Jezusovo Življenje

14—Našli smo Mesija

Temeljno besedilo: Jn 1,19-51

Janez Krstnik je oznanjal in krščeval pri Betaniji na drugi stra ni Jordana. Nedaleč od tega kraja je Bog nekoč ustavil rečni tok za toliko časa, da so Izraelci prestopili rečno strugo. Blizu tega kraja so nebeške vojske zrušile utrjeno Jeriho. Spomin na te dogodke je v tem času oživel in spodbudil živo zanimanje za Krstnikovo sporočilo. Ali bo Bog, ki je v preteklih stoletjih delal tako čudovito, zopet razodel svojo moč, da bo osvobodil Izraela? Takšne misli so prežemale srce ljudi, ki so se vsak dan zbirali na jordanskem obrežju. JZ 103.1

Janezovo pridiganje je na ljudi naredilo tako globok vtis, da je zahtevalo pozornost verskih veljakov. Rimljani so zaradi nevarnosti vstaje na vsako javno zbiranje gledali z nezaupanjem, vse, kar je kazalo na ljudski upor, pa je zbujalo strah pri judovskih poglavarjih. Janez ni priznal veljave Velikega zbora, s tem da bi ga zaprosil za dovoljenje za svoje delo. Karal je poglavarje, ljudstvo, farizeje in saduceje. Ljudstvo pa je kljub temu navdušeno hodilo za njim. Kazalo je, da zanimanje za njegovo delo stalno narašča. Čeprav se ni uklonil Velikemu zboru, je ta menil, da je kot javni učitelj pod njegovo pristojnostjo. JZ 103.2

Veliki zbor so sestavljali člani, izvoljeni izmed duhovnikov, najvišjih poglavarjev in narodnih učiteljev. Navadno mu je pred-sedoval veliki duhovnik. Vsi člani tega zbora so morali biti možje zrelejših let, vendar ne stari; učeni, vendar dobro podkovani ne samo v judovski veri in zgodovini, temveč tudi v splošnem znanju. Niso smeli imeti telesnih hib, morali so biti poročeni in očetje, da bi bili bolj človeški in premišljeni kakor drugi. Shajali so se v prostoru, ki je bil povezan z jeruzalemskim templjem. Med judovsko neodvisnostjo je Veliki zbor s svojo posvetno in versko oblastjo veljal za najvišje ljudsko sodišče. Čeprav je bil sedaj podrejen rimskim upraviteljem, je še vedno imel velik vpliv v meščanskih in verskih zadevah. JZ 103.3

Veliki zbor torej ni mogel odlašati preiskovanja Janezovega dela. Nekateri so se spominjali razodetja, ki je bilo dano Zahariju v templju, in njegovega prerokovanja, ki je merilo na njegovega otroka kot Mesijevega znanilca. V nemirih in spremembah zadnjih tridesetih let so bile te napovedi skorajda pozabljene. Sedaj pa so se jih zopet spomnili zaradi vznemirjenja, ki ga je povzročilo Janezovo delo. JZ 104.1

Izrael že dolgo ni imel preroka, že dolgo niso bili priče takšni prenovi, kakršna se je dogajala sedaj. Zahteva po priznanju greha je bila videti nova in vznemirjajoča. Mnogi izmed vodij niso hoteli iti poslušat Janezovih vabil in obtožb, ker bi bile tako razkrite skrivnosti njihovega življenja. Vendar je bilo njegovo oznanjevanje neposredna napoved Mesija. Dobro je bilo znano, da bo sedemdeset tednov iz Danielovega prerokovanja, v katerih je bil zajet tudi Mesijev prihod, kmalu minilo; vsak je želel prispevati svoj delež v tej dobi narodne slave, ki so jo takrat pričakovali. Navdušenje ljudstva je bilo tako veliko, da je bil Veliki zbor prisiljen Janezovo delo priznati ali pa zavreči. Njihov vpliv na ljudstvo se je že majal. Pojavilo se je resno vprašanje, kako naj ohranijo svoj položaj. Z upanjem, da bodo prišli do kakšne rešitve, so poslali odposlanstvo duhovnikov in levitov, da bi se posvetovali z novim učiteljem. JZ 104.2

