Jezusovo Življenje

86—Pojdite učit vse narode

Temeljno besedilo: Mt 28,16-20

Kristus je stal le korak od svojega nebeškega prestola, ko je učencem naročil: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode. Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!« (Mt 28,18.19 EKU; Mr 16,15) Večkrat je te besede ponovil učencem, da bi lahko dojeli njihov pomen. Nebeška luč je morala jasno in močno svetiti vsem Zemljanom, imenitnim in preprostim, bogatim in revnim. Učenci so morali sodelovati z Odrešenikom pri delu reševanja sveta. JZ 717.1

Naročilo je bilo dano dvanajsterim, ko se je Kristus sešel z njimi v gornji sobi, sedaj pa je moralo biti podano večjemu številu. Vsi verniki, ki so jih lahko poklicali, so se zbrali na nekem griču v Galileji. Sam Kristus je pred smrtjo določil čas in kraj tega srečanja. Angel ob grobu je učence spomnil na njegovo obljubo, da se bo z njimi srečal v Galileji. Ta obljuba je bila ponovljena vernikom, ki so se v pashalnem tednu zbrali v Jeruzalemu, po njih pa mnogim osamljenim, ki so objokovali Gospodovo smrt. Vsi so se z napetim pričakovanjem veselili tega pogovora. Na kraj srečanja so prišli po stranskih poteh iz raznih smeri, da pri nezaupljivih Judih ne bi vzbudili suma. Prišli so z radovednim srcem in se vneto pogovarjali o novicah, ki so jih zvedeli o Kristusu. JZ 717.2

Ob določenem času se je okoli petsto vernikov zbralo v majhnih skupinah na pobočju. Vsi so želeli zvedeti čim več od teh, ki so videli Kristusa po vstajenju. Učenci so hodili od skupine do skupine, govorili o vsem, kar so o Jezusu videli in slišali, ter jim razlagali Pisma, kakor so slišali od njega. Tomaž je govoril o svoji neveri in pripovedoval, kako so bili odpravljeni njegovi dvomi. Na lepem se je pojavil Jezus med njimi. Nihče ni mogel povedati, od kod ali kako je prišel. Mnogi navzoči ga niso še nikoli doslej videli, toda na rokah in nogah so opazili sledove križanja. Njegovo obličje je bilo kakor Božje. Ko so ga zagledali, so se mu poklonili. JZ 717.3

Toda nekateri so dvomili. Tako bo vedno. So takšni, ki jim je težko verovati, zato se znajdejo med njimi, ki dvomijo. Takšni za-radi svoje nevere veliko izgubijo. JZ 718.1

To je bil edini Jezusov pogovor z množico vernikov po njegovem vstajenju. Stopil je mednje in rekel: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.” (Mt 28,18) Učenci so se mu priklonili, preden jim je spregovoril, vendar so jih besede, ki so prišle iz ust, ki so bila zaradi smrti zaprta, navdale s posebno močjo. Zdaj je bil vstali Zveličar. Mnogi od njih so videli, kako je uporabil svojo moč, da bi ozdravil bolne in premagal satanske sile. Verjeli so, da ima moč ustanoviti svoje kraljestvo v Jeruzalemu, streti vsako nasprotovanje in vladati naravnim silam. Pomiril je razburkane vode; hodil je po penečih se valovih, mrtve je obujal v življenje. Sedaj je izjavil, da mu je dana »vsa oblast«. Njegove besede so popeljale misli poslušalcev nad zemeljske in minljive stvari k nebeškim in večnim. Dvignili so se do najvišjega pojmovanja njegovega dostojanstva in slave. JZ 718.2

Kristusove besede na pobočju hriba so naznanile, da je bila njegova daritev za človeštvo popolna in dovršena. Pogoji za spravo so bili izpolnjeni. Naloga, zaradi katere je prišel na svet, je bila opravljena. Bil je na poti k Božjemu prestolu, kjer ga bodo častili angeli, poglavarstva in oblasti. Nastopil je svojo posredniško službo. Ker je prejel neomejeno oblast, je svojim učencem naročil: »Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,19.20 EKU) JZ 718.3

