Jezusovo Življenje

59—Duhovniška zarota

Temeljno besedilo: Jn 11,47-54

Betanija je bila tako blizu Jeruzalema, da je novica o Lazarjevem vstajenju hitro prišla v mesto. Po vohunih, ki so bili priče čudežu, so bili judovski poglavarji hitro obveščeni o dogodku. Takoj je bil sklican Veliki zbor, da bi se odločili o tem, kaj je treba narediti. Sedaj je Kristus popolnoma razodel svojo oblast nad smrtjo in grobom. S tem mogočnim čudežem je Bog dal ljudem vrhunski dokaz, da je svojega Sina poslal na svet zaradi njihovega zveličanja. Šlo je za razodetje božanske moči, ki je zadoščalo, da je prepričalo vsakega, ki je hotel prisluhniti razumu in razsvetljeni vesti. Mnogi izmed teh, ki so bili priče Lazarjevemu vstajenju, so začeli verovati v Jezusa. Toda sovraštvo duhovnikov do njega se je še stopnjevalo. Zavrnili so vse manjše dokaze njegovega božanstva, zato jih je ta novi čudež samo razbesnel. Umrli je bil obujen sredi belega dne in pred množico prič. Takega dokaza ni bilo mogoče razložiti kot prevaro. Zaradi tega je sovraštvo duhovnikov postalo še bolj nespravljivo. Bolj kakor kdaj prej so se odločili ustaviti Kristusovo delo. JZ 470.1

Čeprav saduceji niso bili naklonjeni Kristusu, niso bili tako polni zlobe do njega kakor farizeji. Njihovo sovraštvo do njega ni bilo tako ogorčeno. Sedaj pa so bili hudo vznemirjeni, niso namreč verovali v vstajenje mrtvih. Ustvarili so si tako imenovano znanost, po kateri so sklepali, da je nemogoče oživiti mrtvo telo. Toda Kristus je z nekaj besedami ovrgel njihovo zamisel. Pokazalo se je, da ne poznajo niti Pisma niti Božje moči. Niso videli nobene možnosti, da bi odpravili vtis, ki ga je čudež naredil na ljudstvo. Kako bi lahko ljudi odvrnili od njega, ki je imel moč mrtvega oteti iz groba? Širili so lažna poročila, vendar čudeža niso mogli zanikati, zato niso vedeli, kako naj bi preprečili njegov vpliv. Dotlej niso podpirali načrta o Kristusovem uboju. Toda po Lazarjevem vstajenju so ugotovili, da lahko samo z njegovo smrtjo ustavijo njegove neustrašne obtožbe proti njim. JZ 470.2

Farizeji so verovali v vstajenje in niso mogli drugače kakor razumeti, da je ta čudež dokaz, da je Mesija med njimi. Toda še vedno so nasprotovali Kristusovemu delu. Že od samega začetka so ga sovražili, ker je razkrinkal njihovo hinavsko častihlepnost. JZ 471.1

Strgal je z njih plašč strogih obredov, pod katerim se je skrivala njihova moralna popačenost. Čista vera, ki jo je učil, je obsodila njihovo prazno izpovedovanje pobožnosti. Hlepeli so po mašče-vanju zaradi njegovih strogih ukorov. Poskušali so ga izzvati, da bi rekel ali naredil kaj, kar bi jim dalo priložnost, da ga obsodijo. Nekajkrat so ga poskušali kamnati, ampak tiho se je umaknil nji-hovim pogledom. JZ 471.2

Namen vseh čudežev, ki jih je naredil ob sobotah, je bil rešiti prizadete, toda farizeji so ga poskušali obsoditi kot prestopnika sobote. Trudili so se proti njemu nahujskati herodovce. Razlagali so, da namerava vzpostaviti nasprotno kraljestvo, in se z njimi posvetovali, kako bi ga uničili. Da bi izzvali Rimljane proti njemu, so ga prikazali kot takšnega, ki si prizadeva spodkopati njihovo oblast. Na razne načine so poskušali preprečiti njegov vpliv na ljudstvo. Toda vsi njihovi dotedanji poskusi so spodleteli. Množica, ki je pričala o njegovih delih usmiljenja in poslušala njegove čiste in svete nauke, je spoznala, da to niso dejanja in besede prestopnika sobote ali bogokletnika. Celo na uradnike, ki so jih farizeji poslali k njemu, so njegove besede vplivale tako, da ga niso mogli prijeti. V obupu so Judje končno izdali odlok, da mora biti izobčen iz shodnice vsak človek, ki bi priznal vero v Jezusa. JZ 471.3