Zbrana množica je poslušala njegove besede, ko so se poslanci približali. Ošabni rabini so načrtno prišli z oblastno držo, da bi naredili vtis na ljudstvo in izsilili prerokovo popustljivost. S kretnjami spoštovanja, skorajda strahu, se je množica odprla, da bi jim omogočila prehod. Pomembni možje v svojih razkošnih oblačilih, ponosni na svoj položaj in moč, so stopili pred preroka iz puščave. JZ 104.3

»Kdo si ti?” so ga vprašali. JZ 104.4

Janez je vedel, kaj imajo v mislih, zato jim je odgovoril: »Jaz nisem Mesija.” JZ 105.1

»Kaj torej? Si mar Elija?” JZ 105.2

»Nisem.” JZ 105.3

»Ali si prerok?” JZ 105.4

»Ne.« JZ 105.5

»Kdo si? Da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. JZ 105.6

Kaj praviš sam o sebi?« JZ 105.7

»Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.” (Jn 1,22.23) JZ 105.8

Besedilo, na katero se je Janez sklical, je bilo čudovito Izaijevo prerokovanje: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Govorite Jeruzalemu na srce in mu kličite, da je dopolnjena nje gova vojna služba, da je poravnana njegova krivica. Glas vpijočega v puščavi: Pripravljajte pot Gospodu, ravnajte v pustinji cesto našemu Bogu. Vsaka dolina naj se dvigne in vsako goro in vsak grič znižajte, in kar je krivega, naj se poravna, in hribasto bodi ravnina! In razodene se Gospodova slava in vse meso vkup jo bo videlo, kajti Gospodova usta so govorila.” (Iz 40,1-5 CHR) JZ 105.9

Kadar je v starih časih kralj potoval skozi odročne predele kraljestva, je bila pred njegovo kraljevsko kočijo poslana skupina mož poravnat neravno pot, da bi kralj lahko potoval varno in ne-ovirano. Prerok je uporabil to navado, da bi ponazoril delo evan-gelija. »Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža.” (Iz 40,4) Kadar se Božji Duh s svojo čudovito prebujajočo močjo dotakne srca, poniža človeški napuh. Posvetna zadovoljstva, položaj in čast postanejo brezvredni. »Podiramo razmisleke in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu.” (2 Kor 10,4.5) Potem sta ponižnost in požrtvovalna ljubezen, ki sta pri ljudeh tako malo ce-njeni, povišani kot edini vrednoti. To je delo evangelija, katerega del je bilo Janezovo sporočilo. JZ 105.10

Rabini so spraševali dalje: »Zakaj torej krščuješ, če nisi Kristus, ne Elija ne prerok?” (Jn 1,25 CHR) Beseda »prerok” se je nanašala na Mojzesa. Judje so se nagibali k mnenju, da bo Mojzes vstal od mrtvih in bo vzet v nebesa. Niso vedeli, da se je to že zdavnaj zgodilo. Ko je Janez Krstnik začel svojo službo, so mnogi menili, da bi utegnil biti od mrtvih vstali Mojzes, ker je kazalo, da temeljito pozna prerokovanja in Izraelovo zgodovino. JZ 105.11

Menili so tudi, da se bo pred Mesijevim prihodom Elija pojavil osebno. To pričakovanje je Janez zanikal, toda njegove besede so imele veliko globlji pomen. Jezus je pozneje, misleč na Janeza, rekel: »On pa je, če hočete to sprejeti, Elija, ki mora priti.« (Mt 11,14) Janez je prišel v Elijevi moči in duhu opravit delo, kakršno je opravil Elija. Če bi ga Judje sprejeli, bi ga opravil zanje. Toda niso sprejeli njegovega sporočila. Zanje ni bil Elija. Zanje ni mogel opraviti poslanstva, ki ga je prišel izpolnit. JZ 106.1

