Jezusovo Življenje

32—Stotnik

Temeljno besedilo: Mt 8,5-13; Lk 7,1-17

Kristus je rekel kraljevemu uradniku, kateremu je ozdravil sina: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.” (Jn 4,48) Bil je ža-losten, ker je njegov narod zahteval ta vidna znamenja njegovega mesijanstva. Stalno znova se je čudil njihovi neveri. Presenetila pa ga je vera stotnika, ki je prišel k njemu. On ni dvomil o Zveličarjevi moči. Celo ni zahteval, naj pride osebno in naredi čudež. Dejal je: »Samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.” (Mt 8,8) JZ 269.1

Stotnikov služabnik je bil ohromljen in je ležal na smrtni po-stelji. Med rimskimi služabniki so bili sužnji, ki so jih kupovali in prodajali na trgih ter z njimi slabo in surovo ravnali, toda ta stotnik je bil nežno pozoren do svojega služabnika in si je zelo želel, da bi ozdravel. Veroval je, da ga Jezus lahko ozdravi. Ni še videl Zveličarja, vendar so ga poročila, ki jih je slišal, navdala z vero. JZ 269.2

Kljub formalizmu Judov je bil Rimljan prepričan, da je njihova vera boljša od njegove. Porušil je zid narodnostnih predsodkov in sovraštva, ki je ločeval zavojevalce in podjarmljeno ljudstvo. Pokazal je spoštovanje do službe Bogu in naklonjenost do Judov kot njegovih častilcev. V Kristusovem nauku, kakor mu je bil opisan, je našel tisto, kar je zadovoljilo potrebe njegove duše. Vse, kar je bilo v njem duhovnega, se je odzvalo na Zveličarjeve besede. Vendar se je čutil nevrednega priti v Jezusovo bližino, zato se je obrnil na judovske starešine, da prosijo Jezusa, naj ozdravi njegovega služabnika. Mislil je, ker poznajo vzvišenega Učitelja, bodo vedeli, kako se mu je treba približati, da bi pridobili njegovo naklonjenost. JZ 269.3

Jezus je po prihodu v Kafarnaum srečal odposlanstvo starešin, ki so mu povedali stotnikovo željo. Poudarili so: »Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sam sezidal.« (Lk 7,4.5) JZ 270.1

Jezus se je takoj podal proti stotnikovemu domu. Ker pa ga je množica stiskala, je počasi napredoval. Novica o njegovem prihodu je prišla pred njim, zato mu je stotnik zaradi pomanjkanja zaupanja vase poslal sporočilo: »Gospod, ne trudi se! Nisem namreč vreden, da prideš pod mojo streho.” (Lk 7,6) Zveličar pa je vseeno nadaljeval pot in stotnik, ki se je končno upal stopiti k njemu, je dopolnil svoje sporočilo: »Zato se tudi jaz nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi, ampak reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj in rečem temu: ‘Pojdi’ in gre; in drugemu: ‘Pridi’ in pride; in svojemu služabniku: ‘Stori to’ in stori.« (Lk 7,7.8) Kakor jaz predstavljam oblast Rima in moji vojaki mojo veljavo priznajo za vrhovno, tako tudi ti predstavljaš oblast neskončnega Boga in vse, kar je ustvarjeno, se pokorava tvoji besedi. Ti lahko ukažeš bolezni, naj izgine, in te bo ubogala. Pokličeš lahko svoje nebeške glasnike, ti pa bodo podarili ozdravljajočo moč. Spregovori le besedo, in moj hlapec bo ozdravel. JZ 270.2

»Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim. Obrnil se je k mno-žici, ki ga je spremljala, in rekel: ‘Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.’« (Lk 7,9) Stotniku pa je dejal: »‘Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi.’ In služabnik je ozdravel tisto uro.« (Mt 8,13) JZ 270.3

Judovski starešine, ki so stotnika priporočili Kristusu, so pokazali, kako daleč so od duha evangelija. Niso dojeli, da je naša velika potreba samo sklicevanje na Božjo milost. V svoji samopravičnosti so pohvalili stotnika zaradi naklonjenosti, ki jo je pokazal njihovemu narodu. Ampak stotnik je o sebi dejal: »Nisem vreden.” (Lk 7,6) Kristusova milost je ganila njegovo srce. Zavedal se je svoje nevrednosti, vendar se ni bal prositi pomoči. Ni se zanašal na svojo dobroto; njegov dokaz je bil njegova velika potreba. Njegova vera se je oprijela Kristusa, kakršen je dejansko bil. Vanj ni veroval zgolj kot v čudodelnika, temveč tudi kot v Prijatelja in Zveličarja človeštva. JZ 270.4

