Jezusovo Življenje

16—V svojem templju

Temeljno besedilo: Jn 2,12-22

»Potem je šel dol v Kafarnaum in z njim njegova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni. Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem.« (Jn 2,12.13) JZ 123.1

Na tej poti se je Jezus pridružil eni izmed mnogih skupin, ki so potovale v glavno mesto. Ni še javno razglasil svojega poslanstva, zato se je neopazno pomešal z množico. Ob teh priložnostih je bil pogosta tema pogovorov Mesijev prihod, ki ga je Janezova služba postavila v ospredje. Z vnetim navdušenjem so se pogovarjali o upih na ponovno narodovo veličino. Jezus je vedel, da se bodo ti upi izneverili, ker so bili utemeljeni na napačnem razlaganju Sve-tih spisov. Z globoko resnostjo je ljudem razlagal prerokovanja in jih poskušal spodbuditi h globljemu preiskovanju Božje besede. JZ 123.2

Judovski poglavarji so učili ljudstvo, da bodo v Jeruzalemu poučeni, kako naj častijo Boga. Tam se je v pashalnem tednu zbralo mnogo ljudi iz vseh krajev Palestine in celo iz najbolj oddaljenih dežel. Tempeljsko dvorišče je bilo napolnjeno s pisano množico. Mnogi niso mogli pripeljati živali za daritve, ki jih je bilo treba darovati kot simbol velike Daritve. Zanje so poskrbeli tako, da so lahko kupili živali v zunanjem tempeljskem dvorišču. Tu so se zbirali ljudje vseh slojev, da bi si priskrbeli svoje darove. Tam so tudi menjali tuji denar za tempeljske kovance. JZ 123.3

Vsak Jud je moral letno plačati pol sekla kot »odkupnino za svoje življenje”. (2 Mz 30,12-16) Tako zbrani denar so uporabljali za vzdrževanje templja. Poleg tega so bile velike vsote priložene kot prostovoljni dar, da so bile shranjene v tempeljsko zakladnico. Zato so morali ves tuji denar zamenjati za tako imenovani tempeljski sekel, ki je bil sprejet za službo v svetišču. Menjava denarja je ponujala priložnost za goljufanje in odiranje, tako da je to preraslo v sramotno kupčijo, ki je bila vir zaslužka za duhovnike. JZ 123.4

Trgovci so zahtevali pretirane cene za živali, ki so jih prodajali, dobiček pa so delili z duhovniki in starešinami, da so se vsi bogatili na račun ljudstva. Vernike so učili, da Božji blagoslov ne bo počival na njihovih otrocih in poljih, če ne bodo darovali daritev. Tako so lahko za živali zahtevali visoko ceno; ti ljudje, ki so prišli od daleč, se niso hoteli vrniti domov, ne da bi opravili službo, zaradi katere so prišli. JZ 124.1

Med pasho so darovali mnogo daritev, zato je bil promet velik. Nastali trušč je bil bolj podoben živinskemu sejmu kakor pa svetemu Božjemu templju. Slišalo se je lahko pogajanje kupcev in prodajalcev, mukanje goved, blejanje ovac, gruljenje golobov, pomešano z žvenketanjem denarja in jeznimi prepiri. Zmešnjava je bila tako velika, da je vznemirjala vernike, besede, ki so bile poslane Najvišjemu, pa so se izgubljale v trušču, ki je vdiral v tempelj. Judje so se izredno ponašali s svojo pobožnostjo. Veselili so se templja, vsako besedo zoper njega pa so imeli za bogokletje; posebno strogi so bili pri opravljanju obredov v njem; ampak ljubezen do denarja je bila močnejša od njihove obzirnosti. Niso se zavedali, kako daleč so odtavali od prvotnega cilja službe, ki jo je vzpostavil sam Bog. JZ 124.2

