Jezusovo Življenje

56—Blagoslavljanje otrok

Temeljno besedilo: Mt 19,13-15; Mr 10,13-16; Lk 18,15-17

Jezus je vedno imel rad otroke. Sprejemal je njihovo otroško naklonjenost in odkritosrčno, iskreno ljubezen. Hvalnice iz nji-hovih ust so zvenele kakor glasba v njegovih ušesih in poživile njegovega duha, kadar je bil izmučen zaradi stika s prekanjenimi in hinavskimi ljudmi. Kjer koli je Zveličar hodil, povsod sta njegov blagi obraz in prijaznost osvojila ljubezen in zaupanje otrok. JZ 448.1

Pri Judih je bila navada, da so matere prinašale otroke k rabinu, da bi jih blagoslovil s polaganjem rok nanje. Zveličarjevi učenci pa so menili, da je njegovo delo prepomembno, da bi ga s tem motili. Ko so matere prišle k njemu s svojimi malčki, so jih učenci opazovali z veliko nenaklonjenostjo. Otroke so imeli za premajhne, da bi imeli korist od srečanja z Jezusom. Zato so menili, da bo nezadovoljen zaradi njihove navzočnosti. Toda nejevoljen je bil zaradi učencev. Zveličar je razumel skrb in breme mater, ki so si prizadevale vzgojiti svoje otroke po Božji besedi. Slišal je njihove molitve in jih sam pritegnil k sebi. JZ 448.2

Neka mati se je s svojim otrokom napotila k Jezusu in med potjo pripovedovala o svojem namenu znanki, ki si je tudi želela, da bi Jezus blagoslovil njenega otroka. Tako se je zbralo več mater s svojimi malčki. Nekateri od njih so že prerasli zgodnje otroštvo in stopili v dobo mladosti. Jezus je dobrohotno poslušal njihove bojazljive in žalostne ihteče prošnje. Toda počakal je, da bi videl, kako bodo z njimi ravnali učenci. Ko jih je videl odganjati matere, ker so mislili, da mu bodo ugodili, jim je pokazal njihovo zmoto, rekoč: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo.” (Mr 10,14) Otroke je vzel v naročje, nanje položil roke in jim podelil blagoslov, zaradi česar so prišli. JZ 448.3

Matere so bile poživljene. Domov so se vrnile okrepljene in blagoslovljene zaradi Kristusovih besed. Bile so spodbujene, da z novim veseljem nosijo svoje življenjsko breme in se polne upanja trudijo za svoje otroke. Današnje matere bi morale sprejeti njegove besede z enako vero. Kristus je tudi danes prav tako resnično naš osebni Zveličar kakor nekoč, ko je živel kot človek med ljudmi. Danes enako resnično pomaga materam kakor nekoč, ko je jemal otroke v svoje naročje v Judeji. Naši ljubljeni otroci so prav tako odkupljeni z njegovo krvjo, kakor so bili otroci iz davnih časov. JZ 449.1

Jezus pozna breme, ki leži na srcu vsake matere. On, čigar mati se je borila s pomanjkanjem in bedo, sočustvuje z vsako materjo pri njenem težavnem delu. On, ki se je podal na dolgo pot, da bi olajšal hudo srčno stisko žene Kananičanke, bo storil enako tudi za današnje matere. Njega, ki je vrnil edinca vdovi iz Naina in se je na križu v svojih smrtnih mukah spomnil na svojo mater, še danes gane materinska žalost. V vsaki stiski in potrebi nas bo tolažil in nam pomagal. JZ 449.2

Matere naj pridejo k Jezusu s svojimi težavami. Našle bodo dovolj milosti, ki jim bo pomagala pri vzgoji otrok. Vrata so odprta za vsako mater, ki želi položiti svoje breme pred Zveličarjeve noge. Ta, ki je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim,« (Mr 10,14) še vedno vabi matere, naj pripeljejo svoje malčke, da jih blagoslovi. Po veri matere, ki moli, lahko celo novorojenček v njenem naročju počiva v senci Vsemogočnega. Janez Krstnik je bil napolnjen z božanskim Duhom že od svojega rojstva. Če želimo živeti v občestvu z Bogom, lahko tudi pričaku-jemo, da bo Sveti Duh oblikoval značaj naših malčkov od njihovih najzgodnejših dni. JZ 449.3

