Jezusovo Življenje

13—Zmaga

Temeljno besedilo: Mt 4,5-11; Mr 1,12.13; Lk 4,5-13

»Tedaj ga je Hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: ‘Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.’« (Mt 4,5.6) JZ 97.1

Satan je sedaj menil, da se je z Jezusom spopadel na njegovih tleh. Pretkani sovražnik je sam izgovoril besede, ki so prišle iz Božjih ust. Še vedno se je pojavil kot angel svetlobe in jasno kazal, da pozna Svete spise in razume pomen napisanega. Kakor je Jezus poprej uporabil Božje besede, da bi utemeljil svojo vero, tako jih je Satan sedaj uporabil, da bi podprl svojo prevaro. Trdil je, da je hotel samo preizkusiti Jezusovo zvestobo, in je hvalil njegovo stanovitnost. Ker je Zveličar pokazal zaupanje v Boga, ga je Satan spodbudil k temu, da poda še en dokaz za svojo vero. JZ 97.2

Toda tudi drugo skušnjavo je začel s podtikanjem dvoma. »Če si Božji Sin.« Kristus je bil skušan, da bi se odzval na »če”, toda ni dovolil, da bi podlegel niti najmanjšemu dvomu. Ni hotel ogroziti svojega življenja zato, da bi Satanu podal dokaz. JZ 97.3

Skušnjavec je menil, da ima premoč zaradi Kristusove člove ške narave narave, zato ga je nagovarjal k predrznosti. Čeprav nas Satan lahko napeljuje h grehu, nikogar ne more prisiliti, da greši. JZ 97.4

Jezusu je rekel: »Vrzi se dol,« ker je vedel, da ga sam ne sme po-tisniti dol; Bog bi namreč ukrepal in ga rešil. Prav tako Jezusa ni mogel prisiliti, da se vrže dol. Kristus ni mogel biti premagan, dokler sam ne bi privolil v skušnjavo. Nikakršna zemeljska in peklenska sila ga ni mogla prisiliti k temu, da bi se v najmanjši meri oddaljil od volje svojega Očeta. JZ 97.5

Skušnjavec nas nikoli ne more prisiliti narediti kaj slabega. Ne more nadzorovati človekovega uma, če se sam ne izroči njegovemu nadzoru. Preden lahko zavlada nad nami, mora v to privoliti naša volja, naša vera pa se mora prenehati zanašati na Kristusa. Z vsako grešno željo, ki jo gojimo, mu dajemo oporišče. Kadar koli ne dosegamo božanskega merila, odpremo skušnjavcu vrata, skozi katera lahko vstopi, da bi nas skušal in uničil. Vsak naš poraz ali neuspeh mu dajeta priložnost za sramotenje Kristusa. JZ 98.1

Ko je Satan navedel obljubo: »Svojim angelom bo zate zapo-vedoval, in: Na rokah te bodo nosili,” je izpustil besede: »Naj te varujejo na vseh tvojih poteh,« (Ps 91,11) namreč na vseh poteh, ki jih je določil Bog. Jezus ni hotel stopiti s poti poslušnosti. Medtem ko je pokazal popolno zaupanje v svojega Očeta, se ni hotel sam na lastno pest spraviti v položaj, ki bi izsilil Očetovo ukrepanje, da bi ga rešil. Ni hotel prisiliti Previdnosti, da bi mu priskočila na pomoč, s tem namreč ne bi dal ljudem zgleda zaupanja in pokornosti. JZ 98.2

Jezus je Satanu odvrnil: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga.” (Mt 4,7) Te besede je nekoč Mojzes izgovoril Izraelcem, ko so v puščavi trpeli žejo in zahtevali, naj jim da vode, in pri tem kričali: »Ali je Gospod med nami ali ne?” (2 Mz 17,7) Bog je čudežno skrbel zanje; vendar so v težavah dvomili o njem in zahtevali dokaz, da je Gospod med njimi. V svoji neveri so ga hoteli preizkusiti. Satan je nagovarjal Kristusa, da bi naredil enako. Bog je že izpričal, da je Jezus njegov Sin; zahtevati še en dokaz, da je Božji Sin, bi pomenilo preizkušati Božjo besedo preizkušati njega samega. To velja tudi tedaj, kadar molimo za kaj, česar Bog ni obljubil. To bi pokazalo nezaupanje; dejansko pa bi pomenilo preizkušati ali skušati Boga. Nikoli ne smemo Boga prositi zato, da bi preizkušali, ali bo izpolnil svojo besedo, ampak zato, ker jo bo izpolnil, ne zato, da bi preizkušali, ali nas ljubi, ampak zato, ker nas ljubi. »Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji; kajti kdor se bliža Bogu, mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo.” (Heb 11,6 CHR) JZ 98.3

