Jezusovo Življenje

15—Na svatbi

Temeljno besedilo: Jn 2,1-11

Jezus ni začel svoje službe s kakšnim pomembnim dejanjem pred Velikim zborom v Jeruzalemu. Svojo oblast je razodel na družinski slovesnosti v galilejski vasici in tako povečal veselje na svatbi. S tem je pokazal svojo naklonjenost do ljudi in svojo željo, da bi jih osrečil. V puščavi skušnjave je sam pil iz keliha trpljenja. Ljudem pa je ponudil kelih blagoslova, s katerim je posvetil vezi človeškega življenja. JZ 114.1

Z Jordana se je Jezus vrnil v Galilejo. V Kani, malem kraju blizu Nazareta, so imeli svatbo. Mladoporočenca sta bila sorodnika Jožefa in Marije. Jezus je vedel za to družinsko slovesnost, zato je odšel v Kano in bil z učenci povabljen, naj se je udeleži. JZ 114.2

Znova je srečal svojo mater, od katere se je pred kratkim po-slovil. Marija je slišala za dogodek na Jordanu ob njegovem krstu. Novice, ki so prispele do Nazareta, so obudile v njej spomin na prizore, ki jih je veliko let skrivala v svojem srcu. Z vsemi Izraelci vred je bila globoko vznemirjena zaradi poslanstva Janeza Krstnika. Dobro se je spominjala prerokovanja, ki je bilo dano ob njegovem rojstvu. Njegova zveza z Jezusom je spet obu dila njene upe. Toda novice o Jezusovem skrivnostnem odhodu v puščavo, ki so prišle tudi do nje, so jo mučile z neprijetnimi slutnjami. JZ 114.3

Od dne, ko je Marija slišala angelovo oznanilo v svojem domu v Nazaretu, je hranila vse, kar je potrjevalo, da je Jezus Mesija. Njegovo prijazno in nesebično življenje jo je prepričevalo, da ni nihče drug kakor Božji Poslanec. Vendar so tudi njo začeli mučiti dvomi in razočaranja, zato je hrepenela po trenutku, ko se bo razodela njegova slava. Smrt ji je vzela Jožefa, ki je z njo delil skrivnost o Jezusovem rojstvu. Nikogar več ni imela, ki bi mu lahko priznala svoje upe in bojazni. Pretekla dva meseca sta bila zanjo zelo mučna. Ločena je bila od Jezusa, čigar sočutje ji je bilo edina tolažba; razmišljala je o Simeonovih besedah: »Tvojo ... dušo bo presunil meč.« (Lk 2,35) Spominjala se je tistih treh dni bolečine, ko je mislila, da je za vedno izgubila Jezusa, in je s strahom v srcu čakala, da bi se vrnil. JZ 114.4

Na poročni slovesnosti je spet srečala še vedno enako nežnega in poslušnega sina. Vendar ni bil enak. Njegov obraz je bil spremenjen. Nosil je sledove prestanega boja v puščavi; novi izraz dostojanstva in moči pa je dokazoval njegovo nebeško poslanstvo. Z njim je bila skupina mladeničev, katerih oči so ga spremljale s spoštovanjem, imenovali pa so ga Učitelj. Ti spremljevalci so Mariji pripovedovali, kaj so videli in slišali ob njegovem krstu in drugod. Končali so z besedami: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v postavi in preroki.« (Jn 1,45) JZ 115.1

Potem ko so se gostje zbrali, je kazalo, da so bili mnogi zasedeni z zelo zanimivim vprašanjem. Družbo je prežemalo prikrito vznemirjenje. V skupinah so se tiho, a živahno pogovarjali, za-čudeno pa so se ozirali na Marijinega Sina. Ko je Marija slišala pričevanje učencev o Jezusu, se je razveselila, ker njeni najskrivnejši upi niso bili zaman. Bila pa bi več kakor človeško bitje, če se temu svetemu veselju ne bi pridružila tudi sled nežnega naravnega materinskega ponosa. Ko je videla mnoge poglede, ki so se obračali k Jezusu, si je želela, da bi privolil tej družbi dokazati, da je zares Počaščeni od Boga. Upala je, da se mu utegne ponuditi priložnost narediti pred njimi kakšen čudež. JZ 115.2