Jezus je v otrocih, ki so prišli k njemu, videl bodoče ljudi, ki bodo postali dediči njegove milosti in prebivalci njegovega kraljestva, nekateri od njih pa celo mučenci zanj. Vedel je, da ga bodo ti otroci veliko bolj pripravljeni poslušati in sprejeti za svojega Odrešenika kakor odrasli, od katerih so mnogi imeli posvetno modrost in zakrknjeno srce. V svojem poučevanju se je spustil na njihovo raven. On, Veličastvo nebes, ni zavračal odgovarjati na njihova vprašanja. Svoje pomembne nauke je poenostavil, da so ustrezali otroškemu razumevanju. V njihove misli je posejal seme resnice, ki bo v poznejših letih vzklilo in obrodilo sad za večno življenje. JZ 449.4

Še vedno drži, da so otroci najbolj dovzetni za evangeljske nauke. Njihovo srce je odprto za božanski vpliv in dovzetno, da ohrani sprejete nauke. Majhni otroci so lahko kristjani, katerih izkušnje ustrezajo njihovim letom. Treba jih je vzgajati v duhovnih resnicah, zato naj jih starši na vse načine spodbujajo, da bi se lahko njihov značaj oblikoval po Kristusovem zgledu. JZ 450.1

Očetje in matere morajo imeti svoje otroke za mlajše člane Gospodove družine, ki so jim zaupani, da bi jih vzgojili za nebesa. Nauke, ki se jih sami učimo od Kristusa, moramo prenesti svojim otrokom tako, da jih mladi um lahko dojame. Postopoma jim moramo odkrivati lepoto nebeških načel. Tako krščanski dom postane šola, v kateri starši delajo kot pomožni učitelji, medtem ko je sam Kristus glavni učitelj. JZ 450.2

Pri delu za spreobrnitev naših otrok ne smemo pričakovati močnih čustev kot bistveni dokaz za prepričanje o grehu. Ni nujno niti vedeti za točen čas njihove spreobrnitve. Poučiti jih moramo, da svoje grehe izpovedo Jezusu, ga prosijo za odpuščanje in verujejo, da jim odpušča in jih sprejema, kakor je otroke takrat, ko je živel na svetu. JZ 450.3

Ko mati vzgaja otroke, da so ji poslušni, ker jo ljubijo, jih uči prvih naukov o krščanskem življenju. Materina ljubezen otroku pokaže Kristusovo ljubezen. Malčki, ki zaupajo materi in jo ubogajo, se učijo zaupati Zveličarju in mu biti poslušni. JZ 450.4

Jezus je bil zgled tako otrokom kakor staršem. Govoril je kot tisti, ki ima oblast, njegove besede pa je spremljala moč. Vendar v svojem ravnanju z grobimi in nasilnimi ljudmi ni bil nikoli neprijazen ali nevljuden. Kristusova milost podari srcu nebeško dostojanstvo in čut za spodobnost. Mehča vse, kar je grobo, in kroti vse, kar je robato in nevljudno. Pod njenim vplivom se starši navajajo ravnati z otroki kot z razumnimi bitji, tako kakor sami želijo, da bi se ravnalo z njimi. JZ 450.5

Starši, pri vzgoji otrok proučujte nauke, ki jih je Bog podal v naravi. Kako bi gojili nagelj, vrtnico ali lilijo? Vprašajte vrtnarja, kako doseže, da vsaka vejica in vsak list tako lepo raste in se sorazmerno in prekrasno razvije. Povedal vam bo, da tega ni dosegel niti z grobimi udarci niti z nasilnim ravnanjem, ker bi tako samo poškodoval nežne poganjke. To doseže tako, da jih velikokrat pomalem neguje. Vlaži zemljo, ščiti mlade poganjke pred močnimi vetrovi in sončno pripeko, Bog pa naredi, da napredujejo in čudovito cvetejo. V ravnanju z otroki uporabljajte vrtnarjeve metode. Z nežnimi dotiki in ljubečim podpiranjem si prizadevajte oblikovati njihov značaj po Kristusovem zgledu. JZ 451.1

