Jezusovo Življenje

3—Dopolnjen čas

»Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina,... da odkupi tiste, ki so bili pod postavo, da prejmemo sinovstvo.« (Gal 4,4.5 CHR) JZ 23.1

Zveličarjev prihod je bil napovedan v Edenu. Ko sta Adam in Eva prvič slišala to obljubo, sta pričakovala, da se bo hitro uresni-čila. Vsa srečna sta sprejela svojega prvorojenca v upanju, da bi utegnil biti Osvoboditelj. Ampak izpolnitev obljube se je zavlekla. JZ 23.2

Ti, ki so jo dobili prvi, so umrli, ne da bi jo dočakali. Od Enohovih dni so očaki in preroki prenašali to obljubo dalje in ohranjali živo upanje na njegov prihod, toda On ni prišel. Danielovo preroko-vanje je napovedalo čas njegovega prihoda, toda vsi niso pravilno razlagali sporočila. Minevalo je stoletje za stoletjem; glasovi prerokov so utihnili. Roka tlačiteljev je hudo pritiskala Izraela, in zato so mnogi vzklikali; »Dnevi tečejo, vsako videnje pa se iz-jalovi.« (Ezk 12,22) JZ 23.3

Toda kakor zvezde v neizmerni prostranosti krožijo po svoji 32 določeni poti, tako niti Božji načrti ne poznajo ne naglice in ne zamude. Bog je s simboloma velike teme in kadeče se peči Abrahamu naznanil Izraelovo sužnost v Egiptu in oznanil, da bo njihovo začasno bivanje trajalo štiristo let; »potem”, je dejal, »bodo odšli z velikim imetjem”. (1 Mz 15,14 EKU) Vsa sila faraonovega ponosnega kraljestva se je zaman upirala tej besedi. »Ravno ta dan”, ki ga je napovedala božanska obljuba, »so vse Gospodove čete odšle iz egiptovske dežele«. (2 Mz 12,41) Tako je bil v nebeškem svetu določen tudi čas Kristusovega prvega prihoda. Ko je velika časovna ura pokazala ta trenutek, se je Jezus rodil v Betlehemu. JZ 23.4

»Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina.” (Gal 4,4 CHR) Previdnost je vodila razvoj dogodkov med narodi in tok človeških nagibov in vplivov, dokler svet ni dozorel za Osvoboditeljev prihod. Narodi so bili združeni pod eno oblastjo. Na splošno so govorili en jezik, ki je bil povsod priznan za knjižnega. Razkropljeni Judje so se iz vseh dežel zbirali v Jeruzalemu za letne praznike. Po vrnitvi v svoje kraje začasnega bivanja so razširili sporočilo o Mesijevem prihodu. JZ 24.1

Takrat je poganstvo izgubilo svoj vpliv na ljudi. Ljudje so se naveličali razkošja in bajk. Hrepeneli so po veri, ki lahko zadovolji dušo. Čeprav je kazalo, da je luč resnice zapustila ljudi, so bili taki, ki so jo iskali ter bili zmedeni in zaskrbljeni. Bili so žejni spoznanja o živem Bogu, o gotovosti življenja onstran groba. JZ 24.2

Ker so se Judje odvrnili od Boga, je njihova vera zbledela, upanje pa je skoraj prenehalo osvetljevati prihodnost. Besed prerokov niso več razumeli. Za množice ljudi je bila smrt grozna skrivnost; onostranstvo je bilo negotovo in temačno. Do preroka je skozi stoletja prihajalo ne le žalovanje betlehemskih mater, temveč tudi jok velikega srca človeštva: »Glas se je slišal v Rami, jok in veliko žalovanje, Rahela je jokala za svojimi otroki in se ni hotela potolažiti, ker jih ni.” (Mt 2,18) Ljudje so sedeli brez tolažbe v »deželi smrtne sence”. (Mt 4,16) S hrepenenjem v očeh so pričakovali Osvoboditelja, ki bo razgnal temo in pojasnil skrivnost prihodnosti. JZ 24.3

Zunaj judovskega naroda so živeli ljudje, ki so napovedovali prihod božanskega učitelja. Ti ljudje so iskali resnico, zato jim je Bog podaril Duha navdihnjenja. Kakor zvezde na temnem nočnem nebu so se drug za drugim pojavljali takšni učitelji. S svojimi preroškimi besedami so prižigali upanje v srcih tisočih poganov. JZ 24.4

