni, ponižni in verni raziskovalci. Podobno je rudniku, ki pod površjem zemlje skriva zaloge zlata in srebra in vabi k napornemu delu vse, ki želijo priti do njegovega dragocenega zaklada. Bog je določil Sveto pismo za učbenik vsem ljudem - otrokom, najstnikom in odraslim, da bi ga vedno proučevali. Dal nam je svojo besedo kot razodetje samega sebe. Sleherna nova resnica, ki jo spoznamo, je novo razodetje njegovega značaja. Proučevanje Svetega pisma je določeno od Stvarnika, ki želi na ta način zbližati ljudi s seboj in jim dati jasnejše spoznanje njegove volje. Tako je vzpostavljena vez med Bogom in človekom. VS 49.4

Valdenžani so imeli Gospodov strah za začetek modrosti, vendar pa so se zavedali, da morajo zaradi svoje splošne razgledanosti in širitve umskega obzorja vzdrževati stik s svetom, slediti novim dognanjem in utripu takratnega življenja. Iz planinskih šol so poslali izbrane mladeniče na vseučilišča v Francijo in Italijo, kjer so imeli več možnosti za študij, razmišljanje in opazovanje kakor v naročju rodnih Alp. Ti mladeniči so bili izpostavljeni različnim skušnjavam. Bili so priče razuzdanosti. Soočali so se s Satanovimi zvijačami, s ka-terimi jih je želel vplesti v najfinejše zmote in najnevarnejša slepila. Toda njihova vzgoja v otroštvu je bila takšna, da jih je pripravila na vse. VS 49.5

V šolah, kamor so odšli, niso smeli zaupati nikomur. Njihova obleka je bila skrojena tako, da so vanjo lahko skrili največji zaklad - dragocene rokopise Svetega pisma, ki so bili sad večmesečnega in večletnega dela. Nosili so jih s seboj, da bi jih lahko ob ponujenih priložnostih previdno in brez vzbujanja pozornosti podelili tem, ki so se zanimali za resnico. Mlade Valdenžane so že od materinega naročja vzgajali s takšnim pogledom na svojo življenjsko nalogo. Razumeli so svoje delo in ga zvesto opravljali. V teh znanstvenih središčih so se mnogi spreobrnili k pravi veri in pogosto so njihova načela prežemala vso šolo. Papeški vodje niso mogli priti na sled temu tako imenovanemu kvarnemu krivoverstvu, čeprav so opravljali najstrožje preiskave. VS 50.1

Kristusov duh je misijonski duh. Prvo hrepenenje prerojenega srca je še druge pripeljati k Zveličarju. Tega duha so imeli valdenžanski kristjani. Čutili so, da Gospod pričakuje od njih nekaj več kakor samo oh-raniti čisto resnico v svojih cerkvah. Bili so odgovorni za luč resnice, ki je morala zasvetiti ljudem v temi. Z mogočno močjo Božje besede so si prizadevali strgati verige, ki jih je nadel Rim. Valdenžanski pridigarji so se pripravljali za misijonsko službo. Vsakdo, ki je načrtoval opravljati službo pridigarja, je moral najprej doživeti izkušnjo kot evangelist. Preden je začel službovati v kaki domači cerkvi, je moral tri leta delati kot misijonar. Takšna služba je že na samem začetku zahtevala samoodpoved in odrekanje. To je bila ustrezna priprava za pridigarski poklic v tistih težkih časih. Mladeniči, ki so se posvetili tej sveti službi, niso imeli možnosti za zemeljsko bogastvo in čast, temveč jih je čakalo življenje dela, nevarnosti ali celo mučeniška smrt. Misijonarji so odhajali na delo po dva in dva. To je bil Jezusov način pošiljanja učencev. Z vsakim mladim pridigarjem je navadno šel starejši in izkušen spremljevalec, ki mu je bil vodja. Odgovoren je bil za njegovo vzgojo, a mlajši se mu je moral podrejati. Ta sodelavca nista bila vedno skupaj, večkrat pa sta skupaj molila, razpravljala in se krepila v veri. VS 50.2