Judovski narod je bil določen za oskrbnika svete resnice, toda farizejstvo jih je naredilo za najbolj izključevalne in pobožnjaške ljudi na svetu. Vse, kar je bilo povezano z duhovniki in poglavarji njihova oblačila in navade, njihovi obredi in izročila jih je onesposobilo biti luč svetu. Judovski narod je gledal nase, kakor da pomeni ves svet. Kristus pa je naročil učencem oznanjati vero in bogočastje, ki nima nič skupnega z družbenim položajem ali narodno pripadnostjo, vero, ki jo bodo lahko sprejeli vsi narodi, vsa ljudstva in vsi družbeni sloji. JZ 718.4

Preden je Kristus zapustil učence, jim je jasno razložil naravo svojega kraljestva. Spomnil jih je na to, kar jim je o tem govoril poprej. Pojasnil jim je, da ni imel namena ustanoviti na tem svetu minljivega kraljestva, temveč duhovno. Ni nameraval vladati kot zemeljski kralj na Davidovem prestolu. Znova jim je odprl Pisma in pokazal, da je bilo vse, kar je pretrpel, določeno v nebesih na posvetu med njim in Očetom. Vse je bilo napovedano po ljudeh, ki so bili navdihnjeni s Svetim Duhom. Rekel je: »Vidite, da se je zgodilo vse to, kar sem vam povedal o tem, da me bodo zavrgli kot Mesija. Izpolnilo se je vse, kar sem vam povedal o svojem ponižanju, ki sem ga moral pretrpeti, in o smrti, ki sem jo prestal. Tretji dan sem vstal. Marljiveje preiskujte Pisma, pa boste spoznali, da so se izpolnile vse preroške podrobnosti o meni.« JZ 719.1

Kristus je naročil učencem, naj opravijo nalogo, ki jim jo je zaupal, začnejo pa naj v Jeruzalemu. Tam je bilo prizorišče njegovega osupljivega ponižanja za človeški rod. Tam je trpel, bil zavržen in obsojen. Judeja je bila njegova rojstna dežela. Tam je v človeški podobi živel z ljudmi. Malo jih je spoznalo, kako zelo so se nebesa približala zemlji, ko je Jezus živel med njimi. Učenci so morali začeti delo v Jeruzalemu. JZ 719.2

Glede na vse to, kar je Kristus tam pretrpel, in na to, da njegovo delo ni bilo cenjeno, bi si učenci lahko izprosili obetavnejše področje dela; ampak nobene takšne prošnje niso izrekli. Učenci so morali obdelati ravno tla, kjer je Jezus posejal seme resnice; setev bo vzklila in obrodila obilno žetev. Pri delu bodo naleteli na preganjanja zaradi ljubosumnosti in sovraštva Judov, toda tudi njihov Učitelj je to zdržal, zato niti njim ni bilo treba bežati pred tem. Milost mora biti najprej ponujena Zveličarjevim morilcem. JZ 719.3

V Jeruzalemu je bilo veliko ljudi, ki so na skrivnem verovali v Jezusa, mnoge pa so zapeljali duhovniki in poglavarji. Tudi tem je moral biti ponujen evangelij. Povabljeni so morali biti k spokorjenju. Čudovita resnica, da je odpuščanje grehov mogoče dobiti samo po Kristusu, mora biti jasno razodeta. Medtem ko je bil ves Jeruzalem razburjen zaradi pretresljivih dogodkov zadnjih nekaj tednov, bi oznanjanje evangelija naredilo najgloblji vtis. JZ 719.4

Vendar se Božje delo tukaj ne sme končati. Mora se razširiti do najbolj zakotnih krajev sveta. Kristus je rekel učencem: »Vi ste priče mojega življenja požrtvovalnosti za ta svet. Videli ste moje prizadevanje za Izrael. Čeprav niso hoteli priti k meni, da bi lahko imeli življenje, čeprav so duhovniki in poglavarji ravnali z menoj po svoji volji, čeprav so me zavrgli, kakor so Pisma napovedala vendar morajo dobiti še eno priložnost, da bi sprejeli Božjega Sina. Videli ste, da rad sprejemam vse, ki pridejo k meni in priznajo svoje grehe. Kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel. Vsi, ki hočejo, se lahko spravijo z Bogom in dobijo večno življenje. Vam, svojim učencem, izročam to sporočilo milosti. Najprej se mora oznaniti Izraelu, potem pa vsem drugim narodom, jezikom in ljudstvom. Slišati ga morajo Judje in pogani. Vsi, ki verujejo, se morajo zbrati v eno cerkev.« JZ 720.1