Sveti spisi so bili že stoletja prevedeni v grščino, ki so jo tedaj govorili po vsem rimskem cesarstvu. Judje so bili razkropljeni povsod, zato so bili pogani do neke mere deležni njihovega pričakovanja Mesija. Med njimi, ki so jih Judje imeli za pogane, so bili ljudje, ki so bolje razumeli svetopisemska prerokovanja o Mesiju kakor izraelski učitelji. Nekateri so ga pričakovali kot osvoboditelja od greha. Filozofi so si prizadevali raziskati skrivnost judovske ureditve. Toda judovsko pobožnjaštvo je oviralo širjenje luči. Bili so tako odločni v ohranjanju ločilne pregrade med seboj in drugimi narodi, da niso hoteli z drugimi podeliti svojega znanja o simbolni službi, ki so ga še imeli. Priti mora 34 pravi Razlagalec. On, na kogar so vsi ti simboli kazali, mora pojasniti njen pomen. JZ 24.5

Bog je govoril svetu po naravi, po prispodobah in simbolih, po očakih in prerokih. Nauki so morali biti dani človeštvu v člo-veškem jeziku. Spregovoriti mora Glasnik zaveze. Njegov glas se mora slišati v njegovem templju. Priti mora Kristus, da bo govoril jasne in razumljive besede. On, vir resnice, mora ločiti resnico od plev človeških izjav, ki so jo naredile neučinkovito. Načela Božje vladavine in načrt odrešenja morajo biti jasno razloženi. Staroza-vezni nauki morajo biti popolnoma oznanjeni ljudem. JZ 25.1

Vendar so bili med Judi zvesti ljudje, potomci tistega svetega rodu, ki je ohranil spoznanje o Bogu. Ti so še pričakovali upanje obljube, ki je bila dana očetom. Krepili so svojo vero s ponavljanjem jamstva, ki je bilo dano po Mojzesu: »Gospod, vaš Bog, vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. Njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril.« (Apd 3,22) Znova so brali, da bo Gospod pomazilil Enega, da oznani blagovest ponižnim, da ozdravi nje, ki so pobiti v srcu, da oznani jetnikom prostost,... da okliče leto Gospodove milosti. (Iz 61,1.2 EKU) Brali so, da bo vzpostavil »pravico na zemlji«, da bodo otoki »čakali njegovega nauka«, da bodo narodi prišli k njegovi svetlobi in kralji k njegovemu svitu. (Iz 42,4; 60,3 CHR) JZ 25.2

Z upanjem so jih napolnjevale besede umirajočega Jakoba: »Ne bo se umaknilo žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu pripada.« (1 Mz 49,10) Upadanje Izraelove moči je pričalo, da je Mesijev prihod pred vrati. Danielovo prerokovanje opisuje slavo njegove vladavine v kraljestvu, ki bo zdrobilo vsa pozemska kraljestva; potem prerok pravi: »Obstalo bo na veke.” (Dan 2,44 EKU) Medtem ko je malo ljudi razumelo naravo Kristusovega poslanstva, je obstajalo zelo razširjeno pričakovanje mogočnega kneza, ki bo ustanovil svoje kraljestvo v Izraelu in bo prišel kot osvoboditelj narodov. JZ 25.3

Čas je bil dopolnjen. Človeštvo, ki je skozi stoletja prestopanja vse bolj propadalo, je vpilo po Odrešenikovem prihodu. Satan si je prizadeval toliko poglobiti prepad med zemljo in nebesi, da bi postal nepremostljiv. S svojimi lažmi je ljudi opogumil v grehu. Njegov namen je bil izčrpati Božjo potrpežljivost in utruditi njegovo ljubezen do ljudi, da bi svet prepustil satanski oblasti. JZ 26.1

Satan je poskušal ljudem preprečiti spoznanje o Bogu in odvrniti njihovo pozornost od njegovega templja ter vzpostaviti svoje kraljestvo. Kazalo je, da je njegov uspeh v boju za premoč skoraj popoln. Vendar je imel Bog v vsakem rodu svoje predstavnike. Celo med pogani so bili ljudje, po katerih je Kristus lahko deloval, da bi dvigoval ljudi iz greha in ponižanja. Toda ti ljudje so bili zaničevani in osovraženi. Mnogi so pretrpeli nasilno smrt. Temna senca, ki jo je Satan vrgel čez svet, je postajala vse globlja in globlja. JZ 26.2

Satan je po poganstvu v vseh časih ljudi odvračal od Boga, toda največjo zmago je dosegel s popačenjem izraelske vere. Ker so pogani imeli in častili svoje zamisli, so izgubili spoznanje o Bogu in postajali vse bolj pokvarjeni. Tako je bilo tudi z Izraelci. Nauk, da se lahko človek reši s svojimi deli, je bil temelj vsake poganske vere; postal pa je tudi nauk judovske vere. To pa je Sa-tanovo načelo. Kjer koli ga ljudje sprejemajo, nimajo zaščite pred grehom. JZ 26.3