Ko je Gospod stopil na goro Sinaj, je ta prostor posvetila njegova navzočnost. Mojzesu je bilo ukazano goro ograditi in jo posvetiti; slišali pa so tudi Gospodovo besedo, ki jih je posvarila: »Varujte se stopiti na goro ali se dotakniti njenega vznožja; kdor koli se dotakne gore, naj bo usmrčen. Naj se ga ne dotakne roka, temveč naj bo posut s kamenjem ali strelicami, najsi bo žival ali človek, naj ne ostane živ.« (2 Mz 19,12.13) Tako je bil podan nauk, da je svet vsak prostor, kjer je Bog navzoč. Področje okoli templja so morali imeti za sveto. Zaradi težnje po dobičku pa je bilo vse to pozabljeno. JZ 124.3

Duhovniki in starešine so bili poklicani za Božje predstavnike pred ljudstvom in bi morali odpraviti zlorabo tempeljskega dvorišča. Ljudstvu bi morali dati zgled poštenosti in usmiljenja. Namesto skrbi za svoje koristi bi morali upoštevati razmere in potrebe vernikov ter biti pripravljeni pomagati tistim, ki niso mogli kupiti zahtevane daritve. Toda tega niso naredili. Lakomnost je zakrknila njihovo srce. JZ 124.4

Na to praznovanje je prihajalo mnogo nesrečnih, revnih in ža-lostnih. Med njimi so bili slepi, hromi, gluhi. Nekatere so nosili na nosilih. Nekateri so bili tako siromašni, da niso mogli kupiti niti najskromnejše daritve za Gospoda niti hrane za potešitev lakote. Trditve duhovnikov so jih hudo prizadele. Hvalili so se s svojo pobožnostjo; imenovali so se varuhi naroda, ampak v njih ni bilo sočutja ali usmiljenja. Reveži, bolni in umirajoči so jih zaman prosili za pomoč. Njihovo trpljenje ni v srcih duhovnikov zbudilo nikakršnega sočutja. JZ 125.1

Jezus je stopil v tempelj in opazoval ves prizor. Videl je nepo-štene kupčije. Opazil je žalost revežev, ki so mislili, da ne morejo dobiti odpuščanja grehov brez prelitja krvi darovane živali. Videl je zunanje tempeljsko dvorišče spremenjeno v prostor brezbožne trgovine. Sveti prostor so spremenili v ogromno menjalnico. JZ 125.2

Kristus je dojel, da je treba nekaj narediti. Ljudstvu so bili vsiljeni mnogi obredi, ne da bi bilo pravilno poučeno o njihovem pomenu. Verniki so darovali daritve, niso pa vedeli, da te predstavljajo edino popolno Daritev. Sedaj je stal tu On, kogar so simbolizirale, vendar ga niso spoznali in počastili. On je bil ta, ki je dal navodila za daritve. Poznal je njihov simbolični pomen in videl, kako so bile popačene in napačno dojete. Duhovna razsežnost bogoslužja je skoraj popolnoma izginila. Nikakršna vez ni več povezovala duhovnikov in starešin z Bogom. Kristusova naloga je bila vzpostaviti popolnoma drugačno bogoslužje. JZ 125.3

Kristus je stal na tempeljskem pragu in s preiskovalnim pogle-dom opazoval prizor pred seboj. Njegovo preroško oko je gledalo v prihodnost, ampak videl je ne samo leta, temveč tudi stoletja in tisočletja. Videl je, kako bodo duhovniki in poglavarji sprevračali pravice ubogih in prepovedali oznanjati evangelij revežem. Videl je, kako bodo Božjo ljubezen skrivali pred grešniki in trgovali z njegovo milostjo. Medtem ko je opazoval ta prizor, so se na njegovem obrazu kazali prizadetost, oblast in moč. Pozornost ljudstva se je obrnila nanj. Oči vseh, ki so se ukvarjali z brezbožno kupčijo, so se ustavile na njegovem obrazu. Niso mogli umakniti svojega pogleda. Čutili so, da ta Človek bere njihove najgloblje misli in odkriva njihove skrivne spodbude. Nekateri so si poskušali pokriti obraz, kakor da bi bila na njem napisana njihova slaba dejanja, da jih ne bi prebrale te preiskujoče oči. JZ 125.4

