Jezusovo Življenje

12—Skušanje

Temeljno besedilo: Mt 4,1-11; Mr 1,12.13; Lk 4,1-13

»Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi.« (Lk 4,1) Besede v Markovem evangeliju so še pomenljivejše: »Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in Satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.« (Mr 1,12.13) »Tiste dni ni nič jedel.« (Lk 4,2) JZ 87.1

Jezus se je znašel v puščavi, da bi bil skušan, tako da ga je tja odpeljal Božji Duh. Sam se ni izpostavljal skušnjavi. V puščavo je šel zato, da bi na samem razmišljal o svojem poslanstvu in nalogi. S postom in molitvijo se je hotel okrepiti za okrvavljeno pot, ki jo je moral prehoditi. Satan pa je vedel, da je Zveličar odšel v puščavo. To je imel za najboljši čas, da se mu je približal. JZ 87.2

V boju med Knezom luči in vladarjem kraljestva teme so bile položene na kocko usodne zadeve. Potem ko je Satan človeka zapeljal v greh, je zemljo razglasil za svojo lastnino in se imenoval za kneza tega sveta. Ko je praočeta in pramater človeštva prilagodil svoji naravi, je nameraval tukaj ustanoviti svoje kraljestvo. Trdil je, da so si ga ljudje izbrali za svojega vladarja. S svojim nadzorom nad ljudmi je vladal temu svetu. Kristus je prišel spodbit to Satanovo trditev. Kot Sin človekov bo zvest Bogu. Tako bo dokazal, da Satan ni pridobil popolne oblasti nad človeškim rodom in da si nezakonito lasti pravico do sveta. Njegove oblasti je lahko osvobojen vsak, ki si to želi. Oblast, ki jo je Adam izgubil zaradi greha, bo povrnjena. JZ 87.3

Odkar je bilo kači v edenskem vrtu rečeno: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom,« (1 Mz 3,15) je Satan vedel, da nima neomejene oblasti nad svetom. V ljudeh se je čutilo delovanje moči, ki se je upirala njegovi oblasti. Z izrednim zanimanjem je opazoval daritve, ki so jih darovali Adam in njegovi sinovi. V teh obredih je jasno prepoznal simbol zveze med zemljo in nebesi. Zato je sklenil, da se bo vmešal v to zvezo. Nepravilno je predstavljal Boga in napačno razlagal obrede, ki so kazali na Zveličarja. Ljudje so bili zapeljani, da so se Boga bali kot nekoga, ki uživa v njihovem uničenju. Daritve, ki bi morale razodevati Božjo ljubezen, so bile darovane za pomiritev njegove jeze. Satan je podžigal grešne strasti v ljudeh, da bi utrdil svojo oblast nad njimi. Ko je bila dana pisana Božja beseda, je proučeval prerokovanja o Zveličarjevem prihodu. Iz roda v rod si je prizadeval oslepiti ljudi za ta prerokovanja, da bi lahko zavrgli Kristusa ob njegovem prihodu. JZ 87.4

Satan je ob Jezusovem rojstvu vedel, da je prišel On, ki ima božansko nalogo spodbiti njegovo oblast. Trepetal je ob angelovem sporočilu, ki je potrjevalo veljavo novorojenega Kralja. Dobro mu je bilo znano, kakšen položaj je imel Kristus v nebesih kot Očetov ljubljenec. Prihod Božjega Sina na svet kot človeka ga je navdal z osuplostjo in zaskrbljenostjo. Ni mogel dognati skrivnosti te velike daritve. Njegovo sebično srce ni moglo razumeti takšne ljubezni do zapeljanega rodu. Ljudje so zelo nejasno dojemali nebeško slavo in mir ter veselje občestva z Bogom, toda Luciferju, zaslanjajočemu kerubu, je bilo to dobro znano. Odkar je izgubil nebesa, se je odločil maščevati, tako da bo zapeljal še druge, da se mu pridružijo v njegovem padcu. To bo dosegel, če jih bo napeljal, da podcenjujejo nebeške stvari, svoje srce pa usmerijo na zemeljske reči. JZ 88.1

Poveljnik nebes ni neovirano pridobival srca ljudi za svoje kraljestvo. Od časa njegovega rojstva v Betlehemu ga je hudobni stalno napadal. V Kristusu je bila razodeta Božja podoba, zato je bilo na Satanovih posvetih sklenjeno, da ga morajo premagati. Nobeno človeško bitje ni prišlo na svet in ušlo sleparjevi sili. Sile zarote zla so se razpostavile ob njegovi stezi, da bi se bojevale proti njemu in ga po možnosti premagale. JZ 88.2

