Jezusovo Življenje

31—Pridiga na Gori blagrov

Temeljno besedilo: Mt 5 do 7

Kristus je redko zbiral učence na samem, da bi poslušali njego-ve besede. Za svoje poslušalce ni izbiral samo njih, ki so poznali poti življenja. Njegova naloga je bila doseči množice, ki so živele v nevednosti in zmoti. Svoj nauk o resnici je podajal tam, kjer je lahko vplival na potemnjeno razumevanje. On sam je bil resnica. Vedno je imel opasana ledja in njegove iztegnjene roke so bile pripravljene blagoslavljati, z besedami opomina, prošenj in spodbujanja pa je vedno poskušal dvigniti vsakogar, ki je prišel k njemu. JZ 253.1

Pridiga na Gori blagrov je bila povedana množici poslušalcev, čeprav je bila namenjena zlasti učencem. Po posvetitvi apostolov je Jezus odšel z njimi k obali jezera. Tam se je že zgodaj zjutraj začelo zbirati ljudstvo. Poleg običajnih obiskovalcev iz galilejskih mest so bili tam še ljudje iz Judeje in celo iz Jeruzalema, iz Bereje, Deseteromestja, Idumeje, kraja na jugu Judeje, Tira in Sidona, feničanskih mest ob Sredozemskem morju. »Ko so slišali, kakšne reči dela, so prišli k njemu, ... da bi se ga dotaknili, kateri koli so imeli nadloge. Iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse.« (Mr 3,8.10 CHR; Lk 6,19) JZ 253.2

Na ozki obali ni bilo prostora za stojišče, od koder bi lahko nje-gov glas dosegel vse, ki so ga hoteli slišati, zato jih je popeljal k pobočju gore. Ko je prišel na planoto, kjer je bil primeren prostor za veliko množico, se je usedel na travo, učenci in ljudstvo pa so ga posnemali. JZ 253.3

Učenci so vedno sedeli ob Jezusu. Ljudje so se neprestano pre-rivali proti njemu, učencem pa je bilo jasno, da si ne smejo dovoliti, da bi jih izrinili iz njegove bližine. Usedli so se tesno poleg njega, da jim ne bi ušla niti ena beseda njegovih napotkov. Bili so pozorni poslušalci, željni razumeti resnico, ki naj bi jo oznanili vsem deželam in rodovom. JZ 253.4

Ker so čutili, da se obeta nekaj več kakor navadno, so se stisnili k Učitelju. Verjeli so, da bo kraljestvo kmalu ustanovljeno, dogodki tega jutra pa so jih prepričali, da bo v zvezi z njim podan kakšen razglas. Tudi množica je bila polna pričakovanja, njihovi nestrpni obrazi so pričali o globokem zanimanju. Medtem ko je ljudstvo sedelo na zelenem pobočju griča in čakalo na besede božanskega Učitelja, je bilo njihovo srce polno misli o prihodnji slavi. Tam so bili pismouki in farizeji, ki so hrepeneli po dnevu, ko bodo lahko zavladali nad osovraženimi Rimljani in se dokopali do bogastva in sijaja velikega svetovnega kraljestva. Revni kmetje in ribiči so želeli slišati zagotovilo, da bodo njihove borne koče, pičla hrana, življenje trdega dela in strah pred revščino zamenjani z razkošnimi palačami in dnevi udobja. Upali so, da bo njihovo grobo obleko, ki jim je podnevi služila za ogrinjalo, ponoči pa za odejo, Kristus zamenjal z bogatimi in razkošnimi oblekami njihovih zavojevalcev. Vsa srca so trepetala v ponosnem upanju, da bo Izrael kmalu počaščen pred narodi kot Gospodov izvoljenec, Jeruzalem pa povišan v prestolnico vesoljnega kraljestva. JZ 254.1

Kristus je razočaral njihove upe na zemeljsko veličino. S pridigo na Gori blagrov je hotel spremeniti posledice napačnega poučevanja ter poslušalcem podati pravo predstavo o svojem kraljestvu in značaju. Vendar zmot ljudstva ni napadel naravnost. Videl je bedo sveta, ki jo je povzročil greh, vendar ni jasno opisal njihove nesreče. Učil jih je o nečem neskončno boljšem od tega, kar so poznali. Ne da bi se bojeval proti njihovim predstavam o Božjem kraljestvu, jim je govoril o pogojih vstopa vanj in dovolil, naj vsak sam sklepa o njegovi naravi. Resnice, ki jih je učil, niso za nas nič manj pomembne, kakor so bile za ljudstvo, ki je hodilo za njim. Nam je ravno tako treba spoznati temeljna načela Božjega kraljestva, kakor je bilo njim. JZ 254.2

Kristusove prve besede, ki jih je spregovoril ljudstvu na gori, so bile besede blagoslova. Dejal je, da so srečni tisti, ki spoznajo svojo duhovno revščino in čutijo potrebo po odrešenju. Evangelij je treba oznanjati ubogim. Ne razodene se duhovno prevzetnim, ki trdijo, da so bogati in jim nič ne manjka, temveč njim, ki so ponižni in skrušeni. Za greh je zagotovljen samo en studenec, in sicer studenec za uboge v duhu. JZ 254.3