Svatba je po navadi tistega časa trajala več dni. Tokrat so pred koncem svečanosti ugotovili, da je zmanjkalo vina. To je povzročilo zmedo in razočaranje. Bilo je nenavadno, če na svečanosti ni bilo vina, ker je to pomenilo pomanjkanje gostoljub nosti. Marija je kot sorodnica mladoporočencev pomagala pripraviti gostovanje, zato je dejala Jezusu: »Vina nimajo.” S tem mu je hotela namigniti, da bi lahko poskrbel za njihove potrebe. Jezus pa ji je odgovoril: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.” (Jn 2,3.4) JZ 115.3

Odgovor, ki se nam zdi nepričakovan, ni izražal niti brezsrčnosti niti nevljudnosti. Zveličarjev ogovor matere se je popolnoma ujemal z vzhodnjaškimi navadami. Uporabljali so ga za ljudi, katerim so hoteli izkazati spoštovanje. Vsa dejanja Kristusovega zemeljskega življenja so bila v skladnosti z zapovedjo, ki jo je sam dal: »Spoštuj očeta in mater.« (2 Mz 20,12) Jezus jo je na križu, pri svojem zadnjem dejanju nežnosti do nje, spet ogovoril na enak način, ko jo je zaupal skrbi svojega ljubljenega učenca. Na poročni slovesnosti in pozneje na križu je ljubezen, izražena z glasom, pogledom in držo, zvesto razlagala njegove besede. JZ 116.1

Med obiskom templja v svojem otroštvu, ko se je pred njim odprla skrivnost njegovega življenjskega dela, je Kristus rekel materi: »Ali nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Oče ta?” (Lk 2,49) Te besede so zvesto opisale celotno njegovo življenje in službo. Vse je bilo podrejeno njegovemu delu, velikemu delu odrešenja, ki ga je moral izpolniti s svojim prihodom na svet. Sedaj je ponovil lekcijo. Pretila je nevarnost, da bi si Marija zaradi svojega sorodstva z Jezusom lastila posebno pravico nad njim in ga nekoliko usmerjala pri delu. Trideset let je bil zanjo prijazen in poslušen sin in njegova ljubezen se ni spremenila; toda sedaj je moral skrbeti za Očetovo delo. Nobena zemeljska vez ga ni smela odvrniti od njegove službe kot Sina Najvišjega in Zveličarja sveta ali vplivati na njegovo vedenje. Moral je biti svoboden, da bi izpolnil Božjo voljo. To je nauk tudi za nas. Božje zahteve so daleč nad človeškimi vezmi. Nikakršna pozemska privlačnost nas ne sme odvrniti s poti, po kateri nas je poklical hoditi. JZ 116.2

Edino upanje odrešenja za padlo človeštvo je v Kristusu. Marija je lahko dosegla zveličanje le v Božjem Jagnjetu. V sebi ni imela nikakršne zasluge. Njena zveza z Jezusom je ni postavljala v drugačen duhovni odnos do njega kakor katerega koli drugega človeka. Ravno to kažejo Zveličarjeve besede. Delal je razliko med svojo zvezo z njo kot Sin človekov in kot Božji Sin. Družinska vez, ki ju je povezovala, je ni izenačevala z njim. JZ 116.3

Besede: »Moja ura še ni prišla,” (Jn 2,4) kažejo na dejstvo, da se je vsak dogodek Kristusovega zemeljskega življenja zgodil po načrtu, ki je obstajal od večnosti. Preden je prišel na svet, mu je bil razodet načrt, ki je bil popoln v vseh podrobnostih. Medtem ga je, ko je hodil med ljudmi, korakoma vodila Očetova volja. Ob določenem času se je brez obotavljanja lotil dela. Z enako pokor-nostjo je čakal, da je ta čas prišel. JZ 117.1

