Jezusovo Življenje
85—Še enkrat ob jezeru
Temeljno besedilo: Jn 21,1-22
Jezus je določil, da se bo srečal z učenci v Galileji. Kmalu po koncu pashalnega tedna so se podali tja. Če med praznovanjem ne bi bili v Jeruzalemu, bi se to štelo za nezvestobo in odpadništvo. Zato so tam ostali do konca, potem pa so se veselo vrnili domov, da bi se srečali z Zveličarjem, kakor je naročil. JZ 710.1
Sedem učencev je hodilo skupaj. Oblečeni so bili v skromno ribiško obleko. Bili so revni glede posvetnih dobrin, toda bogati v spoznanju resnice in življenja po njej, zaradi česar so jim nebesa podelila najvišji položaj učitelja. Niso obiskovali nobene preroške šole, marveč jih je tri leta poučeval najboljši Vzgojitelj, ki ga je svet kdaj poznal. Po njegovih navodilih so postali plemeniti, razumni in uglajeni orodja, po katerih je bilo mogoče ljudi voditi k spoznanju resnice. JZ 710.2
Veliko časa Kristusove službe so preživljali v bližini Genezareškega jezera. Ko so se učenci zbrali na kraju, kjer jih ne bodo vznemirjali drugi, so spoznali, da jih okolje spominja na Jezusa in njegova mogočna dela. Na tem jezeru jih je po velikih valovih prišel rešit, ko je bilo njihovo srce prestrašeno in je divji vihar pretil, da jih bo uničil. Tukaj so njegove besede pomirile vihar. Pred seboj so videli obalo, kjer je bilo več kakor deset tisoč ljudi nahranjenih z nekaj majhnimi hlebi in ribami. Ne daleč stran je ležal Kafarna um, prizorišče mnogih čudežev. Ko so učenci opazovali pokrajino, so bile njihove misli prežete z Zveličarjevimi besedami in dejanji. JZ 710.3
Bil je prijeten večer in Peter, ki je še vedno imel veliko svoje nekdanje ljubezni do čolnov in ribolova, je predlagal, da bi se podali na jezero in vrgli mreže. Vsi so bili pripravljeni pridružiti se njegovemu načrtu. Potrebovali so hrano in oblačila, z izkupičkom uspešnega nočnega lova pa bi si to priskrbeli. Tako so v svojih čolnih odrinili, toda ničesar niso ulovili. Vso noč so se trudili, ampak brezuspešno. V dolgočasnih nočnih urah so se pogovarjali o svojem odsotnem Gospodu in se spominjali čudežnih dogodkov, katerim so bili priča med njegovo službo ob jezeru. Spraševali so se, kaj neki jim bo prinesla prihodnost. To, kar se jim je obetalo, pa jih je razžalostilo. JZ 710.4
Ves čas jih je z obale spremljal pogled osamljenega opazovalca, medtem ko je ostal neviden. Končno se je začelo daniti. Čoln se je že zelo približal obali. Tedaj so učenci zagledali tujca, ki jih je ogovoril: »Otroci, imate kaj hrane?« Ko so mu odgovorili, da nimajo, jim je tujec rekel: “‘Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.’ Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli več JZ 711.1
izvleči.« (Jn 21,5.6) JZ 711.2
Janez je prepoznal tujca in je Petru zaklical: »Gospod je!” (Jn 21,7) Peter je bil tako prevzet in vesel, da je v svoji neučakanosti s čolna skočil v vodo in je kmalu stal ob svojem Gospodu. Drugi učenci so se pripeljali v čolnu, za seboj pa so vlekli mrežo polno rib. »Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh.” (Jn 21,9) JZ 711.3
Bili so preveč osupli, da bi vprašali, odkod sta ogenj in hrana. Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli.« (Jn 21,10) Peter je pohitel k mreži, ki jo je prej vrgel, in jo pomagal svojim bratom izvleči na kopno. Ko so opravili svoje delo in vse pripravili, je Jezus povabil učence k obedu. Ko je lomil kruh in jim ga delil, ga je vseh sedem spoznalo in priznalo. Zdaj so se spomnili čudeža, ko je bilo nahranjenih pet tisoč mož na pobočju hriba. Toda prevzelo jih je skrivnostno strahospoštovanje, zato so v tišini strmeli v vstalega Zveličarja. JZ 711.4
