Jezusovo Življenje

57—Eno ti manjka

Temeljno besedilo: Mt 19,16-22; Mr 10,17-22; Lk 18,18-23

»Ko se je odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: ‘Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom de-ležen večnega življenja?’« (Mr 10,17) JZ 453.1

Mladenič, ki je zastavil to vprašanje, je bil poglavar. Imel je veliko bogastvo in odgovorni položaj. Videl je, kakšno ljubezen je Kristus pokazal do otrok, ki so mu jih pripeljali, in s kolikšno ne-žnostjo jih je jemal v naročje. Zato se je v njegovem srcu prižgala ljubezen do Zveličarja. Zaželel si je postati njegov učenec. Bil je tako globoko ganjen, da je stekel za Kristusom, ki se je podal na pot, pokleknil je ob njegovih nogah ter mu iskreno in resno zastavil vprašanje, ki je tako pomembno zanj in za vse ljudi: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« (Mr 10,17) Kristus mu je odgovoril: »Kaj mi praviš, da sem dober? Nihče ni dober razen enega, Boga!” (Mr 10,18) Želel je preizkusiti njegovo iskrenost in ga spodbuditi, da mu pove, zakaj ga ima za dobrega. Ali je mladenič res dojel, da govori z Božjim Sinom? Kaj je dejansko mislil v svojem srcu? JZ 453.2

Poglavar je imel visoko mnenje o svoji pravičnosti. Sploh ni dvomil, da mu kar koli manjka, kljub temu pa ni bil popolnoma zadovoljen. Hrepenel je po nečem, česar ni imel. Mar ga Jezus ne bi mogel blagosloviti, kakor je pravkar blagoslovil malčke, in zadovoljiti potrebe njegove duše? JZ 453.3

Jezus ga je z odgovorom na njegovo vprašanje opozoril na to, da je potrebna poslušnost Božjim zapovedim, če želi doseči večno življenje. Naštel je nekatere od njih, ki govorijo o človekovi dol žnosti do bližnjih. Poglavar je odgovoril pritrdilno: »Vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti; česa mi je še treba?« (Mt 19,20 CHR) JZ 453.4

Kristus je pogledal v mladeničev obraz, kakor da bi bral njegovo življenje in preiskoval njegov značaj. Ljubil ga je, zato mu je želel podariti mir, milost in veselje, ki bi bistveno spremenili njegov značaj. Dejal mu je: »Eno ti manjka: Pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hodi za menoj.« (Mr 10,21) JZ 454.1

Kristusa je ta mladenič pritegnil. Vedel je, da je bil iskren, ko je rekel: »Vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti.” (Mr 10,20 CHR) Odrešenik je želel tako razsvetliti njegov um, da bi lahko uvidel potrebo po izročitvi srca in krščanski dobroti. V njem je želel videti ponižno in skrušeno srce, ki se zaveda, da mora Boga ljubiti bolj kakor kar koli drugega, svoje pomanjkljivosti pa skriti v Kristusovi popolnosti. JZ 454.2

Jezus je v tem poglavarju videl prav takšnega pomočnika, ka-kršnega je potreboval, če bi postal njegov sodelavec v delu zveličanja. Če bi se izročil Kristusovemu vodstvu, bi postal moč za dobro. Lahko bi postal prvovrsten Kristusov predstavnik, saj je imel takšne sposobnosti, ki bi mu, če bi se zedinil z Zveličarjem, pomagale postati božanska sila med ljudmi. Ker je Kristus spoznal njegov značaj, ga je vzljubil. Ljubezen do Kristusa pa se je zbudila tudi v poglavarjevem srcu. Ljubezen rodi ljubezen. Jezus ga je želel videti kot svojega sodelavca. Želel ga je narediti podobnega sebi, za ogledalo, ki bi odsevalo podobnost Bogu. Želel je razviti vrline njegovega značaja in ga posvetiti za službo Učitelju. Če bi se poglavar tedaj izročil Kristusu, bi se razvijal v ozračju njegove navzočnosti. Kako povsem drugačna bi bila njegova prihodnost, če bi se odločil tako! JZ 454.3