Jezus je rekel Mariji, da njegova ura še ni prišla, in s tem od-govoril na njeno neizrečeno misel v zvezi s pričakovanjem, ki ga je gojila z ljudstvom vred. Upala je, da se bo razodel kot Mesija in zasedel Izraelov prestol. Vendar ura še ni prišla. Jezus je sprejel usodo človeškega rodu kot »mož bolečin in izkušen v trpljenju”, (Iz 53,3 CHR) ne pa kot kralj. JZ 117.2

Čeprav Marija ni pravilno razumela Kristusovega poslanstva, mu je brezpogojno zaupala. Jezus se je odzval na to vero. Prvi čudež je naredil zato, da bi počastil Marijino zaupanje in okrepil vero učencev. Slednje bodo doletele mnoge in hude skušnjave, da bi jih spravile v dvom. Prerokovanja so jim jasno in nedvoumno razodela, da je Jezus Mesija. Pričakovali so, da ga bodo verski voditelji sprejeli celo z večjim zaupanjem od njihovega. Ljudem so oznanjali Kristusova čudovita dela in svoje zaupanje v njegovo poslanstvo, vendar so bili osupli in grenko razočarani zaradi nevere, globoko zakoreninjenih predsodkov in sovraštva, ki so jih do Jezusa kazali duhovniki in rabini. Zveličarjevi prvi čudeži so okrepili učence, da so zdržali to nasprotovanje. JZ 117.3

Jezusove besede Marije sploh niso vznemirile, zato je strežni-kom pri mizah dejala: »Kar koli vam reče, storite.« (Jn 2,5) Tako je naredila, kar je mogla, da bi pripravila pot Kristusovemu delu. JZ 117.4

Pri vhodnih vratih je stalo šest velikih kamnitih vrčev. Jezus je naročil služabnikom, naj jih napolnijo z vodo. Tako so tudi nare-dili. Ker so takoj potrebovali vino, jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini.« (Jn 2,8) Iz vrčev je poteklo vino namesto vode, ki so jo nalili vanje. Ne starešina ne gostje niso vedeli, da je zmanj-kalo vina. Ko so poskusili vino, ki so ga prinesli služabniki, je starešina ugotovil, da še nikoli ni pil tako dobrega in da se zelo razlikuje od tistega, ki ga je pil v začetku svatbe. Obrnil se je k ženinu in rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.” (Jn 2,10) JZ 117.5

Kakor ljudje najprej ponudijo najboljše vino, potem pa slabše, tako dela tudi svet s svojimi darovi. Kar ponuja, lahko ugaja očem in preslepi čutila, vendar se izkaže, da ne more zadovoljiti. Vino se spremeni v grenkobo, veselje pa v žalost. Kar se je začelo s pesmijo in veseljem, se konča z utrujenostjo in razočaranjem. Jezusovi darovi pa so vedno sveži in novi. Gostija, ki jo pripravlja za človeka, nikoli ni brez zadovoljstva in veselja. Vsak nov dar povečuje prejemnikovo sposobnost, da ceni Gospodove blagoslove in uživa v njih. Daje milost za milostjo. Vir blagoslovov ne bo usahnil. Če prebivate v Kristusu, vam današnje sprejemanje bogatega daru zagotavlja, da ga boste jutri prejeli še bogatejšega. Natanaelu izgovorjene Jezusove besede izražajo zakon, po katerem Bog ravna z otroki vere. Dovzetnemu srcu ob vsakem novem razodetju svoje ljubezni pravi: »Veruješ? Videl boš večje reči kakor to.” (Jn 1,50 CHR) JZ 118.1

Kristusov dar na svatbi je bil simbol. Voda je predstavljala krst v njegovo smrt, vino pa prelitje njegove krvi za grehe sveta. Vodo, s katero so bili napolnjeni vrči, je prinesla človeška roka, toda samo Kristusova beseda ji je lahko dala življenjsko moč. Tako je tudi z obredi, ki kažejo na Zveličarjevo smrt. Samo po Kristusovi moči, ki deluje z vero, uspešno sitijo dušo. JZ 118.2