Toda vera nima nič skupnega z domnevo. Samo kdor ima pra-vo vero, je varen pred domnevo. Domneva je Satanov ponaredek vere. Vera se oklepa Božjih obljub in obrodi sadove poslušnosti. Tudi domneva se sklicuje na obljube, toda uporablja jih za opra-vičevanje prestopka, kakor dela Satan. Vera bi spodbudila naše prastarše k zaupanju v Božjo ljubezen in k poslušnosti njegovim zapovedim. Domneva pa jih je zapeljala, da so prekršili njegov zakon in pri tem menili, da jim bo njegova velika ljubezen priza-nesla posledice greha. Vera ne zahteva pravic do nebeške naklo-njenosti, ne da bi izpolnila pogoje, pod katerimi se daje milost. Pristna vera temelji na svetopisemskih obljubah in predpisih. JZ 99.1

Če Satanu ne uspe v nas spodbuditi nezaupanja, mnogokrat doseže cilj s tem, da nas napelje k domnevi. Če nas lahko pripravi do tega, da se po nepotrebnem izpostavimo skušnjavi, ve, da bo zmaga njegova. Bog bo obvaroval vse, ki hodijo po poti poslušno-sti, kdor pa zavije z nje, se podaja na Satanovo področje. Tam pa bomo zanesljivo padli. Zveličar nam je naročil: »Bedite in molite, da ne pridete v skušnjavo.« (Mr 14,38) Premišljevanje in molitev nas bosta obvarovala, da se ne bomo na svojo pest podali na pot nevarnosti; tako se bomo izognili mnogim porazom. JZ 99.2

Vendar ne smemo izgubiti poguma, kadar nas doleti skušnjava. Kadar se znajdemo v težavnih razmerah, mnogokrat začnemo dvomiti, ali nas vodi Božji Duh. Toda ravno Sveti Duh je odpeljal Jezusa v puščavo, da bi ga Satan skušal. Kadar nas Bog pripelje v skušnjavo, želi uresničiti določen načrt za našo blaginjo. Jezus ni zlorabil Božjih obljub s tem, da bi se na lastno pest podal v skušnjavo, niti se ni vdal malodušju, kadar ga je doletela. Tudi mi tega ne smemo narediti. »Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušam čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.” (1 Kor 10,13) On pravi: »Daruj Bogu hvalno daritev, izpolni Najvišjemu svoje zaobljube. Potem me kliči na dan stiske, rešil te bom in me boš častil.” (Ps 50, 14.15) JZ 99.3

Jezus je iz druge skušnjave izšel kot zmagovalec, nato pa je Sa-tan pokazal svoj pravi značaj. Toda ni se pojavil kot strašna pošast s kremplji na nogah in netopirjevimi krili. Kljub svojemu padcu je mogočen angel. Sedaj je odkrito priznal, da je vodja upora in bog tega sveta. JZ 99.4

Ko je Jezusa postavil na visoko goro, je uredil, da so se pred njim slikovito zvrstila vsa kraljestva sveta v vsej svoji slavi. Sonce je obsevalo s templji in marmornatimi palačami okrašena mesta, rodovitne njive in grozdja polne vinograde. Sledovi zla so bili prikriti. Jezusove oči, ki so še malo prej opazovale otožnost in puščobo, so se zdaj razgledale po prizorih nedosegljive lepote in blaginje. Potem se je zaslišal skušnjavčev glas: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti izročena je meni in jo dam, komur hočem. Če torej padeš predme in se mi pokloniš, bo vse tvoje.« (Lk 4,6.7 EKU) JZ 100.1

Kristusovo poslanstvo se je lahko uresničilo samo s trpljenjem. Čakalo ga je življenje žalosti, nadloge in boja ter sramotna smrt. Moral je nositi grehe vsega sveta in zdržati ločitev od ljubezni svojega Očeta. Sedaj se je bil skušnjavec pripravljen odpovedati oblasti, ki si jo je nasilno prilastil. Kristus bi se lahko izognil strašni prihodnosti, če bi priznal Satanovo vrhovno oblast. Ampak narediti to bi pomenilo odreči se zmagi v velikem boju. Satan se je v nebesih pregrešil prav s tem, da se je poskušal dvigniti nad Božjega Sina. Če bi sedaj zmagal, bi to pomenilo zmago upora. JZ 100.2

Ko je Satan povedal Kristusu, da sta kraljestvo in slava sveta izročena njemu in ju lahko da, komur hoče, je povedal le delno resnico, in sicer zato, da bi služila njegovemu goljufivemu namenu. Satan je to kraljestvo odvzel Adamu, toda Adam je bil Stvarnikov namestnik. Ni bil neodvisen vladar. Zemlja je Božja, On pa je vse izročil svojemu Sinu. Adam bi moral vladati kot Kristusov podložnik. Ko pa je svojo oblast izročil v Satanove roke, je Kristus še vedno ostal zakoniti Kralj. Zato je Gospod rekel kralju Nebukad nezarju: »Najvišji ima oblast nad človeškim kraljestvom; in komur hoče, ga daje, pa tudi najnižjega izmed ljudi postavi nadenj.” (Dan 4,14) Satan lahko uporablja svojo ugrabljeno oblast samo toliko, kolikor mu Bog dopušča. JZ 100.3