Ponosno srce si prizadeva zaslužiti zveličanje, ampak temelj naše pravice do nebes in usposobljenosti zanj je edino Kristusova pravičnost. Gospod ničesar ne more narediti za človekovo rešitev, preden se, prepričan o svoji nebogljenosti in osvobojen sleherne samozadostnosti, ne podredi Božjemu vodstvu. Tedaj lahko dobi dar, ki mu ga je Bog pripravljen podariti. Nič ni prikrajšano človeku, ki se zaveda svoje potrebe. Ima prost dostop k njemu, ki ima vsega obilo. »Zakaj tako pravi Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti in ki mu je ime Sveti: ‘Na višavi in v svetišču prebivam, tudi z njim, ki je potrtega in ponižanega duha, da oživim duha ponižanih in oživim srce potrtih.’” (Iz 57,15 CHR) JZ 255.1

»Blagor žalostnim, ker potolaženi bodo.” (Mt 5,4) Kristus s temi besedami ne uči, da ima žalost sama po sebi moč odstraniti krivdo greha. Ne daje potuhe hlinjeni ali premišljeni ponižnosti. Žalovanje, o katerem govori, ni malodušnost ali tarnanje. Medtem ko smo žalostni zaradi greha, se moramo veseliti dragocene prednosti, da smo Božji otroci. JZ 255.2

Pogosto smo žalostni, ker nam naša grešna dejanja prinašajo neprijetne posledice, vendar to ni spokorjenje. Iskrena žalost zaradi greha je sad delovanja Svetega Duha. On odkriva nehvaležnost srca, ki je preziralo in žalostilo Zveličarja, in On nas skrušene pripelje h križevemu podnožju. Z vsakim grehom Jezusu prizadenemo nove rane, zato bomo ob pogledu nanj, ki smo ga prebodli, žalovali zaradi grehov, ki so mu povzročili trpljenje. Takšno žalovanje nas pripelje do tega, da opustimo greh. JZ 255.3

Posvetni ljudje bodo imeli to žalost za slabost, toda v njej je moč, ki spokorjenca z nezlomljivimi sponami združi z Neskončnim. Ta žalost pokaže, da Božji angeli vračajo človeku čednosti, ki jih je izgubil zaradi zakrknjenosti srca in pregrehe. Spokornikove solze so le dežne kaplje, ki padajo pred sončnim sijajem svetosti. Ta žalost razglaša veselje, ki bo vir življenja v duši. »Samo priznaj svojo krivdo, da si se upirala Gospodu, svojemu Bogu. Ne bom vas več mrko gledal, kajti dobrohoten sem. Obrnem se k žalujo čim na Sionu in jim dam venec namesto pepela, olje veselja namesto žalovanja, ogrinjalo za hvalnico namesto potrtega duha.” (Jer 3,13.12; Iz 61,3) JZ 255.4

Za tiste, ki žalujejo zaradi nadlog in bolečin, prav tako obstaja tolažba. Grenkoba žalosti in ponižanja je boljša kakor popuščanje grehu. Bog nam s stiskami razodeva pomanjkljivosti našega zna-čaja, da bi z njegovo milostjo premagali svoje slabosti. Nepoznana poglavja o nas se nam odpro in pride preizkušnja, ne glede na to, ali bomo sprejeli Božje karanje in nasvet. Kadar nas doleti preizkušnja, se ne smemo vznemirjati in žalostiti. Ni se nam treba upirati in poskušati zbežati iz Kristusovih rok. Ponižati moramo dušo pred Bogom. Gospodove poti se zdijo nejasne njemu, ki želi dojeti okoliščine v luči tega, kar je njemu všeč. Naši človeški naravi so videti temačne in žalostne. Vendar pa so Božje poti polne milosti, njihov konec pa je zveličanje. Elija ni vedel, kaj dela, ko je v puščavi rekel, da je sit življenja, in je prosil za smrt. Gospod ga v svoji milosti ni prijel za besedo. Elija je moral opraviti še veliko delo, po opravljenem delu pa mu ni bilo treba umreti malodušen in osamljen v puščavi. Ni mu bilo namenjeno ležati v zemeljskem prahu, temveč oditi v slavi v spremstvu nebeških voz k prestolu na višavah. JZ 256.1

Božja beseda žalostnim se glasi: »Videl sem njegove poti, pa ga bom ozdravil in vodil, pomiril in potolažil bom njega in njegove žalujoče. Njihovo žalovanje spremenim v veselje, po stiski jih potolažim in razveselim.” (Iz 57,18; Jer 31,13) JZ 256.2

»Blagor krotkim.« (Mt 5,5) Težave, ki nas doletijo, se lahko precej ublažijo s krotkostjo, ki je skrita samo v Kristusu. Če imamo ponižnost našega Učitelja, se bomo dvignili nad zaničevanje, očitke in neprijetnosti, ki smo jim vsak dan izpostavljeni, in to ne bo več žalostilo našega duha. Obvladovanje samega sebe je največje znamenje kristjanove plemenitosti. Kdor ne ohrani miru in duha trdnega zaupanja, kadar je izpostavljen surovosti ali trpinčenju, jemlje Bogu pravico, da bi po njem razodel popolnost svojega značaja. Srčna ponižnost je moč, ki prinaša zmago Kristusovim sledilcem, in je znamenje njihove zveze z nebeškimi dvori. JZ 256.3