Pri Zveličarjevem krstu je bil Satan med pričami. Videl je, kako je Božja slava obdala Božjega Sina. Slišal je Jahvejev glas, ki je potrdil Jezusovo božanstvo. Po Adamovem grehu je človeštvo pretrgalo neposredno zvezo z Bogom; zvezo med nebesi in zemljo pa je vzdrževal Kristus. Toda sedaj, ko je Jezus prišel »v podobi grešnega mesa”, (Rim 8,3) je spregovoril sam Oče. Prej je govoril z ljudmi po Kristusu, sedaj pa je vzdrževal zvezo z njimi v Kristusu. Satan je upal, da bo Božji gnus do zla za večno ločil nebesa in zemljo. Sedaj pa se je izkazalo, da je zveza med Bogom in človekom obnovljena. JZ 89.1

Satan je dojel, da mora zmagati ali pa biti premagan. Sporne točke boja so bile preveč pomembne, da bi ga zaupal angelom, ki so se mu pridružili. Sam mora voditi vojno. Vse odpadniške sile so se razvrstile proti Božjemu Sinu. Kristus je postal tarča vsega peklenskega orožja. JZ 89.2

Mnogi menijo, da ta boj med Kristusom in Satanom nima posebnega pomena za njihovo življenje in se ne zanimajo zanj. Vendar se ponavlja v srcu vsakega človeka. Nihče ne zapusti vrst zla, da bi služil Bogu, ne da bi bil izpostavljen Satanovim napadom. Skušnjave, ki jih je Kristus premagal, so bile enake tistim, za katere menimo, da jih je tako težko premagati. Nanj so pritiskale toliko bolj, kolikor je njegov značaj bolj vzvišen od našega. S strašnim bremenom grehov sveta na sebi se je Kristus uprl skušnjavi teka, ljubezni do sveta in ljubezni do razkazovanja, ki vodi k ošabnosti. Te skušnjave so premagale Adama in Evo ter tako z lahkoto premagajo tudi nas. JZ 89.3

Satan je pokazal na Adamov greh kot dokaz, da je Božji zakon nepravičen in ga ni mogoče izpolnjevati. Kristus je moral v naši človeški naravi popraviti Adamovo napako. Toda ko je Adama na-padel skušnjavec, še ni nosil nobene posledice greha. Imel je moč popolne kreposti ter mogočen um in telo. Živel je sredi prekrasnega Edenskega vrta in užival vsakdanje občestvo z nebeškimi bitji. Jezus pa je v popolnoma drugačnih okoliščinah odšel v puščavo, da bi se spopadel s Satanom. Že štiri tisoč let so upadale telesne in umske moči ter moralno dostojanstvo človeškega rodu; Kristus pa je vzel nase slabosti izrojenega človeštva. Samo tako je lahko rešil ljudi iz najglobljega ponižanja. JZ 89.4

Mnogi trdijo, da Kristus ni mogel podleči skušnjavi. Ampak tedaj se ne bi mogel postaviti v Adamov položaj; ne bi mogel izbojevati zmage, ki je Adam ni mogel doseči. Če bi v katerem koli smislu imeli težji boj od Kristusa, potem nam On ne bi mogel pomagati. Toda naš Zveličar je sprejel človeško naravo z vsem, čemur je izpostavljena. Privzel je človeško naravo z možnostjo, da bi v skušnjavi podlegel. Ne moremo biti izpostavljeni ničemur, česar On ni zdržal. JZ 90.1

Pri Kristusu kakor tudi pri svetem paru v raju je bil tek področje prve velike skušnjave. Ravno tam, kjer se je začel padec, se je moralo začeti delo našega odrešenja. Kakor je Adam padel v greh zaradi zadovoljevanja teka, tako je moral Kristus zmagati z odpovedjo teku. »In ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, postane potem lačen. Pa pristopi k njemu skušnjavec in reče: ‘Če si Božji Sin, reci, naj to kamenje postane kruh.’ On pa odgovori in reče: ‘Pisano je: Človek ne bo živel ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust.’” (Mt 4,2-4 CHR) JZ 90.2