Zmešnjava se je polegla. Prenehal je žvenket denarja in umolknil glas pogajalcev. Tišina je postala moreča. Navzoče je prevzel občutek strahospoštovanja. Zdelo se jim je, da so se znašli pred Božjo sodbo in morajo odgovarjati za svoja dejanja. Ko so gledali v Kristusa, so opazili, da se je božanstvo zablestelo skozi zunanji videz človeškosti. Veličanstvo nebes je stalo kot Sodnik na sodni dan tokrat ne odeto v slavo, ki ga bo spremljala tisti dan, in vendar z enako močjo, da lahko bere srce. Njegov pogled je preletel množico in se ustavil na vsakem posamezniku. Zdelo se je, da se je njegova postava dvignila nadnje z vladarskim dostojanstvom, njegovo obličje pa je obsevala božanska svetloba. Spregovoril je in njegov jasni odmevajoči glas isti glas, ki je na Sinaju razglasil zakon, ki ga sedaj prestopajo duhovniki in poglavarji je odmeval pod tempeljskimi oboki: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« (Jn 2,16) JZ 126.1

S počasnimi koraki je šel po stopnicah, mahal z bičem iz vrvi, ki jih je bil pobral ob vstopu, in ukazal trgovcem, naj zapustijo tempeljsko območje. Z gorečnostjo in strogostjo, kakršne nikoli prej ni pokazal, je menjalcem denarja prevračal mize. Kovanci so padali in ostro žvenketali po marmornatih tleh. Nihče si ga ni drznil vprašati po oblasti. Nihče se ni upal ustaviti, da bi pobral nepošteno pridobljeni dobiček. Jezus jih ni tepel z bičem, toda v njegovih rokah so se jim te preproste vrvi zdele kakor ognjeni meč. Uslužbenci templja, lakomni duhovniki, preprodajalci in trgovci z živino, ovcami in voli so zdrveli iz prostora, njihova edina misel je bila pobegniti pred obsodbo njegove navzočnosti. JZ 126.2

Brezglavi preplah je zajel množico, ki je čutila, da jo je obsenčilo njegovo božanstvo. Z več sto pobledelih usten so bruhnili kriki groze in strahu. Celo učenci so vztrepetali. Bili so globoko vznemirjeni zaradi Jezusovih besed in dejanj, ki so se toliko razlikovali od njegovega siceršnjega vedenja. Spomnili so se besed, ki so bile napisane o njem: »Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.« (Ps 69,10 EKU; Jn 2,17 CHR) Kmalu se je hrupna množica s svojim blagom znašla daleč od Gospodovega templja. Dvorišče je bilo očiščeno brezbožne kupčije, globoka in svečana tišina je zamenjala prizore zmešnjave. Gospodova navzočnost, ki je nekoč razsvetlila goro Sinaj, je sedaj osvetlila tempelj, postavljen njemu v čast. JZ 126.3