»Res, vzvišen je Gospod in se ozira na ponižnega.« (Ps 138,6 EKU) Bog se nežno ozira na vse, ki kažejo blagega in ponižnega Kristusovega duha. Svet nanje morda gleda s prezirom, v njegovih očeh pa imajo visoko vrednost. Prepustnice za vstop v nebesa ne bodo prejeli le modri, imenitni, dobrotniki, ne le marljivi delavci, polni gorečnosti in stalno dejavni. Ne. Na stežaj bodo odprta vrata za uboge v duhu, ki hrepenijo po tem, da Kristus prebiva v njih, so ponižnega srca in je njihova najvišja težnja izvršiti Božjo voljo. Ti bodo prišteti mednje, ki so si oprali in ubelili obleko v Jagnjetovi krvi. »Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču; in On, ki sedi na prestolu, bo razpel svoj šotor nad njimi.« (Raz 7,15) JZ 257.1

»Blagor lačnim in žejnim pravičnosti.« (Mt 5,6) Občutek nevrednosti povzroči, da srce čuti lakoto in žejo po pravičnosti, to hrepenenje pa ne bo razočaralo. Kdor daje v svojem srcu prostor Jezusu, bo spoznal njegovo ljubezen. Vsi, ki želijo nositi podobo Božjega značaja, bodo nasičeni. Sveti Duh nikdar ne pusti brez pomoči njega, ki gleda na Jezusa. Jemlje od Kristusovega in daje njemu. Če je pogled stalno uprt v Kristusa, delo Svetega Duha ne bo prenehalo, dokler se človek ne bo spremenil v njegovo podobo. Pristna prvina ljubezni ga bo napolnila in usposobila za višje do-sežke, za globlje spoznanje o nebeških rečeh, tako da ne bo ostal prikrajšan za obilico. »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo.” (Mt 5,6) JZ 257.2

Usmiljeni bodo dosegli usmiljenje in kdor je čistega srca, bo gledal Boga. Vsaka nečista misel skruni človeka, slabi moralni čut in izničuje vpliv Svetega Duha. Zamegljuje duhovni vid, da ljudje ne morejo videti Boga. Gospod lahko odpusti in odpušča spokorjenemu grešniku, vendar je kljub odpuščanju duša poškodovana. Kdor želi jasno spoznati duhovno resnico, se mora ogibati vsaki nečisti besedi ali misli. JZ 257.3

Kristusove besede pa zajemajo več kakor le svobodo od čutne nečednosti in obrednega oskrunjenja, česar so se Judje tako strogo izogibali. Sebičnost nas ovira, da ne moremo gledati Boga. Sebični duh Boga presoja kakor popolnoma enakega sebi. Dokler se temu ne odrečemo, ne moremo razumeti njega, ki je ljubezen. Le nesebično srce, ponižni in zvesti duh bo gledal Boga kot njega, ki je »usmiljen in milostljiv, ... počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi«. (2 Mz 34,6) JZ 257.4

»Blagor tistim, ki delajo za mir.« (Mt 5,9) Kristusov mir je sad resnice. Je v skladnosti z Bogom. Svet je v sovraštvu z Božjim zakonom in grešniki so v sovraštvu s svojim Stvarnikom. Zaradi tega so sovražniki tudi drug drugemu. Psalmist pravi: »Velik mir uživajo vsi, ki ljubijo tvojo postavo, ob ničemer se ne spotikajo.« (Ps 119,165 EKU) Ljudje ne morejo ustvariti miru. Človeški načrti za čiščenje in plemenitenje posameznika ali družbe ne bodo ustvarili miru, ker ne dosegajo srca. Kristusova milost je edina moč, ki lahko vzpostavi in trajno ohrani pravi mir. Ko se Kristusov Duh vseli v srce, izžene iz njega zla nagnjenja, ki povzročajo spore in razprtije. »Namesto trnja zrastejo ciprese, namesto kopriv poženejo mirte. Veselila se bosta puščava in samotni kraj, in radovala se bo pustinja in cvetela kakor roža.” (Iz 55,13 EKU; 35,1 CHR) Množica je občudovala ta nauk, ki se je tako razlikoval od predpisov in zgleda farizejev. Ljudje so menili, da je sreča, če imaš bogastvo tega sveta, da sta zelo zaželeni slava in čast od ljudi. Zadovoljstvo je bilo imenovati se rabin, biti hvaljen zaradi svoje modrosti in pobožnosti, razkazovati pred ljudmi svoje dobre lastnosti. To so imeli za vrhunec sreče. Pred to množico pa je Jezus izjavil, da je zemeljski dobiček in čast vsa nagrada, ki jo takšni ljudje sploh lahko dobijo. Govoril je z gotovostjo, njegove besede pa je spremljala prepričevalna moč. Ljudstvo je utihnilo, prežeto z občutkom strahu. Negotovo so strmeli drug v drugega. Kdo se bo rešil, če ta človek govori resnico? V tem trenutku so bili mnogi prepričani, da je nenavadni Učitelj pod vplivom Božjega duha in da so misli, ki jih je podajal, božanske. JZ 258.1