Mnogi od zbranih ob Jordanu so bili navzoči pri Jezusovem krstu, ampak tam dano znamenje so videli samo nekateri. V minulih mesecih službe Janeza Krstnika mnogi niso hoteli sprejeti vabila k spokorjenju. Zato je njihovo srce zakrknilo, njihovo razumevanje pa potemnelo. Ko so nebesa ob Jezusovem krstu pričala zanj, tega niso zaznali. Oči, ki se nikoli niso s popolnim zaupanjem zazrle v nevidnega, niso videle razodetja Božje slave; ušesa, ki nikoli niso poslušala njegovega glasu, niso slišala besed pričevanja. Tako je tudi danes. Na ljudskih zborovanjih se mnogokrat razodene navzočnost Kristusa in angelov, vendar mnogi ne spoznajo tega. Ne opazijo ničesar nenavadnega. Toda nekaterim je Zveličarjeva navzočnost razodeta. Mir in veselje poživita njihovo srce. So potolaženi, opogumljeni in blagoslovljeni. JZ 106.2

Odposlanci iz Jeruzalema so Janeza vprašali: »Zakaj torej krščuješ?” in čakali na odgovor. Njegov pogled je nenadoma prešinil množico, njegove oči so zažarele, njegov obraz se je razsvetlil, vse njegovo bitje pa je vztrepetalo globoko ganjeno. Z iztegnjenimi rokami je vzkliknil: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji On, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« (Jn 1,26.27 EKU) JZ 106.3

Sporočilo, ki so ga morali prenesti Velikemu zboru, je bilo jasno in nedvoumno. Janezove besede se niso mogle nanašati na nikogar drugega kakor na že dolgo Obljubljenega. Mesija je bil med njimi! Poglavarji in duhovniki so se osupli ozirali okrog sebe in upali, da bodo zagledali njega, o katerem je govoril Janez. Vendar ga v veliki množici niso mogli prepoznati. JZ 106.4

Ko je pri Jezusovem krstu Janez pokazal nanj kot na Božje Ja-gnje, je nova luč osvetlila Mesijevo delo. Prerokove misli so bile usmerjene na Izaijeve besede: »Kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol.« (Iz 53,7) V naslednjih tednih je Janez z novim zanimanjem proučeval prerokovanja in nauke o daritvah. Ni jasno razlikoval dveh stopenj Kristusovega dela kot trpeče daritve in kot zmagoslavnega kralja toda dojel je, da ima njegov prihod globlji pomen, kakor so menili duhovniki in ljudstvo. Ko je zagledal Jezusa med množico po njegovi vrnitvi iz puščave, je zanesljivo pričakoval, da bo ljudstvu dal kakšno znamenje o svojem pravem položaju. JZ 107.1

Skoraj nestrpno je čakal, da bo slišal, kako bo Zveličar razglasil svoje poslanstvo, toda On ni rekel ničesar in ni dal nikakršnega znamenja. Jezus ni odgovoril na Janezovo oznanilo, temveč se je pomešal med Janezove učence, ne da bi vidno dokazal svoje po-sebno delo in ni ukrenil ničesar, da bi opozoril nase. JZ 107.2

Naslednji dan je Janez zagledal Jezusa prihajati k njemu. V luči Božje slave, ki je počivala na njem, je prerok iztegnil roke in vzkliknil: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta! Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj. ... Jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se On razodene Izraelu. ... Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ‘Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.’ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« (Jn 1, 29-34) JZ 107.3

Ali je to Kristus? Z globokim spoštovanjem in začudenjem je ljudstvo opazovalo njega, ki je bil pravkar razglašen za Božjega Sina. Janezove besede so naredile nanje globok vtis. Govoril jim je v Božjem imenu. Iz dneva v dan so ga poslušali, ko je grajal njihove grehe, in vsak dan se je krepilo njihovo prepričanje, da je bil poslan iz nebes. Toda kdo je ta, ki je večji od Janeza Krstnika? Njegova obleka in drža nista vsebovali ničesar, kar bi naznanilo njegovo dostojanstvo. Videti je bil preprost človek, oblečen v skromna oblačila revnih. JZ 107.4

