Jezusovo Življenje

58—Lazar, pridi ven

Temeljno besedilo: Lk 10,38-42; Jn 11,1-44

Lazar iz Betanije je bil eden najzvestejših Kristusovih učencev. Od svojega prvega srečanja z njim je trdno veroval vanj. Njegova ljubezen do njega je bila globoka in tudi Zveličar je ljubil njega. Za Lazarja je Kristus naredil enega svojih največjih čudežev. Zveličar je blagoslavljal vse, ki so iskali njegovo pomoč. Jezus ljubi vso človeško družino, toda z nekaterimi je povezan še s posebno nežnimi vezmi. Njegovo srce je bilo s trdnimi vezmi naklonjenosti povezano z družino v Betaniji, zato je za enega njenih članov naredil svoje najveličastnejše delo. JZ 458.1

Jezus se je pogosto odpočil v Lazarjevem domu. Zveličar ni imel svojega doma; bil je odvisen od gostoljubnosti svojih prijateljev in učencev. Mnogokrat, ko je bil utrujen in je hrepenel po človeški družbi, je bil vesel, da se je lahko umaknil v ta mirni dom stran od sumničenja in zavisti srditih farizejev. Tukaj je bil iskreno dobrodošel in užival pristno in sveto prijateljstvo. Tukaj je lahko govoril preprosto in popolnoma svobodno, vedoč, da bodo njegove besede dojeli in cenili. JZ 458.2

Naš Zveličar je cenil mirni dom in pozorne poslušalce. Hrepe-nel je po človeški pozornosti, prijaznosti in naklonjenosti. Tisti, ki so sprejemali nebeške nauke, katere je bil vedno pripravljen podati, so uživali velike blagoslove. Ko je množica spremljala Kristusa čez širna polja, jim je razkrival lepoto narave. Želel je odpreti njihove duhovne oči, da bi videli, kako Božja roka vzdržuje svet. Da bi v svojih poslušalcih spodbudil spoštovanje do Božje dobrote in dobrohotnosti, je njihovo pozornost usmeril na roso, ki je nežno padala, ter na blagi dež in sončne žarke, ki obsevajo dobre in hudobne. Želel je, da bi ljudje popolneje dojeli pozornost, ki jo Bog kaže do človeških bitij, ki jih je ustvaril. Vendar množica ni bila pripravljena poslušati, zato se je Kristus v domu v Betaniji odpočil od težavnih spopadov v javnem življenju. Tu je dovzetnim poslušalcem odpiral knjigo Previdnosti. V teh zasebnih pogovorih je svojim poslušalcem razkrival to, česar ni povedal mešani množici. Svojim prijateljem mu ni bilo treba govoriti v prilikah. JZ 458.3

Ko jim je Kristus podajal svoje čudovite nauke, je Marija sedela ob njegovih nogah kot spoštljiva in vdana poslušalka. Ob neki priložnosti je Marta, ki je bila zaposlena s pripravo obeda, pristopila h Kristusu in dejala: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!” (Lk 10,40) To je bilo ob prvem Kristusovem obisku Betanije. Zveličar in njegovi učenci so pravkar po napornem pešačenju prispeli iz Jeriha. Marta si je prizadevala, da bi se počutili udobno. V svoji zaskr-bljenosti je pozabila na spoštljivost, ki jo dolguje svojemu Gostu. Jezus ji je odgovoril z blagimi in potrpežljivimi besedami: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila dobri del, ki ji ne bo odvzet.” (Lk 10,41.42) Marija je hranila v svojem srcu te dragocene besede iz Zveličarjevih ust, besede, ki so ji bile dragocenejše od najdražjih pozemskih draguljev. JZ 459.1

To »eno”, kar je potrebovala Marta, je bil umirjen in vdan duh, globlje hrepenenje po spoznanju o prihodnjem večnem življenju in vrline, ki so potrebne za duhovni napredek. Bilo ji je treba manj skrbeti za minljive stvari, bolj pa za te, ki bodo trajale večno. Jezus je želel poučiti svoje otroke, naj izkoristijo vsako priložnost, da bi si pridobili takšno spoznanje, ki jih bo zmodrilo za zveličanje. Kristusovo delo potrebuje pozorne in odločne delavce. Martam, ki imajo gorečnost za delo na verskem področju, je na voljo široko polje. Toda najprej morajo z Marijo sedeti pri Jezusovih nogah. Marljivost, urnost in odločnost morajo biti posvečene s Kristusovo milostjo, potem bo njihovo življenje nepremagljiva moč za dobro. JZ 459.2

