Jezusovo Življenje

33—Kdo so moji bratje?

Temeljno besedilo: Mt 12,22-50; Mr 3,20-35

Jožefovi sinovi niso bili niti malo naklonjeni Jezusu v njego vem delu. Poročila, ki so prihajala do njih o njegovem življenju in delih, so jih prežemala z osuplostjo in grozo. Slišali so, da po cele noči moli, podnevi pa ga obdaja velika množica ljudi in si ne vzame niti toliko časa, da bi jedel Njegovi prijatelji so menili, da se izčrpava z neprestanim delom. Nikakor niso mogli razumeti njegovega stališča do farizejev, nekateri pa so se celo zbali, da se mu je zmešalo. JZ 275.1

Njegovi bratje so slišali vse to in tudi farizejsko obtožbo, da s Satanovo močjo izganja demone. Globoko so občutili očitke, ki so jih bili deležni zaradi svojega sorodstva z Jezusom. Vedeli so, koliko trušča so povzročile njegove besede in dejanja. Niso bili samo vznemirjeni zaradi njegovih drznih trditev, temveč tudi je-zni, ker je ožigosal pismarje in farizeje. Odločili so se, da ga morajo prepričati ali prisiliti, da bo prenehal tako delati. Marijo so nagovorili, naj se jim pridruži, ker so menili, da ga bodo zaradi njegove ljubezni do nje laže pregovorili, da bo preudarnejši. JZ 275.2

Tik pred tem je Jezus drugič naredil čudež, ko je ozdravil sle-pega in nemega obsedenca. Farizeji so ponovili obtožbo: »S po-glavarjem demonov izganja demone.” (Mt 9,34) Kristus jim je odkrito rekel, da se ločujejo od vira blagoslovov, če dela Svetega Duha pripisujejo Satanu. Tisti, ki so govorili proti samemu Jezusu, ker niso poznali njegovega božanskega značaja, lahko dobijo odpuščanje, saj jih Sveti Duh lahko pripelje do tega, da uvidijo svojo zmoto in se spokorijo. Kakršen koli naj bo človekov greh, bo njegovo krivdo, če se bo spokoril in veroval, sprala Kristusova kri. Kdor pa zavrača vpliv Svetega Duha, se spravlja v položaj, kjer se ne more spokoriti in verovati. Bog po Svetem Duhu vpliva na srce. Kadar človek zavestno zavrže Duha in izjavi, da je On od Sa-tana, prekine zvezo, po kateri Bog vzdržuje stik z njim. Ko človek dokončno zavrže Duha, potem ni ničesar več, kar bi Bog še lahko naredil zanj. JZ 275.3

Farizeji, ki jih je Jezus tako opozoril, niso niti sami verjeli tega, za kar so ga obdolžili. Med temi dostojanstveniki ni bilo nikogar, ki ne bi čutil, da je pritegnjen k Zveličarju. V svojem srcu so slišali glas Svetega Duha, ki jim ga je razodel kot Izraelovega Maziljenca in jih nagovarjal, naj se razglasijo za njegove učence. V luči njegove navzočnosti so dojeli svojo nesvetost in hrepeneli po pravičnosti, ki je niso mogli ustvariti. Toda potem ko so ga poprej zavrgli, bi bilo preveč poniževalno, da bi ga sprejeli kot Mesija. Ker so se podali na pot nevere, so bili preveč ponosni, da bi priznali svojo zmo o. Da bi se izognili priznanju resnice, so obupno poskušali oporekati Zveličarjevemu nauku. Dokaz njegove moči in milosti jih je spravljal v obup. Zveličarju niso mogli preprečiti delati čudežev, niti niso mogli utišati njegovega poučevanja. Toda naredili so vse, kar so mogli, da bi ga lažno predstavili in popačili njegove besede. Kljub temu jih je zasledoval prepričevalni Božji Duh, zato so morali postaviti mnoge zapreke, da bi se lahko uprli njegovemu vplivu. Najmogočnejša sila, ki lahko vpliva na človeško srce, se je bojevala z njimi, vendar se ji niso hoteli pokoriti. JZ 276.1