Med množico so bili nekateri, ki so pri Kristusovem krstu videli božansko slavo in slišali Božji glas. Ampak od takrat se je Zveličarjev videz močno spremenil. Pri krstu je bil njegov obraz spremenjen zaradi nebeške svetlobe, sedaj ga je bledega, izčrpanega in shujšanega prepoznal le prerok Janez. JZ 108.1

Toda ko ga je ljudstvo opazovalo, je videlo obraz, na katerem je bilo božansko usmiljenje združeno z zavestjo o oblasti. Vsak pogled, vsaka poteza obraza sta razodevala ponižnost in brezmejno ljubezen. Kazalo je, da ga obdaja ozračje duhovne moči. Medtem ko je bila njegova drža plemenita in nevsiljiva, so ljudje v njem zaznali prikrito moč, ki vendar ni mogla ostati popolnoma skrita. Ali je bil to Obljubljeni, ki ga je Izrael tako dolgo čakal? JZ 108.2

Jezus je prišel reven in ponižen, da bi lahko bil naš zgled in Odrešenik. Kako bi lahko učil o ponižnosti, če bi se pojavil v kra-ljevskem sijaju? Kako bi lahko podajal tako predirljive resnice, kakršne je podal na Gori blagrov? Kaj bi bilo z upanjem skromnih, če bi Jezus prišel prebivat med ljudi kakor kralj? JZ 108.3

Množicam pa se je zdelo nemogoče, da bi ta, ki ga je Janez iz-postavil, imel kaj opraviti z njihovimi veličastnimi pričakovanji. Zato so bili mnogi razočarani in zelo zmedeni. JZ 108.4

Besede, ki so jih duhovniki in rabini tako želeli slišati, da bo Jezus sedaj znova vzpostavil Izraelovo kraljestvo, so ostale neizgovorjene. Na takega kralja so čakali in se ozirali po njem; takšnega kralja bi bili pripravljeni sprejeti. Toda tega, ki je želel ustanoviti kraljestvo pravičnosti in miru v njihovih srcih, niso hoteli sprejeti. JZ 108.5

Janez je naslednji dan, medtem ko sta ob njem stala dva njegova učenca, znova videl Jezusa med ljudstvom. Prerokov obraz je bil zopet obsijan s slavo Nevidnega, ko je vzkliknil: »Glejte, Božje Jagnje!” Te besede so pretresle srce učencev. Niso jih popolnoma razumeli. Kaj neki pomeni ime, ki mu ga je dal Janez »Božje Jagnje”? Janez tega ni pojasnil. JZ 108.6

Dva učenca sta zapustila Janeza in šla iskat Jezusa. Eden teh je bil Andrej, Simonov brat; drugi je bil evangelist Janez. Postala sta prva Kristusova učenca. Sledila sta mu z neustavljivo močjo; želela sta se z njim pogovoriti, vendar sta v globokem spoštovanju molčala, zatopljena v premišljevanje o velikanskem pomenu besed: »Ali je ta Mesija?” JZ 108.7

Jezus je vedel, da učenca gresta za njim. Bila sta prva sadova njegove službe, zato se je srce božanskega Učitelja veselilo, ker sta se odzvala njegovi milosti. Obrnil se je in vprašal: »Kaj iščeta?” (Jn 1,38) Hotel jima je dati možnost, da se vrneta ali povesta svojo željo. JZ 109.1

Učenca sta se zavedala samo enega cilja: Njegova navzočnost je prežemala njune misli. Zato sta vzkliknila: »Rabi, ... kje stanuješ?” (Jn 1,38) V kratkem pogovoru na poti nista mogla dobiti tega, po čemer sta hrepenela. Želela sta biti z Jezusom na samem, sedeti pri njegovih nogah in poslušati njegove besede. JZ 109.2

Jezus jima je rekel: »‘Pridita in bosta videla!’ Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.« (Jn 1,39) JZ 109.3

