Jezusovo Življenje

28—Matej Levi

Temeljno besedilo: Mt 9,9-17; Mr 2,14-22; Lk 5,27-39

Od rimskih uslužbencev v Palestini ni bil nihče bolj osovražen kakor cestninarji. Dejstvo, da jim je davke naložila tuja oblast, je dražilo Jude in jih stalno spominjalo na to, da so izgubili svojo neodvisnost. Izterjevalci davkov pa niso bili zgolj orodje rimskih zatiralcev, temveč tudi oderuhi za svojo korist, ki so bogateli na račun ljudstva. Jud, ki je sprejel to službo od Rimljanov, je veljal za izdajalca časti svojega naroda. Preziran je bil kakor odpadnik in imeli so ga za najnizkotnejšega pripadnika družbe. JZ 228.1

Tej skupini je pripadal Matej Levi, ki ga je Kristus po štirih učencih ob Genezaretu poklical kot naslednjega v svojo službo. Farizeji so Mateja presojali zgolj po njegovem poklicu, Jezus pa je v njem videl srce, ki je bilo pripravljeno sprejeti resnico. Matej je poslušal Zveličarjev nauk. Ko mu je prepričevalni Božji Duh raz-odel njegovo grešnost, je želel poiskati pomoč pri Kristusu. Ker pa je bil navajen na nedostopnost rabinov, si ni mislil, da ga bo ta vzvišeni Učitelj opazil. JZ 228.2

Nekega dne je sedel v mitnici in videl, da se mu približuje Jezus. Zelo presenečen je slišal njemu namenjene besede: »Hodi za menoj.« (Lk 5,27) Matej je vstal, pustil vse in odšel za njim. (Lk 5,28) Ni omahoval, ni spraševal, ni razmišljal o donosnem poslu, ki ga bo zamenjal za revščino in težave. Zadoščalo mu je biti pri Jezusu, poslušati njegove besede in se mu pridružiti v njegovem delu. JZ 228.3

Enako so ravnali že prej poklicani učenci. Ko je Jezus poklical Petra in njegove prijatelje, da gredo za njim, so takoj zapustili svoje čolne in mreže. Nekateri teh učencev so morali skrbeti za prijatelje, ki so bili odvisni od njih, toda niso omahovali, ko jih je Zveličar povabil. Nihče ni spraševal: »Od česa bom živel in vzdr-ževal svojo družino?« Bili so poslušni vabilu. Ko jih je Jezus po-zneje vprašal: »Ko sem vas poslal brez mošnje in torbe in čevljev, ali ste kaj pogrešali?« so lahko odvrnili: »Nič.” (Lk 22,35 EKU) JZ 228.4

Kakor Matej v svojem bogastvu sta bila tudi Peter in Andrej v svoji revščini pred enako preizkušnjo vsak se je posvetil istemu delu. V trenutku uspeha, ko so bile mreže polne rib in so bile spod-bude za staro življenje najmočnejše, je Jezus zahteval od učencev ob jezeru, naj vse to zapustijo zaradi evangeljskega dela. Na enak način je preizkušan vsak človek, ali je v njem močnejša njegova težnja po posvetnih dobrinah ali po občestvu s Kristusom. JZ 229.1

Načela vedno veliko zahtevajo. Nihče ne more biti uspešen v Božji službi, če vanjo ne vnese nerazdeljenega srca in nima vsega za izgubo zaradi mnogo boljšega spoznanja Kristusa. Kdor ima kakršne koli zadržke, ne more biti njegov učenec, še manj pa njegov sodelavec. Ljudje, ki cenijo veličastno zveličanje, bodo v svojem življenju razodevali takšno požrtvovalnost, kakršna se je videla v Kristusovem življenju. Kamor koli bo šel pred njimi, bodo veselo šli za njim. JZ 229.2