V mirnem domu, v katerem se je Jezus večkrat spočil, je nastala žalost. Lazar je nenadoma zbolel, sestri pa sta Zveličarju spo ročili: »Gospod,... tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« (Jn 11,3) Poznali sta moč bolezni, ki je napadla njunega brata, toda vedeli sta, da Kristus lahko ozdravi vsako vrsto bolezni. Verjeli sta, da bo sočustvoval z njima v njuni žalosti, zato mu nista poslali nujnega poziva, naj pride takoj, marveč samo zaupno sporočilo: »Ta, ki ga imaš rad, je bolan.« Menili sta, da se bo takoj odzval na njuno sporočilo in jih obiskal, kakor hitro bo lahko prispel v Betanijo. JZ 460.1

Zaskrbljeno sta pričakovali sporočilo od Jezusa. Molili sta in čakali nanj, vse dokler je v njunem bratu tlela iskra življenja. Toda sel se je vrnil brez njega, prinesel pa je sporočilo: »Ta bolezen ni za smrt,” (Jn 11,4) zato sta se sestri oklenili upanja, da bo Lazar živel. Nežno sta začeli govoriti besede upanja in tolažbe skoraj nezavestnemu trpinu. Ko je Lazar umrl, sta bili grenko razočarani. Kljub temu sta se zavedali Kristusove naklonjenosti, ki ju je podpirala, in to ju je obvarovalo pred izražanjem kakršne koli zamere Zveličarju. JZ 460.2

Ko je Kristus slišal sporočilo, so učenci menili, da ga je sprejel ravnodušno. Ni pokazal žalosti, ki so jo pričakovali od njega. Pogledal jih je in rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.« (Jn 11,4) Še dva dni je ostal v istem kraju. To odlašanje je bilo za učence skrivnost. Razmišljali so o tem, kakšna tolažba bi bila njegova navzočnost za žalujočo družino. Dobro so poznali njegovo naklonjenost do družine v Betaniji, zato so bili presenečeni, da se ni odzval na žalostno sporočilo: »Ta, ki ga imaš rad, je bolan.« JZ 460.3

Videti je bilo, kakor da je v teh dveh dneh Kristus popolnoma pozabil na to sporočilo, kajti Lazarja ni omenjal. Učenci so razmišljali o Jezusovem znanilcu Janezu Krstniku. Čudili so se, zakaj je Jezus, ki je imel moč delati veličastne čudeže, dovolil, da je Janez propadal v ječi in umrl nasilne smrti. Zakaj Kristus ni rešil Janezovega življenja, ko je imel takšno moč? To vprašanje so večkrat zastavili tudi farizeji, ki so v tem videli neovrgljiv dokaz proti Jezusovi trditvi, da je Božji Sin. Zveličar je opozoril učence na nadloge, pomanjkanje in preganjanje. Ali jih bo v teh težavah pozabil? Nekateri so se spraševali, ali niso napačno razumeli nje-govega poslanstva. Vsi so bili globoko zbegani. JZ 460.4

Po dveh dneh čakanja je Jezus rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.” (Jn 11,7) Učenci so se spraševali, zakaj je čakal dva dni, če je nameraval iti v Judejo. Toda zaskrbljenost za Kristusa in zanje jih je popolnoma prevzela. Na poti, na katero se je pravkar podal, so videli same nevarnosti. Rekli so mu: »Rabi, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?« (Jn 11,8) Jezus jim je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur?” (Jn 11,9) »Sem pod vodstvom svojega Očeta. Dokler izpolnjujem njegovo voljo, je moje življenje varno. Dvanajst ur mojega dneva še ni minilo, stopil sem v preostanek svojega dneva, toda do poslednjega trenutka sem varen.« JZ 461.1

Nadaljeval je: »Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta.« (Jn 11,9) Kdor izpolnjuje Božjo voljo in hodi po stezi, ki jo je določil Bog, se ne more spotakniti in pasti. Luč Svetega Duha, ki ga vodi, mu pomaga jasno razumeti njegovo dolžnost in ga zanesljivo vodi do konca njegovega dela. »Če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.” (Jn 11,10) Kdor hodi po poti, ki si jo je sam izbral in ga ni nanjo poklical Bog, se bo spotaknil. Zanj se dan spreminja v noč, in kjer koli že je, nikjer ni varen. JZ 461.2