Živo so se spominjali dogodka ob jezeru, ko jih je Jezus pozval, naj gredo za njim. Spomnili so se, kako so na njegov ukaz odrinili na jezero, vrgli svoje mreže, ulov pa je bil tako obilen, da je grozilo, da se bodo mreže raztrgale. Potem jih je Jezus povabil, naj pustijo svoje ribiške čolne. Obljubil jim je, da bo iz njih naredil lovce ljudi. Da bi priklical ta dogodek v njihove misli in poglobil njegov učinek, je zopet naredil čudež. Njegovo dejanje je pomenilo ponovitev naloge za učence. Pokazal jim je, da Učiteljeva smrt ni zmanjšala njihove obveznosti, da opravljajo nalogo, ki jim jo je določil. Čeprav so bili prikrajšani za njegovo družbo in sredstva za vzdrževanje življenja z opravljanjem prejšnjega poklica, bo vstali Zveličar še vedno skrbel zanje. Ko bodo opravljali njegovo delo, bo skrbel za njihove potrebe. Jezus je tudi imel cilj, ko jim je naročil, naj vržejo mrežo na desno stran čolna. On je stal na tej strani obale. To je bila stran vere. Če bodo sodelovali z njim in bodo svoja človeška prizadevanja združili z Božjo močjo, uspeh ne bo izostal. JZ 711.5
Kristus je moral podati še en nauk, ki se je nanašal posebno na Petra. Njegova zatajitev Gospoda je bila v sramotnem nasprotju z njegovo poprejšnjo zaobljubo o zvestobi. Osramotil je Kristusa in si nakopal nezaupanje svojih bratov. Ti so menili, da ne sme več imeti prejšnjega položaja med njimi. Tudi sam je čutil, da je zapravil zaupanje. Preden je bil poklican, naj spet prevzame svojo apostolsko službo, je moral pred vsemi dokazati svoje spokorjenje. Brez tega bi lahko njegov greh, čeprav se je spokoril, spodkopal njegov vpliv kot Kristusovega delavca. Zveličar mu je dal priložnost, da si je znova pridobil zaupanje svojih bratov in, kolikor je mogoče, odpravil sramoto, ki jo je povzročil evangeliju. JZ 712.1
S tem je bil dan nauk za vse Kristusove sledilce. Evangelij nikoli ne popušča zlu. Ne more opravičiti greha. Skrivne grehe je treba priznati Bogu na skrivnem, javni grehi pa zahtevajo javno priznanje. Očitek zaradi učenčevega greha pade na Kristusa. Zaradi tega Satan slavi zmago, nestanovitni ljudje pa se spotikajo. Ko vernik poda dokaz za svoje spokorjenje, kolikor je v njegovi moči, odpravi ta očitek. JZ 712.2
Medtem ko je Kristus z učenci ob obali obedoval, je vprašal Petra: »Ali me ljubiš bolj kakor tile?” (Jn 21,15) misleč na njegove brate. Peter je nekoč izjavil: »Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.” (Mt 26,33) Toda zdaj je podal pravilnejšo oceno o sebi. Odvrnil je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,15) Zdaj ni nobene vihrave trditve, da njegova ljubezen prekaša ljubezen njegovih bratov. Ni niti izrazil svojega mnenja o svoji vdanosti. Prosil je njega, ki pozna vse spodbude srca, naj presodi o njegovi iskrenosti »Gospod, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je naročil: »Pasi moja jagnjeta.” (Jn 21,15 CHR) JZ 712.3
Jezus je znova preizkušal Petra tako, da je ponovil vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?” (Jn 21,16) Tokrat ga ni vprašal, ali ga ljubi bolj kakor njegovi bratje. Tudi drugi odgovor je bil kakor prvi brez pretiranega zatrjevanja: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Nato mu je Jezus rekel: »Pasi moje ovce.” (Jn 21,16) Zveličar mu je še enkrat zastavil preizkusno vprašanje: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?” Peter se je razžalostil; menil je, da Jezus dvomi o njegovi ljubezni. Vedel je, da ima Gospod vzrok, da mu ne zaupa, zato je z bolečino v srcu odgovoril: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je spet naročil: »Hrani moje ovce.” (Jn 21,17) JZ 713.1
Peter je trikrat javno zatajil Gospoda, zato je Jezus trikrat od njega zahteval zagotovilo o njegovi ljubezni in zvestobi. Vztrajno je ponavljal to odločno vprašanje, ki je kakor ostra puščica zadelo v njegovo ranjeno srce. Jezus je pred zbranimi učenci razodel, kako globoko je Petrovo spokorjenje, in pokazal, kako korenito se je ponižal nekdanji hvalisavi učenec. JZ 713.2