Po daru Svetega Duha bodo učenci dobili čudežno moč, njihovo pričevanje bodo potrjevali znamenja in čudeži. Čudežev ne bodo delali samo apostoli, temveč tudi ti, ki sprejmejo njihovo sporočilo. Jezus je obljubil: »V mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16,17.18) JZ 720.2

V tistem času so se pogosto posluževali zastrupljanja. Brezobzirni ljudje niso omahovali s takšnimi sredstvi odstraniti tistih, ki so zastavili pot njihovemu častihlepju. Jezus je vedel, da bo tako ogroženo tudi življenje njegovih učencev. Mnogi bodo mislili, da opravljajo službo Bogu, ko morijo njegove priče. Zato jim je obljubil zaščito pred to nevarnostjo. JZ 720.3

Učenci bodo imeli enako moč, kakor jo je imel Jezus, da bodo ozdravljali »vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom«. (Mt 4,23 EKU) Ko bodo v njegovem imenu ozdravljali telesne bolezni, bodo pričali o njegovi moči, ki lahko ozdravi dušo. Sedaj jim je bila obljubljena še neka nova obdaritev. Ker bodo učenci oznanjevali drugim narodom, bodo dobili sposobnost govoriti druge jezike. Apostoli in njihovi družabniki so bili neizobraženi ljudje, toda po izlivanju Duha na petdesetnico je postal njihov govor jasen, preprost in pravilen tako v izgovorjavi kakor tudi v naglasu, ne glede na to, ali so govorili v materinščini ali v tujem jeziku. JZ 720.4

Tako je Kristus določil učencem nalogo. Zagotovil je vse za opravljanje dela, sam pa prevzel odgovornost za uspeh. Dokler se bodo ravnali po njegovih besedah in delali povezani z njim, ne bodo doživeli neuspeha. Ukazal jim je: »Pojdite k vsem narodom. Pojdite do najbolj oddaljenih krajev naseljenega sveta in vedite, da bom tudi tam z vami. Delajte z vero in zaupanjem, kajti nikoli vas ne bom zapustil.« JZ 721.1

Zveličarjevo naročilo učencem zajema vse vernike. Zajema do konca časa vse, ki verujejo v Kristusa. Usodna napaka je misliti, da je delo reševanja ljudi odvisno samo od posvečenih pridigarjev. Dobro sporočilo je zaupano vsem, ki so prejeli nebeško navdihnjenje. Kdor je dobil življenje od Kristusa, je posvečen, da dela za zveličanje svojih bližnjih. Cerkev je bila ustanovljena za to nalogo, zato so se vsi, ki so se sveto zaobljubili biti njeni verniki, s tem zavezali biti tudi Kristusovi sodelavci. JZ 721.2

»Duh in nevesta pravita: ‘Pridi!’ In kdor posluša, naj reče: ‘Pri-di!’” (Raz 22,17) Vsak, ki sliši, mora ponoviti vabilo. Ne glede na svoje poklicne dolžnosti, mora biti njegova prva naloga pridobivati ljudi za Kristusa. Morda ne bo zmožen govoriti množicam, vendar lahko uspešno dela s posamezniki. Njim lahko podaja nauke, ki jih je dobil od Gospoda. Pridigarjevo delo ni samo pridigati. Opravljajo ga tudi takšni, ki pomagajo bolnim, trpečim in potrebnim ter tolažijo obupane in maloverne. Povsod so ljudje, ki so potrti zaradi občutka krivde. Človeštvo ne propada zaradi težaškega dela ali siromaštva, marveč zaradi krivde in greha. To prinaša nemir in nezadovoljstvo. Kristus pričakuje od svojih služabnikov, da pomagajo ljudem, ki so oboleli zaradi greha. JZ 721.3