Ko je Jezus pojasnil, v čem je prava sreča in kako se lahko doseže, je razločneje opozoril na dolžnost svojih učencev kot učiteljev, ki jih je Bog izvolil, da vodijo druge na pot pravičnosti in večnega življenja. Vedel je, da bodo pogosto razočarani in malodušni, naleteli bodo na ostro nasprotovanje, da jih bodo žalili in zavrnili njihovo pričevanje. Dobro je vedel, da bodo ti skromni ljudje, ki so ga tako pozorno poslušali, pri opravljanju svoje službe morali trpeti obrekovanje, mučenje, ječo in smrt, zato je nadaljeval: JZ 258.2

»Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.” (Mt 5,10-12) JZ 259.1

Svet ljubi greh in sovraži pravičnost. Od tod je izviralo njegovo sovraštvo do Jezusa. Vsi, ki zavračajo njegovo brezmejno ljubezen, bodo krščanstvo imeli za moteč dejavnik. Kristusova luč razganja temo, ki pokriva njihove grehe, zato se jasno pokaže potreba po obnovi. Pokorni vplivu Svetega Duha začnejo boj s samim seboj, tisti, ki pa se trdno oklepajo svojega greha, se bojujejo proti resnici in njenim predstavnikom. JZ 259.2

Tako nastane spopad, Kristusovi sledilci pa so obtoženi kot tisti, ki vznemirjajo ljudi. Prijateljstvo z Bogom povzroči, da jih svet sovraži. Trpijo Kristusovo sramoto. Hodijo po stezi, ki so jo utrli najplemenitejši ljudje na zemlji. Preganjanje morajo trpeti z veseljem, ne pa z žalostjo. Vsaka huda preizkušnja je Božje sredstvo za njihovo izpopolnjevanje. Usposablja jih za njegove sodelavce. Vsako nasprotovanje ima svoj prostor v velikem boju za pravičnost in bo povečalo veselje njihove končne zmage. Če se tega zavedajo, bodo preizkušnjo svoje vere in potrpežljivosti vedno sprejeli z veseljem, namesto da bi se je bali in se ji izognili. Božji služabniki si morajo prizadevati izpolniti vsako dolžnost. Ne meneč se za strah ali naklonjenost ljudi, želijo izpolniti svojo obveznost do sveta in si zagotoviti Božje odobravanje. JZ 259.3

»Vi ste sol zemlje,” (Mt 5,13) je rekel Jezus. Ne umikajte se svetu, da bi se izognili preganjanju. Prebivati morate med ljudmi, da bi okus božanske ljubezni lahko bil kakor sol, ki bo obvarovala svet pred pokvarjenostjo. JZ 259.4

Srce, ki je pod vplivom Svetega Duha, je struga, po kateri teče Božji blagoslov. Če bi bili ti, ki služijo Bogu, odstranjeni s sveta in bi se njegov Duh umaknil izmed ljudi, bi bil svet prepuščen pustošenju in uničenju, ki sta posledica Satanove vladavine. Četudi grešniki tega ne vedo, se za blagoslove življenja na tem svetu imajo zahvaliti navzočnosti Božjega ljudstva, ki ga prezirajo in zatirajo. Toda če so kristjani to samo po imenu, potem so sol, ki je izgubila svoj okus. V svetu nimajo nikakršnega vpliva na dobro. Če napačno predstavljajo Boga, so hujši kakor neverniki. JZ 259.5

»Vi ste luč svetu.« (Mt 5,14 CHR) Judje so nameravali prednosti zveličanja omejiti samo na svoj narod, Kristus pa jim je poka zal, da je zveličanje kakor sončna svetloba. Pripada vsemu svetu. Svetopisemska vera se ne more zapreti med knjižne platnice ali cerkvene zidove. Ne smemo je pokazati priložnostno zaradi svoje koristi, nato pa jo lahkomiselno dati na stran. Posvetiti mora vsakdanje življenje, se pokazati v vseh poslovnih opravilih in družbenih odnosih. JZ 260.1

Pravi značaj se ne oblikuje od zunaj in se ga ne da obleči. Žari iz notranjosti. Če želimo druge usmeriti na pot pravičnosti, moramo njena načela varno hraniti v svetišču svojega srca. Naše izpovedovanje vere lahko poda njeno teorijo, toda naša dejanska pobožnost zagotavlja veljavo besedi resnice. Dosledno življenje, sveti pogovor, neomajna poštenost, marljiv in dobrohoten duh, zgled pobožnosti to so sredstva, po katerih se luč prenaša svetu. JZ 260.2