Duhovniki, poglavarji in starešine so se na svojem posvetu odločili, da bodo utišali njega, ki je delal tako veličastna dela, katerim so se čudili vsi ljudje. Farizeji in saduceji so bili bolj zaupno združeni kakor kdaj poprej. Dotlej nesložni so se zedinili v svojem nasprotovanju Kristusu. Nikodem in Jožef nista bila poklicana na ta posvet, ker sta na prejšnjih preprečila Jezusovo obsodbo. Tega posveta so se udeležili drugi vplivni ljudje, ki so verovali v Jezusa, ampak njihov vpliv ni mogel premagati vpliva zlobnih farizejev. JZ 471.4

Vendar udeleženci posveta niso bili popolnoma složni. Veliki zbor v tem času ni bil zakonita skupščina. Obstajal je samo zaradi obzirnosti. Nekateri člani so se spraševali, ali je modro Kristusa obsoditi na smrt. Bali so se, da bi to izzvalo ljudsko vstajo, kar bi Rimljanom dalo povod, da duhovništvu ukinejo posebne pravice in oblast, ki jih je še imelo. Saduceji so bili složni v svojem sovraštvu do Kristusa, vendar so se nagibali k obzirnosti v svojem ravnanju, ker so se bali, da jim bodo Rimljani odvzeli njihov visok položaj. JZ 472.1

Na tem posvetu, ki je bil sklican, da bi načrtovali Kristusovo smrt, je bila tudi Priča, ki je slišala Nebukadnezarjeve bahave besede, videla Belsazarjeve malikovalske gostije in bila navzoča, ko se je Kristus v Nazaretu razglasil za Maziljenca. Ta Priča je zdaj prepričevala poglavarje o tem, kaj počnejo. Pred njimi so se dogodki iz Kristusovega življenja pojavili tako jasno, da jih je to preplašilo. Spomnili so se prizora iz templja, ko je Jezus tedaj kot dvanajstletni deček stal pred izobraženimi učitelji postave in jim zastavljal vprašanja, ki so jih osupnila. Pravkar narejeni čudež je pričal, da Jezus ni nihče drug kakor Božji Sin. Spise Stare zaveze, ki so se nanašali na Kristusa, so na lepem dojeli v njihovem pravem pomenu. Vznemirjeni in zmedeni poglavarji so se spraševali: »Kaj naj storimo?« (Jn 11,47) Mnenje navzočih je bilo razdeljeno. Pod vplivom Svetega Duha se duhovniki in poglavarji niso mogli otresti prepričanja, da se bojujejo proti Bogu. JZ 472.2

Ko je bil zbor na vrhuncu zmedenosti, je vstal veliki duhovnik Kajfa. Bil je ošaben in surov, gospodovalen in nestrpen mož. Med njegovimi sorodniki so bili saduceji, domišljavi, predrzni, brezobzirni, polni častihlepja in krutosti, ki so jo skrivali pod plaščem lažne pravičnosti. Kajfa je proučeval prerokovanja. Čeprav ni poznal njihovega pravega pomena, je spregovoril zelo oblastno in prepričljivo: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas boljše, da en človek umre za ljudstvo in ne propade ves narod.« (Jn 11,49.50) Zahteval je, da Jezus mora biti umaknjen s poti, čeprav je bil nedolžen. Povzroča težave, ker priteguje ljudi k sebi in zmanjšuje veljavo poglavarjev. On je bil samo eden, zato je boljše, da umre On, kakor da bi bila oslabljena veljava poglavarjev. Če bodo ljudje izgubili zaupanje v svoje poglavarje, bo uničena na-rodova moč. Kajfa je predočil, da se bodo po tem čudežu Jezusovi sledilci najbrž uprli. »Nato bodo prišli Rimljani,” je dejal, »zaprli svetišče, razveljavili njihove zakone in nas uničili kot narod.« Koliko je torej vredno življenje tega Galilejca v primerjavi z ob-stankom naroda? Če stoji na poti Izraelove blaginje, mar ne gre za službo Bogu, če ga odstranimo? Boljše je, da en človek umre, namesto da bi propadel ves narod. JZ 472.3

Z izjavo, da mora en človek umreti za narod, je Kajfa pokazal, da nekoliko pozna prerokovanja, čeprav je bilo to znanje zelo omejeno. Toda Janez je v svojem poročilu o tem dogodku privzel to prerokovanje in pokazal njegov širok in globok pomen. Pravi: »Pa ne samo za narod, ampak tudi zato, da bi razkropljene Božje otroke zbral v eno.« (Jn 11,52) Kako nezavedno je naduti Kajfa priznal Zveličarjevo poslanstvo! JZ 473.1

Na Kajfovih ustnicah je bila ta dragocena resnica spremenjena v laž. Preračunljivost, ki jo je zagovarjal, je temeljila na načelu, ki je bilo sposojeno iz poganstva. Med pogani je nejasno zavedanje, da mora eden umreti za človeški rod, pripeljalo do darovanja človeških daritev. Zato je Kajfa predlagal, da naj se z darovanjem Jezusa ves grešni narod reši, ne svojih prestopkov, temveč v pre-stopkih, da bi lahko še naprej grešil. S to razlago pa je hotel utišati ugovore njih, ki bi si upali trditi, da doslej na Jezusu ni bilo nič, kar si zasluži smrt. JZ 473.2

