Jezusovo Življenje

2—Izvoljeno ljudstvo

Več kakor tisoč let je judovski narod čakal Zveličarjev prihod. 27 Na tem dogodku so temeljili njihovi najslavnejši upi. Njegovo ime so ohranili v pesništvu, preroštvu, tempeljski službi in v družinski molitvi. Toda ko je prišel, ga niso spoznali. Ljubljenec nebes je bil zanje »kakor korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote”; in v njem niso videli »mične zunanjosti, da bi si ga želeli”. (Iz 53,2 CHR) »V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli.” (Jn 1,11 EKU) JZ 19.1

Vendar je Bog izvolil Izraelce. Poklical jih je zato, da bi ohranili med ljudmi spoznanje o njegovem zakonu, simbolih in prerokovanjih, ki so kazali na Zveličarja. Želel je, da bi bili kakor studenci zveličanja za ta svet. Kar je bil Abraham v deželi svojega popotovanja, Jožef v Egiptu in Daniel na babilonskem dvoru, naj bi bili Judje med narodi. Ljudem naj bi razodevali Boga. JZ 19.2

Ko je Gospod poklical Abrahama, je rekel: »Blagoslovil te bom ... in bodi v blagoslov ... in v tebi bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje.” (1 Mz 12,2.3) Te nauke so ponavljali tudi preroki. Čeprav je bil Izrael opustošen zaradi vojn in ujetništva, je zanj veljala obljuba: »Tedaj bo Jakobov ostanek sredi številnih ljudstev kakor rosa od GOSPODA, kakor dež na zelenico, ki ne čaka na človeka in ničesar ne pričakuje od človeških otrok.« (Mih 5,6) O jeruzalemskem templju je Bog napovedal po Izaiju: »Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.” (Iz 56,7) JZ 19.3

Toda Izraelci so usmerili svoje upe na zemeljsko veličino. Po 28 prihodu v Kanaansko deželo so se oddaljili od Božjih zapovedi in se ravnali po poganskih običajih. Zaman jim je Bog pošiljal opomine po svojih prerokih. Zaman so trpeli kazen poganskega zatiranja. Po vsaki prenovi je nastalo še globlje odpadništvo. JZ 19.4

Če bi Izraelci ostali zvesti Bogu, bi On dosegel svoj cilj po nji-hovem dobrem glasu in povišanju. Če bi hodili po poti poslušnosti, bi jih postavil »visoko v hvali, imenu in sijaju med vse narode, ki jih je naredil”. (5 Mz 26,19) Mojzes je rekel: »Vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da se imenuješ po Gospodovem imenu, in bala se te bodo.” Ko bodo narodi slišali o vseh teh zakonih, bodo rekli: »Resnično, ta veliki narod je modro in razumno ljudstvo.” (5 Mz 28,10 CHR; 4,6) Zaradi njihove nezvestobe pa se je Božji cilj lahko uresničil samo po stalnem trpljenju in ponižanju. JZ 20.1

Babilon jih je podjarmil in razkropil po poganskih deželah. V stiski so mnogi obnovili svojo zvestobo njegovi zavezi. Ko so obešali svoje harfe na vrbe in žalovali po svetem templju, ki je ležal razdejan, (Ps 137,2) je iz njih svetila luč resnice in med narodi se je širilo spoznanje o Bogu. Poganski daritveni obredi so bili popačena podoba daritvenih obredov, ki jih je določil Bog. Mnogi, ki so sicer iskreno opravljali poganske obrede, so od Judov zvedeli za pomen daritev, ki jih je predpisal Bog, in se z vero oprijeli obljube o Odrešeniku. JZ 20.2

Mnogo izgnancev je trpelo preganjanje. Ni jih bilo malo, ki so izgubili življenje zato, ker niso hoteli poteptati sobote in se ude-leževati poganskih praznikov. Ko so se malikovalci dvignili, da bi uničili resnico, je Gospod pripeljal svoje služabnike pred vladarje in kralje, da bi lahko ti in njihovo ljudstvo prejeli luč. Večkrat so bili najmogočnejši vladarji pripravljeni oznaniti vrhovno oblast Boga, ki so ga častili njihovi judovski sužnji. JZ 20.3

Babilonska sužnost je Izraelce učinkovito ozdravila čaščenja malikov. V naslednjih stoletjih so trpeli zatiranje poganskih sovražnikov, dokler se niso trdno prepričali, da je njihova blaginja odvisna od poslušnosti Božjemu zakonu. Ampak pri mnogih poslušnost ni izvirala iz ljubezni. Spodbuda je bila sebična. Bogu 29 so služili zgolj na zunaj, da bi dosegli narodovo veličino. Niso postali luč svetu, temveč so se ločili od njega, da bi se izognili skušnjavam malikovalstva. Bog je v navodilih, ki jim jih je dal po Mojzesu, določil omejitve za njihovo druženje z malikovalci, toda ta navodila so si napačno razlagali. Z njimi jih je nameraval zaščititi pred prilagajanjem poganskim običajem, uporabili pa so jih, da bi postavili ločilni zid med seboj in vsemi drugimi narodi. Judje so imeli Jeruzalem za svoja nebesa, zato so bili ljubosumni že ob misli, da bi Gospod izkazal svojo milost poganom. JZ 20.4

