Jezusovo Življenje

87—K svojemu Očetu in vašemu Očetu

Temeljno besedilo: Lk 24,50-53; Apd 1,9-12

Prišel je čas za Jezusov odhod k Očetovemu prestolu. V nebe ške dvore se bo vrnil kot božanski zmagovalec s trofejami svoje zmage. Pred svojo smrtjo je rekel Očetu: »Dokončal [sem] delo, ki si mi ga dal, da ga opravim.« (Jn 17,4) Po svojem vstajenju je nekaj časa ostal na svetu, da bi ga njegovi učenci lahko spoznali v njegovem vstalem in poveličanem telesu. Sedaj je bil pripravljen za slovo. Dokazal je dejstvo, da je živi Zveličar. Učencem ga ni bilo več treba povezovati z grobom. O njem so lahko razmišljali kot o poveličanem pred vsem vesoljem. JZ 729.1

Jezus si je za kraj svojega vnebohoda izbral prostor, ki je bil tolikokrat posvečen z njegovo navzočnostjo, ko je prebival med ljudmi. Niti gora Sion, na kateri je stalo Davidovo mesto, niti gora Morija, na kateri je stal tempelj, nista bili tako počaščeni. Tukaj so Kristusa sramotili in zavrgli. Tukaj so se valovi milosti odbijali od src, trdih kakor skala, in so se kljub temu vračali s še močnejšo plimo ljubezni. Od tam je Jezus utrujen in žalosten odšel, da bi na Oljski gori našel mir. Ko se je Božja slava umaknila od prvega templja, se je ustavila na vzhodnem hribu, kakor da ne bi hotela zapustiti izvoljenega mesta. Tako je Kristus stal na Oljski gori in s hrepenečim srcem opazoval Jeruzalem. Gaji in soteske Oljske gore so bile posvečene z njegovimi molitvami in solzami. Na strmih pobočjih je odmevalo zmagoslavno vpitje množice, ki ga je razglasila za kralja. Na pobočjih na drugi strani hriba je našel dom pri Lazarju v Betaniji. Ob vznožju hriba v vrtu Getsemaniju je sam molil in hudo trpel. S te gore je hotel sedaj oditi v nebesa. Na njenem vrhu bodo počivale njegove noge, ko se bo zopet vrnil. Ne kot mož bolečin, temveč kot zmagovit in zmagoslaven Kralj bo tedaj stal na Oljski gori, medtem ko se bo hebrejski vzklik Aleluja mešal s poganskim Hosana, glasovi odrešenih kot mogočne vojske pa se bodo zlili v hvalnico: »Kronajte ga, Gospodarja vsega!« JZ 729.2

Nato je Jezus z enajsterimi odšel proti gori. Ko so šli skozi jeruzalemska vrata, so mnogi osupljivo opazovali majhno skupino, ki jo je vodil ta, ki so ga voditelji pred nekaj tedni obsodili in križali. Učenci niso vedeli, da bo to njihov zadnji pogovor z Učiteljem. Jezus se je ves čas pogovarjal z njimi in ponovil prejšnja navodila. Ko so se bližali vrtu Getsemaniju, se je Jezus ustavil, da bi se učenci spomnili naukov, ki jim jih je dal v noči svoje velike muke. Znova je opazoval trto, s katero je takrat primerjal zvezo svoje cerkve s seboj in svojim Očetom; znova jim je ponovil resnice, ki jim jih je takrat odkril. Vse okrog njega je spominjalo na njegovo neodgovorjeno ljubezen. Celo učenci, ki so bili tako dragi njegovemu srcu, so ga osramotili in zapustili v uri njegovega ponižanja. JZ 730.1

Kristus je začasno živel na svetu triintrideset let. Zdržal je njegovo zaničevanje, žalitve in posmeh; bil je zavržen in križan. Zdaj ko je nameraval oditi k prestolu slave ko se je ozrl na nehvaležnost njih, ki jih je prišel rešit ali jim ne bo odtegnil svojega sočutja in ljubezni? Ali se njegova naklonjenost ne bo osredotočila na kraljestvo, kjer je spoštovan in kjer brezgrešni angeli čakajo, da bi izvrševali njegove ukaze? Ne; tem, ki jih ljubi in jih mora zapustiti na svetu, je obljubil: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) JZ 730.2