Jezus je z očiščenjem templja napovedal svoje poslanstvo kot Mesija in začel svoje delo. Ta tempelj, sezidan za prebivališče Božje navzočnosti, bi moral biti nazorni nauk za Izraela in svet. Božji namen od večnih časov je, da bi sleherno ustvarjeno bitje, od bleščečih in svetih serafov pa do človeka, postalo tempelj, v katerem bo prebival Stvarnik. Človek je zaradi greha prenehal biti Božji tempelj. Pomračeno in oskrunjeno človeško srce ne razodeva več Božje slave. Z učlovečenjem Božjega Sina pa je bil dosežen cilj nebes. Bog prebiva v človeku, ker je po odrešilni milosti človekovo srce spet postalo njegov tempelj. Božji namen je bil, da bi jeruzalemski tempelj stalno pričal o tem, kako vzvišena vloga je namenjena vsakemu človeku. Toda Judje niso razumeli pomena te stavbe, s katero so se tako ponašali. Niso se hoteli izročiti za sveti tempelj Božjega Duha. S posvetno trgovino oskrunjena dvorišča jeruzalemskega templja so bila prava podoba templja srca, ki je bilo umazano s čutnimi strastmi in nesvetimi mislimi. Jezus je z očiščenjem templja od kupcev in prodajalcev naznanil svoje poslanstvo čiščenja srca od umazanije greha posvetnih želja, sebičnih poželenj in slabih navad, ki kvarijo srce. »Jaz pošiljam svojega poslanca, da pripravi pot pred menoj. In naglo pride v svoj tempelj Gospod, ki ga iščete, in Angel zaveze, ki ga želite. Glej, prihaja, pravi Gospod nad vojskami. Kdo pa more prenesti dan njegovega prihoda in kdo bo obstal, kadar se On prikaže? Kajti On bo kakor ogenj topilca in kakor lug belilca. In sedel bo kakor topilec, ko čisti srebro, in čistil bo Levijeve sinove in jih prečistil kakor zlato in srebro, da bodo prinašali Gospodu daritve v pravič-nosti.” (Mal 3,1-3 CHR) JZ 127.1

»Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega; Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.” (1 Kor 3,16.17) Nihče se sam ne more očistiti od nakopičenega zla, ki je zasedlo njegovo srce. Samo Kristus lahko očisti tempelj duše. Vendar ne želi vstopiti s silo. On ne stopa v srce, kakor je nekoč stopil v starodavni tempelj, marveč pravi: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj.« (Raz 3,20 EKU) Ne želi priti le za en dan, saj pravi: »Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo. Zopet se nas bo usmilil, pod noge si bo vrgel našo krivdo, v globočino morja vse naše grehe.« (2 Kor 6,16; Mih 7,19 EKU) Njegova navzočnost bo očistila in posvetila srce, da bo lahko sveti tempelj Gospodu, »Božje bivališče v Duhu”. (Ef 2,22) JZ 128.1

Duhovniki in starešine so premagani od strahu pobegnili iz templja pred preiskujočim pogledom, ki bere srca. Med begom so srečevali ljudi, ki so prihajali v tempelj, in jim ukazali, naj se vrnejo, ter jim povedali, kar so videli in slišali. Kristus je opazoval ljudi, ki so bežali, poln hrepenečega sočutja do njihovega strahu in nevednosti o tem, kaj tvori pravo bogoslužje. V tem prizoru je gledal simbol razkropitve vsega judovskega ljudstva zaradi njihove grešnosti in zakrknjenosti. JZ 128.2

Zakaj so torej duhovniki pobegnili iz templja? Zakaj niso za-govarjali svojega početja? Oditi jim je ukazal tesarjev sin, revni Galilejec, brez zemeljskega položaja ali oblasti. Zakaj se mu niso uprli? Zakaj so pustili svoj dobiček, ki so ga tako pokvarjeno pri-dobili, in pobegnili na ukaz njega, čigar videz je bil tako skromen? JZ 128.3

Kristus je spregovoril s kraljevsko oblastjo, v njegovem nastopu in tonu glasu je bilo nekaj, čemur se ni mogla upreti nobena sila. Po besedah ukaza so kakor še nikdar poprej dojeli svoje pravo stanje, da so hinavci in roparji. Ko se je po Kristusovi človeški naravi zableščalo božanstvo, na njegovem obrazu niso videli le prizadetosti, temveč so dojeli tudi pomen njegovih besed. Počutili so se, kakor da stojijo pred prestolom večnega Sodnika, ki nad njimi razglaša obsodbo za sedanjost in večnost. Za hip so bili prepričani, da je Kristus prerok, mnogi pa so verjeli, da je Mesija. Sveti Duh jih je spomnil na besede prerokov o Kristusu. Ali se bodo pokorili temu prepričanju? JZ 128.4