Jezus je dodal: »Še eno ti manjka. Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj.« (Lk 18,22; Mt 19,21) Kristus je bral poglavarjevo srce. Manjkalo mu je samo eno, ampak to eno je bilo življenjsko pomembno načelo. Potreboval je Božjo ljubezen v srcu. Če ta pomanjkljivost ne bo odpravljena, se bo izkazala pogubna zanj; njegova celotna narava bo postala popačena. Popuščanje bi krepilo sebičnost. Da bi lahko prejel Božjo ljubezen, bi moral premagati ljubezen do sebe, ki je zasedala prvi prostor v njegovem življenju. JZ 454.4

Kristus je tega človeka preizkusil. Zahteval je, naj izbere med nebeškimi zakladi in zemeljsko veličino. Če bi hodil za Kristusom, mu je bil nebeški zaklad zagotovljen. Ampak moral bi se odpovedati svojemu jazu; svojo voljo bi moral podrediti Kristusovemu vodstvu. Mlademu poglavarju je bila ponujena Božja svetost. Imel je prednost postati Božji sin in s Kristusom sodedič nebeškega zaklada. Toda moral bi vzeti nase križ in hoditi za Zveličarjem po poti samoodpovedi. JZ 455.1

Kristusove besede so za poglavarja dejansko pomenile poziv: »Izberite si danes, komu boste služili.« (Joz 24,15 CHR) Izbira je bila prepuščena njemu. Jezus je hrepenel po njegovem spreobrnjenju. Pokazal mu je slabo točko v njegovem značaju in z globokim zani-manjem pričakoval njegovo odločitev, ko je mladenič pretehtaval vprašanje. Če se bo odločil hoditi za Kristusom, bo moral v vsem poslušati njegove besede. Moral bo opustiti vse svoje častihlepne načrte. S kako gorečim, koprnečim hrepenenjem v duši je Zveličar opazoval mladeniča in upal, da se bo odzval vabilu Božjega Duha! JZ 455.2

Kristus je podal edine pogoje, ki bi lahko poglavarju omogočili doseči popoln krščanski značaj. Njegove besede so bile besede modrosti, čeprav so se zdele stroge in zahtevne. Sprejeti jih in jih udejanjiti je pomenilo edino poglavarjevo upanje za zveličanje. Njegov visoki položaj in bogastvo sta imela nezaveden slab vpliv na njegov značaj. Če bo to dvoje še naprej imel rad, bosta izrinila Boga iz njegovega srca. Prikrajšati Boga za malo ali veliko je po-menilo zadržati to, kar bo slabilo njegovo moralno moč in učin-kovitost. Če smo navezani na to, kar je posvetno, pa če je še tako nezanesljivo in ničvredno, nas bo popolnoma zasvojilo. JZ 455.3

Poglavar je hitro dojel, kaj pomenijo Kristusove besede, zato je postal žalosten. Če bi dojel vrednost ponujenega daru, bi se hitro pridružil Kristusovim sledilcem. Bil je član spoštovanega judovskega Sveta, zato ga je Satan skušal z laskavimi obeti za prihodnost. Želel si je nebeški zaklad, vendar si je želel tudi za-časne prednosti, ki mu jih bo zagotovilo njegovo bogastvo. Bil je žalosten, da so obstajali takšni pogoji. Želel si je večno življenje, toda ni bil pripravljen na žrtev. Cena večnega življenja se mu je zdela previsoka, zato je žalosten odšel. »Imel je namreč veliko premoženje.” (Mr 10,22) JZ 455.4