Učenci so morali začeti opravljati svoje delo tam, kjer so bili. Niso se smeli izogniti najtežjemu in najmanj obetavnemu področju. Tako mora vsak Kristusov služabnik začeti tam, kjer je. V naših družinah so lahko ljudje, ki hrepenijo po sočutju in stradajo kruha življenja. Tam so lahko otroci, ki jih je treba vzgojiti za Kristusa. Pogani so tik pred našimi vrati. Zvesto opravimo delo, ki nam je najbližje. Nato razširimo svoja prizadevanja tako daleč, do koder nas bo lahko vodila Božja roka. Delo mnogih se lahko zdi omejeno zaradi razmer, toda ne glede na to, kje se opravlja, se bo čutilo do najbolj oddaljenih krajev sveta, če je opravljeno z vero in s prizadevnostjo. Ko je Kristus živel na svetu, se je zdelo, da je njegovo delo omejeno na majhno področje, vendar so njegovo sporočilo slišale množice v vseh takrat znanih deželah. Bog pogo-sto uporablja preprosta sredstva za doseganje največjih uspehov. Njegov načrt je, da je vsaka panoga njegovega dela odvisna od vseh drugih, kakor kolo v kolesu, ki vsa usklajeno delujejo. (Ezk 1,16) Najponižnejši delavec, ki ga vodi Sveti Duh, se bo dotaknil nevidnih strun, katerih donenje se bo nadaljevalo do koncev zemlje in ustvarjalo napev skozi vso večnost. JZ 721.4

Ampak ukaza: »Pojdite po vsem svetu,« nikoli ne smemo po-zabiti. Poklicani smo usmeriti svoj pogled »po vsej deželi”. (Apd 13,49) Kristus je podrl ločilni zid predsodkov o narodni pripadnosti in učil o ljubezni do vseh pripadnikov človeške družine. Ljudi je povzdignil nad ozek krog, ki jim ga odreja sebičnost. Odpravil je vse ozemeljske meje in vse umetno ustvarjene družbene razlike. Kristus ne dela nobene razlike med sosedom in tujcem, med prijateljem in sovražnikom. Uči nas, naj gledamo na vsakega človeka v stiski kot na svojega brata, na svet pa kakor na svoje delovno področje. JZ 722.1

Ko je Zveličar dejal: »Pojdite ... učit vse narode,” je rekel tudi: »Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16,17.18) Obljuba je prav tako daljnosežna kakor naloga. Ne bo vsak vernik dobil vseh darov. Duh deli »vsakemu posebej, kakor hoče«. (1 Kor 12,11) Toda darovi Duha so vsakemu verniku obljubljeni glede na njegovo potrebo v Gospodovem delu. Ta obljuba je še danes prav tako veljavna in zanesljiva kakor v apostolskih dneh. Ta znamenja bodo spremljala tiste, ki verujejo. To je prednost Božjih otrok, vera pa se mora oprijeti vsega, kar je mogoče imeti kot dar vere. JZ 722.2

»Na bolnike bodo pokladali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16,18) Ta svet je velika bolnišnica, toda Kristus je prišel zdravit bolne in oznanjat izpustitev Satanovim jetnikom. On sam je bil zdravje in moč. Svoje življenje je dajal bolnim, trpečim in obsedenim. Ni zavrnil nikogar, ki je prišel k njemu po ozdravljajočo moč. Vedel je, da so ti, ki so ga prosili za pomoč, zboleli po svoji krivdi, vendar ni odklonil, da bi jih ozdravil. Ko pa je moč iz Kristusa prišla v te uboge ljudi, so bili prepričani o grehu in mnogi so bili ozdravljeni svojih duhovnih in telesnih bolezni. Evangelij še vedno ima isto moč. Zakaj potemtakem danes nismo priče enakim sadovom? JZ 723.1

Kristus občuti gorje vsakega trpina. Kadar človeško telo mučijo hudobni duhovi, Kristus občuti prekletstvo. Kadar vročina izčrpava življenjske moči, On čuti muko. Danes je prav tako pripravljen ozdraviti bolne kakor tedaj, ko je osebno živel na svetu. Kristusovi služabniki so njegovi predstavniki, po katerih deluje. Po njih želi dajati svojo ozdravljajočo moč. JZ 723.2

Zveličarjev način zdravljenja je vseboval nauke za njegove učence. Ob neki priložnosti je namazal oči nekega slepca z blatom in mu ukazal: »Pojdi in se umij v vodnjaku Siloa!’... Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.« (Jn 9,7) Ozdravljen bi bil lahko samo z močjo velikega Zdravnika, vendar je Kristus uporabil preprosta naravna sredstva. Medtem ko ni podpiral zdravljenja z zdravili, je odobril uporabo preprostih in naravnih zdravil. JZ 723.3