Bog ne zaslepi ljudem oči, niti ne zakrkne njihovega srca. Pošilja jim luč, da bi popravil njihove zmote in jih popeljal po zanesljivih poteh. Zaradi zavračanja te luči oči oslepijo in srce zakrkne. Pogosto je ta potek postopen in skoraj neopazen. Luč doseže človeka po Božji besedi, po njegovih služabnikih ali z neposrednim delovanjem njegovega Duha. Toda če se en sam žarek te svetlobe prezre, nastane delna ohromelost duhovnih čutil, zato se naslednje razodetje luči razpozna manj jasno. Tako se tema veča, dokler v duši ne nastane noč. Tako se je zgodilo z judovskimi voditelji. Bili so prepričani, da Kristusa spremlja božanska moč. Da pa bi se lahko uprli resnici, so delo Svetega Duha pripisali Satanu. Tako so si svojevoljno izbrali prevaro. Podredili so se Satanu in so bili odtlej pod njegovo oblastjo. JZ 276.2

Opomin proti praznim in zlobnim besedam je tesno povezan s Kristusovim svarilom pred grehom proti Svetemu Duhu. Besede kažejo to, kar je v srcu. »Kajti česar je polno srce, to usta govore.” (Mt 12,34 EKU) Ampak besede ne izražajo samo značaja, temveč imajo tudi moč vplivati nanj. Človekove besede vplivajo na njega samega. Pogosto zaradi trenutne spodbude, ki pride od Satana, pokažejo ljubosumnost in zlobne sume, s čimer izražajo to, česar v resnici ne verjamejo. Toda besede vplivajo na misli. Njihove besede jih preslepijo ter začnejo verjeti, da je res, kar so izgovorili po Satanovi spodbudi. Ker so že izrazili neko mnenje ali odločitev, so pogosto preveč ponosni, da bi jo preklicali. Zato poskušajo dokazati, da imajo prav, vse dokler končno niso celo sami prepričani o tem. Nevarno je izgovoriti besede dvoma, nevarno je dvomiti o Božji luči in jo kritizirati. Navada nepremišljenega in omalovažujočega kritiziranja vpliva na značaj tako, da krepi nespoštljivost in nevero. Mnogi so, ne zavedajoč se nevarnosti, popuščali tej navadi, dokler niso bili pripravljeni kritizirati in zavreči delovanja Svetega Duha. Jezus je rekel: »Povem pa vam: Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan. Po svojih besedah boš namreč opravičen in po svojih besedah boš obsojen.« (Mt 12,36.37) JZ 277.1

Potem je dodal svarilo tistim, ki so bili navdušeni nad njegovimi besedami in so ga radi poslušali, vendar se niso odpovedali sebi, da bi Sveti Duh prebival v njih. Človeka ne pogublja samo upiranje Svetemu Duhu, temveč tudi malomarnost. »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ‘Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.’ Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo.« (Lk 11,24-26) JZ 277.2

V Kristusovem času je bilo veliko ljudi, kakor jih je tudi danes, v katerih je bila na videz za nekaj časa strta Satanova moč. Z Božjo milostjo so bili osvobojeni hudih duhov, ki so vladali duši. Veselili so se v Božji ljubezni. Toda kakor poslušalci, ki so primerjani s kamnitim zemljiščem iz prilike, niso ostali v njegovi ljubezni. Niso se vsak dan izročali Bogu, da bi Kristus lahko prebival v njihovem srcu. Ko se je hudobni duh vrnil s »sedmimi drugimi duhovi hujšimi od sebe”, je nad njimi popolnoma zago-spodarila sila zla. JZ 277.3

Ko se človek izroči Kristusu, nova moč zagospodari novemu srcu. Nastane sprememba, ki je človek nikoli ne more izvršiti sam. Gre za nadnaravno delo, ki v človekovo naravo vnaša nekaj nadnaravnega. Človek, ki se izroči Kristusu, postane njegova tr-dnjava, ki jo ima v uporniškem svetu in si prizadeva, da ne bi bila v njem priznana nobena druga oblast poleg njegove. Človek, ki tako pripada nebeškim silam, je nepremagljiv za Satanove napade. Toda če se ne podredimo Kristusovi oblasti, bo z nami zagospodaril hudobni. Vsak od nas se mora podrediti ali eni ali drugi izmed teh dveh velikih sil, ki se bojujeta za premoč na svetu. Ni nam treba svojevoljno izbrati službe kraljestva teme, da bi prišli pod njegovo oblast. Dovolj je samo opustiti zvezo s kraljestvom luči. Če ne sodelujemo z nebeškimi silami, bo Satan zasedel srce in ga naredil za svoje prebivališče. Edina obramba proti grehu je Kristus, ki prebiva v srcu po veri v njegovo pravičnost. Dokler ne postanemo življenjsko povezani z Bogom, se nikoli ne bomo mogli upreti oskrunjajočemu vplivu samoljubja, popuščanja svojim nagnjenjem in zapeljevanja v greh. Lahko opustimo mnoge slabe navade, lahko za nekaj časa prekinemo zvezo s Satanom, toda brez življenjske zveze z Bogom, ko se mu izročamo iz trenutka v trenutek, bomo premagani. Brez osebnega poznanstva in stalnega občestva s Kristusom smo prepuščeni na milost in nemilost sovražniku in bomo izvrševali njegove ukaze. JZ 278.1