Njegova trditev, da je izpolnjeval Božji zakon, je bila prevara. Pokazal je, da je bilo bogastvo njegov malik. Ni mogel izpolnjevati Božjih zapovedi, dokler je svet zasedal prvi prostor v njegovem srcu. Božje darove je ljubil bolj kakor Darovalca. Kristus je mladeniču ponudil svoje prijateljstvo. »Hodi za menoj,« mu je rekel. Toda Zveličar zanj ni bil vreden toliko kakor njegov ugled med ljudmi ali njegovo bogastvo. Odpovedati se svojemu zemeljskemu bogastvu, ki je bilo vidno, zaradi nebeškega, ki je nevidno, je pomenilo preveliko tveganje. Zavrnil je ponudbo večnega življenja in odšel; odtlej je častil ta svet. Tisoči gredo skozi enak preizkus. Kristusa ocenjujejo v primerjavi s svetom in mnogi se odločijo za svet. Od Zveličarja se odvrnejo kakor mladi poglavar, govoreč v svojem srcu: »Tega Moža nočem imeti za svojega vodja.” JZ 456.1

Kristusovo ravnanje z mladeničem nam je podano za nazoren nauk. Bog nam je dal pravilo za življenje, po katerem se mora ravnati vsak njegov služabnik. Poslušnost njegovemu zakonu ni samo zunanja, temveč takšna, ki prežema vse življenje in se razodeva v značaju. Bog je določil svoje merilo značaja za vse, ki želijo postati državljani njegovega kraljestva. Samo ti, ki želijo postati Kristusovi sodelavci, samo ti, ki bodo rekli: »Gospod, vse kar sem in imam, je tvoje” bodo priznani za Božje otroke. Vsi morajo pretehtati, kaj pomeni hrepeneti po nebesih, a jim vendar obrniti hrbet, ker nočejo izpolniti zahtevanih pogojev. Razmislite, kaj pomeni Kristusu reči »Ne”. Poglavar je rekel: »Ne, ne morem ti dati vsega.« Ali govorimo tudi mi tako? Zveličar nam ponuja sodelovanje pri delu, ki nam ga je zaupal Bog. Ponuja nam, da sredstva, ki nam jih je dal Bog, uporabljamo za napredek njegovega dela na svetu. Samo na ta način nas lahko reši. JZ 456.2

Poglavarju je bilo zaupano bogastvo zato, da bi se izkazal kot zvesti oskrbnik in moral bi ga uporabiti za blagor potrebnim. Bog tudi danes podarja ljudem sredstva in sposobnosti ter jim ponuja priložnosti, da bi bili njegovi predstavniki pri pomaganju siromašnim in trpečim. Ta, ki zaupane darove uporabi tako, kakor je določil Bog, postane Zveličarjev sodelavec. Pridobiva ljudi za Kristusa, ker pooseblja njegov značaj. JZ 456.3

Njim, ki zasedajo visoke zaupne položaje in imajo veliko bogastvo kakor mladi poglavar, se zdi prevelika žrtev, da bi zaradi Kristusa zapustili vse. Ampak to je pravilo življenja za vse, ki želijo postati njegovi učenci. Nič manj kakor poslušnost ne more biti sprejemljivo. Samoodpoved je jedro Kristusovih naukov. Mnogokrat je bilo podano in zabičano z besedami, ki se zdijo stroge, ker ni druge poti za rešitev ljudi kakor zavreči vse, kar bo pokvarilo celotno bitje, če bi to obdržali. JZ 457.1

Ko Kristusovi sledilci vračajo Gospodu, kar je njegovo, si zbirajo zaklad, ki ga bodo prejeli, ko bodo slišali besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja, ki je za namenjeno mu veselje pretrpel križ, ne meneč se za sramoto, in je sedel na desnico Božjega prestola.” (Mt 25,21; Heb 12,2 CHR) Veselje videti odrešene in za večno zveličane ljudi je nagrada vseh, ki hodijo po stopinjah njega, ki pravi: »Hodi za menoj!« (Mr 10,21) JZ 457.2