Kristus je mnogim trpinom, ki jih je ozdravil, rekel: »Ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« (Jn 5,14) Tako je učil, da je bolezen posledica prestopanja Božjih zakonov, naravnih in duhovnih. Na svetu ne bi bilo velike bede, če bi ljudje živeli v skladnosti s Stvarnikovim načrtom. JZ 723.4

Kristus je bil vodja in učitelj starodavnega Izraela, učil pa ga je, da je zdravje nagrada za poslušnost Božjim zakonom. Vzvišeni Zdravnik, ki je zdravil bolne v Palestini, je govoril svojemu ljudstvu iz oblakovega stebra in jim povedal, kaj morajo narediti sami in kaj bo Bog naredil zanje. Rekel je: »Če boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in ubogal njegove zapovedi in izpolnjeval vse njegove zakone, ne bom spravil nadte nobene od bolezni, ki sem jih poslal nad Egipt; kajti jaz sem Gospod, tvoj zdravnik.” (2 Mz 15,26) Kristus je dal Izraelcem natančna navodila za njihove življenjske navade in jim zagotovil: »Gospod bo odvrnil od tebe vsako bolezen.« (5 Mz 7,15) Dokler so izpolnjevali pogoje, se je na njih uresničevala obljuba: »Ni bilo onemoglega v njihovih rodovih.« (Ps 105,37 EKU) JZ 723.5

Ti nauki veljajo tudi za nas. Obstajajo pogoji, ki jih morajo iz-polniti vsi, ki bi si radi ohranili zdravje. O njih morajo biti poučeni vsi. Gospodu ni po volji, če ne poznamo njegovih naravnih ali duhovnih zakonov. Sodelovati moramo z Bogom, da bi si obnovili telesno in duhovno zdravje. JZ 724.1

Poklicani smo poučevati druge, kako si lahko ohranijo in ob-novijo zdravje. Pri bolnikih moramo uporabljati zdravila, ki jih je Bog zagotovil v naravi, in jih usmeriti nanj, ki edini lahko ozdravi. Naša naloga je nositi bolne in trpeče na rokah vere h Kristusu. Moramo jih učiti verovati v vzvišenega Zdravnika. Oprijeti se moramo njegove obljube in moliti za razodetje njegove moči. Ob nova je samo jedro evangelija. Zveličar pričakuje od nas, da spodbudimo bolne, obupane in trpeče, da se oprimejo njegove moči. JZ 724.2

V vsaki Kristusovi ozdravitvi je bila moč ljubezni; samo če po veri imamo takšno ljubezen, smo lahko orodja, po katerih dela. Če zanemarimo božansko zvezo s Kristusom, ne more po nas teči na druge obilna reka življenjske moči. V nekaterih krajih Zveličar ni mogel narediti veliko mogočnih del zaradi nevere njihovih pre-bivalcev. Tako tudi danes nevera ločuje cerkev od njenega božan-skega Pomočnika. Premalo se ukvarjamo z večnimi resničnostmi. Takšno pomanjkanje vere žali Boga in ga oropa njegove slave. JZ 724.3

Cerkvi, ki opravlja Kristusovo delo, velja obljuba njegove nav-zočnosti. On je dejal: »Pojdite torej in učite vse narode. ... In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,19.20 EKU) Eden najpomembnejših pogojev za pridobitev njegove moči je, da vza-memo nase njegov jarem. Sam obstoj cerkve je odvisen od njenega zvestega izpolnjevanja Gospodove naloge. Zanemarjanje te naloge bo zagotovo povzročilo duhovno šibkost in propad. Kjer ni dejavnega dela za druge, ljubezen izginja, vera pa slabi. JZ 724.4

Kristus pričakuje od svojih služabnikov, da poučujejo cerkev za evangeljsko delo, kako naj iščejo in rešujejo izgubljene. Toda ali opravljajo to nalogo? Žal se jih zelo malo trudi razvneti iskro življenja v umirajoči cerkvi! Za koliko cerkev skrbijo kakor za bolna jagnjeta ti, ki bi morali iskati izgubljene ovce! Ves ta čas pa brez Kristusa umira na milijone in milijone ljudi. JZ 725.1