Tako lahko vsak grešnik pride h Kristusu. »Nas je rešil, a ne zaradi del pravičnosti, ki bi jih storili mi, marveč po svojem usmi-ljenju.« (Tit 3,5) Kadar vam Satan pravi, da ste grešniki in ne mo-rete upati na Božji blagoslov, mu recite, da je Kristus prišel na svet rešit grešnike. Nimamo ničesar, kar bi nas lahko priporočilo Bogu, toda dokaz, ki ga lahko zdaj in vedno predložimo, je naše skrajno nebogljeno stanje, ki potrebuje njegovo odrešenjsko moč. Kadar koli se odpovemo vsakršnemu zanašanju nase, lahko pogle-damo na golgotski križ in rečemo: JZ 271.1

»Praznih rok sem pred teboj, tu klečim, kjer križ je tvoj.« JZ 271.2

Jude so od otroštva poučevali o Mesijevem delu. Poznali so navdihnjene izjave očakov in prerokov ter simbolični nauk da-ritvene službe. Vendar so omalovaževali luč, zato zdaj na Jezusu niso opazili ničesar, kar bi si želeli. Toda stotnik, ki je bil rojen v poganstvu, vzgojen v malikovalstvu cesarskega Rima, izurjen za vojaka, na videz prikrajšan za duhovno življenje zaradi vzgoje in razmer ter še dodatno izključen zaradi judovskega pobožnjaštva in prezira svojih rojakov do izraelskega ljudstva ta mož je dojel resnico, za katero so bili Abrahamovi otroci slepi. Ni čakal, da bi videl, ali bodo Judje sprejeli njega, ki je trdil, da je njihov Mesija. »Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka,« (Jn 1,9) ga je obsijala, in je, čeprav od daleč, zaznal slavo Božjega Sina. JZ 271.3

Za Jezusa je to bil predujem dela, ki naj bi ga evangelij opravil med pogani. Z veseljem je pričakoval zbiranje ljudi iz vseh narodov v njegovo kraljestvo. Z veliko žalostjo je opisal Judom posledice njihovega zavračanja njegove milosti: »Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi ven v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.« (Mt 8,11.12) Kako veliko jih bo doživelo enako usodno razočaranje! Medtem ko ljudje sredi poganske teme sprej-mejo njegovo milost, jih je veliko v krščanskih deželah, na katere luč sije zgolj zato, da bi bila prezrta. JZ 271.4

Jezus se je potem napotil v vas Nain, ki je ležala na visoki planoti sredi prekrasne prostrane Jezreelske ravnine več kakor trideset kilometrov oddaljena od Kafarnauma. Spremljali so ga mnogi učenci in drugi ljudje. Med potjo je prihajalo ljudstvo, ki si je želelo njegovih besed ljubezni in sočutja. Prinašali so bolnike, da bi jih ozdravil, in pri tem stalno upali, da se bo ta, ki ima tako čudežno moč, razglasil za Izraelovega kralja. Ob njem se je trla množica veselih ljudi, polnih pričakovanj, ki so ga spremljali po skalnati poti proti vratom planinske vasi. JZ 271.5

Med približevanjem so zagledali pogrebni sprevod, ki je šel iz mesta in z žalostnimi koraki počasi zavil na pokopališče. V odprti krsti, ki so jo nesli pred sprevodom, je ležalo truplo, okrog pa so stale narekavice, ki so polnile zrak z žalnim vpitjem. Zdelo se je, da se je vsa vas zbrala, da bi izkazala spoštovanje do umrlega in izrekla sožalje žalujočim sorodnikom. JZ 272.1

Ta prizor je zbujal globoko sočutje. Umrli je bil edini sin matere, ki je bila vdova. Osamela žalujoča žena je spremljala h grobu svojo edino oporo in tolažbo na svetu. »Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila.« (Lk 7,13) Medtem ko je hodila zaslepljena od solza, ne da bi opazila njegovo navzočnost, se ji je približal in nežno dejal: »Ne jokaj!« Jezus je bil pripravljen bolečino te žene spremeniti v veselje, vendar ni mogel opustiti izkazovanja sočutja. JZ 272.2

