Jezusovo Življenje

4—Vam se je danes rodil Zveličar

Temeljno besedilo: Lk 2,1-20

Kralj slave se je ponižal, da bi vzel človeško naravo. Okolje, v katerem je živel na zemlji, je bilo grobo in zoprno. Njegova slava je bila zakrita s pajčolanom, da ne bi veličastnost njegove zunanjosti pritegovala pozornosti. Izogibal se je vsakemu zunanjemu razkazovanju. Bogastvo, posvetna čast in človeška veličina nas nikoli ne morejo rešiti pred smrtjo. Jezusov namen ni bil ljudi pritegniti k sebi z nikakršno pozemsko privlačnostjo. Te, ki bi hoteli hoditi za njim, mora pritegniti samo lepota nebeške resnice. Mesijev značaj je bil zdavnaj napovedan v preroštvu, zato je želel, da ga ljudje sprejmejo po pričevanju Božje besede. JZ 29.1

Angeli so občudovali veličastnost načrta odrešenja. Čakali so, da bi videli, kako bo Božje ljudstvo sprejelo svojega Sina, obleče-nega v človeško naravo. Prišli so v deželo izvoljenega ljudstva. Drugi narodi so verjeli v bajke in častili lažne bogove. Angeli so prišli v deželo, v kateri se je razodela Božja slava in je svetila preroška luč. Nevidni so prispeli v Jeruzalem k ljudem, ki so bili določeni za razlaganje Svetih spisov, in k služabnikom Božje hiše. Že duhovniku Zahariju je bilo med službo pred oltarjem oznanjeno, da se bliža napovedani Kristusov prihod. Rojen je bil že tudi znanilec, njegovo poslanstvo pa sta potrdila čudež in preroštvo. Novica o njegovem rojstvu in veličastnem pomenu njegovega poslanstva se je razširila na vse strani. Kljub temu Jeruzalem ni bil pripravljen z dobrodošlico pozdraviti svojega Odrešenika. JZ 29.2

Nebeški glasniki so osuplo opazovali ravnodušnost tega na-roda, ki ga je Bog poklical, da svetu oznani luč svete resnice. Judovski narod je bil ohranjen kot dokaz, da se Kristus mora roditi iz Abrahamovega potomstva in iz Davidovega rodu; kljub temu ni spoznal, da je bil njegov prihod pred vrati. V templju so jutranje in večerne daritve vsak dan kazale na Božje Jagnje; vendar niti tam niso ničesar pripravljali za njegov sprejem. Duhovniki in učitelji naroda niso ničesar vedeli o tem, da se bo kmalu zgodil največji dogodek vseh časov. Ponavljali so plehke molitve in opravljali obredno službo, da bi jih ljudje videli, toda zaradi svojega prizadevanja po bogastvu in posvetni časti niso bili pripravljeni za Mesijevo razodetje. Enaka ravnodušnost je prežemala tudi izraelsko deželo. Sebičnih in s posvetnostjo prevzetih src se ni dotaknilo veselje, ki je navduševalo vsa nebesa. Le malo ljudi je hrepenelo po tem, da bi videli Nevidnega. Samo k njim so bili poslani nebeški poslanci. JZ 29.3

Angeli so spremljali Jožefa in Marijo na potovanju od njunega doma v Nazaretu do Davidovega mesta. Ukaz cesarskega Rima o popisu prebivalstva v njegovi ogromni državi je zajel tudi prebivalce galilejskih hribov. Kakor je bil nekoč Cir poklican na prestol svetovnega kraljestva, da bi lahko osvobodil Gospodove ujetnike, tako je bil tudi cesar Avgust orodje za izpolnitev Božjega namena, da bi Jezusova mati prišla v Betlehem. Izhajala je iz Davidovega rodu, Davidov Sin pa se je moral roditi v Davidovem mestu. Prerok je napovedal: »Betlehem, ... iz tebe ... pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njegovi izviri so od starodavnosti, od dni večnosti”. (Mih 5,1 CHR) Toda Jožef in Marija v mestu svojih kraljevskih prednikov nista bila poznana in spoštovana. Utrujena in brez zavetja sta hodila po dolgi ozki ulici od vhodnih vrat do vzhodnega konca mesta in zaman iskala prenočišče. Zanju ni bilo prostora v prenapolnjenem gostišču. Končno sta našla zavetišče v grobi stavbi, kjer je prenočevala živina, in v njej se je rodil Odrešenik sveta. JZ 30.1

Ljudje niso ničesar vedeli o tem dogodku, nebesa pa so se za radi njega napolnila z veseljem. Z globokim in predvsem nežnim zanimanjem so se sveta bitja iz sveta luči približala Zemlji. Zaradi Jezusove navzočnosti je bil ves svet svetlejši. Nad betlehemskimi griči se je zbrala nešteta množica angelov. Čakali so na znak, da bi svetu oznanili dobro novico. Če bi Izraelovi voditelji ostali zvesti svoji dolžnosti, bi lahko sodelovali v veselju oznanjevanja Jezuso-vega rojstva. Vendar so zdaj to zamudili. JZ 30.2

Bog pravi: »Kajti razlil bom vodo po žejni deželi, potoke po izsušeni zemlji. Iskrenim zasije luč v temi.” (Iz 44,3; Ps 112,4) Nanje, ki iščejo luč in jo z veseljem sprejmejo, bodo svetili žarki z Božjega prestola. JZ 31.1