Od Adamovega do Kristusovega časa je popuščanje svojim že-ljam tako okrepilo moč teka in strasti, da so dosegle skoraj neome-jeno oblast. Človek je postal tako moralno ponižan in okužen, da sam ni mogel zmagati. Kristus je namesto človeka zmagal tako, da je zdržal najtežjo preizkušnjo. Zaradi nas je pokazal samoobvlado-vanje, ki je močnejše od lakote ali smrti. Ta prva zmaga je zajemala še druga sporna vprašanja, ki so del vseh naših bojev s silami teme. JZ 90.3

Ko je Jezus prišel v puščavo, ga je obdajala Očetova slava. Občestvo z Bogom ga je tako prevzelo, da se je dvignil nad človeške slabosti. Slava ga je zapustila in bil je prepuščen boju s skušnjavo. Niti trenutek mu ni dala miru. Njegova človeška narava se je zgrozila pred bojem, ki ga je čakal. Štirideset dni se je postil in molil. Ker je zaradi lakote oslabel in shujšal ter se izčrpal in ga je izželo hudo duhovno trpljenje, »je bil njegov obraz ... nečloveško iznakažen”. (Iz 52,14) Zdaj se je Satanu ponudila priložnost. Menil je, da bo lahko zdaj premagal Kristusa. JZ 90.4

K Zveličarju je kot odgovor na njegove molitve pristopil nekdo v podobi nebeškega angela. Trdil je, da mu je Bog naročil, naj mu oznani konec posta. Kakor je Bog poslal angela ustavit Abrahamovo roko, da ne bi daroval Izaka, tako je Oče, ker je zadovoljen s Kristusovo pripravljenostjo, da stopi na okrvavljeno pot, poslal an-gela, da bi ga rešil; to sporočilo je bilo povedano Jezusu. Zveličar je oslabel zaradi lakote in je silno hrepenel po hrani, ko je k njemu nenadoma prišel Satan. Skušnjavec je pokazal na kruhu podobne kamne, razmetane po puščavi, in rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.” (Mt 4,3) JZ 90.5

Čeprav se je pojavil kot angel luči, so te prve besede izdale njegov značaj. »Če si Božji Sin.« Gre za nakazovanje dvoma. Če bi bil Jezus naredil, kar je predlagal Satan, bi to pomenilo sprejetje dvoma. Skušnjavec je poskušal premagati Kristusa z istimi sredstvi, ki so bila v začetku tako uspešna pri ljudeh. Kako zvito se je Satan približal Evi v Raju! »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti od nobenega drevesa v vrtu?” (1 Mz 3,1) Do tod so bile skušnjavčeve besede resnične, toda način, kako jih je izgovoril, je izražal zgražajoče zaničevanje Božjih besed. Šlo je za prikrito zanikanje in dvom o Božji resnicoljubnosti. Satan si je prizadeval v Evi vcepiti misel, da Bog ne bo naredil tega, kar je rekel, in da je prikrajšanje tako lepih sadežev v nasprotju z njegovo ljubeznijo in usmiljenjem do ljudi. Tudi sedaj je skušnjavec poskušal navdati Kristusa s svojimi nazori. »Če si Božji Sin.« Te strupene besede so prizadele njegov um. Barva njegovega glasu je izražala skrajno nevero. Ali bi Bog tako ravnal s svojim Sinom? Ali bi ga pustil v puščavi med divjimi zvermi brez hrane, družbe in tolažbe? Namignil je, da Bog nikoli ni nameraval, da bi bil njegov Sin v takšnem stanju. »Če si Božji Sin,« pokaži svojo moč tako, da se boš rešil lakote. Ukaži, naj ti kamni postanejo kruh. JZ 91.1

V Satanovih ušesih so še odmevale besede iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17) Toda odločil se je prisiliti Kristusa k dvomu o tem pričevanju. Božje besede so bile Kristusu jamstvo njegovega božanskega poslanstva. Prišel je živet kot človek med ljudi, te besede pa so razodele njegovo zvezo z nebesi. Satanov cilj je bil v njem izzvati dvom o teh besedah. Vedel je, da bi zmagal v velikem boju, če bi mu uspelo omajati Kristusovo zaupanje v Boga. Lahko bi premagal Jezusa. Upal je, da bo zaradi malodušnosti in skrajne lakote izgubil zaupanje v svojega Očeta in naredil čudež zase. Če bi Jezus to naredil, bi bil načrt zveličanja uničen. JZ 91.2