Kristusova beseda je zagotovila to, kar je bilo potrebno za svatbo. Tako obilno je zagotovljena tudi njegova milost, ki briše vsako človeško krivdo ter obnavlja in krepi dušo. JZ 118.3

Jezus je učencem na prvi svečanosti, ki se je je udeležil z njimi, ponudil kelih, ki je predstavljal njegovo delo za njihovo zveličanje. Pri zadnji večerji jim ga je znova ponudil in s tem vzpostavil obred, ki ga je določil, da še naprej kaže na njegovo smrt, »dokler ne pride«. (1 Kor 11,26) Žalost učencev zaradi ločitve od Gospoda je zmanjšala obljuba ponovnega združenja, ko je rekel: »Pravim vam pa, da odslej ne bom pil tega trtnega sadu do tistega dne, ko ga bom pil z vami novega v kraljestvu svojega Očeta.« (Mt 26,29 CHR) JZ 118.4

Vino, ki ga je Kristus dal na svatbi, in tisto, ki ga je pozneje dal učencem kot simbol svoje krvi, je bilo neoporečen grozdni sok. Na tako vino je mislil prerok Izaija, ko je govoril o »soku v grozdu”, in pravi: »Ne uničuj ga, blagoslov je v njem.” (Iz 65,8) JZ 119.1

Kristus je v Stari zavezi posvaril Izraela: »Zasmehovalec je vino, razgrajač opojna pijača, kdor koli se z njo omamlja, ni mo-der.” (Prg 20,1 EKU) On sam ni načrtoval takšne vrste pijače. Satan nagovarja ljudi k popuščanju, ki zamegli razum in otopi duhovno dojemanje, Kristus pa nas uči, da moramo nižjo naravo držati v pokornosti. Vse njegovo življenje je bilo zgled samoodpovedi. Pre-trpel je najtežje preizkušnje, ki jih človeška narava lahko zdrži, da bi uničil moč teka. Kristus je ukazal, da Janez Krstnik ne sme piti vina ali opojne pijače. On je enako zdržnost naložil tudi Manoahovi ženi. Izrekel je prekletstvo nad človekom, ki bi dal steklenico na usta bližnjemu. Kristus ne nasprotuje svojemu nauku. Neprevrelo vino, ki ga je priskrbel gostom na svatbi, je bilo zdrava in osvežilna pijača. Njegov namen je dati okus v skladnosti z zdra-vim tekom. JZ 119.2

Ko so gosti na svatbi opazili kakovost vina, so začeli spraševati. To pa je spodbudilo služabnike, da so poročali o čudežu. Zbrani so bili nekaj časa tako zelo presenečeni, da niso pomislili nanj, ki je naredil to čudovito delo. Ko so ga končno začeli iskati, so ugotovili, da je že odšel tako tiho, da tega niti njegovi učenci niso opazili. JZ 119.3

Zbrani so potem svojo pozornost usmerili na učence. Ti so pr-vič dobili priložnost priznati svojo vero v Jezusa. Pripovedovali so, kar so videli in slišali ob Jordanu, to pa je v mnogih srcih prižgalo upanje, da je Bog obudil osvoboditelja svojemu narodu. Novica o čudežu se je razširila po vsej okolici in prišla do Jeruzalema. Duhovniki in starešine so z novim zanimanjem preiskovali prerokovanja, ki so kazala na Kristusov prihod. Porodila se je vro-ča želja seznaniti se s poslanstvom tega novega učitelja, ki se je tako nevsiljivo pojavil med ljudstvom. JZ 119.4

Kristusova služba je bila v izrazitem nasprotju s službo judov-skih poglavarjev. Njihovo spoštovanje izročila in formalizem sta uničila sleherno pravo svobodo mišljenja in delovanja. Živeli so v stalnem strahu pred oskrunitvijo. Da bi se izognili stiku z »neči-stim«, so se držali na razdalji ne le od poganov, temveč tudi od ve-čine pripadnikov svojega naroda, ne da bi jim poskušali pomagati in pridobiti njihovo prijateljstvo. Ker so se stalno ukvarjali s temi vprašanji, je njihov um zakrnel, njihovo življenjsko obzorje pa se je zožilo. Njihov zgled je spodbujal samoljubnost in nestrpnost med vsemi sloji v narodu. JZ 119.5