Ko je skušnjavec ponudil Kristusu kraljestvo in slavo sveta, je predlagal, da bi Kristus izročil dejansko kraljevanje nad svetom in vladal podrejen Satanu. To je bilo prav takšno kraljestvo, kakršnega so se nadejali Judje. Želeli so si kraljestvo tega sveta. Če bi Kristus privolil in jim dal takšno kraljestvo, bi ga z veseljem sprejeli. Toda nad tem je počivalo prekletstvo greha z vsem svojim gorjem. Kristus je skušnjavcu dejal: »Poberi se, Satan! Kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi.« (Mt 4,10) JZ 100.4

Ta, ki se je uprl v nebesih, je Kristusu ponudil kraljestvo tega sveta, da bi s tem kupil njegovo naklonjenost načelom zla. Toda Kristus se ni dal podkupiti. Prišel je ustanovit kraljestvo pravičnosti in tega cilja ni bil pripravljen opustiti. Satan se približuje ljudem z enakimi skušnjavami in ima pri tem večji uspeh kakor pri Kristusu. Ljudem ponuja kraljestvo tega sveta pod pogojem, da priznajo njegovo vrhovno oblast. Od njih zahteva, da žrtvujejo poštenost, se ne menijo za vest in popuščajo sebičnosti. Kristus zahteva, naj najprej iščejo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost; Satan pa hodi ob njih in jim pravi: »Ne glede na to, kaj je res o večnem življenju, morate služiti meni, če želite imeti uspeh na tem svetu. Vaša sreča je v mojih rokah. Lahko vam zagotovim bogastvo, zadovoljstvo, čast in srečo. Poslušajte moj nasvet. Ne dovolite, da vas zapeljejo čudaški nazori o poštenosti ali požrtvovalnosti. Jaz vam bom utiral pot.« Tako so množice zapeljane. Pripravljene so služiti svojemu jazu, Satan pa se veseli. Medtem ko jih privablja z upanjem na posvetno oblast, si pridobi oblast nad dušo. Toda ponuja jim nekaj, kar mu sploh ne pripada in kar mu bo kmalu odvzeto. Za povračilo jih ogoljufa za njihovo pravico do dediščine Božjih otrok. JZ 101.1

Satan je spodbijal, da je Jezus Božji Sin. Ko je bil hitro odslovljen, je dobil dokaz, ki mu ni mogel oporekati. Božanstvo je zažarelo skozi trpečo človeško naravo. Satan se ni mogel upirati ukazu. Spačen zaradi ponižanja in jeze je bil prisiljen zapustiti Odrešenika sveta. Kristusova zmaga je bila prav tako popolna, kakor je bil popoln Adamov poraz. JZ 101.2

Tako se tudi mi lahko upremo skušnjavi in prisilimo Satana, da odide od nas. Jezus je izbojeval zmago s svojo vdanostjo in zaupanjem v Boga. Po apostolu nam je rečeno: »Podložni torej bodite Bogu. Uprite pa se Hudiču in bežal bo od vas. Približajte se Bogu, in približa se vam.« (Jak 4,7.8 CHR) Sami se ne moremo osvoboditi skušnjavčeve moči. Satan je premagal premagal človeštvo, in če se poskušamo upreti s svojo močjo, bomo postali plen njegovih pasti. Toda »Gospodovo ime je močan stolp: pravični priteče tja in je na varnem”. (Prg 18,10 CHR) Satan trepeta in beži pred najslabotnejšim človekom, ki si poišče zavetje v tem mogočnem imenu. JZ 101.3

Po sovražnikovem umiku je Jezus smrtno bled in izčrpan padel na tla. Nebeški angeli so opazovali boj in videli, kako je moral njihov ljubljeni Poveljnik zdržati to neizrekljivo trpljenje, da bi utrl pot za našo rešitev. Zdržal je težji preizkus, kakor ga bomo kdaj poklicani zdržati mi. Ko je Božji Sin ležal kakor mrtev, so pristopili angeli in mu stregli. Okrepili so ga s hrano ter poživili s sporočilom ljubezni njegovega Očeta in z zagotovilom, da vsa nebesa proslavljajo njegovo zmago. Ko se je okrepčal, se je podal dokončat začeto nalogo. Njegovo veliko srce, ki sočustvuje s človekom, ni počivalo, vse dokler sovražnik ni bil premagan in naš padli rod odkupljen. JZ 102.1

Vse dokler odrešeni ne bodo stali z Odrešenikom pred Božjim prestolom, ne bodo mogli dojeti cene za svojo odrešitev. Potem ko se nam bo prikazala veličastnost večnega doma, se bomo spomnili, da je Jezus vse to zapustil zaradi nas, da ni le postal izgnanec iz nebeških dvorov, temveč je zaradi nas tudi tvegal polom in večno izgubo. Tedaj bomo položili svoje krone pred njegove noge in zapeli pesem: »Vredno je Jagnje, ki je bilo žrtvovano, da prejme oblast in bogastvo in modrost in moč in čast in slavo in hvalo!« (Raz 5,12 EKU) JZ 102.2