Ko bi Andrej in Janez gojila takšnega duha nevere kakor du-hovniki in poglavarji, ne bi sedela kot učenca pri Jezusovih nogah. Približala bi se mu kot presojevalca, da bi sodila njegove besede. Tako mnogi zapirajo vrata pred najdragocenejšimi priložnostmi. Ta prva Kristusova učenca pa nista ravnala tako. Odzvala sta se vabilu Svetega Duha v pridigi Janeza Krstnika. Sedaj sta prepoznala tudi glas nebeškega Učitelja. Za njiju so bile Jezusove besede polne svežine, resnice in lepote. Božanska luč je razsvetlila nauke starozaveznih Spisov. Različne razsežnosti resnice so se pojavile v popolnoma novi luči. JZ 109.4

Skrušenost, vera in ljubezen usposobijo dušo za sprejem ne-beške modrosti. Vera, ki deluje po ljubezni, je ključ spoznanja, in vsak, kdor ljubi, pozna Boga. (1 Jn 4,7) JZ 109.5

Učenec Janez je bil mož iskrenih in globokih čustev, goreč, vendar premišljen. Začel je zaznavati Kristusovo slavo ne po-svetni sijaj in oblast, kar so ga učili, naj se nadeja, marveč »slavo kakor Edinorojenega od Očeta, polno milosti in resnice”. (Jn 1,14 CHR) Popolnoma je bil zatopljen v premišljevanje o tem čudovitem spoznanju. JZ 109.6

Andrej je želel podeliti veselje, ki je napolnilo njegovo srce. Poiskal je svojega brata Simona in mu povedal: »Našli smo Me-sija.« (Jn 1,41) Simon ni čakal drugega vabila. Tudi on je poslušal pridigo Janeza Krstnika, zato je pohitel k Zveličarju. Kristusov pogled je počival na njem, medtem ko je bral njegov značaj in življenjepis. Njegova nagla narava, njegovo ljubeče in sočutno srce, njegova častihlepnost in samozaupanje, njegov padec, njegovo spokorjenje, njegovo delo in mučeniška smrt vse to je Zveličar bral in dejal: »Ti si Simon, Jonov sin; ti se boš imenoval Kefa (kar se tolmači Peter,« dobesedno v grščini Kamen). (Jn 1,42 CHR) JZ 109.7

»Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo. Našel je Filipa in mu rekel: ‘Hodi za menoj!’« (Jn 1,43) Filip je ubogal ukaz in takoj postal Kristusov delavec. JZ 110.1

Filip je poklical Natanaela. Ta je bil med množico, ko je Janez Jezusa imenoval Božje Jagnje. Ko je Natanael zagledal Jezusa, je bil razočaran. Ali bi ta mož, na komer so se videla znamenja težaškega dela in revščine, lahko bil Mesija? Vendar pa se Natanael ni mogel odločiti zavreči Jezusa, kajti Janezovo sporočilo je prepričalo njegovo srce. JZ 110.2

Ko ga je Filip iskal, se je umaknil v neki tihi gaj premišljevat o Janezovem sporočilu in prerokovanjih o Mesiju. V molitvi je prosil, da bi lahko spoznal, ali je ta, ki ga je Janez oznanjal, osvoboditelj, Sveti Duh pa je počival na njem in ga prepričal, da je Bog obiskal svoje ljudstvo in mu vzdignil rog zveličanja. Filip je vedel, da njegov prijatelj preiskuje prerokovanja. Našel je Natanaelovo skrivališče prav tedaj, ko je molil pod smokvo. Pogosto sta skupaj molila na tem odmaknjenem kraju, ki ga je skrivalo listje. JZ 110.3

Sporočilo: »Našli smo njega, o katerem so pisali Mojzes v po-stavi in preroki,« (Jn 1,45) se je Natanaelu zdelo kot neposreden odgovor na njegovo molitev. Toda Filipova vera je še omahovala. Z rahlim dvomom je dodal: »Jezusa iz Nazareta, Jožefovega sina.” (Jn 1,45 CHR) V Natanaelovem srcu se je znova prebudil predsodek. Vzkliknil je: »Ali more iz Nazareta priti kaj dobrega?« (Jn 1,46 CHR) JZ 110.4