Jezus je delo obnove začel tako, da je kazal zaupno naklonjenost do ljudi. Medtem ko je izkazal najvišje spoštovanje Božjemu zakonu, je grajal hinavsko pobožnost farizejev in poskušal ljudi osvoboditi nesmiselnih pravil, ki so jih uklenila. Prizadeval si je podreti pregrade, ki so ločevale družbene sloje, da bi lahko ljudi združil kot otroke ene družine. Njegova udeležba na svatbi je bila premišljeni korak k uresničenju tega cilja. JZ 120.1

Bog je Janeza Krstnika napotil, naj prebiva v puščavi, da bi bil obvarovan pred vplivom duhovnikov in rabinov ter se pripravil za posebno poslanstvo. Toda njegovo puščavniško in osamljeno življenje ni bilo zgled za ljudi. Sam Janez ni spodbujal svojih po-slušalcev, naj opustijo svoje prejšnje dolžnosti. Ukazal jim je, naj z zvestobo Bogu dajo dokaz spokorjenja tam, kamor jih je poklical. JZ 120.2

Jezus je grajal popuščanje samemu sebi v vseh oblikah, vendar je bil družabne narave. Sprejemal je gostoljubnost vseh družbenih slojev, obiskoval domove bogatih in revnih, učenih in nešolanih, ker je želel njihove misli dvigniti od vsakdanjega k duhovnemu in večnemu. Ni odobraval potratnosti, na njegovo življenje ni padla nobena senca posvetne lahkomiselnosti; užival pa je v prizorih nedolžnega veselja in je s svojo udeležbo odobraval družabna srečanja. Judovska svatba je bila pomemben dogodek in veselje na njej ni bilo neprijetno za Božjega Sina. S svojo navzočnostjo na svatbi je Jezus izkazal čast zakonu kot božanski ustanovi. JZ 120.3

V Stari in Novi zavezi je zakonska zveza uporabljena, da prikaže nežno in sveto občestvo, ki obstaja med Kristusom in njegovim ljudstvom. Veselje poročne slovesnosti je Jezusa usmerjalo na veselje tistega dne, ko bo svojo nevesto pripeljal v Očetov dom in bodo odrešeni sedeli z Odrešenikom pri večerji Jagnjetove svatbe. On pravi: »Kakor se ženin veseli neveste, tako se tebe veseli tvoj Bog. Ne bodo ti več rekli: Zapuščena,... temveč te bodo imenovali Pri njej je moja radost. ... Kajti Gospod bo imel veselje nad teboj. Veseli se te presilno, molči v svoji ljubezni, raduje se nad teboj z glasnim petjem.” (Iz 62,5.4; Zef 3,17 CHR) KO je apostol Janez dobil videnje o nebeških dogodkih, je zapisal: »Slišal sem kakor glas velike množice in kakor šumenje mnogih voda in kakor bobnenje močnih gromov: ‘Aleluja, ker je zakraljeval naš Gospod, vsemo-gočni Bog. Veselimo in radujmo se in dajmo mu čast, zakaj prišla je Jagnjetova svatba in njegova zaročnica se je pripravila.’ ... Blagor njim, ki so povabljeni na Jagnjetovo svatbeno gostijo.« (Raz 19,6.7.9 EKU) JZ 120.4

Jezus je v vsaki osebi videl človeka, ki ga je treba povabiti v njegovo kraljestvo. Njihovo srce je dosegal tako, da je hodil med njimi kot ta, ki jim želi dobro. Iskal jih je po mestnih ulicah, za-sebnih hišah, v čolnih, v shodnici, na jezerskem obrežju in na poročni gostiji. Srečeval jih je pri vsakdanjih opravilih in pokazal zanimanje za njihove posvetne dejavnosti. Poučeval jih je v do-mačem krogu in jih ob njihovem ognjišču izpostavil vplivu svoje božanske navzočnosti. Njegovo globoko sočutje mu je pomagalo pridobiti ljudi. Pogosto se je umaknil v planine, da bi molil na samem, kar ga je pripravilo za uspešno delo med ljudmi. Od tam se je vrnil pomagat bolnim, poučevat nevedne in zlomit okove Satanovih jetnikov. JZ 121.1