Po vrnitvi iz Babilona so veliko pozornost posvetili verski vzgoji. Po vsej deželi so postavili shodnice, da so v njih duhovniki in pismouki razlagali postavo. Ustanavljali so šole, v katerih so poleg umetnosti in znanosti poučevali tudi načela pravičnosti. Vendar so se te ustanove popačile. Med ujetništvom so mnogi sprejeli poganske nauke in običaje ter jih vpeljali v svoje bogoslužje. V marsičem so se prilagodili malikovalskemu načinu življenja. JZ 21.1

Ko so se Judje odvrnili od Boga, so pozabili precej naukov o obredni službi, ki jo je vpeljal sam Kristus. Vsak njen del je bil simbol njega, zato je bila polna življenjske moči in duhovne lepote. Toda Judje so zgrešili namen svojih obredov duhovno življenje zato so se oklenili neživljenjskih običajev. Zanašali so se na same daritve in obrede namesto nanj, na kogar so te daritve kazale. Da bi nadomestili to, kar so izgubili, so duhovniki in rabini pomnoževali svoje zahteve; čim strožje pa so bile, tem manj Božje ljubezni so razodevale. Svojo svetost so merili po množici obredov, medtem ko je bilo njihovo srce polno ošabnosti in hinavščine. JZ 21.2

Zaradi vseh teh podrobnih in obremenjujočih predpisov ni bilo mogoče izpolnjevati postave. Kdor je želel služiti Bogu in pri tem poskušal upoštevati pravila rabinov, je trpel pod težkim bre-menom. Ni mogel najti miru pred obtožbami vznemirjene vesti. JZ 21.3

Tako si je Satan prizadeval spraviti ljudi v malodušnost, znižati njihovo predstavo o Božjem značaju in izraelsko vero izpostaviti zaničevanju. Upal je, da bo lahko dokazal trditev, ki jo je podal ob svojem uporu v nebesih da so Božje zahteve krivične in jih ni mogoče izpolnjevati. Trdil je, da celo Izrael ne izpolnjuje zakona. JZ 21.4

Čeprav so Judje hrepeneli po Mesijevem prihodu, niso imeli prave predstave o njegovem poslanstvu. Niso težili k rešitvi od 30 greha, temveč k osvoboditvi izpod rimskega jarma. Zato so pričakovali Mesija kot osvajalca, ki bo strl moč njihovih tlačiteljev in Izraelu pomagal do svetovne prevlade. Tako je bila pripravljena pot, da so zavrgli Zveličarja. JZ 21.5

Ob Kristusovem rojstvu je narod trpel pod oblastjo tujih vladarjev, razdirali pa so ga tudi notranji spopadi. Judom je bilo dovoljeno obdržati neko obliko posebne uprave; vendar nič ni moglo prikriti dejstva, da so bili pod rimskim jarmom in da so se sprijaznili z omejevanjem svoje oblasti. Rimljani so si lastili pravico postaviti in odstaviti velikega duhovnika, zato je bila ta služba mnogokrat pridobljena s prevaro, s podkupovanjem in celo z ubojem. Tako je duhovščina postajala vse bolj pokvarjena. Kljub temu pa je imela velik vpliv, ki ga je izkoriščala za uresničenje sebičnih in koristoljubnih ciljev. Narod je bil izpostavljen njihovim neusmiljenim zahtevam, Rimljanom pa je moral plačevati visoke davke. Zaradi takšnega stanja je povsod vladalo nezadovoljstvo. Vrstile so se ljudske vstaje. Pohlep in nasilje, nezaupanje in duhovna ravnodušnost so razjedali samo dušo naroda. JZ 22.1

Zaradi sovraštva do Rimljanov ter narodovega in duhovnega ponosa so se Judje še strože oklepali svojih bogoslužnih običajev. Duhovniki so si prizadevali ohraniti ugled svetosti s pretirano natančnim izpolnjevanjem verskih obredov. Narod, ki je živel v temi, je bil zatiran in oblasti željni poglavarji so hrepeneli po prihodu njega, ki bo premagal njihove sovražnike in obnovil Izraelovo kraljestvo. Proučevali so prerokovanja, toda brez duhovne razsvetljenosti. Zato se niso menili za besedila, ki so kazala na Kristusovo ponižanje ob njegovem prvem prihodu, napačno pa so razumeli tista, ki govorijo o slavi ob njegovem drugem prihodu. Ošabnost jim je zatemnila vid. Prerokovanja so razlagali glede na svoje sebične želje. JZ 22.2