Jezus se je po prihodu na Oljsko goro napotil čez njen vrh proti Betaniji. Tam se je ustavil, učenci pa so se zbrali okrog njega. Kazalo je, kakor da žarki svetlobe svetijo z njegovega obraza, ko jih je ljubeče opazoval. Ni jih grajal zaradi njihovih napak in spodrsljajev. Zadnje Gospodove besede, ki so jih slišali njegovi poslušalci, so bile izgovorjene z najglobljo nežnostjo. Z rokami, razširjenimi za blagoslavljanje in kot jamstvo njegove zaščitniške skrbi, se je počasi dvigal od njih, proti nebu pa ga je vlekla sila, močnejša od zemeljske sile težnosti. Ko se je oddaljeval proti nebu, so učenci napeto in s spoštovanjem zrli za njim, da bi ujeli še zadnji pogled odhajajočega Gospoda. Potem pa ga je oblak slave skril pred njihovim pogledom. Ko ga je sprejela slavnostna kočija angelov, podobna oblaku, so znova zaslišali besede. »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Hkrati pa so do njih prišle najbolj miloglasne vesele pesmi angelskega zbora. JZ 730.3

Medtem ko so učenci še vedno strmeli navzgor, jih je ogovoril glas, ki je zvenel kakor najprijetnejša glasba. Obrnili so se in zagledali dva angela v človeški podobi, ki sta jim rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.” (Apd 1,11) JZ 731.1

Ta angela sta pripadala skupini, ki je v sijajnem oblaku čakala, da bi Jezusa spremljala v njegov nebeški dom. Kot najbolj vzvišena izmed množice angelov sta prišla h grobu ob Kristusovem vstajenju; bila pa sta z njim tudi med njegovim življenjem na ze-mlji. Z gorečo željo so vsa nebesa čakala na konec njegovega biva-nja na svetu, ki ga je pokvarilo prekletstvo greha. Zdaj je napočil čas, da nebeški svet sprejme svojega Kralja. Ali si nista tudi ta dva želela biti v skupini, ki je pozdravila Jezusa? Toda iz sočutja in ljubezni sta ostala, da bi potolažila nje, ki jih je zapustil. »Ali niso vsi [angeli] duhovi, ki so v službi in poslani, da strežejo tistim, ki bodo dobili zveličanje kot dediščino?« (Heb 1,14 EKU) JZ 731.2

Kristus je odšel v nebesa v človeški podobi. Učenci so videli, da ga je skril oblak. Isti Jezus, ki je hodil z njimi, se z njimi pogovarjal in molil, z njimi lomil kruh, plul z njimi v njihovih čolnih na jezeru in se še isti dan z njimi s težavo povzpel na Oljsko goro isti Jezus je sedaj odšel, da bi z Očetom delil nebeški prestol. JZ 731.3

Angela pa sta jim zagotovila, da bo prav On, ki so ga videli iti v nebesa, ravno tako prišel, kakor so ga videli odhajati. Prišel bo »z oblaki in videlo ga bo vsako oko. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Ko pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sedel na prestol svojega veličastva.” (Raz 1,7; 1 Tes 4,16; Mt 25,31 EKU) Tako bo izpolnjena Gospodova obljuba, ki jo je dal učencem: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Jn 14,3) Učenci so se lahko upravičeno veselili v upanju na Gospodovo vrnitev. JZ 731.4

Ko so se učenci vrnili v Jeruzalem, so jih ljudje začudeno opazovali. Menili so, da jih bodo po Kristusovem zasliševanju in križanju videli potrte in osramočene. Njihovi sovražniki so pričakovali, da bodo videli na njihovih obrazih izraz žalosti in poraza. Namesto tega so kazali veselje in zmagoslavje. Obrazi so jim žareli od sreče, ki ni bila zemeljskega izvora. Niso več žalovali zaradi razočaranih upov, temveč so bili polni hvale in zahvaljevanja Bogu. Z veseljem so pripovedovali čudovito zgodbo o Kristusovem vstajenju in vnebohodu, njihovo pričevanje pa so sprejeli mnogi. JZ 732.1

Učenci se sploh niso več bali prihodnosti. Vedeli so, da je Jezus v nebesih in jim je še vedno naklonjen. Vedeli so, da imajo na Božjem prestolu prijatelja, zato so goreče podajali Očetu svoje prošnje v Jezusovem imenu. Resno in z globokim spoštovanjem so se priklanjali v molitvi in ponavljali zagotovilo: »Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno.” (Jn 16,23.24) Stegovali so roko vere vedno više, ker so imeli mogočno zagotovilo: »Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici, ... posreduje za nas.« (Rim 8,34) Petdesetnica pa jim je prinesla polnost veselja zaradi navzočnosti Tolažnika, kakor je Kristus tudi obljubil. JZ 732.2

Vsa nebesa so čakala, da bi Zveličarja pozdravila z dobrodošlico v nebeških dvorih. Ko je odhajal, je šel na čelu dolgega sprevoda jetnikov, ki so bili osvobojeni pri njegovem vstajenju. Nebeške čete so z vzkliki poveličevanja in veličastnimi pesmimi spremljale veseli sprevod. JZ 732.3

Ko so se približali Božjemu mestu, so angeli, ki so bili v spremstvu, glasno zaklicali: »Dvignite, vrata, svoje glave in dvignite se, večne duri, da vstopi Kralj slave!« JZ 732.4