»To je rekel, in nato jim je dejal: ‘Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.’” (Jn 11,11) »Naš prijatelj Lazar spi.« Kako ganljive besede! Kako prepolne sočutja! Učenci so ob misli, da se lahko njihovemu Učitelju na poti v Jeruzalem zgodi kaj hudega, skoraj pozabili na žalujočo družino v Betaniji. Toda Kristus ni. Učenci so razumeli grajo. Bili so razočarani, ker se Kristus ni hitreje odzval na sporočilo. Bili so v skušnjavi, da menijo, da Lazarja in njegovih sester ne ljubi tako srčno, kakor so mislili, sicer bi pohitel nazaj z glasnikom. Toda besede: »Naš prijatelj Lazar spi,« so jim pomagale do pravilnega razumevanja. Prepričali so se, da Kristus ni pozabil svojih trpečih prijateljev. JZ 461.3

»Učenci pa so mu rekli: ‘Gospod, če spi, bo ozdravel.’ Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju.” (Jn 11,12.13) Kristus opisuje smrt svojih vernih otrok kot spanje. Njihovo življenje je s Kristusom skrito v Bogu, do zvoka zadnje trobente pa bodo umrli spali v njem. JZ 461.4

»Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: ‘Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!’« (Jn 11,14.15) Tomaž ni mogel videti ničesar drugega kakor smrt, ki je čakala Učitelja, če bo šel v Judejo, toda zbral je pogum in rekel drugim učencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim.” (Jn 11,16) Poznal je sovraštvo Judov do Kristusa. Njihov namen je bil, da ga umorijo, ampak to jim ni uspelo zato, ker je ostalo še nekaj časa, ki jim je bil določen. V tem času so Jezusa varovali nebeški angeli. Zato ga ni moglo doleteti nič hudega niti na področju Judeje, kjer so rabini kovali zaroto, kako bi ga prijeli in umorili. JZ 462.1

Učenci so se čudili Kristusovim besedam, ko je rekel: »Lazar je umrl;... veselim se, da nisem bil tam.« (Jn 11,14.15) Ali se je Zveličar namenoma izognil domu svojih trpečih prijateljev? Bilo je videti, da so bili Marija in Marta ter umirajoči Lazar prepuščeni sami sebi. Vendar niso bili sami. Kristus je videl vse, kar se je dogajalo. Po Lazarjevi smrti je bila žalujočima sestrama njegova naklonjenost v oporo. Jezus je videl žalost njunih strtih src, ko se je njun brat bojeval s svojim hudim sovražnikom s smrtjo. Občutil je vso tesnobo duševnega trpljenja, ko je svojim učencem dejal: »Lazar je umrl.” (Jn 11,14) Toda Kristus ni mislil samo nanje, ki jih je imel rad v Betaniji; moral je misliti tudi na poučevanje svojih učencev. Postati bi morali njegovi predstavniki na svetu, da bi lahko vsi bili deležni Očetovega blagoslova. Zaradi njih je dovolil, da je Lazar umrl. Če bi ga ozdravil, se ne bi zgodil čudež, ki je najmogočnejši dokaz njegovega božanskega značaja. JZ 462.2

Če bi bil Kristus v Betaniji v Lazarjevi bolniški sobi, ta ne bi umrl, kajti Satan ne bi imel nad njim moči. Smrt ne bi mogla v Lazarja izstreliti svoje puščice vpričo Darovalca življenja. Zato Kristus ni prišel. Sovražniku je dovolil, da je pokazal svojo moč, da bi ga lahko pregnal kot premaganega hudobneža. Dovolil je, da je Lazar prišel pod oblast smrti, njegovi trpeči sestri pa sta videli svojega brata položenega v grob. Kristus je vedel, da bo njuna vera v Odrešenika hudo preizkušana, ko bosta zrli v mrtvi obraz svojega brata. Vedel pa je tudi, da bosta iz te preizkušnje, ki sta jo zdaj doživljali, izšli z veliko večjo vero. Trpel je vso tesnobo bridkosti, ki sta jo zdržali. Ni ju manj ljubil zato, ker je čakal, marveč je vedel, da mora izbojevati zmago za njiju, za Lazarja, zase in za učence. JZ 462.3