Jezus se ni zadrževal na podrobnostih postave, vendar svojih poslušalcev ni pustil v prepričanju, da je prišel razveljavit njene zahteve. Vedel je, da so ga vohuni pripravljeni prijeti za vsako besedo, ki bi jo lahko popačili in uporabili za svoj cilj. Poznal je predsodke, ki so obstajali v mislih mnogih poslušalcev, zato ni govoril ničesar, kar bi omajalo njihovo vero v verske obrede in ustanove, ki so jih dobili po Mojzesu. Sam Kristus jim je dal moralni in obredni zakon. Ni prišel uničit zaupanja v svoje predpise. Zaradi svojega globokega spoštovanja do postave in prerokov si je prizadeval podreti zid zahtev izročila, ki je obdajal Jude. Medtem ko je razveljavil njihovo napačno razlago postave, je učence skrbno opozarjal, naj ne opustijo življenjskih resnic, ki so bile zaupane Judom. JZ 260.3

Farizeji so se hvalili s svojo poslušnostjo zakonu, vendar so tako malo poznali njegova načela v vsakdanjem življenju, da so jim Zveličarjeve besede zvenele kot krivoverstvo. Ko je odstranil navlako, pod katero je bila pokopana resnica, so mislili, da je od-pravil tudi samo resnico. Šepetali so med seboj, da Jezus omalo-važuje postavo. On je bral njihove misli in jim odgovoril: JZ 260.4

»Ne mislite, da sem prišel razveljavljat postavo ali preroke; nisem prišel, da razveljavim, ampak da izpolnim.” (Mt 5, 17 CHR) S temi besedami je Jezus ovrgel obtožbe farizejev. Njegovo poslanstvo za svet je bilo potrditi svete zahteve zakona, za katerega so ga obtoževali, da ga krši. Ko bi se Božji zakon lahko spremenil ali ukinil, potem Kristusu ne bi bilo treba trpeti zaradi naših prestopkov. Prišel je pojasnit odnos med zakonom in človekom ter ponazorit njegove predpise s svojim življenjem poslušnosti. JZ 261.1

Bog je dal svoje svete predpise, ker ljubi človeštvo. Razodel nam je načela pravičnosti, da bi nas obvaroval pred posledicami prestopka. Zakon je izraz Božje misli. Če ga sprejmemo v Kristusu, postane naša misel. Dviga nas nad moč naravnih želja in nagnjenj, nad skušnjave, ki napeljujejo h grehu. Bog želi, da bi bili srečni, zato nam je dal predpise zakona, da bi se veselili, ko bi jih v poslušnosti izpolnjevali. Ko so ob Jezusovem rojstvu angeli peli: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji,« (Lk 2,14) so oznanili načela zakona, ki ga je prišel poveličat in postavit v čast. JZ 261.2

Bog je z razglasitvijo zakona s Sinaja ljudem razodel svetost svojega značaja, da bi v primerjavi z njim jasneje videli svojo grešnost. Zakon jim je bil dan, da bi jih prepričal o grehu in jim poka-zal, da potrebujejo Zveličarja. To lahko doseže, če človek njegova načela po Svetem Duhu sprejme v srce. To delo se mora še vedno opraviti. Načela zakona so bila odkrita v Kristusovem življenju. Medtem ko Sveti Duh deluje na srce in Kristusova luč ljudem pokaže, da potrebujejo Kristusovo očiščujočo kri in njegovo odre-šujočo pravičnost, je zakon še vedno sredstvo, ki nas vodi h Kri-stusu, da bi bili opravičeni z vero. »Gospodova postava je popolna, poživlja dušo.” (Ps 19,8) JZ 261.3

Jezus je povedal: »Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne izgine ni najmanjša črka ali pičica iz postave, dokler se vse ne zgodi.« (Mt 5,18 CHR) Sonce, ki sije na nebu, in trdna Zemlja, na kateri prebivamo, sta Božji priči, da je Božji zakon nespremenljiv in večen. Četudi bi oba izginila, bi božanska načela ostala. »Laže je pa nebu in zemlji preiti kakor pa eni pičici iz postave izginiti.” (Lk 16,17 CHR) Ustroj simbolov, ki so kazali na Jezusa kot Božje Jagnje, je moral biti ukinjen ob njegovi smrti, ampak načela desetih zapovedi so nespremenljiva kakor Božji prestol. JZ 261.4

Ker je Gospodova postava popolna, mora biti sleherno odsto panje od nje greh. Kristus obsoja tiste, ki prestopajo Božje zapovedi in druge učijo delati tako. Zveličarjevo življenje poslušnosti je podprlo vse zahteve zakona. Dokazalo je, da človek lahko živi po zapovedih, in pokazalo, da poslušnost razvija popoln značaj. Vsi, ki so poslušni, kakor je bil On, enako oznanjajo, da je zapoved »sveta, pravična in dobra”. (Rim 7,12) Po drugi strani pa vsi prestopniki Božjih zapovedi podpirajo Satanovo trditev, da zakon ni pravičen in mu ni mogoče biti poslušen Tako podpirajo prevare velikega nasprotnika in sramotijo Boga. So otroci zlega, ki se je prvi uprl Božjemu zakonu. Sprejeti jih v nebesa bi pomenilo znova vnesti prvine neenotnosti in upora ter ogroziti blaginjo vesolja. Noben človek, ki namenoma omalovažuje katero načelo zakona, ne bo nikoli prišel v nebeško kraljestvo. JZ 262.1