Razkriti cilj svojega poslanstva bi pomenilo povzročiti njegov poraz; zato so previdno skrivali svojo pravo identiteto. Ker so ti pridigarji obvladali razna obrtniška dela in opravljali številne poklice, so lahko tako prekrili svoje prvotno delo. Navadno so hodili kot trgovci ali prodajalci od hiše do hiše. “Prodajali so svilo, dragocenosti in druge stvari, ki so se lahko tisti čas kupile samo v najbolj oddaljenih središčih. Zato so bili kot trgovci dobro sprejeti tam, kjer bi jih kot misijonarje pregnali.” ² Neprestano so dvigali srca k Bogu in prosili za potrebno modrost, da bi lahko razodeli zaklad, ki je dragocenejši od zlata in biserov. Na skrivaj so nosili s seboj prepise Svetega pisma in v primernem trenutku usmerili nanje pozornost svojih kupcev. Pogosto so na ta način zbudili zanimanje za branje Božje besede. Tedaj so radi pustili kakšen del Svetega pisma njim, ki so si ga želeli imeti. VS 50.3

Dejavnost teh misijonarjev se je začela v ravninah in dolinah ob podnožju njihovih planin, toda širila se je daleč za temi mejami. Bosonogi, oblečeni v groba oblačila, prašni od potovanja so ti potniki podobni svojemu Učitelju hodili skozi velika mesta in prišli do oddaljenih dežel. Povsod so sejali dragoceno seme. Ob njihovih poteh so klile cerkve, mučeniška kri pa je pričevala v korist resnici. Božji dan bo pokazal bogato žetev duš kot sad dela teh zvestih ljudi. Božja beseda je skrito in tiho potovala skozi krščanstvo ter naletela na vesel sprejem v mnogih domovih in srcih. VS 51.1

Za Valdenžane Sveto pismo ni bilo samo poročilo o Božjem ravnanju z ljudmi v preteklosti ter razodetje o sedanjih dolžnostih in odgovornostih, temveč jim je tudi razodevalo nevarnosti in slavo prihodnosti. Verovali so, da se približuje konec vseh stvari. Sveto knjigo so proučevali z molitvijo in solzami. Bili so ganjeni z njenimi dragocenimi mislimi, ki so jim še jasneje odkrile njihovo dolžnost, da drugim oznanijo njene zveličavne resnice. Te svete strani so jim razodevale načrt zveličanja, vera v Jezusa pa jim je prinašala tolažbo, upanje in mir. Bolj ko je luč resnice obsevala njihov razum in razveseljevala njihova srca, bolj so si želeli njene žarke razširiti nanje, ki so živeli v temi papeških zmot. VS 51.2

Spoznali so, da si ljudje pod vodstvom papeža in duhovnikov zaman prizadevajo dobiti odpuščanje grehov z mučenjem svojih teles. Postali so sebični, ker so jih naučili iskati zveličanje v dobrih delih. Ko so spoznali svoje grešno stanje, so menili, da so izpostavljeni Božji jezi, zato so mučili svoja telesa in duše, a olajšanja ni bilo. Mnoge vestne duše so bile zvezane z rimskimi nauki. Tisoči so zapuščali svoje prijatelje in sorodnike in preživljali svoje dneve v samostanskih celicah. Z nenehnim postom, bičanjem, dolgotrajnim bedenjem, dolgim klečanjem na mrzlih in vlažnih tleh svojih revnih celic, z dolgimi romanji, s ponižujočim trpljenjem in strašnim mučenjem so zaman iskali pomiritev svoje vesti. Obremenjeni z občutkom greha in strahom pred Božjo maščevalno jezo so trpeli, dokler niso stopili v grob popolnoma onemogli in brez enega samega žarka luči in resnice. VS 51.3