»Zaradi vas, ... da boste verovali.” Za vsakega, ki hrepeni po Božjem vodstvu, je trenutek največje malodušnosti čas, ko mu je božanska pomoč najbližja. S hvaležnostjo se bo spominjal najtemnejšega dela svoje poti. »Gospod ... zna pobožne rešiti.” (2 Pt 2,9) Iz vsake preizkušnje in težave jih bo Bog izpeljal z močnejšo vero in bogatejšo izkušnjo. JZ 463.1

Namen Kristusovega odlašanja priti k Lazarju je bil pokazati usmiljenje do njih, ki ga niso sprejeli. Zadrževal se je zato, da bi z obujenjem Lazarja od mrtvih dal svojemu trdovratnemu in nevernemu narodu še en dokaz, da je resnično »vstajenje in življenje”. Ni bil pripravljen opustiti vseh upov naroda, siromašnih in tavajočih ovc Izraelove hiše. Njegovo srce je bilo strto zaradi njihove zakrknjenosti. V svoji milosti jim je hotel dati še en dokaz več, da je Obnovitelj, Edini, ki lahko podari življenje in nesmrtnost. To je moral biti dokaz, ki ga duhovniki ne bodo mogli napačno razlagati. Zato je preložil odhod v Betanijo. Ta vrhunski čudež, obuditev Lazarja od mrtvih, bo dal Božji pečat na njegovo delo in trditev o božanskosti. JZ 463.2

Jezus je na svoji poti v Betanijo po svoji navadi pomagal bolnim in potrebnim. Ko je prispel v mesto, je poslal sla k sestrama s sporočilom o svojem prihodu. Kristus ni odšel takoj v njun dom, temveč se je zadržal na nekem mirnem kraju ob poti. Judovski običaj posebnega zunanjega razkazovanja ob smrti prijatelja ali sorodnika se ni ujemal s Kristusovim duhom. Slišal je žalostinke najetih narekavic, zato se ni želel srečati s sestrama v taki zmedi. Med žalujočimi prijatelji so bili tudi družinski sorodniki. Nekateri od njih so bili na visokih, odgovornih položajih v Jeruzalemu. Med njimi so bili nekateri Kristusovi najhujši sovražniki. Kristus je poznal njihove namene, zato se ni takoj pojavil med njimi. JZ 463.3

Sporočilo je bilo Marti povedano tako tiho, da drugi v sobi niso ničesar slišali. Marija zaradi svoje globoke žalosti ni slišala teh besed. Marta je takoj vstala in odšla ven, da bi se srečala s svojim Gospodom, medtem ko je Marija, misleč, da je Marta odšla k Lazarjevemu grobu, sedela tiha in nema v svoji bolečini. JZ 463.4

Marta je hitela, da bi se srečala z Jezusom, njeno srce pa so vznemirjala nasprotujoča si čustva. Na izrazu njegovega obraza je brala isto nežnost in ljubezen kakor vedno. Njeno zaupanje vanj je bilo neomajno. Mislila je na svojega dragega ljubljenega brata, ki ga je tudi Jezus ljubil. Z žalostjo, ki je preplavila njeno srce, ker Kristus ni prišel prej, vendar z upanjem, da bo tudi sedaj naredil kaj, da bi jih potolažil, je rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.” (Jn 11,21) Sredi zmede, ki so jo povzročale narekavice, sta sestri vedno znova ponavljali te besede. JZ 464.1

Jezus je s človeškim in božanskim sočutjem opazoval njen žalo sten in hudo zaskrbljen obraz. Marta ni bila razpoložena pripove-dovati o tem, kar je minilo. Vse je povedala z ganljivimi besedami: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.” (Jn 11,21) Ko pa je gledala v njegov obraz, poln ljubezni, je pristavila: »A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.” (Jn 11,22) JZ 464.2

Jezus je spodbudil njeno vero z besedami: »Tvoj brat bo vstal.« (Jn 11,23) Namen njegovega odgovora ni bil v Marti zbuditi upanja na takojšnjo spremembo. Martine misli je vodil čez sedanjo obuditev njenega brata na vstajenje umrlih pravičnih. To je naredil, da bi v Lazarjevem vstajenju lahko videla jamstvo vstajenja vseh umrlih pravičnih in zagotovilo, da bo to uresničeno z Zveličarjevo močjo. JZ 464.3

Marta je odgovorila: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« (Jn 11,24) JZ 464.4