Rabini so imeli svojo pravičnost za potni list za nebesa, Jezus pa je povedal, da je nezadostna in neprimerna. Farizejska pravičnost je bila sestavljena iz postranskih obredov in teoretičnega poznanja resnice. Rabini so trdili, da so sveti zaradi svojih naporov, s katerimi izpolnjujejo postavo. S svojim ravnanjem so ločili pravičnost od vere. Po eni strani so bili natančni pri spoštovanju obredov, po drugi strani pa je bilo njihovo življenje nemoralno in popačeno. Njihova tako imenovana pravičnost nikoli ne more priti v nebeško kraljestvo. JZ 262.2

Največja zmota v Kristusovem času je bilo mnenje, da pravičnost sestoji iz samega soglašanja z resnico. V vseh človekovih poskusih se je pokazalo, da je teoretično poznavanje resnice nezadostno, da bi rešilo človeka. Ne prinaša sadov pravičnosti. Prizadevno spoštovanje do tega, kar se imenuje bogoslovna resnica, je pogosto združeno s sovraštvom do prave resnice, ki se razodeva v življenju. Najtemnejša poglavja zgodovine so polna poročil o hudodelstvih, ki so jih zagrešili verski skrajneži. Farizeji so se imeli za Abrahamove otroke in se hvalili, ker so imeli Božje izreke, vendar jih te prednosti niso obvarovale pred sebičnostjo, zlobnostjo, dobičkaželjnostjo in najnizkotnejšo hinavščino. Imeli so se za najpobožnejše ljudi na svetu, ampak njihova tako imenovana pravovernost jih je pripeljala do tega, da so križali Gospoda slave. JZ 262.3

Še vedno obstaja enaka nevarnost. Mnogi so prepričani, da so kristjani preprosto zato, ker so sprejeli nekaj temeljnih bogoslovnih naukov. Ampak resnice niso vtkali v vsakdanje življenje. Ne verujejo vanjo in je niso vzljubili, zato niso dobili moči in milosti, ki je sad posvečenja z resnico. Ljudje lahko trdijo, da verujejo v resnico; toda če jih to ne naredi iskrene, prijazne, potrpežljive, po-božne, potem je to prekletstvo zanje, ki jo imajo, zaradi njihovega vpliva pa pomeni prekletstvo za svet. JZ 263.1

Pravičnost, ki jo je učil Kristus, je uskladitev srca in življenja z razodeto Božjo voljo. Grešnik lahko postane pravičen le, če veruje v Boga in vzdržuje živo zvezo z njim. Potem bo prava pobožnost dvigala misli in plemenitila življenje. Potem se postranske verske navade ujemajo s kristjanovo notranjo čistostjo. Tedaj tudi obredi, ki so sestavni deli bogoslužja, prenehajo biti nepomembni obredi, kakor so bili pri hinavskih farizejih. JZ 263.2

Jezus je posamično obravnaval Božje zapovedi in razložil glo-bino in širino njihovih zahtev. Niti za najmanjšo črko ni zmanjšal njihove veljavnosti, temveč je pojasnil daljnosežnost njihovih načel in pokazal usodno napako Judov, ki so na zunaj razkazovali svojo poslušnost. Povedal je, da že slaba misel in poželjiv pogled pomenita prestopek Božjih zapovedi. Kdor sodeluje v najmanjši krivičnosti, krši zakon in popači svojo moralno naravo. Umor se najprej rodi v mislih. Kdor v svojem srcu da prostor sovraštvu, stopa na pot umora, njegovi darovi pa so Bogu gnusni. JZ 263.3

Judje so gojili duha maščevanja. Zaradi sovraštva do Rimljanov so izgovarjali hude javne obtožbe in razveseljevali hudobnega, s tem da so kazali njegove lastnosti. Tako so se navadili delati strašna dejanja, h katerim jih je spodbujal. V verskem življenju farizejev ni bilo nič, kar bi poganom govorilo v prid pobožnosti. Jezus jim je ukazal, naj se ne varajo z mislijo, da v srcu smejo nastopiti proti zatiralcem in gojiti želje po maščevanju za njihove krivice. JZ 263.4

Drži, da obstaja upravičena jeza tudi pri Kristusovih sledilcih. Kadar vidijo, da se Boga sramoti in se ne spoštuje njegova služba ter so nedolžni zatirani, človeka prevzame pravična jeza. Takšna jeza, ki izhaja iz občutljive moralnosti, ni greh. Toda kdor si ob kakršnem koli domnevnem izzivanju dovoli popustiti jezi ali sovraštvu, odpira srce Satanu. Grenkobo in sovraštvo moramo pregnati iz srca, če želimo biti v skladnosti z nebesi. JZ 264.1

Zveličar je šel še dalje. Dejal je: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.« (Mt 5,23.24) Mnogi vneto sodelujejo pri bogoslužju, čeprav so med njimi in njihovimi brati nesrečna nesoglasja, ki bi jih lahko uredili. Bog zahteva, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, za obnovitev skladnosti. Dokler tega ne naredijo, Bog ne more sprejeti njihove službe. Kristjanova dolžnost glede tega je jasno poudarjena. JZ 264.2