Niso se želeli spokoriti. Dojeli so, da je nastopila Kristusova naklonjenost do revežev Vedeli so, da so bili krivi kot izsiljevalci v poslovanju z ljudstvom. Sovražili so Kristusa, ker je spoznal nji-hove misli. Njegova javna graja je užalila njihov ponos in bili so ljubosumni nanj, ker je njegov vpliv na ljudstvo vedno bolj rastel. Sklenili so, da ga bodo vprašali o oblasti, s katero jih je nagnal ven, in kdo mu jo je dal. JZ 129.1

Počasi in pazljivo, toda s sovraštvom v srcu, so se vrnili v tempelj. Ampak kako se je vse spremenilo po njihovem odhodu! Ko so zbežali iz templja, so v njem ostali reveži. Ti so sedaj gledali v Jezusa, čigar obličje je izražalo ljubezen in naklonjenost. S solzami v očeh je spregovoril tem negotovim ljudem, zbranim okrog sebe: »Ne bojte se. Rešil vas bom, vi pa me boste častili. Kajti zato sem prišel na svet.« JZ 129.2

Ljudje so se prerivali okrog Kristusa z resnimi in ganljivimi prošnjami: »Učitelj, blagoslovi me!” Njegovo uho je slišalo vsak vzdih. S sočutjem, ki presega sočutje nežne matere, se je sklanjal k majhnim trpinom. Vsakomur je izkazal pozornost. Vsakogar je ozdravil katere koli bolezni, ki jo je imel. Usta nemih so se odpirala za hvalo; slepi so gledali obličje svojega Zdravnika; srca trpečih so se napolnila z veseljem. JZ 129.3

Kakšno odkritje so bili za duhovnike in tempeljske uslužbence glasovi, ki so jih slišali, ko so opazovali to veliko dejanje. Ljudje so pripovedovali o bolečinah, ki so jih pretrpeli, o svojih neizpolnjenih upih, o mučnih dnevih in neprespanih nočeh. Ko je kazalo, da bo ugasnil še zadnji žarek upanja, jih je Kristus ozdravil. »Moje breme je bilo tako težko,« je povedal eden izmed njih, »vendar sem našel pomočnika. On je Božji Kristus! Svoje življenje bom posvetil službi njemu.« Starši so govorili otrokom: »On vam je rešil življenje; pojte mu hvalo in slavo.« Glasovi otrok in mladine, očetov in mater, prijateljev in opazovalcev so se združili v zbor hvale in slave. Srca so se napolnila z upanjem in veseljem. V njihovo srce je prišel mir. Njihova duša in telo sta bila ozdravljena, po vrnitvi domov pa so povsod pripovedovali o neprimerljivi Je-zusovi ljubezni. JZ 129.4

Ti, ki so bili tako ozdravljeni, se ob Kristusovem križanju niso pridružili drhali, ki je kričala: »Križaj ga, križaj ga!” Sočustvovali so z Jezusom, kajti občutili so njegovo veliko usmiljenje in čudovito moč. Vedeli so, da je njihov zveličar, ker jim je podaril telesno in duševno zdravje. Slišali so oznanjevanje apostolov. Božja beseda, ki je prišla v njihovo srce, jim je podarila razumevanje Kristusovega poslanstva. Postali so prenosniki Božje milosti in posredniki njegovega zveličanja. JZ 130.1

Množica, ki je pobegnila iz tempeljskega dvorišča, se je čez nekaj časa počasi vrnila. Delno so se opomogli od strahu, ki jih je prevzel, toda njihovi obrazi so izražali neodločnost in plahost. Osupli so opazovali Jezusova dela in bili prepričani, da so se v njem izpolnila prerokovanja o Mesiju. Greh skrunitve templja je ležal predvsem na duhovnikih. Z njihovo privolitvijo je bilo dvorišče spremenjeno v tržnico. V primerjavi z njimi je bilo ljudstvo nedolžno. Prevzela ga je Jezusova veljava, toda vpliv duhovnikov in poglavarjev je bil mnogo večji. Ti so Kristusovo poslanstvo imeli za novotarijo in spodbijali njegovo pravico do vmešavanja v to, kar so dovolili tempeljski veljaki. Bili so užaljeni zaradi ukinitve trgovanja, zato so zadušili prepričevanje Svetega Duha. JZ 130.2