Ko sta se Satan in Božji Sin prvič srečala kot nasprotnika, je bil Kristus poveljnik nebeških čet; Satan, vodja upora v nebesih, pa je bil vržen ven. Sedaj je kazalo, da je njuno stanje obrnjeno, zato je Satan hotel čim bolje izkoristiti svojo dozdevno prednost. Rekel je, da je bil eden najmogočnejših angelov pregnan iz nebes. Jezusovo stanje pa je kazalo, da je On ta padli angel, pozabljen od Boga in zapuščen od ljudi. Božansko bitje lahko podpre svoje trditve s čudežem. »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.” (Mt 4,3) Takšno dejanje ustvarjalne moči, je poudaril skušnjavec, bi bilo neovrgljiv dokaz o božanski naravi. To bi končalo spor. JZ 92.1

Za Jezusa je bila muka molče poslušati vrhovnega zapeljivca. Toda Božjemu Sinu ni bilo treba Satanu dokazovati svojega božanstva ali pojasnjevati vzroka za svoje ponižanje. Z izpolnjevanjem upornikovih zahtev se nič ne bi doseglo niti za blaginjo ljudi niti v slavo Bogu. Če bi Kristus privolil v sovražnikov predlog, bi Satan zopet lahko rekel: »Daj mi znamenje, da bi lahko veroval, da si Božji Sin.« Dokaz ne bi mogel zlomiti moči upora v njegovem srcu. Kristus tudi ni smel uporabiti svoje božanske moči sebi v prid. Prišel je, da bi preizkušnje zdržal, kakor jih moramo tudi mi, in nam zapustil zgled vere in pokornosti. Ne zdaj ne pozneje v svojem zemeljskem življenju ni naredil čudeža sebi v prid. Njegova čudovita dela so bila narejena za blagor drugih. Čeprav je Jezus od samega začetka prepoznal Satana, se ni pustil izzvati, da bi se spustil z njim v boj. Okrepčal ga je spomin na glas iz nebes, zato je počival v Očetovi ljubezni. S skušnjavo se sploh ni hotel pogajati. JZ 92.2

Jezus se je Satanu uprl z besedami iz Svetega pisma: »Pisano je.” (Mt 4,4) Božja beseda je bila orožje njegovega bojevanja v vseh skušnjavah. Satan je od Kristusa zahteval čudež kot znamenje njegovega božanstva. Trdno zaupanje v »tako pravi Gospod« pa je večje od vseh čudežev; tega znamenja ni mogoče spodbiti. Ker se je Kristus držal tega stališča, skušnjavec ni mogel doseči prednosti. JZ 92.3

Kristus je bil izpostavljen najhujšim skušnjavam med največjo slabotnostjo. Zato je Satan mislil, da bo zmagal. S to preračunlji-vostjo je premagal ljudi. Ko so odpovedale moči, volja oslabela in se je vera prenehala opirati na Boga, so bili premagani tisti, ki so se dolgo in pogumno bojevali za pravičnost. Mojzes je bil utrujen zaradi štiridesetletnega potovanja z Izraelom, ko se njegova vera za trenutek ni opirala na brezmejno moč. Spodletelo mu je na sami meji Obljubljene dežele. Tako se je zgodilo tudi Eliju, ki je neustrašno stal pred kraljem Ahabom in se soočil z vsem izrael-skim narodom na čelu s štiristo petdesetimi Baalovimi preroki. Po tistem strašnem dnevu na Karmelu, ko so bili lažni preroki pomorjeni in je narod razglasil svojo vdanost Bogu, je Elija zbežal pred grožnjami malikovalske kraljice Jezabele, da bi si rešil življenje. Tako si je Satan vedno pridobival prednost zaradi človeških slabosti. Še vedno dela na enak način. Kadar se nad kom zgrnejo oblaki, kadar je zbegan zaradi razmer, kadar obuboža ali se znajde v stiski, je Satan takoj ob njem, da bi ga skušal in nadlegoval. Napada slabe točke našega značaja. Poskuša omajati naše zaupanje v Boga, ki dopušča, da se dogajajo takšne stvari. Smo v skušnjavi, da ne zaupamo v Boga in dvomimo o njegovi ljubezni. Mnogokrat se nam skušnjavec približa, kakor se je tudi Kristusu, in nam prikazuje naše slabosti in pomanjkljivosti. Upa, da nam bo vzel pogum in uničil naše zanašanje na Boga. Potem je prepričan, da je plen njegov. Če bi se mu postavili po robu, kakor je to naredil Jezus, bi se izognili marsikateremu porazu. Ko se pogajamo s svojim sovražnikom, mu dajemo prednost. JZ 93.1