Na tem posvetu so bili Kristusovi sovražniki globoko prepri-čani. Sveti Duh je vplival na njihov um. Toda Satan si je prizadeval zagospodovati nad njimi. Predočil jim je škodo, ki so jo utrpeli zaradi Kristusa. Kako brez vrednosti je bila v Kristusovih očeh njihova pravičnost! Pokazal je veliko večjo pravičnost, ki jo morajo imeti vsi, ki želijo biti Božji otroci. Ne meneč se za njihove običaje in obrede, je spodbujal grešnike, naj pristopijo naravnost k Bogu kot usmiljenemu Očetu in mu povedo svoje potrebe. Tako je po njihovem mnenju odpravil duhovništvo. Ni priznal bogoslovja rabinskih šol. Razkrinkal je slabe navade duhovnikov in povzročil nepopravljivo škodo njihovemu ugledu. Zmanjšal je učinek njihovih gesel in izročil, ko je izjavil, da so ukinili Božji zakon, čeprav so strogo uveljavili obredno postavo. Sedaj jih je Satan spomnil na vse to. JZ 473.3

Satan jih je prepričeval, da morajo ubiti Jezusa, če hočejo ohraniti svojo veljavo. Ta nasvet so tudi sprejeli. Dejstvo, da lahko izgubijo oblast, ki so jo imeli, je bilo po njihovem mnenju zadosten razlog za to odločitev. Razen nekaterih, ki si niso upali povedati svojega mnenja, je Veliki zbor sprejel Kajfove besede kot Božje. Oddahnili so si; nesoglasje je bilo odpravljeno. Sklenili so, da bodo Kristusa ubili ob prvi ugodni priložnosti. Ko so duhovniki in poglavarji zavrgli dokaz Jezusovega božanstva, so zašli v nepredirno temo. Popolnoma so padli pod Satanovo oblast, ki jih bo pahnila čez rob večne pogube. Kljub temu so menili, da so lahko zadovoljni s seboj, saj so se imeli za domoljube, ki si prizadevajo za narodovo rešitev. JZ 474.1

Vendar se je Veliki zbor bal prenagljeno ukrepati proti Jezusu, da ne bi razdražil ljudstva, in bi se nasilje, ki so ga snovali zanj, obrnilo nanje. Zato se je zbor obotavljal izvršiti izrečeno obsodbo. Zveličar je zvedel za zaroto duhovnikov. Vedel je, da si ga želijo odstraniti in da se bo njihov namen kmalu uresničil. Toda njegova stvar ni bila pospešiti težave, zato se je z učenci umaknil iz tega kraja. Tako je s svojim zgledom znova udejanjil nauk, ki ga je dal učencem: »Kadar vas bodo preganjali v enem mestu, bežite v drugo.« (Mt 10,23) Obstajalo je široko področje, kjer so lahko delali za zveličanje ljudi, zato Gospodovi služabniki ne smejo iz-postavljati svojega življenja nevarnosti, razen če tega ne zahteva vdanost njemu. JZ 474.2

Jezus je dotlej tri leta delal javno za svet. Videli so njegov zgled samoodpovedi in nesebične dobrodelnosti. Njegovo čisto življenje, potrpežljivost in posvečenost so bili znani vsem. Vendar je bilo to kratko obdobje treh let dolgo toliko, kolikor je ta svet lahko prenesel navzočnost svojega Odrešenika. JZ 474.3

Njegovo življenje je bilo življenje preganjanja in žalitve. Zaradi ljubosumnega kralja je iz Betlehema odšel v izgnanstvo, njegovi rojaki so ga zavrgli v Nazaretu, v Jeruzalemu pa so ga brez vzroka obsodili na smrt. Zato je Jezus z nekaj svojih zvestih sledilcev našel začasno pribežališče v nekem mestu. Njega, ki ga je vedno ganilo človeško gorje, ki je zdravil bolne, vračal vid slepim, sluh gluhim, govor nemim, hranil lačne in tolažil žalostne, so pregnali ljudje, za katerih zveličanje se je trudil. Ta, ki je hodil po razburkanih valovih in z eno besedo umiril njihovo strašno bučanje, izganjal hudobne duhove, ki so ga ob odhodu priznavali za Božjega Sina, prekinil spanje mrtvih in tisoče prevzel s svojimi besedami modrosti, ni mogel doseči srca teh, ki so bili zaslepljeni zaradi predsodkov in sovraštva ter trdovratno zavračali luč. JZ 474.4