Duhovniki in poglavarji bi morali prej kakor drugi v Jezusu prepoznati Gospodovega Maziljenca. V svojih rokah so imeli svete zvitke, ki so opisovali njegovo poslanstvo. Vedeli so, da je bilo očiščenje templja dokaz oblasti, ki je več kakor le človeška. Čeprav so močno sovražili Jezusa, se niso mogli znebiti misli, da utegne biti prerok, ki ga je Bog poslal obnovit tempeljsko svetost. S spo-štovanjem, ki je izhajalo iz te zakrknjenosti, so stopili k njemu in ga vprašali: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker tako delaš?« (Jn 2,18) JZ 130.3

Jezus jim je že pokazal znamenje. V luči, ki je zasvetila v njihovih srcih, in v dejanjih, ki jih je naredil pred njimi in jih mora delati Mesija, jim je podal prepričljive dokaze o svojem položaju. Ko pa so sedaj zahtevali znamenje, jim je odgovoril s prispodobo, s čimer je pokazal, da bere njihovo hudobno nakano in vidi, kam jih bo to pripeljalo. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.” (Jn 2,19) JZ 130.4

Te njegove besede so imele dvojni pomen. Ni govoril samo o uničenju judovskega templja in bogoslužja, temveč tudi o svoji smrti o uničenju templja svojega telesa. Judje so to že načrtovali. Ko so se duhovniki in poglavarji vrnili v tempelj, so predlagali, da umorijo Jezusa in se tako znebijo njega, ki jim dela težave. Ko pa jim je razkril njihov načrt, ga niso razumeli. Menili so, da se njegove besede nanašajo samo na jeruzalemski tempelj, zato so ogorčeno vzkliknili: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh.” (Jn 2,20) Zdaj so menili, da je Jezus opravičil njihovo nevero, to pa je utrdilo njihovo odločitev, da ga zavržejo. JZ 131.1

Kristus ni načrtoval, da bi njegove besede razumeli neverni Judje, pa niti učenci ne v tem trenutku. Vedel je, da jih bodo njegovi sovražniki napačno razložili in jih uporabili proti njemu. Pri njegovem sojenju jih bodo podali kot obtožbo, na Golgoti pa so ga z njimi zasmehovali. Če pa bi jih že sedaj razložil učencem, bi to pomenilo seznaniti jih s svojim trpljenjem in jim prizadeti bolečino, ki je zdaj še ne bi mogli zdržati. Pojasnila pa bi tudi pre-zgodaj razodela, do česa bodo Jude pripeljali njihovi predsodki in nevera. Stopili so na pot, po kateri bodo vztrajno hodili, dokler ne bo odpeljan kakor jagnje v zakol. JZ 131.2

Te besede je Kristus povedal zaradi njih, ki bodo verovali vanj. Vedel je, da bodo ponovljene. Ker pa so bile izgovorjene ob prazni-ku pashe, so prišle do ušes tisočev, ki so jih raznesli po vseh delih sveta. Po njegovem vstajenju od mrtvih je bil pojasnjen njihov po-men. Za mnoge so postale prepričljiv dokaz njegovega božanstva. JZ 131.3

Niti Jezusovi učenci zaradi svoje duhovne nevednosti pogosto niso razumeli njegovih naukov. Mnogo teh so jim pojasnili pri-hodnji dogodki. Ko ni več bil z njimi, so te besede postale opora njihovemu srcu. JZ 131.4