Valdenžani so si prizadevali tem lačnim dušam lomiti kruh življenja. Želeli so jim razodeti sporočilo miru, ki ga vsebujejo Božje obljube, in jih pripeljati h Kristusu, njihovemu edinemu upanju zveličanja. Bili so prepričani, da se z dobrimi deli ne da spokoriti za prestopek Božjih zapovedi. Zaupanje v človeške zasluge preprečuje pogled na neskončno Kristusovo ljubezen. Jezus je umrl kot daritev za človeka, kajti padlo človeštvo ni moglo storiti ničesar za priporočilo pri Bogu. Zasluge križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja so temelj krščanske vere. Človek je zares odvisen od Kristusa. Zveza z njim mora biti tako tesna, kakor je zveza med posameznimi udi in telesom ali med trto in mladikami. VS 51.4

Nauki papeža in duhovnikov so zapeljali ljudi v prepričanje, da je Božji in celo Kristusov značaj strog, temačen in neusmiljen. Zveličar je bil prikazan tako neprizanesljiv do padlega človeka, da se je bilo treba sklicevati na pomoč duhovnikov in svetnikov. Tisti, katerih srca so bila razsvetljena z Božjo besedo, so želeli pomagati takšnim ljudem. Usmerjali so jih k Jezusu, ki jih ljubi, sočustvuje z njimi in z odprtimi rokami vabi, naj pridejo k njemu s svojim bremenom greha, s svojimi skrbmi in težavami. Odstranjali so ovire, ki jim jih je naložil Satan, da ne bi videli obljub in da bi jim preprečil spovedovati grehe neposredno Bogu ter tako dobiti od-puščanje in mir. VS 51.5

Valdenžanski misijonar je rad razodeval dragocene resnice evangelija ljudem, ki so se zanimali zanje. Previdno je podajal pozorno prepisane dele Svetega pisma. Njegovo največje veselje je bilo prebuditi upanje v zavedni in z grehom ranjeni duši, ki je dotlej poznala samo maščevalnega Boga, ki čaka, da bo pravično kaznoval. S tresočimi ustnicami, s solznimi očmi, pogosto na kolenih je svojim bratom razodeval dragocene obljube, ki so edino grešnikovo upanje. Tako je luč resnice prodirala v mnoga temna srca, razganjala temne oblake in s svojimi zdravilnimi žarki prinašala sonce pravičnosti. Pogosto se je dogajalo, da so posamezne dele Svetega pisma brali večkrat. Poslušalci so se namreč želeli prepričati o resničnosti slišanih besed. Najpogosteje so morali ponoviti naslednje besede: “Kri njegovega Sina Jezusa Kristusa, nas očiščuje vsakega greha. (1 Jn 1,7 EKU) In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki vanj veruje, imel v njem večno življenje.” (Jn 3,14.15) VS 52.1

Na ta način so se mnogim odprle oči glede rimskih zahtev. Spoznali so, kako zaman je upati v posredništvo ljudi ali angelov za grešnikovo korist. Ko je prava luč razsvetlila njihov um, so veselo dejali: “Kristus je moj duhovnik; njegova kri je moja daritev; njegov oltar je moja spovednica.” Popolnoma so se oprli na Jezusove zasluge in ponavljali besede: “Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč. (Heb 11,6) Zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.” (Apd 4,12) VS 52.2

Nekaterim obremenjenim ljudem je bilo zagotovilo Zveličarjeve ljubezni skoraj ne-dojemljivo. Tako veliko olajšanje jim je pri-neslo to spoznanje in tako močna svetloba se je izlila nanje, da se jim je zdelo, kakor da so v nebesih. Z zaupanjem so Kristusu predali svoje življenje in začeli hoditi za Skalo vekov. Izginil je sleherni strah pred smrtjo. Sedaj so bili pripravljeni na zapor in grmado, samo če bi s tem poveličali Odrešenikovo ime. VS 52.3