Jezus je poučeval učence z osebnim stikom in druženjem. Ko je sedel med njimi na pobočju planin, ob morju ali hodil z njimi po poti, jih je poučeval in jim razodeval skrivnosti Božjega kraljestva. Ni jim pridigal, kakor danes delajo ljudje. Kjer koli so bila srca dovzetna za sprejem božanskega sporočila, je razlagal resnice o poti zveličanja. Ni ukazoval učencem, naj naredijo to ali ono, temveč je dejal: »Hodi za menoj.« Na potovanje po deželi in skozi mesta jih je vzel s seboj, da bi lahko videli, kako poučuje ljudi. Njihove koristi je združil s svojimi, zato so se mu pridružili pri delu. JZ 121.2

Kristusov zgled povezovanja sebe s koristmi ljudi bi morali posnemati vsi, ki oznanjajo njegovo Besedo in so sprejeli evangelij njegove milosti. Ni se nam treba odpovedati druženju z ljudmi. Ni se nam treba oddaljiti od drugih. Da bi dosegli vse družbene sloje, se jim moramo približati tam, kjer so. Malokdaj nas bodo poiskali sami. Božanska resnica ne gane src samo s prižnice. Obstaja drugo delovno področje, morda skromnejše, ampak zelo obetavno. Najdemo ga tako v domovih preprostih kakor tudi v hišah imenitnih ljudi, za gostoljubno mizo in pri srečanjih za nedolžno družabno razveseljevanje. JZ 121.3

Kot Kristusovi učenci se ne smemo povezovati s svetom zgolj iz ljubezni do zadovoljstva, da bi se jim pridružili pri neumnostih. Takšno druženje nam lahko samo škodi. Nikdar ne smemo odo-bravati greha s svojimi besedami ali dejanji, s svojim molkom ali navzočnostjo. Kamor koli gremo, vzemimo s seboj Jezusa, da bi drugim razodeli plemenite lastnosti našega Zveličarja. Tisti, ki želijo zavarovati svojo vero za kamnitimi zidovi, zamudijo dragocene priložnosti, da bi delali dobro. Družabni odnosi krščanstvu omogočajo stik s svetom. Kdor koli je prejel božansko luč, je dolžan osvetliti pot njim, ki ne poznajo Luči življenja. JZ 122.1

Vsi moramo postati Jezusove priče. Družbeni vpliv, posvečen s Kristusovo milostjo, moramo koristno uporabiti za pridobivanje ljudi za Zveličarja. Svet naj vidi, da nismo sebično zasedeni s svo-jimi koristmi, temveč želimo, da so drugi deležni naših blagoslovov in prednosti. Naj vidijo, da nas naša vera ne naredi brezčutne in zahtevne. Kdor koli trdi, da je našel Kristusa, naj dela za blaginjo ljudi, kakor je delal On. JZ 122.2

Svetu nikoli ne smemo ponuditi lažnega vtisa, da so kristjani čemerni in nesrečni ljudje. Če so naše oči uprte v Jezusa, bomo videli usmiljenega Odrešenika in obsijala nas bo luč njegovega obličja. Kjer koli vlada njegov Duh, tam prebiva mir. Tam bo tudi veselje, saj obstaja spokojno in sveto zaupanje v Boga. JZ 122.3

Kristus je zadovoljen s svojimi sledilci, kadar kažejo, da so de-ležni Božje narave, čeprav so zgolj ljudje. Niso kipi, temveč živi ljudje. Njihovo srce, osveženo z roso božanske milosti, se odpira in obrača k Soncu pravičnosti. Luč, ki sveti nanje, odsevajo na druge s svojimi deli, ki so obsijana s Kristusovo ljubeznijo. JZ 122.4