Peter je bil po naravi zaletav in vročekrven, Satan pa je te zna-čajske lastnosti izrabil, da bi ga premagal. Pred samim Petrovim padcem mu je Jezus rekel: »Simon, Simon! Glej, Satan vas je zah-teval, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera. Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate.« (Lk 22,31.32) Zdaj je prišel ta čas. Sprememba pri Petru je bila očitna. Gospodova vztrajna preizkusna vprašanja niso izzvala predrznih samozadovoljnih odgovorov. Ker se je Peter ponižal in spokoril, je bil pripravljen bolje kakor kdaj prej za pastirja črede. JZ 713.3
Prva naloga, ki jo je Kristus zaupal Petru, ko ga je zopet postavil v službo, je bila pasti jagnjeta. To je bila naloga, v kateri Peter doslej ni imel izkušenj. Zahtevala bo veliko skrbi, nežnosti, potrpežljivosti in vztrajnosti. To je bilo vabilo služiti mladim v veri. Poučeval naj bi nevedne, jim odpiral Spise in jih vzgajal za koristne sodelavce v Kristusovi službi. Dotlej Peter ni bil primeren za to nalogo, niti ni razumel njene pomembnosti. Toda ravno za opravljanje te naloge ga je Jezus tedaj povabil. Njegova osebna izkušnja trpljenja in spokorjenja ga je pripravila zanjo. JZ 713.4
Peter je pred padcem vedno govoril nepremišljeno, po trenutnem nagibu. Vedno je bil pripravljen popravljati druge in izraziti svoje mnenje, še preden je jasno razumel, za kaj gre in kaj bi moral povedati. Spreobrnjeni Peter pa je bil popolnoma drugačen. Obdržal je svojo prejšnjo vnemo, toda Kristusova milost je vodila njegovo gorečnost. Ni bil več napet, samozavesten in prevzeten, temveč miren, priseben in dovzeten za pouk. Lahko je torej pasel tako jagnjeta kakor ovce Kristusove črede. JZ 714.1
Zveličarjevo ravnanje s Petrom je vsebovalo nauk zanj in za njegove brate. Poučilo jih je, da je treba s prestopnikom ravnati potrpežljivo, sočutno in z odpuščajočo ljubeznijo. Čeprav je Peter zatajil svojega Gospoda, se Jezusova ljubezen do Petra nikoli ni omajala. Prav takšno ljubezen mora imeti nižji pastir do ovc in jagnjet, ki so mu zaupani v oskrbo. Peter bo, spominjajoč se svojih slabosti in padca, moral ravnati tako obzirno s svojo čredo, kakor je Kristus z njim. JZ 714.2
Vprašanje, ki ga je Kristus zastavil Petru, je bilo pomembno. Omenil je samo en pogoj za učeništvo in službo. Dejal je: »Ali me ljubiš?” To je najpomembnejši pogoj. Čeprav bi lahko imel Peter vse druge sposobnosti, kljub temu brez Kristusove ljubezni ne bi mogel biti zvesti pastir Gospodove črede. Znanje, dobrohotnost, zgovornost, hvaležnost in gorečnost, vse to pomaga pri uspehu dela, toda če krščanski služabnik nima Jezusove ljubezni v srcu, bo njegovo delo neuspešno. JZ 714.3
Nato je Jezus govoril s Petrom na samem, kajti obstajalo je nekaj, o čemer se je hotel pogovoriti samo z njim. Pred svojo smrtjo mu je Jezus rekel: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, prišel pa boš pozneje.« (Jn 13,36) Na to mu je Peter odgovoril: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.” (Jn 13,37) Ko je to rekel, ni vedel, do katerih višin in globin bo ta pot popeljala Kristusove noge. Peter je padel, ko je prišla preizkušnja, vendar je spet dobil priložnost dokazati svojo ljubezen do Kristusa. Da bi ga Zveličar okrepil za končno preizkušnjo vere, mu je razodel njegovo prihodnost. Povedal mu je, da bo po koristnem življenju, ko bodo leta začela puščati sledove na njegovi moči, resnično šel za Gospodom. Dejal je: »‘Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.’ To pa je rekel, da je označil, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga.” (Jn 21,18.19) JZ 714.4
Jezus je Petra tako seznanil s samim načinom njegove smrti. Napovedal mu je celo, da bo raztegnil roke na križu. Potem ga je znova pozval: »Hodi za menoj!« (Jn 21,19) Peter ni postal malodušen zaradi tega razodetja. Bil je pripravljen za svojega Gospoda pretrpeti kakršno koli smrt. JZ 715.1