Božjo besedo so včasih brali na skrivnih prostorih le eni osebi, včasih pa majhni skupini, ki je hrepenela po luči in resnici. Pogosto so prebedeli cele noči. Navdušenje in občudovanje poslušalcev je bilo tako veliko, da je bil glasnik evangelija pogosto prisiljen prenehati brati, da bi poslušalci dojeli sporočilo zveličanja. Večkrat so se slišale besede: “Ali bo Bog zares sprejel mojo daritev? Se bo usmiljeno ozrl name? Ali mi bo odpustil?” Tedaj je bil prebran odgovor: “Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.” (Mt 11,28 EKU) VS 52.4

Poslušalec je z vero sprejel obljubo, potem pa se je slišal vesel odgovor: “Nič več dolgih romanj, nič več mučnih potovanj na svete kraje. K Jezusu lahko pridem takšen, kakršen sem - grešen in neposvečen. On ne bo zavrgel moje spokorniške molitve. Ponuja odpuščanje grehov in tudi moji grehi so lahko odpuščeni!” VS 52.5

Val svetega veselja je napolnil srce. Jezusovo ime se je poveličevalo s hvalnicami in zahvaljevanjem. Ljudje so se srečni vračali na svoje domove. Po svojih najboljših močeh so širili luč, pripovedovali drugim svoje nove izkušnje in kako so našli pravo pot življenja. Nenavadna in veličastna moč se je skrivala v besedah Svetega pisma, ki so jasno spregovorile resnice željnim srcem. Božji glas je prepričeval poslušalce. VS 52.6

Glasnik resnice je nadaljeval svojo pot. Njegov videz ponižnosti, gorečnosti in iskrenosti je bil predmet mnogih pogovorov. Velikokrat ga poslušalci sploh niso vprašali, od kod prihaja in kam gre. Ker so bili na začetku prežeti z občudovanjem, potem pa še s hvaležnostjo in veseljem, jim to vprašanje ni prišlo niti na misel. Kadar so ga zaprosili, naj stopi v njihov dom, jim je odgovoril, da mora obiskati izgubljene ovce črede. Tedaj so se mnogi vprašali: “Ali ni bil to angel iz nebes?” VS 53.1

V mnogih primerih ga niso nikoli več videli. Odšel je v druge dežele. Morda je bil zaprt ali pa umorjen, ker je oznanjeval resnico. Toda njegove izgovorjene besede so bile neuničljive. Opravljale so svoje delo v človeških srcih. Samo sodni dan bo popolnoma odkril njihove blagoslovljene sadove. VS 53.2

Valdenžanski misijonarji so prodrli v Satanovo kraljestvo in s tem spodbudili ob-lasti teme k večji budnosti. Knez hudobnosti je opazoval vsak napor širjenja resnice in spodbujal svoje sodelavce k delovanju. V delu teh ponižnih popotnikov so papeški voditelji videli znamenje nevarnosti. Če bi dovolili, da bi luč resnice neovirano svetila, bi razgnala težke oblake zmot, v katerih je živelo ljudstvo. Misli ljudi bi usmerila k samemu Bogu in na koncu uničila rimsko vrhovno oblast. VS 53.3

Že sam obstoj ljudstva, ki je varovalo stanovitno vero apostolske cerkve, je bil neprestani opomin odpadniškemu Rimu; zato je izzival najbolj ogorčeno sovraštvo in preganjanje. Njihovo odklanjanje izročitve Svetih pisem je bila žalitev, ki je Rim ni mogel prenašati. Odločil se je, da jih bo iztrebil z zemlje. Tedaj so se začele najbolj grozovite križarske vojne proti Božjemu ljudstvu. Čeprav so bili njihovi domovi visoko v planinah, so jih inkvizitorji zasledovali. Pogosto se je ponavljal prizor, v katerem je nedolžni Abel padel v roke ubijalca Kajna. VS 53.4

Večkrat so bila njihova rodovitna polja opustošena, molilnice in domovi pa zravnani z zemljo. Od njihovega prebivališča je ostala samo še puščava. Rimski pristaši so z mučenjem svojih žrtev postajali vse bolj okrutni. Spominjali so na krvoločne zveri, ki pobesne, ko okusijo kri. Mnogi verni ljudje so bili preganjani kakor divje živali po planinah in zasledovani in ujeti v dolinah. Zavetje so našli v objemu prostranih gozdov in skalnatih vrhov. VS 53.5