Spodbujajte izkazovanje ljubezni do Boga in drug do drugega. Na svetu je tako veliko trdosrčnih ljudi zato, ker so pravo ljubezen imeli za slabost ter jo preprečevali in brzdali. Boljša narava teh ljudi je bila zadušena v otroštvu. Če luč božanske ljubezni ne bo omehčala njihove hladne sebičnosti, bo njihova sreča za vedno uničena. Če želimo, da imajo naši otroci nežnega Jezusovega duha in naklonjenost, ki jo angeli kažejo nam, moramo spodbujati njihove plemenite in ljubeče otroške nagibe. JZ 451.2

Učite otroke videti Kristusa v naravi. Vodite jih ven na prosto pod veličastna drevesa, v vrt in jih učite v vseh čudovitih delih stvarjenja videti izraz njegove ljubezni. Učite jih, da je On dal zakone, ki upravljajo z vsemi bitji, da je določil zakone tudi za nas, in da so ti zakoni za našo srečo in veselje. Ne utrujajte jih z dolgi mi molitvami in dolgoveznimi opomini, temveč jih z nazornimi nauki iz narave učite poslušnosti Božjemu zakonu. JZ 451.3

Ko pridobite njihovo zaupanje v vas kot Kristusove sledilce, jih boste z lahkoto učili o veliki ljubezni, s katero nas je ljubil. Ko jim boste poskušali pojasniti zveličavne resnice in jih usmeriti na Kristusa kot osebnega Zveličarja, bodo poleg vas angeli. Gospod bo očetom in materam dal milost, da bodo zbudili zanimanje svojih malčkov za zgodbo o betlehemskem otročičku, ki je resnično upanje sveta. JZ 451.4

Ko je Jezus rekel učencem, naj ne branijo otrokom prihajati k njemu, je to govoril svojim sledilcem vseh časov: cerkvenim uslužbencem, pridigarjem, diakonom in vsem kristjanom. Jezus priteguje otroke k sebi, zato nam ukazuje: »Ne branite jim!« (Mr 10,14) S tem želi reči: »Otroci bodo prišli k meni, če jim vi tega ne boste preprečili.« JZ 451.5

Ne dovolite, da bi vaš značaj, ki ni podoben krščanskemu, napačno predstavil Jezusa. Ne zadržujte otrok stran od njega s svojo hladnostjo in strogostjo. Nikoli jim ne dajte vzroka za mnenje, da nebesa ne bodo prijeten prostor, če boste tam tudi vi. Ne govorite o verskih zadevah na način, ki ga otroci ne morejo razumeti, in ne ravnajte tako, kakor da se od njih ne pričakuje, da v svojem otroštvu sprejmejo Kristusa. Ne zapuščajte lažnega vtisa, da je Kristusova vera nekaj mračnega in da se moramo, če želimo priti k Zveličarju, odpovedati vsemu, kar življenje dela srečno. JZ 452.1

Ko Sveti Duh spodbudi srca otrok, sodelujte pri njegovem delu. Učite jih, da jih Zveličar vabi in da zanj ni večjega veselja, kakor je to, če se mu izročijo v cvetu in svežini svoje mladosti. JZ 452.2

Zveličar z neskončno nežnostjo opazuje ljudi, ki jih je odkupil s svojo krvjo. Do njih ima pravico zaradi svoje ljubezni. Opazuje jih z neprimerljivim hrepenenjem. Njegovo srce je široko odprto ne samo za najsposobnejše otroke, temveč tudi zanje, ki so podedovali neprijetne značajske poteze. Mnogi starši ne razumejo, koliko so sami odgovorni za te lastnosti svojih otrok. Ne ravnajo nežno in modro z napakami njih, ki so jih ustvarili takšne, kakršni so. Jezus s sočutjem gleda na takšne otroke. On preiskuje vzroke in posledice. JZ 452.3

Kristjan lahko postane Kristusovo orodje v vodenju takih otrok k Zveličarju. Z modrostjo in obzirnostjo jih lahko priveže na svoje srce, lahko jih opogumi in jim vlije upanje ter po Kristusovi milosti vidi spremembo v njihovem značaju, tako da se zanje lahko reče: »Kajti takšnih je Božje kraljestvo.” (Mr 10,14) JZ 452.4