Bog izliva svoje blagoslove na vse. »Kajti On veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, in daje dež pravičnim in nepravičnim. On je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.” (Mt 5,45 CHR; Lk 6,35) Naroča nam, naj bomo podobni njemu: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 5,44.45) To so načela postave in ta so izvir življenja. JZ 264.3

Božji ideal za njegove otroke je višji od najvišjih človeških misli. »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.« (Mt 5,48) Ta ukaz je tudi obljuba. Načrt odrešitve obsega našo popolno rešitev od Satanove oblasti. Kristus je iskrenega spokorjenca vedno ločil od greha. Prišel je uničit Hudičeva dela in poskrbel, da bo Sveti Duh dan vsakemu spokorjencu, da bi ga obvaroval pred grešenjem. JZ 264.4

Skušnjavčevo delovanje ne more biti izgovor za slabo dejanje. Satan se veseli, ko sliši nje, ki se imajo za Kristusove sledilce, da poskušajo opravičiti popačenosti svojega značaja. Ravno to opra-vičevanje vodi v greh. Za greh ni opravičila. Vsak spokorjen Božji otrok, ki veruje, lahko doseže svet značaj, življenje, ki je podobno Kristusovemu. JZ 264.5

Ideal krščanskega značaja je podobnost Kristusu. Kakor je bil Sin človekov popoln v svojem življenju, tako morajo biti popolni tudi njegovi sledilci v svojem. Jezus je bil v vsem podoben bratom. Postal je meso, kakršno smo mi. Bil je lačen, žejen in utrujen. Življenje si je vzdrževal s hrano in se osveževal s spanjem. JZ 265.1

Delil je usodo izgubljenega človeka, vendar je bil brezmadežni Božji Sin. Bil je Bog v telesu. Njegov značaj mora postati naš. Gospod pravi o njih, ki verujejo vanj: »Prebival bom v njih in med njimi bom hodil; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.” (2 Kor 6,16) JZ 265.2

Kristus je lestev, ki jo je videl Jakob, katere spodnji konec je bil na zemlji, vrh pa je segal do nebeških vrat, do samega praga slave. Če bi tej lestvi manjkal le en klin in zato ne bi segala do zemlje, bi bili mi izgubljeni. Jezus pa se nam je približal tam, kjer smo bili. Vzel je našo naravo in zmagal, da bi tudi mi po njegovi naravi zmagali. Prišel je »v podobi grešnega mesa”, (Rim 8,3) in živel življenje brez greha. Sedaj se s svojo božansko naravo oprijema nebeškega prestola, s svojo človeško naravo pa sega do nas. Naroča nam, naj z vero vanj dosežemo slavo Božjega značaja. Zato moramo biti popolni enako, kakor je popoln naš nebeški Oče. JZ 265.3

Jezus je pokazal, kaj pomeni pravičnost, potem pa usmeril na Boga kot njen vir. Nato je prešel na praktične dolžnosti. Pri dajanju miloščine, pri molitvi in postu ne smemo delati ničesar, s čimer bi pritegnili pozornost nase ali dosegli, da bi nas ljudje hvalili. Iskreno dajajmo za blaginjo trpečih revežev. Pri molitvi naj se duša pogovarja z Bogom. Ob postu ne hodimo s sklonjeno glavo in ne imejmo polno srce misli o sebi. Farizejsko srce je pusta in nerodovitna zemlja, kjer ne more napredovati nobeno seme božanskega življenja. Kdor se iskreno podredi Bogu, mu podarja najbolj sprejemljivo službo. Zaradi občestva z njim ljudje postanejo njegovi sodelavci, ki v človeški podobi predstavljajo njegov značaj. JZ 265.4

Služba, ki je opravljena s srčno iskrenostjo, ima veliko plači lo. »Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.« (Mt 6,4.6.18) Značaj izoblikujemo, če živimo po Kristusovi milosti. V srcu se začne ob-navljati prvotna lepota. Podarjene so nam lastnosti Kristusovega značaja in iz nas sije božanska podoba. Obrazi ljudi, ki živijo in delajo z Bogom, izražajo nebeški mir. Obdani so z nebeškim ozra-čjem. Zanje se je Božje kraljestvo že začelo. Uživajo Kristusovo veselje, veselje, da so v blagoslov človeštvu. Učitelj jim je izkazal čast s tem, da jih je sprejel v svojo službo. Zaupal jim je opravljati delo v njegovem imenu. JZ 265.5

»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema.” (Mt 6,24) Bogu ne moremo služiti z razdeljenim srcem. Svetopisemska vera ni samo en vpliv med mnogimi drugimi. Njen vpliv mora biti najmočnejši, prežemati in nadzorovati mora vse druge. Ne sme biti podobna platnu, na katerem je le tu in tam nametana barva, temveč mora prežeti celotno življenje, kakor če je platno potopljeno v barvo, da se vsaka nitka trajno prepoji z njo. JZ 266.1