Nikakršne krivde ni bilo mogoče najti proti moralnemu značaju tega izobčenega ljudstva. Celo njihovi sovražniki so potrjevali, da so miroljubni, tihi in pobožni. Vendar so bili krivi, ker niso hoteli služiti Bogu tako, kot je zahteval papež. Zaradi te krivde so morali trpeti ponižanja, zasramovanja in muke, ki si jih lahko izmislijo samo hudobni duhovi in ljudje. VS 53.6

Rim se je odločil iztrebiti osovraženo ločino. Papež je izdal odlok, s katerim jih je obsodil kot krivoverce. Ukazal jih je pomo-riti.(l) Niso jih obdolžili lenobe, nepoštenja ali nereda, pač pa so bili krivi zaradi svoje pobožnosti in svetosti, ki je po njihovem mnenju zapeljevala “ovce prave črede”. Zato je papež ukazal: “Če se ta hudobna in gnusna ločina ne bo hotela odpovedati svoji veri, jo je treba streti kakor strupenjačo.” ³ Ali je ta ošabni voditelj računal na to, da bo nekoč poklican na odgovornost zaradi teh besed? Ali je vedel, da so zapisane v nebeških knjigah in bodo razodete na sodni dan? Jezus pravi: “Kar koli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni.” (Mt 25,40) VS 54.1

Papeški odlok je pozval vse vernike cerkve, naj se združijo v križarski vojni zoper krivoverce. Da bi jih navdušil za sodelovanje v tem strašnem delu, jih je “osvobodil vseh cerkvenih pokor in kazni - splošnih in posebnih. Tem, ki so se pridružili križarskemu pohodu, je odvzel breme priseg. Za veljavno je priznal vse, kar so dosegli nezakonito. Obljubil je odpuščanje vseh grehov tistim, ki ubijejo kakšnega krivoverca. Razglasil je za neveljavne vse pogodbe v korist Valdenžanov in ukazal njihovim služabnikom, naj jih zapustijo. Prepovedal je vsem, da bi jim kakor koli pomagali, in pooblastil vsakogar, da jim je smel odvzeti imetje.” ⁴ Ta dokument jasno razodeva duha, ki je stal za vsem tem. V njem ne moremo prepoznati Kristusovega glasu, ampak zmajevo rjovenje. VS 54.2

Papeški vodje so moralna merila postavljali sebi v korist, ne meneč se za Božje zapovedi. Odločili so se prisiliti vsakogar, da se prilagodi tem merilom, ker je tako hotel Rim. Dogajale so se nepredstavljive tragedije. Pokvarjeni in bogokletni duhovniki in papeži so bili marionete v Satanovih rokah. Milost ni imela prostora v njihovih srcih. Isti duh, ki je križal Kristusa in pomoril apostole ter spodbujal Nerona proti zvestim kristjanom tistega časa, je deloval tudi sedaj, da bi izkoreninil z zemlje otroke, ki jih je Bog ljubil. VS 54.3

Te pobožne ljudi so spremljala preganjanja skozi mnoga stoletja, vendar so jih potrpežljivo prenašali in si vztrajno želeli poveličati Odrešenika. Kljub križarskim vojnam in nečloveškemu morjenju so širili dragoceno resnico. Bili so preganjani do smrti, toda njihova kri je namakala posejano seme, da ni ostalo brez sadu. Tako so Valdenžani pričali o Bogu več stoletij pred Lutrovim rojstvom. Razkropljeni po raznih deželah so sejali seme reformacije, ki se je začela v Wyclifovem času in se razširila ter utrdila v Lutrovih dneh. Ob koncu časa pa jo morajo nadaljevati tisti, ki so pripravljeni pretrpeti vse za Božjo besedo in pričevanje Jezusa Kristusa. (Raz l,9) VS 54.4