Božanska ljubezen se je zaradi ljudi razvnela do neizmerljivih globin, angeli pa se čudijo, ko vidijo, da so tisti, ki jim je izkazana ta vzvišena ljubezen, tako malo hvaležni. Čudijo se, kako ljudje malo cenijo Božjo ljubezen. Nebesa žali malomarnost, ki se kaže do ljudi. Ali bi radi zvedeli, kako Kristus gleda na to? Kako neki bi se počutila oče in mati, ko bi zvedela, da so šli mimo njunega otroka v mrazu in snegu ljudje, ki bi ga lahko rešili, a so ga pustili umreti? Ali ne bi bila strašno žalostna in skrajno ogorčena? Ali ne bi teh morilcev obtožila z jezo, ki je vroča kakor njune solze in silovita kakor njuna ljubezen? Trpljenje vsakega človeka je trpljenje Božjih otrok, kdor pa ne ponudi svoje roke umirajočemu sočloveku, izziva njegovo pravično jezo. To je Jagnjetova jeza. Vsem, ki trdijo, da imajo občestvo s Kristusom, pa so vendar ravnodušni do potreb svojih bližnjih, bo na dan zadnje velike sodbe rekel: »Ne vem, od kod ste. Proč od mene vsi, ki ste delali krivico.« (Lk 13,27 EKU) JZ 725.2

Kristus v naročilu učencem ni le poudaril njihove naloge, tem več jim je tudi dal sporočilo. Dejal je: »Učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,20) Učenci so morali učiti to, kar je učil On. To zajema vse, kar je učil ne le osebno, temveč tudi po vseh starozaveznih prerokih in učiteljih. Človeški nauki so izključeni. V tem naročilu ni prostora za izročilo, človeške teorije in sklepe ali cerkvena pravila. V njem ni prostora niti za zakone cerkvenih oblasti. Kristusovi služabniki ne smejo oznanjati ničesar od tega. »Postava in preroki” s poročili o njegovih besedah in delih so zaklad, ki je zaupan učencem, da ga oznanijo svetu. Kristusovo ime je njihovo geslo in razpoznavno znamenje, njihova vez edinosti, pooblastilo za njihovo delo in vir njihovega uspeha. Nič, kar nima njegovega napisa, ne bo priznano v njegovem kraljestvu. JZ 725.3

Evangelij se ne sme podajati kot neživljenjska teorija, temveč kot živa moč, ki spreminja življenje. Bog želi, da bi ti, ki so prejeli njegovo milost, postali priče njene moči. Rad sprejema vse, katerih življenje je bilo zanj največja žalitev. Ko se spokorijo, jim podari božanskega Duha, jim zaupa najzaupnejši položaj in jih pošilja v tabor nezvestih oznanjat njegovo brezmejno usmiljenje. Hoče, da njegovi služabniki pričajo o dejstvu, da človek lahko ima po njegovi milosti značaj, ki je podoben Kristusovemu, in se lahko veseli, ker ima zagotovilo o njegovi vzvišeni ljubezni. Hoče, da pričamo o dejstvu, da ne more biti zadovoljen, dokler človeški rod znova ne pridobi in doseže svojih svetih prednosti kot Božji sinovi in hčere. JZ 726.1

V Kristusu vidimo pastirjevo skrb, naklonjenost staršev in ne-primerljivo milost usmiljenega Zveličarja. Svoje blagoslove pred-stavlja z najvabljivejšimi izrazi. Ne zadovoljuje se s tem, da nam te blagoslove samo obljublja, temveč nam jih tudi predstavlja na najprivlačnejši način, tako da bi si jih zaželeli imeti. Tako naj tudi njegovi služabniki oznanjajo bogastvo slave tega nepopisnega Daru. Čudovita Kristusova ljubezen mehča in podreja srce, med-tem ko golo stalno ponavljanje naukov ne doseže ničesar. »Tola-žite, tolažite moje ljudstvo,’ govori vaš Bog. Povzpni se na visoko goro, znanilka veselja, Sion, močno povzdigni svoj glas, znanilka veselja, Jeruzalem, povzdigni ga, ne boj se! Povej Judovim mestom: ‘Glejte, vaš Bog! Kakor pastir pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe.’« (Iz 40,1.9.11) JZ 726.2