Zveličavno sporočilo se ljudem oznanja po ljudeh. Toda Judje so si prizadevali obdržati izključno pravico do resnice, ki pomeni večno življenje. Nakopičili so si živo mano, ta pa se je pokvarila. Vera, ki so jo skušali imeti samo zase, se je spremenila v spotiko. Boga so oropali njegove slave in opeharili svet s ponarejenim evangelijem. Niso se hoteli izročiti Bogu za zveličanje sveta, zato so postali Satanovi pomočniki za njegovo uničenje. JZ 26.4

Ljudje, ki jih je Bog poklical za steber in podstavek resnice, so postali Satanovi predstavniki. Opravljali so nalogo, ki jim jo je namenil Satan da z napačnim predstavljanjem Božjega značaja povzročijo, da ga svet ima za tirana. Celo duhovniki, ki so služili v templju, so pozabili pomen službe, ki so jo opravljali. Prenehali so gledati na pomen simbolov. Pri darovanju daritev so bili kakor igralci v predstavi. Obredi, ki jih je vzpostavil sam Bog, so postali sredstva za zaslepljevanje uma in zakrknjenje srca. Bog s temi sredstvi ni mogel ničesar več narediti za človeštvo. Ves ustroj je moral biti odpravljen. JZ 26.5

Prevara greha je dosegla svoj vrhunec. Uporabljena so bila vsa sredstva za zapeljevanje ljudi. Ko je Božji Sin opazoval svet, je videl trpljenje in bedo. Z usmiljenjem je gledal, kako so ljudje postali žrtve satanske krutosti. Sočutno je opazoval nje, ki so bili pokvarjeni, izmaličeni in izgubljeni. Izbrali so si vladarja, ki jih je kot ujetnike priklenil k svojemu vozu. Zmedeni in prevarani so šli v žalostnem sprevodu proti večni pogubi proti smrti, v kateri ni nobenega upanja za življenje, proti noči, po kateri ne nastopi jutro. Satanske vojske so se združile z ljudmi. Telesa ljudi, ki so bila ustvarjena zato, da bi Bog prebival v njih, so postala prebivališča hudobnih duhov. Nadnaravne sile so jih spodbujale k vdajanju najnižjim poželenjem. Pečat hudobnih duhov je bil vtisnjen v človeške obraze. Ti so odsevali značilnosti legijonov zla, od katerih so bili obsedeni. Takšen je bil prizor, ki ga je videl Odrešenik sveta. Kakšen prizor je moral gledati On, ki je Neskončna Čistost! JZ 27.1

Greh je postal predmet raziskovanja, razvratnost pa je bila po svečena kot del vere. Upor je pognal svoje korenine globoko v srcu, človeška sovražnost proti nebesom pa je bila najbolj silovita. JZ 27.2

Pred vesoljem se je izkazalo, da se človeštvo ne more izboljšati, če je ločeno od Boga. On, ki je svet ustvaril, mora darovati novo prvino življenja in moči. Prebivalci nepadlih svetov so z velikim zanimanjem čakali, da bodo videli, kako bo Jahve vstal in uničil prebivalce zemlje. Če pa bi Bog to naredil, je bil Satan pripravljen izpeljati svoj načrt, da si zagotovi vdanost nebeških bitij. Dejal je, da so načela Božje vla-davine takšna, da odpuščanje ni mogoče. Če bi Bog svet uničil, bi Satan trdil, da je imel prav, ko ga je obtožil. Pripravljen je bil zvrniti krivdo na Boga in razširiti svoj upor na nebeške svetove. Toda namesto da bi Bog svet uničil, je poslal svojega Sina, da ga reši. Čeprav sta se lahko v vseh delih odtujenega sveta videla pokvarje-nost in upor, je bila zagotovljena pot za njegovo rešitev. V najbolj odločilnem trenutku, ko se je zdelo, da bo Satan slavil zmago, je Božji Sin prišel s sporočilom Božje milosti. V vseh vekih, vsak tre-nutek, je Bog izkazoval svojo ljubezen padlemu človeškemu rodu. Kljub človeški izprijenosti so se stalno kazala znamenja milosti. Ko pa je bil čas dopolnjen, se je Božanstvo poveličalo s tem, da je na svet izlilo obilico zdravilne milosti, ki nikoli ne bo ustavljena ali odtegnjena, dokler ne bo izpeljan načrt zveličanja. JZ 27.3

Satan je bil navdušen, ker mu je uspelo ponižati Božjo podobo v ljudeh. Potem je Jezus prišel obnovit v človeku podobo njegovega Stvarnika. Nihče razen Kristusa ne more na novo oblikovati značaja, ki ga je uničil greh. Prišel je pregnat hudobne duhove, ki so nadzorovali človekovo voljo. Prišel nas je dvignit iz prahu, preoblikovat naš popačeni značaj po vzorcu svojega božanskega značaja in ga okrasit s svojo slavo. JZ 28.1