»Končno stanje tega človeka je hujše od prejšnjega. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom,« (Mt 12,45 EKU) pravi Jezus. Ni bolj zakrknjenih ljudi od teh, ki so omalovaževali vabilo usmiljenja in zaničevali Duha milosti. Najpogostejša oblika greha proti Svetemu Duhu je vztrajno zaničevanje nebeškega povabila k spokorjenju. Vsak korak pri zavračanju Kristusa je korak bliže k zavračanju zveličanja in h grehu proti Svetemu Duhu. JZ 278.2

Ko je judovsko ljudstvo zavrglo Kristusa, je naredilo neodpustljivi greh. Tudi mi lahko zagrešimo isto napako, ko odklonimo vabilo milosti. Kneza življenja žalimo in ga sramotimo pred Sata novimi sledilci in vesoljem, če nočemo poslušati njegovih poslancev, namesto njih pa poslušamo Satanove predstavnike, ki nas želijo ločiti od Kristusa. Dokler tako ravnamo, ne moremo dobiti upanja ali odpuščanja, na koncu pa bomo izgubili vsakršno željo po spravi z Bogom. JZ 279.1

Medtem ko je Jezus še poučeval ljudstvo, so mu učenci sporo-čili, da ga zunaj čakajo bratje in mati ter ga želijo videti. Ker je ve-del, kaj je v njihovih srcih, »je odgovoril tistemu, ki mu je to rekel: ‘Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?’ In stegnil je svojo roko proti svojim učencem ter rekel: ‘Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor koli namreč spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, on mi je brat in sestra in mati.’« (Mt 12,48-50 EKU) JZ 279.2

Vsi, ki so z vero sprejeli Kristusa, so bili združeni z njim z zvezo, ki je zaupnejša od človeškega sorodstva. Postali so eno z njim, kakor je On eno z Očetom. Ker je njegova mati verovala v njegove besede in jih izpolnjevala, je bila bližje in bolj zveličavno povezana z njim kakor pa zaradi svoje rodbinske zveze. Njegovi bratje ne bi imeli nobene koristi od svoje zveze z njim, če ga ne bi sprejeli za osebnega zveličarja. JZ 279.3

Kako veliko podporo bi imel Kristus od svojih zemeljskih so-rodnikov, če bi verovali vanj kot v tistega, ki je prišel iz nebes, in sodelovali z njim pri opravljanju Božjega dela! Njihova nevera je metala senco na Jezusovo zemeljsko življenje. Bila je del grenkobe keliha gorja, ki ga je spil za nas. JZ 279.4

Božji Sin je globoko čutil sovraštvo, ki se je razvnelo v člove ških srcih proti evangeliju. Zanj pa je bilo to najbolj boleče v njegovem domu. Njegovo srce je bilo polno naklonjenosti in ljubezni ter je spoštoval prisrčno pozornost v družinskih odnosih. Njegovi bratje so želeli, da bi se strinjal z njihovimi zamislimi, čeprav se sploh niso ujemale z njegovim božanskim poslanstvom. Menili so, da mu je potreben njihov nasvet. Presojali so ga po svojem človeškem stališču in mislili, da bi se izognil neprijetnim sporom, ki so jih povzročale njegove besede, če bi govoril samo to, kar bi bilo sprejemljivo za pismarje in farizeje. Menili so, da se mu je zmešalo, ko je trdil, da ima božansko veljavo, in prišel pred verske učitelje kot ta, ki graja njihove grehe. Vedeli so, da farizeji iščejo priložnost, da bi ga obtožili, in mislili, da jim je sam dal dovolj vzrokov za to. JZ 279.5