Jezus je želel njeno vero usmeriti še bolj pravilno, zato je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje.« (Jn 11,25) V Kristusu je izvirno, prvotno življenje. »Kdor ima Sina, ima življenje.« (1 Jn 5,12) Kristusovo božanstvo je vernikovo jamstvo večnega življenja. Jezus je rekel: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?” (Jn 11,25.26) Kristus je tukaj gledal v prihodnost na svoj drugi prihod, ko bodo mrtvi pravični vstali nepropadljivi, živi pravični pa bodo vzeti v nebesa, ne da bi okusili smrt. Čudež, ki ga je Kristus hotel sedaj narediti z obuditvijo Lazarja od mrtvih, bo predstavljal vstajenje vseh umrlih pravičnih. S svojimi besedami in dejanji se je razglasil za Začetnika vstajenja. Ta, ki bo kmalu tudi sam umrl na križu, je stal s ključi smrti kot zmagovalec nad grobom in oznanil svojo pravico in oblast dati večno življenje. JZ 464.5

Na Zveličarjeve besede: »Veruješ v to?” je Marta odgovorila: »Da, Gospod, ... verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki mora priti na svet.” (Jn 11,27 EKU) Ni dojela Kristusovih besed v njihovem polnem pomenu, toda priznala je svojo vero v njegovo božanstvo in svoje zaupanje, da lahko naredi vse, kar želi. JZ 465.1

»Ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: ‘Učitelj je tukaj in te kliče.’« (Jn 11,28) Sporočilo ji je zaupala čim tiše, kajti duhovniki in poglavarji so bili pripravljeni Jezusa prijeti, če bi se jim ponudila priložnost. Vpitje žalujočih je preprečilo, da bi se slišale njene besede. JZ 465.2

Ko je Marija slišala sporočilo, je hitro vstala in odšla ven z izrazom pričakovanja na obrazu. Žalujoči so mislili, da je odšla na grob jokat, zato so odšli za njo. Ko je prišla k Jezusu, je pokleknila k njegovim nogam in s tresočim se glasom rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi bil umrl.” (Jn 11,32 CHR) Vpitje žalujočih je težko prenašala, ker je hrepenela slišati od Jezusa na samem nekaj pomirjajočih besed. Toda poznala je zavist in ljubosumnost, ki so jo v svojem srcu gojili do Kristusa nekateri od navzočih, zato ni popolnoma pokazala svoje žalosti. JZ 465.3

»Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, je bil v duhu pretresen in se je vznemiril.« (Jn 11,33) Bral je srce vseh. Videl je, da je bilo pri mnogih izražanje žalosti samo pretvarjanje. Vedel je, da bodo nekateri od zbranih, ki sedaj kažejo hinavsko žalost, kmalu načrtovali smrt, in to ne samo mogočnega čudodelnika, temveč tudi njega, ki bo obujen od mrtvih. Kristus bi lahko strgal z njih krinko lažne žalosti. Toda zadržal je svojo upravičeno jezo. Zaradi ljubljene osebe, ki je klečala ob njegovih nogah in resnično verovala vanj, ni izgovoril besed, ki bi jih lahko popolnoma upravičeno povedal. JZ 465.4

»Kam ste ga položili?” jih je vprašal. »Rekli so mu: ‘Pridi in po-glej!’« (Jn 11,34) Skupaj so odšli h grobu. To je bil žalosten prizor. Lazar je bil zelo priljubljen in sestri sta strtih src jokali za njim, njegovi prijatelji pa so se pridružili joku žalujočih sester. Zaradi tega človeškega gorja in dejstva, da prizadeti prijatelji objokujejo umrlega, medtem ko je med njimi Zveličar sveta, se je Jezus zjokal. (Jn 11,35) Čeprav je bil Božji Sin, je vendar vzel nase človeško naravo, zato ga je ganila človeška žalost. Njegovo nežno, sočutno srce je vedno pripravljeno sočustvovati s trpečimi. Joka z jokajočimi in se veseli z veselimi. JZ 465.5