Filip se ni spustil v razpravo. Dejal je: »Pridi in poglej!” (Jn 1,46) Jezus je videl, da Natanael prihaja k njemu, in rekel zanj: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.« (Jn 1,47 CHR) Natanael je presenečen vzkliknil: “‘Od kod me poznaš?’ Jezus odgovori in mu reče: ‘Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvo, sem te videl.’« (Jn 1,48 CHR) JZ 110.5

To je zadoščalo. Božji Duh, ki je Natanaelu podal dokaz v njegovi molitvi na samem pod smokvo, mu je sedaj govoril po Jezusovih besedah. Natanael je prišel h Kristusu, čeprav še ne popolnoma brez predsodkov in dvomov, a vendar z iskreno željo po resnici, in sedaj je bila njegova želja potešena. Njegova vera je celo presegla vero njega, kateri ga je pripeljal k Jezusu. Odgovoril je: »Rabi, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj.« (Jn 1,49) JZ 111.1

Če bi se Natanael zanašal na navodila rabinov, nikoli ne bi našel Jezusa. Njegov učenec je postal po svojem spoznanju in pre soji. Tako tudi danes mnoge predsodki zadržujejo, da bi sprejeli dobro. Kako drugačen bi bil izid, če bi prišli in videli. JZ 111.2

Nihče ne bo dosegel zveličavnega spoznanja resnice, če se bo zanašal na vodstvo človeške veljave. Kakor Natanael moramo sami preiskovati Božjo besedo in prositi za razsvetljenje Svetega Duha. On, ki je videl Natanaela pod smokvo, bo videl tudi nas, ko bomo molili na skrivnem. Angeli iz sveta luči so blizu njim, ki ponižno iščejo Božje vodstvo. JZ 111.3

S poklicanjem Janeza, Andreja, Simona, Filipa in Natanaela se je začela ustanavljati krščanska cerkev. Janez Krstnik je dva izmed svojih učencev napotil h Kristusu. Eden od njiju, Andrej, je našel svojega brata in ga poklical k Zveličarju. Potem je bil poklican Filip, ta pa je poiskal Natanaela. Ti primeri bi nas morali poučiti o pomembnosti osebnega prizadevanja za naše sorodnike, prijatelje in sosede. Veliko jih je, ki vse življenje trdijo, da poznajo Kristusa, vendar se še niso nikoli osebno potrudili pripeljati k Zveličarju vsaj enega človeka. Vse delo prepustijo pridigarju. Ta je lahko dobro usposobljen za svoje delo, toda ne more narediti tega, kar je Bog naložil vernikom svoje cerkve. JZ 111.4

Mnogi potrebujejo službo ljubečih krščanskih src. Marsikdo je propadel, lahko pa bi bil rešen, če bi se njegovi sosedje, čisto navadni ljudje, osebno potrudili zanj. Mnogi čakajo na to, da jih osebno ogovorimo. V sami družini, v soseščini in v kraju, kjer živimo, je za nas kot Kristusove misijonarje veliko dela. Če smo kristjani, nam bo to delo v veselje. Takoj ko se kdo spreobrne, se v njem rodi želja, da bi drugim povedal, kako dragocenega prijatelja je našel v Jezusu. Zveličavna in posvečujoča resnica ne more ostati zaprta v srcu. JZ 111.5

Vsi, ki so posvečeni Bogu, bodo prenosniki luči. Bog jih naredi za svoje predstavnike, da druge seznanijo z bogastvom njegove milosti. Njegova obljuba se glasi: »Blagoslavljal jih bom okoli svojega griča in pošiljal dež ob pravem času; dež blagoslova bo to.” (Ezk 34,26) JZ 112.1