Dotlej je Peter poznal Kristusa kot človeka, kakor ga mnogi poznajo tudi danes; toda ni bil več omejen samo na to. Poznal ga je toliko, kolikor ga je spoznal med svojim druženjem z njim kot človekom. Jezusa je ljubil kot človeka, kot iz nebes poslanega Učitelja; sedaj pa ga je ljubil kot Boga. Naučil se je nauka, da mu je Kristus vse v vsem. Sedaj je bil pripravljen imeti delež v Gospo-dovem poslanstvu požrtvovalnosti. Ko je bil na koncu obsojen na križanje, je bil na svojo zahtevo križan z glavo navzdol. Menil je, da je zanj prevelika čast trpeti na enak način kakor njegov Učitelj. JZ 715.2
Besede: »Pojdi za menoj,« (Jn 21,19 CHR) so za Petra pomenile globok nauk. Ni ga dobil samo za svojo smrt, temveč tudi za vsak korak svojega življenja. Doslej je bil Peter nagnjen delovati neodvisno. Poskušal je sam delati načrte za Božje delo, namesto da bi počakal, da bi izpolnil Božji načrt. Toda ko je hitel pred Go-spodom, ni pridobil ničesar. Jezus ga je povabil: »Hodi za menoj.« (Jn 21,19) »Ne teci pred menoj. Potem se ti ne bo treba samemu spopasti s Satanovimi četami. Dovoli mi hoditi pred teboj, pa te sovražnik ne bo premagal.” JZ 715.3
Ko je Peter hodil poleg Jezusa, je opazil, da za njima hodi Janez. Želel je zvedeti tudi, kakšna bo njegova prihodnost. »Ko ga je Peter videl, je rekel Jezusu: ‘Gospod, kaj pa ta?’ Jezus mu je dejal: ‘Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj ti to mar? Ti hodi za menoj!’« (Jn 21,21.22) Peter bi moral pomisliti, da mu bo Gospod razodel vse, kar bi bilo dobro zanj, da ve. Dolžnost vsakega je hodi-ti za Kristusom, ne da bi nepotrebno skrbel o nalogi, ki je določena drugim. Ko je Jezus rekel za Janeza: »Če hočem, da ostane, dokler ne pridem,” (Jn 21,22) ni dal zagotovila, da bo ta učenec živel do drugega Gospodovega prihoda. Samo je poudaril svojo neomejeno oblast; četudi bi hotel, da bi bilo tako, to sploh ne sme vplivati na Petrovo delo. Janezova in Petrova prihodnost je bila v rokah njunega Gospoda. Dolžnost, ki se je zahtevala od obeh, je bila poslušno hoditi za njim. JZ 715.4
Koliko ljudi je danes podobnih Petru! Zanimajo se za zadeve drugih in želijo zvedeti njihove dolžnosti, medtem ko so v nevarno-sti, da zanemarijo svoje. Naša naloga je gledati na Kristusa in hoditi za njim. Videli bomo napake v življenju drugih in pomanjkljivosti v njihovem značaju. Človeštvo je polno slabosti. Toda v Kristusu bomo našli popolnost. Ko gledamo nanj, se bomo spreminjali. JZ 716.1
Janez je dosegel visoko starost. Doživel je razdejanje Jeruzalema in uničenje veličastnega templja simbol končnega uničenja sveta. Do svojih zadnjih dni je zvesto hodil za svojim Gospodom. Jedro njegovih pričevanj cerkvam se glasi: »Ljubljeni, ljubimo se med seboj; kajti ljubezen je iz Boga. ... In kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog v njem.” (1 Jn 4,7.16 CHR) JZ 716.2
Peter je bil vrnjen v apostolsko službo, toda čast in pooblasti lo, ki ju je dobil od Kristusa, mu nista dali nobene prednosti pred njegovimi brati. Kristus je to pojasnil, ko je na Petrovo vprašanje »Kaj pa ta?” odgovoril: »Kaj ti za to mar. Ti hodi za menoj!« (Jn 21,21.22) Petra niso častili kot glavo cerkve. Milost, ki mu jo je izkazal Kristus s tem, da mu je odpustil njegovo zatajitev in mu zaupal skrb za čredo, kakor tudi zvesta hoja za njim sta mu povrnili zaupanje njegovih bratov. Njegov vpliv v cerkvi je bil velik. Toda nauk, ki mu ga je dal Kristus ob Genezareškem jezeru, ga je spremljal vse življenje. Pod vplivom Svetega Duha je pisal cerkvam: »Starešine med vami torej prosim jaz, ki sem tudi starešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi sodeležnik njegove slave, ki se bo razodela: Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, in pazite nanjo, ne prisiljeno, marveč radovoljno, kakor hoče Bog; ne z grdim pohlepom po dobičku, marveč z voljnim srcem; tudi ne kakor bi nad svojimi deleži gospodovali, marveč kakor vzor čredi; in ko se prikaže najvišji Pastir, boste prejeli nevenljivi venec slave.« (1 Pt 5, 1-4 EKU) JZ 716.3