Ampak Jezus ni jokal samo zaradi človeškega sočutja do Marije in Marte. Njegove solze so razodevale bolečino, ki je bila daleč nad človeško, kakor so nebesa višja od zemlje. Kristus ni jokal zaradi Lazarja, saj ga je nameraval poklicati iz groba. Jokal je zato, ker bodo mnogi, ki so sedaj jokali po Lazarju, kmalu načrtovali smrt njega, ki je vstajenje in življenje. Toda kako nezmožni so bili neverni Judje pravilno dojeti njegove solze! Nekateri, ki v zunanjih okoliščinah niso mogli videti ničesar drugega kakor vzrok za njegovo žalost, so ganjeno rekli: »Glejte, kako ga je imel rad.« (Jn 11,36) Drugi pa, ki so želeli v srca navzočih posejati seme nevere, so posmehljivo dejali: »Ali ni mogel On, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da ta ne bi umrl?” (Jn 11,37) Zakaj je Kristus pustil Lazarja umreti, če je imel moč, da bi ga lahko rešil? JZ 466.1

Kristus je s preroškimi očmi videl sovraštvo farizejev in sadu-cejev. Vedel je, da naklepajo njegovo smrt. Vedel je, da bodo nekateri, ki so zdaj videti tako sočutni, kmalu sebi zaprli vrata upanja in vhod v Božje mesto. Njegovo ponižanje in križanje bo sprožilo dogodke, katerih vrhunec bo razdejanje Jeruzalema. V tem času nihče ne bo objokoval mrtvih. Kazen, ki bo doletela Jeruzalem, mu je bila jasno pokazana. Videl je Jeruzalem, ki so ga oblegale rimske čete. Vedel je, da bodo mnogi, ki sedaj jokajo zaradi Lazarja, umrli med obleganjem mesta, in da v trenutku svoje smrti ne bodo imeli nobenega upanja. JZ 466.2

Kristus ni jokal samo zaradi dogajanja okrog sebe. Na njem je počivalo breme gorja vekov. Videl je strašne posledice prestopanja Božjih zapovedi. Videl je, da v zgodovini sveta, začenši od Abelove smrti, stalno divja boj med dobrim in hudim. Ko je gledal v prihodnost, je videl trpljenje in žalost, solze in smrt, ki bodo človeška usoda. Njegovo srce je prizadela bolečina človeštva vseh dežel in časov. Gorje grešnega rodu je težko bremenilo njegovo dušo, in solze so mu začele teči, medtem ko je hrepenel po tem, da bi odpravil vso njihovo bedo. JZ 466.3

»Jezus je bil v sebi spet pretresen in je šel h grobu.« (Jn 11,38) Lazarja so položili v skalno votlino, mogočen kamen pa je zapiral vhod. »Odstranite kamen!« (Jn 11,39) je ukazal Kristus. Ker je Marta mislila, da želi samo videti umrlega, je ugovarjala temu, rekoč, da je truplo že štiri dni pokopano in je že začelo razpadati. JZ 467.1

Ta izjava, podana pred Lazarjevim obujenjem, ni pustila Kristusovim sovražnikom nobene možnosti za trditev, da je šlo za prevaro. V preteklosti so farizeji širili lažne trditve o najveličastnejših razodetjih Božje moči. Ko je Kristus obudil Jairovo hčer, je rekel: »Deklica ni umrla, ampak spi.« (Mr 5,39) Ker je bila bolna samo kratek čas in obujena takoj po smrti, so farizeji razlagali, da otrok sploh ni bil mrtev, saj je sam Kristus rekel, da le spi. Poskušali so dokazati, da Kristus sploh ne more zdraviti bolezni da je pri njegovih čudežih šlo za prevaro. V tem primeru pa nihče ni mogel oporekati, da je bil Lazar mrtev. JZ 467.2

Kadar Gospod namerava kaj narediti, Satan spodbudi koga, da temu nasprotuje. »Odstranite kamen,« je rekel Kristus. »Kolikor je le mogoče, pripravite pot za moje delo.” Toda sedaj se je razodela Martina svojeglava in častihlepna narava. Ni hotela, da bi ljudje videli razpadajoče truplo. Človeško srce počasi dojema Kristusove besede, zato Martina vera ni dojela pravega pomena njegove obljube. JZ 467.3

Kristus je grajal Marto, vendar so bile njegove besede izgovorjene skrajno prijazno. »Ali ti nisem dejal, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?” (Jn 11,40 EKU) »Zakaj dvomiš o moji moči? Zakaj nasprotuješ mojim zahtevam? Saj sem ti dal besedo, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala.” To, kar je naravno nemogoče, ne more preprečiti dela Vsemogočnega. Dvom in nevera nista ponižnost. Brezpogojno zaupanje v Kristusove besede je prava po-nižnost in resnična podreditev samega sebe. JZ 467.4