Zveličarjeve besede, ki so se nanašale na jeruzalemski tempelj: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil,” (Jn 2,19) so imele globlji smisel, kakor pa so poslušalci dojeli. Kristus je bil temelj in živ model templja. Službe v njem so bile simbol daritve Božjega Sina. Duhovništvo je bilo vzpostavljeno, da bi predstavljalo Kristusov posredniški položaj in delo. Ves načrt daritvenih služb je nakazoval Zveličarjevo smrt za odrešitev sveta. Te daritve ne bodo imele več nikakršnega pomena potem, ko se bo uresničil veliki dogodek, na katerega so dolga stoletja kazale. JZ 131.5

Ker je bil ves obredni ustroj simbol Kristusa, brez njega ne bi imel nikakršne vrednosti. Ko so Judje zapečatili svojo zavrnitev Kristusa, s tem da so ga izročili v smrt, so zavrgli vse, kar je templju in njegovim službam dajalo smisel. Njegove svetosti ni bilo več. Obsojen je bil na uničenje. Od tistega dne so daritve in službe v zvezi z njimi postale nepomembne. Kakor Kajnova daritev niso izražale vere v Zveličarja. Ko so Judje Kristusa izročili v smrt, so dejansko podrli svoj tempelj. Ob Kristusovem križanju se je notranja zavesa v svetišču raztrgala od vrha do tal na dva dela in tako označila, da je darovana velika končna daritev, ves daritveni ustroj pa je za vselej končan. JZ 132.1

»V treh dneh ga bom postavil.” (Jn 2,19) Kazalo je, da bodo sile teme zmagale ob Zveličarjevi smrti, zato so veselo vzklikale zaradi svoje zmage. Toda Jezus je iz sposojenega Jožefovega groba prišel kot zmagovalec. »Razorožil je vladarstva in oblasti ter jih javno izpostavil, ko je ... slavil zmago nad njimi.« (Kol 2,15) S svojo smrtjo in vstajenjem je postal služabnik »pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek«. (Heb 8,2 CHR) Ljudje so postavili judovski shodni šotor, sezidali so tudi judovski tempelj, toda svetišča v nebesih, ki je bilo vzorec za izdelavo svetišča na svetu, ni postavil noben zemeljski gradbenik. »Glej, mož, ki mu je ime Mladika! ... On bo sezidal Gospodovo svetišče. Prejel bo čast in bo sedel kot vladar na svojem prestolu; tudi duhovnik bo na svojem prestolu.” (Zah 6,12.13 EKU) JZ 132.2

Daritvena služba, ki je kazala na Kristusa, je prenehala; toda človeške oči so se obrnile v pravo daritev za grehe sveta. Zemeljsko duhovništvo je prenehalo, toda mi gledamo v Jezusa, novozaveznega duhovnika, in na kri, »ki govori bolje kakor Abelova. Pot v svetišče še ni odprta, dokler še stoji prvi šotor. ... Nato pa je prišel Kristus kot veliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, ... je stopil v svetišče enkrat za vselej ... s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje.« (Heb 12,24; 9,8.11.12) JZ 132.3

»Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje.« (Heb 7,25) Čeprav je služba morala biti prenesena iz zemeljskega templja v nebeškega ter sta svetišče in naš veliki duhovnik nevidna za človeške oči, učenci vendar ne bodo utrpeli nikakršne izgube. Ne bodo čutili nikakršne prekinitve svojega občestva in pojemanja moči zaradi Zveličarjeve nenavzočnosti. Medtem ko Jezus opravlja službo v nebeškem svetišču, služi tudi v cerkvi na svetu po svojem Duhu. Umaknil se je našemu pogledu, toda njegova ob slovesu dana obljuba se uresničuje: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Čeprav svojo oblast prenaša na svoje podrejene služabnike, je v njegovi cerkvi še vedno njegova navzočnost, ki daje moč. JZ 133.1

»Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega velikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina. Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha. Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.” (Heb 4,14-16) JZ 133.2