»Če je torej tvoje oko zdravo, bo svetlo vse tvoje telo. Če pa je tvoje oko pokvarjeno, bo temno vse tvoje telo.” (Mt 6,22.23 CHR) Čistost in stanovitnost sta pogoja, ki ju moramo izpolniti, če želimo prejeti luč od Boga. Kdor želi spoznati resnico, mora biti pripravljen sprejeti vse, kar ta razodeva. Z zmoto ne sme sklepati kompromisov. Biti neodločen in napol zvest resnici pomeni izbrati temo zmot in satanske prevare. JZ 266.2

Posvetna preračunljivost in nespremenljiva načela pravičnosti se ne morejo neopazno zlivati med seboj kakor mavrične barve. Večni Bog je med njimi potegnil jasno in široko črto. Podobnost Kristusu se razlikuje od podobnosti Satanu kakor poldne od polnoči. Kristusovi sodelavci so le tisti, ki živijo njegovo življenje. Če v srcu gojimo kateri priljubljen greh in v življenju obdržimo eno samo slabo navado, je oskrunjeno vse bitje. Človek postane orodje krivičnosti. JZ 266.3

Vsi, ki so si izbrali službo Bogu, morajo počivati v njegovi skrbi. Kristus je pokazal na ptice, ki letajo pod nebom, in na poljsko cvetje ter pozval poslušalce, naj premišljujejo o teh delih Božjega stvarjenja. Vprašal je: »Ali niste vi več vredni kot one?« (Mt 6,26) Mera božanske pozornosti, ki jo posveča vsaki stvari, je sorazmerna z njegovim položajem na lestvici obstoja. Previdnost bedi nad rjavimi vrabci. Cvetice na polju in trava, ki pokriva zemljo kakor preproga, so deležne pozornosti in skrbi našega nebeškega Očeta. Vzvišeni Vrhovni Umetnik je mislil na lilije in jih naredil tako lepe, da prekašajo Salomonovo slavo. Koliko bolj skrbi za človeka, ki je Božja podoba in slava. Želi si videti, da bi njegovi otroci razodevali značaj, ki je podoben njegovemu. Kakor sončni žarki podarjajo cvetju njihove različne nežne barve, tako Bog podari človeku lepoto svojega značaja. JZ 266.4

Vsi, ki se odločijo za Kristusovo kraljestvo ljubezni, pravičnosti in miru, tako da njegove koristi postavijo nad vse drugo, so povezani z nebeškim svetom in deležni vseh blagoslovov, ki so potrebni za to življenje. V knjigi Božje previdnosti, knjigi življenja, je vsakomur od nas določena ena stran. Ta vsebuje vse podrobnosti našega življenja; celo lasje na naši glavi so prešteti. Bog nikoli ne pozabi na svoje otroke. JZ 267.1

»Ne skrbite za jutri.« (Mt 6,34) Za Kristusom moramo hoditi vsak dan. Bog nam ne daje pomoči za jutri. Svojim otrokom ne daje naenkrat vseh navodil za njihovo življenje, da jih ne bi zmedel. Pove jim ravno toliko, kolikor si lahko zapomnijo in udejanjijo. Moč in modrost, ki sta nam podarjeni, sta namenjeni sedanjim potrebam. »Če pa komu od vas manjka modrosti« za danes »naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje ... in dala se mu bo.” (Jak 1,5) JZ 267.2

»Ne sodite, da ne boste sojeni.” (Mt 7,1) Ne imejte se za boljše od drugih in se ne postavljajte za njihove sodnike. Ker ne poznate spodbude, ne morete soditi drugih. Kadar jih obsojamo, izrekamo obsodbo sebi, saj tako kažemo, da sodelujemo s Satanom, ki je tožnik bratov. Gospod pravi: »Sami se preizkušajte, ali ste v veri, sami se preiskujte.” (2 Kor 13,5 EKU) TO je naša naloga. »Ko bi mi presojali sami sebe, ne bi bili sojeni.” (1 Kor 11,31) JZ 267.3

Dobro drevo rodi dober sad. Če je sad neokusen in ničvreden, je drevo slabo. Tako tudi sad našega življenja priča o stanju srca in odličnosti značaja. Dobra dela nikoli ne morejo zagotoviti zve-ličanja, marveč so dokaz vere, ki deluje po ljubezni in čisti srce. Čeprav nam torej večna nagrada ne bo podarjena zaradi naših za-slug, bo njena velikost sorazmerna z delom, ki smo ga opravili po Kristusovi milosti. JZ 267.4

Tako je Kristus podal načela svojega kraljestva in pokazal nanje kot na velike življenjske smernice. Da bi zapečatil nauk, je dodal ponazoritev. Rekel je: »Ni dovolj, da poslušate moje besede. Morate jih narediti za temelj svojega značaja, tako da jih boste ubogali. ‘Jaz’ je zgolj živi pesek. Če boste zidali na človeških teorijah in izmišljotinah, se bo vaša hiša podrla. Odnesli jo bodo vetrovi skušnjav in nevihte nadlog. Obstala pa bodo le ta načela, ki sem jih jaz določil. Sprejmite me in zidajte na mojih besedah.” JZ 268.1

»Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali.« (Mt 7,24.25) JZ 268.2