Filip je rekel Natanaelu: »Pridi in poglej!” (Jn 1,46) Od njega ni zahteval, da sprejme tuje pričevanje, temveč da sam vidi Kristusa. Po Jezusovem odhodu v nebesa so njegovi sledilci njegovi odposlanci med ljudmi; eden najučinkovitejših načinov za prido bivanje ljudi zanj pa je ponazoriti njegov značaj s svojim vsakdanjim življenjem. Naš vpliv na druge ni toliko odvisen od tega, kar rečemo, kakor od tega, kar smo. Ljudje lahko nasprotujejo in kljubujejo našemu dokazovanju, lahko se upirajo našim vabilom, toda življenje nesebične ljubezni je dokaz, ki ga ne morejo zanikati. Dosledno življenje, ki ga označuje Kristusova krotkost, pomeni moč v tem svetu. JZ 112.2

Kristusov nauk je bil izraz globokega prepričanja in izkušnje, in ti, ki se učijo od njega, bodo učitelji po nebeških načelih. Božja beseda, ki jo oznanja človek, kateri je sam posvečen po njej, ima življenjsko moč, ki poslušalce priteguje in jih prepriča, da gre za živo resničnost. Kdor je resnico sprejel z ljubeznijo, bo to razodeval s prepričljivostjo svojega vedenja in z barvo svojega govora. Oznanja to, kar je sam slišal in videl ter otipal o besedi življenja, da bi še drugi lahko imeli občestvo z njim po spoznanju Kristusa. Njegovo pričevanje, ki prihaja z ustnic, ki se jih je dotaknilo živo oglje z oltarja, je resnica za dovzetno srce in posvečuje značaj. JZ 112.3

Kdor si prizadeva drugim prinesti luč, bo tudi sam blagoslo-vljen. »Dež blagoslova bo. Kdor napaja, bo tudi sam napojen.« (Ezk 34,26; Prg 11,25 CHR) Bog bi lahko svoj cilj rešitve grešnikov dosegel brez naše pomoči, ampak da bi lahko razvili značaj, ki je podoben Kristusovemu, moramo sodelovati v njegovem delu. Da bi imeli delež v njegovi radosti radosti videti ljudi rešene po njegovi daritvi moramo imeti delež v njegovem delu za njihovo odrešitev. JZ 112.4

Natanaelovo prvo mogočno, resno in iskreno izražanje vere je zvenelo kakor glasba v Jezusovih ušesih. Zato mu je odgovoril: »Ker sem ti dejal, da sem te videl pod smokvo, veruješ? Videl boš večje reči kakor to.” (Jn 1,50 CHR) Zveličar je z veseljem gledal v prihodnost na svoje delo oznanjanja dobre novice krotkim, obvezovanja strtih src in razglašanja svobode Satanovim jetnikom. Ko je razmišljal o dragocenih blagoslovih, ki jih je prinesel ljudem, je pristavil: »Resnično, resnično vam pravim: Videli boste odprta nebesa in Božje angele stopati gor in dol do Sina človekovega.« (Jn 1,51 CHR) JZ 113.1

Kristus je s tem pravzaprav rekel: »Ob jordanskem obrežju so se odprla nebesa in Sveti Duh je prišel name v podobi goloba. Ta prizor je potrdil, da sem Božji Sin. Če verujete, da sem to, bo vaša vera poživljena. Videli boste, da so nebesa odprta in se nikoli več ne bodo zaprla. Jaz sem jih odprl za vas.« Božji angeli se vzpenjajo in odnašajo Očetu molitve trpečih in zatiranih, in se spuščajo, da bi prinesli človeškim otrokom blagoslov in upanje, pogum, pomoč in življenje. JZ 113.2

Božji angeli stalno potujejo med zemljo in nebesi. Kristusovi čudeži za bolne in trpeče so bili narejeni z Božjo močjo po službi angelov. Vsak blagoslov pride od Boga k nam po Kristusu s službo nebeških poslancev. Ko je naš Zveličar vzel nase človeško naravo, je zedinil svoje koristi s koristmi padlih Adamovih otrok, s svojo božansko naravo pa se je oprijel Božjega prestola. Tako je Kristus posrednik za zvezo ljudi z Bogom in Boga z ljudmi. JZ 113.3