»Odstranite kamen!« Kristus bi lahko ukazal kamnu, naj se umakne, in ta bi poslušal njegov glas. Lahko bi to ukazal tudi angelom, ki so bili okrog njega. Na njegov ukaz bi lahko nevidne roke odvalile kamen. Toda odstraniti so ga morale človeške roke. S tem je Kristus želel pokazati, da mora človeško sodelovati z božanskim. Kar lahko naredi človeška roka, ne bo poklicana narediti božanska. Bog noče odpraviti človekove pomoči. Krepi ga in sodeluje z njim, če uporablja moči in sposobnosti, ki so mu dane. JZ 467.5

Ljudje so ubogali ukaz in odstranili kamen. Vse je bilo narejeno javno in premišljeno. Vsem je bila dana priložnost videti, da pri tem ni bilo nobene prevare. Pred njimi v skalnatem grobu je ležalo Lazarjevo hladno in negibno truplo. Ihtenje žalujočih je utihnilo. Navzoči so začudeni in polni pričakovanj stali okrog groba in čakali, kaj se bo zgodilo. JZ 468.1

Kristus je mirno stal pred grobom. Sveta slovesnost je počivala na vseh navzočih. Kristus je stopil bliže h grobu. Dvignil je oči k nebu in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.« (Jn 11,41) Malo pred tem so ga njegovi sovražniki obtoževali, da preklinja Boga, in jemal v roke kamne, da bi ga kamnali, ker je trdil, da je Božji Sin. Obtoževali so ga, da dela čudeže s Satanovo močjo. Sedaj pa je Kristus trdil, da je Bog njegov Oče, in popolnoma samozavestno izjavil, da je Božji Sin. JZ 468.2

Kristus je sodeloval s svojim Očetom v vsem, kar je delal. Vedno je bil pozoren na to, da bi ljudem jasno pokazal, da ne dela ne-odvisno od njega; čudeže je delal z vero in molitvijo. Želel je, da bi vsi spoznali njegovo zvezo z Očetom. Dejal je: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.” (Jn 11,41.42) Takoj je bil učencem in ljudstvu dan najprepričljivejši dokaz zveze, ki je obstajala med Kristusom in Bogom. Moralo jim je biti pokazano, da Kristusova trditev ni bila prevara. JZ 468.3

»Ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: Lazar, pridi ven!’” (Jn 11,43) Njegov jasen in prediren glas je prodrl do ušes umrlega. Medtem ko je govoril, je božansko zažarelo skozi človeško naravo. Na njegovem obrazu, razsvetljenem z Božjo slavo, je ljudstvo videlo zagotovilo o njegovi moči. Vsako oko je bilo uprto na vhod v votlino. Vsako uho je bilo pripravljeno prestreči najmanjši šum. Z globokim in napetim zanimanjem so vsi čakali na preskus Kristusovega božanstva, dokaz, ki bi potrdil njegovo trditev, da je Božji Sin, ali pa ugasnil upe za vselej. JZ 468.4

V tihem grobu se je nekaj premaknilo. Ta, ki je bil mrtev, se je pojavil na vhodu v grob. Njegove gibe so ovirali mrliški prti, s katerimi je bil obvit, zato je Kristus rekel osuplim opazovalcem: »Razvežite ga in pustite, naj gre.« (Jn 11,44) Znova jim je pokazal, da mora človek sodelovati z Bogom. Ljudje morajo služiti ljudem. Lazarja so osvobodili. Pred množico pa je stal ne kot kdo, ki je izčrpan od bolezni na slabotnih in klecavih nogah, marveč kot človek v najboljših letih, v moči plemenite možatosti. Iz njegovih oči sta žarela razum in ljubezen do Zveličarja. V čaščenju se je vrgel pred Jezusove noge. JZ 469.1

Opazovalci so najprej od začudenja onemeli. Nato je nastal neopisljiv prizor veselja in zahvaljevanja. Sestri sta sprejeli vrnitev svojega brata v življenje kot Božji dar in v solzah veselja krčevito izrazili svojo hvaležnost Zveličarju. Medtem ko so se brat, sestri in prijatelji veselili tega ponovnega srečanja, pa se je Jezus umaknil s prizorišča. Ko so iskali Darovalca življenja, ga niso mogli več najti. JZ 469.2