Stražarji so jim veselo odgovorili: »Kdo pa je ta Kralj slave?« JZ 732.5

Tega niso vprašali zato, ker ne bi vedeli, kdo je ta Kralj, temveč zato, da bi v odgovor slišali navdušeno hvalnico: »Gospod, krepak in mogočen, Gospod, mogočen v boju. Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se, ... večne duri, da vstopi Kralj slave!” JZ 732.6

Zopet se je slišal poziv: »Kdo je On, ta Kralj slave?” JZ 733.1

Angeli se nikoli ne naveličajo poslušati poveličevanja njegovega imena. Zato so angeli iz spremstva odgovorili: JZ 733.2

»Gospod nad vojskami, On je Kralj slave!« (Ps 24,7-10 CHR) JZ 733.3

Potem so se na stežaj odprla vrata Božjega mesta, množice angelov pa so sredi izbruha navdušenih pesmi stopile skozi vrata. JZ 733.4

Tam stoji prestol obdan z mavrico obljube. Tam prebivajo kerubi in serafi. Zbrani so poveljniki nebeških čet, Božji sinovi, predstavniki nepadlih svetov. Nebeški svet, pred katerim je Lucifer obtožil Boga in njegovega Sina, predstavniki teh brezgrešnih področij, nad katerimi je Satan hotel razširiti svojo oblast vsi so bili tukaj, pripravljeni pozdraviti Odrešenika. Želeli so proslavljati njegovo zmago in poveličati svojega Kralja. JZ 733.5

Toda Jezus jih je ustavil. Ta trenutek še ne more sprejeti venca slave in kraljevskega oblačila. Odšel je k svojemu Očetu. Pokazal mu je svojo ranjeno glavo, prebodeno stran in poškodovane noge. Dvignil je svoje roke, na katerih so bili sledovi žebljev. Pokazal je na znamenja svoje zmage. Prinesel je Bogu snop majanja, nje, ki so bili z njim obujeni kot predstavniki velike množice, ki bo vstala iz svojih grobov ob njegovem drugem prihodu. Približal se je Očetu, ki se veseli nad enim samim spokorjenim grešnikom in se raduje nad njim z glasnim petjem. Preden so bili postavljeni temelji zemlje, sta se Oče in Sin skupaj zaobljubila odrešiti človeka, če bi ga Satan premagal. Slovesno sta sklenila roke v zaobljubi, da bo Kristus postal porok za človeški rod. Kristus je izpolnil to zaobljubo. Ko je na križu zavpil: »Dopolnjeno je!” (Jn 19,30 CHR) je nagovoril Očeta. Dogovor je bil v celoti izvršen. Sedaj je rekel: JZ 733.6

»Oče, dopolnjeno je! Tvojo voljo, moj Bog, sem izpolnil. Dokončal sem delo odrešenja. Če je tvoja pravičnost zadovoljena, ‘hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz’.” (Jn 17,24) JZ 733.7

Slišal se je Božji glas, ki je razglasil, da je pravici zadoščeno. Satan je premagan. Kristusovi sledilci, ki so se na svetu mučili in bojevali, so pomiloščeni v Ljubljenem. (Ef 1,6) Pred nebeškimi angeli in predstavniki nepadlih svetov so bili priznani za opravičene. Kjer je On, tam bo tudi njegova cerkev. »Milost in resnica se bosta srečali, pravičnost in mir se poljubita.« (Ps 85,10 CHR) Oče je objel svojega Sina in ukazal: »Molijo naj ga vsi Božji angeli.” (Heb 1,6 CHR) JZ 733.8

Gospostva, vladarstva in oblasti so z nepopisnim veseljem priznali vrhovno oblast Kneza življenja. Nebeške vojske so padle na obraz pred njim, medtem ko se je v nebeških dvorih razlegel vesel klic: »Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano, da prejme oblast in bogastvo, modrost in moč, čast, slavo in hvalo.« (Raz 5,12) JZ 734.1

Zmagoslavne pesmi se mešajo z glasbo angelskih harf, dokler ni videti, da so nebesa preplavljena z veseljem in hvalo. Ljubezen je zmagala. Izgubljeno je najdeno. Nebesa odmevajo od glasov veličastnih pesmi, ki razglašajo: »Sedečemu na prestolu in Jagnjetu hvala in čast, slava in mogočnost na veke vekov!« (Raz 5,13) JZ 734.2

Od tega prizora nebeškega veselja prihaja do nas na zemlji odmev čudovitih Kristusovih besed: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.” (Jn 20,17) Nebeška in zemeljska družina sta združeni. Gospod je za nas šel v nebesa in za nas živi. »Zato more tudi popolnoma rešiti tiste, ki se po njem bližajo Bogu, ker vedno živi, da se poteguje zanje.« (Heb 7,25 CHR) JZ 734.3