Pripovedujte ljudem o njem, ki se »odlikuje ... izmed deset tisočev” in »je sama ljubeznivost”. (Vp 5,10.16 EKU) Same besede ne morejo tega povedati. Mora se razodeti v značaju in pokazati v življenju. Kristus pričakuje, da se njegova podoba zrcali v vsakem učencu. Bog je vse ljudi vnaprej določil, da »bodo podobni njegovemu Sinu«. (Rim 8,29 EKU) V vsakem posamezniku se morajo razodevati svetu Kristusova potrpežljiva ljubezen, svetost, krotkost, usmiljenje in resnica. JZ 726.3

Prvi učenci so odšli v svet oznanjat Besedo. Kristusa so razo-devali s svojim življenjem. Gospod pa je delal z njimi »ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala«. (Mr 16,20) Ti učenci so se pripravili za svoje delo. Pred petdesetnico so se zbrali in odpravili vsa nesoglasja. Bili so enodušni. Zaupali so Kristusovi obljubi, da bodo dobili njegov blagoslov, in molili z vero. Niso prosili blagoslova samo zase. Čutili so odgovornost za zveličanje ljudi. Evangelij je bilo treba odnesti do vseh koncev sveta, zato so prosili, da jim bo dana moč, ki jim jo je obljubil Kristus. Tedaj je bil izlit Sveti Duh in na tisoče se jih je spreobrnilo v enem dnevu. JZ 726.4

Tako je lahko tudi danes. Namesto človeških mnenj naj se oznanja Božja beseda. Kristjani naj odpravijo svoje spore in se izročijo Bogu za reševanje izgubljenih. V veri naj prosijo za bla-goslov in ta bo prišel. Izlivanje Duha v apostolskih dneh je bilo »zgodnji dež”, sadovi pa so bili mogočni. Toda »pozni dež” bo še obilnejši. (Jl 2,23 CHR) JZ 727.1

Vsi, ki Bogu posvetijo telo, dušo in duha, bodo stalno prejemali novo telesno in umsko moč. Na voljo jim je neizčrpna nebeška pomoč. Kristus jim daje dih svojega duha in življenje svojega ži-vljenja. Sveti Duh mogočno vpliva na srce in um. Božja milost povečuje in množi njihove sposobnosti, vse odlične lastnosti bo-žanske narave pa jim pomagajo pri reševanju ljudi. Zaradi sodelo-vanja s Kristusom so popolni v njem, v svoji človeški slabosti pa so usposobljeni delati dela Vsemogočnega. JZ 727.2

Zveličar hrepeni po tem, da bi vsemu svetu razodel svojo milost in nanj vtisnil svoj značaj. Svet je njegova odkupljena lastnina, zato želi ljudi osvoboditi, očistiti in posvetiti. Čeprav si Satan prizadeva preprečiti ta cilj, je vendar mogoče po preliti krvi doseči zmage, ki bodo v slavo Bogu in Jagnjetu. Kristus ne bo zadovoljen, dokler zmaga ne bo popolna, dokler ne bo »od nadloge svoje duše ... videl sad in se sitil«. (Iz 53,11 CHR) Vsi narodi sveta morajo slišati dobro sporočilo o njegovi milosti. Ne bodo vsi sprejeli njegove milosti, a »potomstvo mu bo služilo; pripovedovali bodo o Gospodu prihodnjemu rodu«. (Ps 22,30 CHR) »Kraljestvo, oblast in moč nad kraljestvi pod vsem nebom bo dana ljudstvu svetih Najvišjega. Kajti dežela bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo morsko globino. In bali se bodo Gospodovega imena od zahoda, od sončnega vzhoda njegovega veličastva.” (Dan 7,27 EKU; Iz 11,9; 59,19) JZ 727.3

»Kako ljubke so na gorah noge glasnika, ki oznanja mir, prinaša veselo novico, oznanja rešitev in pravi Sionu: ‘Tvoj Bog kraljuje!’ Vzklikajte, vriskajte vse skupaj, jeruzalemske razvaline! Kajti Gospod je potolažil svoje ljudstvo, odkupil Jeruzalem. Gospod je razgalil svoj sveti laket pred očmi vseh narodov in vsi konci zemlje bodo videli odrešenje našega Boga« (Iz 52,7.9.10) JZ 728.1