Ko je Kristus povedal skušnjavcu: »Človek ne bo živel ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust«, (Mt 4,4 CHR) je ponovil besede, ki jih je več kakor štirinajst stoletij poprej izgovoril Izraelu: »Spominjaj se vse poti, po kateri te je Gospod, tvoj Bog, teh štirideset let vodil po puščavi. ... Poniževal te je in te stradal, pa te hranil z mano, ki je nisi poznal in je niso poznali tvoji očetje; pokazati ti je hotel, da človek ne živi od samega kruha, kajti človek živi od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust.” JZ 93.2

(5 Mz 8,2.3) Ko je v puščavi zmanjkalo hrane, je Bog poslal mano iz nebes; dajal jim jo je stalno in v zadostni količini. Ta preskrba z živežem bi jih morala poučiti, da jih On ne bo pozabil, dokler bodo zaupali vanj in hodili po njegovih poteh. Sedaj je Zveličar uresničil nauk, ki ga je dal Izraelu. Po Božji besedi so izraelske množice dobile pomoč in po isti besedi jo je dobil tudi Jezus. Čakal je na Boga, ki mu bo ob svojem času prinesel olajšanje. V puščavi se je znašel zaradi poslušnosti Bogu, zato si ni hotel priskrbeti hrane z ravnanjem po Satanovih predlogih. Vpričo vsega vesolja je dokazal, da je manjša nesreča trpeti, kar koli nas lahko doleti, kakor pa se kolikor koli oddaljiti od Božje volje. JZ 93.3

»Človek ne bo živel ob samem kruhu, temveč od vsake besede, ki izhaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4 CHR) Kristusov sledilec se pogosto znajde v razmerah, v katerih ne more hkrati služiti Bogu in nadaljevati svojih posvetnih opravil. Morda se tedaj zdi, da bo zaradi poslušnosti kateri jasni Božji zahtevi ostal brez sredstev za življenje. Satan ga bo poskušal prepričati, da mora žrtvovati katero od prepričanj svoje vesti. Vendar je Božja beseda edina stvar na svetu, na katero se lahko zanesemo. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.” (Mt 6,33) Celo v tem življenju ni za naše dobro, če se odvrnemo od volje nebeškega Očeta. Če doživimo moč njegove besede, ne bomo sprejeli Satanovih predlogov, da bi si zagotovili hrano ali rešili življenje. Naše edino vprašanje bo: Kaj Bog zahteva? Kaj nam obljublja? Ko bomo to poznali, bomo ubogali zahtevo in zaupali v obljubo. JZ 94.1

V zadnjem velikem spopadu s Satanom bodo Bogu zvesti ljudje doživeli, da jim bo prikrajšana sleherna zemeljska pomoč. Ker ne bodo hoteli prestopati Božjega zakona, da bi bili poslušni zemeljskim oblastem, jim bo onemogočeno kupovati ali prodajati. Končno bo izdan ukaz, da jih pomorijo. (Raz 13,11-17) Toda poslušnim je dana obljuba: »Ta bo prebival na višavi, skalnati gradovi so njegovo pribežališče, kruh mu je pripravljen, voda mu ne usahne.” (Iz 33,16 EKU) Božji otroci bodo živeli od te obljube. Ko bo svet prizadela lakota, bodo Božji otroci nasičeni. »Ne bodo osramočeni ob hudem času in v dnevih lakote bodo nasičeni.” (Ps 37,19 CHR) Ta čas nadloge je napovedal prerok Habakuk, njegove besede pa izražajo vero cerkve: »Smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine. Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu moje rešitve.« (Hab 3,17.18) JZ 94.2

Od vseh naukov, ki se jih moramo naučiti iz prve velike skušnjave našega Gospoda, je največji nadzorovanje teka in poželenj. V vseh časih so imele skušnjave, ki privlačijo meseno naravo, naj-večji uspeh v popačenju in ponižanju človeškega rodu. Satan si prizadeva z nezmernostjo uničiti umske in moralne moči, ki jih je Bog dal človeku kot najdragocenejši dar. Tako človek postane ne-zmožen ceniti stvari, ki imajo večno vrednost. Z zadovoljevanjem mesenih poželenj poskuša Satan iz človeške duše izbrisati vsako sled Božje podobe. JZ 95.1