Pristopil je in se dotaknil nosil. Niti dotik z mrličem ga ni mogel oskruniti. Pogrebci so obstali, žalno vpitje narekavic pa je prenehalo. Dve skupini sta se zbrali okrog krste, upajoč, a brez upa na rešitev. Tu je bil On, ki je pregnal bolezen in pognal v beg hudobne duhove. Ali bo tudi smrt pokorna njegovi oblasti? JZ 272.3

Z jasnim in oblastnim glasom je izgovoril besede: »Mladenič, pravim ti: Vstani!” (Lk 7,14) Ta glas je prodrl v ušesa umrlega. Mladenič je odprl oči. Jezus ga je prijel za roko in ga vzdignil. Njegov pogled se je ustavil na njej, ki je ob njem jokala, nato pa sta se mati in sin združila v dolg, trden in vesel objem. Osupla množica je molče opazovala. »Vse je obšel strah.« (Lk 7,16) Nekaj trenutkov so stali v tišini in polni spoštovanja, kakor da so v sami Božji navzočnosti. Potem so Boga hvalili ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami in Bog je obiskal svoje ljudstvo.” (Lk 7,16) Pogrebni sprevod se je vrnil v Nain kot zmagoslaven sprevod. »Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici.« (Lk 7,17) JZ 272.4

Ta, ki je stal poleg žalujoče matere pri vratih Naina, bedi z vsakim žalujočim ob mrtvaškem odru. Prizadene ga naša bolečina. Njegovo srce, ki je ljubilo in bilo polno usmiljenja, je srce nespremenljive nežnosti. Njegova beseda, ki mrtve obuja v življe-nje, ima tudi danes enako moč kakor nekoč, ko je bila izrečena mladeniču iz Naina. On je rekel: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.” (Mt 28,18) Ta oblast se z minevanjem let ni zmanj-šala, niti izčrpala s stalnim delovanjem njegove obilne milosti. Je vedno živ Zveličar za vse, ki verujejo vanj. JZ 273.1

Jezus je z vrnitvijo sina materi njeno bolečino spremenil v veselje. A mladeniču je bilo vrnjeno le zemeljsko življenje, zato je bil zopet izpostavljen bolečinam, trpljenju, nevarnostim in nazadnje je moral zopet priti pod oblast smrti. Jezus nas tolaži v naši žalosti zaradi umrlih s sporočilom neminljivega upanja: »Jaz sem ... Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja. Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je Hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost.« (Raz 1,18; Heb 2,14.15) JZ 273.2

Satan ne more mrtvih obdržati v svojem objemu, ko jim Božji Sin ukaže, naj živijo. Prav tako ne more obdržati v duhovni smrti njega, ki z vero sprejme Kristusovo besedo moči. Bog pravi vsem mrtvim v grehu: »Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih.” (Ef 5,14) Ta beseda pomeni večno življenje. Božja beseda, ki je podarila življenje prvemu človeku, nam še vedno daje življenje. Kakor so Kristusove besede: »Mladenič, pravim ti: Vstani!” (Lk 7,14 CHR) vrnile življenje mladeniču iz Naina, tako besede: »Vstani od mr-tvih,« (Ef 5,14) dajejo življenje človeku, ki jih sprejme. Bog nas je »iztrgal iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo svojega ljubljenega Sina”. (Kol 1,13) Vse to nam je ponujeno v njegovi besedi. Če jo sprejmemo, smo osvobojeni. JZ 273.3

»Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo On, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa. Kajti sam Gospod bo ob povelju, ob nadangelskem glasu in ob Božji trobenti stopil z neba. Najprej bodo vstali tisti, ki so umrli v Kristusu. Potem pa bomo mi, ki živimo in bomo ostali, skupaj z njimi odneseni na oblakih v zrak, naproti Gospodu: tako bomo zmeraj z Gospodom.” (Rim 8,11; 1 Tes 4,16.17) To je beseda tolažbe, s katero nas Jezus poziva, naj tolažimo drug drugega. JZ 273.4