Zaradi svojih nizkih meril niso mogli razumeti poslanstva, ki ga je prišel izpolnit, zato niso mogli sočustvovati z njim v njegovih preizkušnjah. S svojimi robatimi in omalovažujočimi besedami so kazali, da ne dojemajo pravilno njegovega položaja in ne vidijo, da je božanska narava združena s človeško. Mnogokrat so ga videli zelo žalostnega, toda namesto da bi ga potolažili, so s svojim razpoloženjem in besedami samo še zadajali rane njegovemu srcu. Njegovi občutljivi naravi so povzročali muke, njegove spodbude so napačno razumeli, njegovega dela niso dojeli. JZ 280.1

Njegovi bratje so pogosto poudarjali farizejske teorije, ki so bile oguljene in zastarele, in domnevali, da lahko učijo njega, ki je razumel vso resnico in poznal vse skrivnosti. Dovolili so si obsojati, česar niso razumeli. Njihovi očitki so ga zadeli v živo, njegovo dušo pa je to mučilo in žalostilo. Trdili so, da verujejo v Boga, in menili, da ga zagovarjajo, medtem ko je bil med njimi učlovečen Bog, vendar ga niso prepoznali. JZ 280.2

To je povzročilo, da je bila Jezusova pot trnova. Nerazumevanje v njegovem domu ga je tako žalostilo, da je bilo zanj olajšanje, ko se je umaknil iz njega. Bil pa je neki dom, ki ga je rad obiskoval dom Lazarja, Marije in Marte. Tam je v ozračju vere in ljubezni njegov duh našel počitek. Vendar na svetu ni bilo nikogar, ki bi dojel njegovo božansko poslanstvo ali poznal breme, ki ga je prenašal za človeški rod. Mnogokrat se je okrepčal le v samoti in pogovoru s svojim nebeškim Očetom. JZ 280.3

Ti, ki so poklicani trpeti za Kristusa ter morajo prenašati ne-razumevanje in nezaupanje celo v svojem domu, lahko najdejo tolažbo v tem, da je Jezus prenašal enako. On sočustvuje z njimi. Poziva jih, naj v njem najdejo občestvo in podporo tam, kjer jo je našel sam, namreč v občestvu z Očetom. JZ 280.4

Ti, ki sprejmejo Kristusa za osebnega zveličarja, niso zapuščeni kot sirote, da sami prenašajo življenjske preizkušnje. Sprejema jih kot člane nebeške družine. Naroča jim, naj njegovega Očeta imenujejo za svojega. So njegovi »mali”, (Mt 18,6) ljubi Božjemu srcu, povezani z njim z najnežnejšimi in najtrajnejšimi vezmi. Do njih kaže brezmejno nežnost, ki toliko presega vse, kar sta naša oče in mati čutila do nas v naši nebogljenosti, kolikor je božansko višje od človeškega. JZ 280.5

Zakoni, ki so bili dani Izraelu, so prekrasen, slikovit prikaz Kri-stusovega odnosa do njegovega ljudstva. Kadar je bil Hebrejec zaradi siromaštva prisiljen zapustiti svojo dediščino in se prodati za sužnja, je dolžnost odkupa njega in njegove dediščine pripadla najbližjemu sorodniku. (3 Mz 25,25.47-49; Rut 2,20) Tako tudi naloga odkupitve nas in naše dediščine, ki je izgubljena zaradi greha, pripada njemu, ki je naš »najbližji sorodnik«. Da bi nas odkupil, je postal naš sorodnik. Gospod, naš Zveličar, nam je bližji od očeta in matere, brata, prijatelja in ljubljene osebe. On pravi: »Ne boj se, kajti odkupil sem te, poklical sem te po tvojem imenu; ti si moj. Zato ker si drag v mojih očeh in čislan in ker te ljubim, hočem dati ljudi zate in narode za tvoje življenje.« (Iz 43,1.4 CHR) JZ 281.1

Kristus ljubi nebeška bitja, ki obdajajo njegov prestol. Toda kako bi razložili veličastno ljubezen, s katero ljubi nas? Ne moremo je razumeti, toda po svojih izkušnjah lahko spoznamo, da je resnična. Kako nežno bomo ravnali z njimi, ki so bratje in sestre našega Gospoda, če ohranjamo svojo sorodniško zvezo z njim! Ali ne bomo hitro spoznali zahtev našega božanskega sorodstva? Ali ne bomo kot posvojenci Božje družine spoštovali našega Očeta in sorodnikov? JZ 281.2