Neobrzdano uživanje, ki povzroča bolezni in izrojenost, kakr-šno je vladalo ob prvem Kristusovem prihodu, bo spet vladalo v še hujši obliki pred njegovim drugim prihodom. Kristus je napovedal, da bo stanje na svetu takšno, kakršno je bilo pred potopom in v Sodomi in Gomori. Vsi srčni naklepi bodo vedno samo pregrešni. Danes živimo na samem pragu tega hudega časa, zato bi se morali naučiti velikega nauka iz Zveličarjevega posta. Samo po nepopisnih mukah, ki jih je pretrpel Kristus, lahko ocenimo grešnost neobrzdanega uživanja. Njegov zgled nam razodeva, da lahko imamo upanje na večno življenje le tedaj, če svoja poželenja in strasti podredimo Božji volji. JZ 95.2

S svojo močjo se ne moremo upreti hrupnim zahtevam svoje padle narave. Satan jih bo uporabil, da bi nas po njih skušal. Kri-stus je vedel, da se bo sovražnik približal vsakemu človeku, da bi izkoristil njegove prirojene slabosti in s svojimi potuhnjenimi podtikanji ulovil v past vse, katerih upanje ne počiva v Bogu. JZ 95.3

Naš Gospod je prehodil pot, po kateri moramo iti, in nam je tako pripravil pot za zmago. Ni njegova volja, da bi se v spopadu s Satanom znašli v slabšem položaju. Ne želi, da bi nas napadi kače prestrašili ali nam vzeli pogum. »Pogumni bodite,” je dejal, »jaz sem svet premagal.” (Jn 16,33) JZ 95.4

Kdor se mora bojevati proti moči teka, naj gleda na Zveličarja v puščavi skušnjave. Naj ga opazuje, kako trpi smrtne muke na križu, ko je vzkliknil: »Žejen sem.« (Jn 19,28) On je zdržal vse, kar lahko doleti nas. Njegova zmaga je naša. JZ 95.5

Jezus se je opiral na modrost in moč nebeškega Očeta. Dejal je: »Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti, ... saj sem vedel, da ne bom osramočen. Glej, Gospod Bog mi pomaga.” (Iz 50,7.9) Kaže nam na svoj zgled z besedami: »Kdo izmed vas se boji Gospoda? ... Kdor hodi v temi in nima luči, naj zaupa v Gospodovo ime, naj se opira na svojega Boga.” (Iz 50,10) JZ 96.1

Jezus je rekel: »Vladar tega sveta prihaja. Meni sicer ne more nič.« (Jn 14,30) V njem ni bilo nič, kar bi se odzivalo na Satanovo pretkanost. Ni popustil grehu. Niti z eno mislijo se ni vdal skušnjavi. Tako je lahko tudi z nami. Kristusova človeška narava je bila združena z božansko; Sveti Duh, ki je prebival v njem, ga je oborožil za boj. Prišel je zato, da bi postali »deležni Božje narave«. (2 Pt 1,4 EKU) Dokler smo po veri povezani z njim, greh nad nami nima oblasti. Bog drži našo roko vere in jo vodi, da se trdno oprimemo Kristusovega božanstva in lahko dosežemo popoln značaj. JZ 96.2

Kristus nam je pokazal, kako lahko to dosežemo. S čim je zmagal v boju s Satanom? Z Božjo besedo. Samo z njo se je lahko uprl skušnjavi. Rekel je: »Pisano je.” (Mt 4,4) Tudi nam je Bog »dal dragocene in največje obljube, da bi ... po njih ubežali pogubnemu poželenju na svetu ter postali deležni Božje narave«. (2 Pt 1,4 EKU) Vsaka obljuba v Božji besedi velja tudi nam. Živeli naj bi »od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust”. (Mt 4,4) Kadar smo skušani, ne glejmo na okoliščine ali na svoje slabosti, temveč na moč Besede. Vsa njena moč je naša. »Tvoj izrek hranim v svojem srcu, da ne bi grešil zoper tebe. Po besedi tvojih ustnic sem se varoval nasilnikovih poti.” (Ps 119,11; 17,4) JZ 96.3