Na poljih, na katerih je deček David pasel svoje ovce, so ponoči pastirji še vedno bedeli. V tihih urah so se pogovarjali o oblju-bljenem Zveličarju in molili za prihod Kralja na Davidov prestol. »Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili. Angel jim je rekel: ‘Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.’« (Lk 2,9-11 EKU) JZ 31.2

Pri teh besedah je misli pastirjev, ki so to poslušali, prežela vizija slave. Prišel je Izraelov Osvoboditelj! Z njegovim prihodom so bili povezani moč, povišanje in zmaga. Toda angel jih je moral pripraviti na to, da bi spoznali svojega Zveličarja v uboštvu in po-nižanju. »To vam bo znamenje: Našli boste dete v plenice povito in v jasli položeno.” (Lk 2,12 EKU) JZ 31.3

Nebeški poslanec je pomiril njihovo zaskrbljenost. Povedal jim je, kako bodo našli Jezusa. Z nežno obzirnostjo do njihove človeške slabotnosti jim je dal čas, da so se privadili na božanski sijaj. Nato pa veselja in hvalnic niso mogli več prikrivati. Slava, ki je svetila z Božjih čet, je razsvetlila vso poljano. Zemlja je obnemela, nebesa pa so se sklonila, da bi slišala pesem: JZ 31.4

»Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.« (Lk 2,14) JZ 31.5

O, ko bi danes človeška družina lahko prepoznala to pesem! Oznanilo, ki je bilo tedaj dano, melodija, ki je tedaj zadonela, bi se širila do konca časa in odmevala do vseh koncev sveta. Ko bo Sonce pravičnosti vzšlo z zdravjem pod svojimi perutmi, bo ta pesem znova odmevala v glasovih velike množice, ki bo kakor šumenje mnogih voda: »Aleluja! Ker je zakraljeval naš Gospod, vsemogočni Bog.« (Raz 19,6 EKU) JZ 31.6

Ko so angeli odšli, je izginila tudi svetloba, nočne sence pa so znova padle na betlehemske griče. Toda najsijajnejši prizor, ki so ga človeške oči kdaj videle, je ostal v spominu pastirjev. »Ko so angeli odšli od njih v nebesa, so pastirji drug drugemu rekli: ‘Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in nam je oznanil Gospod.’ In pohiteli so, prišli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, v jasli položeno.” (Lk 2,15.16 EKU) JZ 32.1

Z velikim veseljem so odšli in oznanili, kar so videli in slišali. »Vsi, ki so slišali, so se čudili temu, kar so jim povedali pastirji; Marija pa je vse te besede ohranila in jih v svojem srcu premišljevala. In pastirji so se vrnili, Boga slavili in hvalili.« (Lk 2,18-20 EKU) JZ 32.2

Nebesa in zemlja danes niso bolj oddaljena kakor takrat, ko so pastirji poslušali angelsko pesem. Človeški rod je še vedno predmet prav tako velike nebeške skrbi kakor tedaj, ko so preprosti ljudje pri svojih vsakdanjih opravilih pri belem dnevu srečevali angele ter se v vinogradih in na poljih pogovarjali z nebeškimi poslanci. Tudi nam so lahko pri navadnih življenjskih dejavnostih nebesa zelo blizu. Angeli iz nebeških dvorov bodo varovali korake njih, ki prihajajo in odhajajo na Božji ukaz. JZ 32.3

Betlehemska zgodba je neizčrpna tema. V njej je skrita »globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja«. (Rim 11,33) Občudujemo Zveličarjevo daritev. Zamenjal je nebeški prestol z jaslimi in družbo angelov, ki so ga častili, z živino v hlevu. Človeški ponos in samozadostnost stojita pokarana v njegovi navzočnosti. To pa je bil zgolj začetek njegove čudovite blagohotnosti. Za Božjega Sina bi pomenilo neskončno ponižanje, če bi prevzel človeško naravo, celo ko je Adam živel v svoji nedolžnosti v Raju. Toda Jezus jo je prevzel potem, ko je bil človeški rod oslabljen zaradi štirih tisočletij greha. Kakor vsak drug Adamov potomec je sprejel nase posledice delovanja velikega zakona dednosti. Ži-vljenje njegovih pozemskih prednikov nam kaže, kakšne so bile te posledice. Takšno dednost je prevzel, da bi bil deležen naših stisk in skušnjav in nam dal zgled brezgrešnega življenja. JZ 32.4

Satan je v nebesih sovražil Kristusa zaradi njegovega položaja na Božjih dvorih. Sovražil ga je še bolj, ko je bil odstavljen s svojega položaja. Sovražil je njega, ki se je zaobljubil odkupiti grešni rod. Bog je dovolil, da je njegov Sin kot nebogljen in človeškim slabostim podvržen otročiček prišel na ta svet, kljub temu da si je Satan lastil pravico vladati na njem. Dovolil je, da bo skupaj z vsakim človeškim otrokom izpostavljen smrtni nevarnosti in se bojeval v življenjskem boju kakor vsak drug človeški otrok ter tvegal, da bo padel in bo za večno izgubljen. JZ 32.5

Srce zemeljskega očeta je zaskrbljeno za svojega sina. Ko pogleda v obraz svojega majhnega otroka, zatrepeta ob misli na smrtne nevarnosti. Svojega ljubljenca želi obvarovati pred Satanovo močjo, da ga reši skušnjav in spopadov. Bog pa je poslal svojega edinorojenega Sina spopast se v še bolj ogorčenem boju in z veliko hujšimi nevarnostmi, da bi bila našim otrokom zagotovljena pot življenja. »V tem je ljubezen.” (1 Jn 4,10 CHR) Čudite se, nebesa. Osupni, Zemlja! JZ 33.1