Poklicanje Mateja med Kristusove učence je izzvalo veliko nezadovoljstvo. Če je verski učitelj sprejel kakšnega mitničarja za najbližjega pomočnika, je bila to kršitev verskih, družbenih in ljudskih običajev. Farizeji so upali, da bodo, sklicujoč se na pred-sodke ljudstva, obrnili javno mnenje proti Jezusu. JZ 229.3

Med cestninarji se je zbudilo veliko zanimanje. Njihovo srce je bilo pritegnjeno k božanskemu Učitelju. Matej je, vesel zaradi novega učeništva, želel pripeljati k njemu svoje prejšnje prijatelje. Zato je priredil pojedino v svoji hiši in povabil svoje sorodnike in prijatelje. Prišli pa niso samo cestninarji, marveč tudi mnogi drugi ljudje dvomljivega slovesa, ki so jih prezirali njihovi bolj tankovestni sokrajani. JZ 229.4

Pojedina je bila prirejena v čast Jezusu, ki se ni obotavljal sprejeti uslužnosti. Dobro se je zavedal, da bo to za farizeje žalitev in da ga bo osramotilo v očeh ljudstva. Toda nikakršna preračunljivost ni mogla vplivati na to, kako se bo vedel. Zanj postranske razlike niso imele pomena. To, kar je ganilo njegovo srce, so bili ljudje, ki so bili žejni vode življenja. JZ 229.5

Jezus je kot častni gost sedel za mizo s cestninarji. S svojo na-klonjenostjo in prijaznostjo je pokazal spoštovanje do človeškega dostojanstva, zato so ljudje želeli postati vredni njegovega zaupanja. Njegove besede so padale na njihovo žejno srce z blagodejno in poživljajočo močjo. Pri teh družbenih izobčencih so se pojavile nove spodbude in odprle možnosti za novo življenje. JZ 230.1

Pri takšnih srečanjih, kakršno je bilo to, so Zveličarjevi nauki vplivali na mnoge ljudi, ki so ga priznali šele po njegovem vne bohodu. Po izlivanju Svetega Duha se je v enem dnevu spreobrnilo tri tisoč ljudi, med njimi so bili mnogi, ki so prvič slišali za resnico pri mizi cestninarjev. Nekateri od njih so postali glasniki evangelija. Jezusov zgled na gostiji je bil za samega Mateja trajen nauk. Zaničevani cestninar je postal eden najbolj vdanih evangelistov, ki je v svoji službi zvesto hodil po stopinjah svojega Učitelja. JZ 230.2

Ko so rabini zvedeli, da se je Jezus udeležil Matejeve gostije, so pograbili priložnost, da ga obtožijo. Vendar so to raje naredili po učencih. Upali so, da jih bodo z razvnemanjem predsodkov odtujili njihovemu Učitelju. Njihova taktika je bila obtoževati Kristusa pri učencih in učence pri Kristusu, pri tem pa so usmerjali svoje puščice tja, kjer so bili najbolj ranljivi. Odkar je Satan postal nezadovoljen v nebesih, je vedno delal na ta način. Vse, ki poskušajo povzročati neskladje in odtujitev, vodi njegov duh. JZ 230.3

Zavistni rabini so vprašali: »Zakaj vaš Učitelj je s cestninarji in grešniki?” (Mt 9,11) JZ 230.4

Jezus ni čakal, da bi njegovi učenci odgovorili na ta napad, temveč je odgovoril sam: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: ‘Usmiljenja hočem in ne žrtve.’ Nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike, da se spokore.« (Mt 9,12.13; Lk 5,32 CHR) Farizeji so se imeli za duhovno zdrave, ki ne ne potrebujejo zdravnika, za cestninarje in pogane pa so trdili, da bodo propadli zaradi svojih duhovnih bolezni. Ali ni bila torej njegova naloga, da gre kot zdravnik ravno k družbenim slojem, ki potrebujejo njegovo pomoč? JZ 230.5

Čeprav so imeli farizeji o sebi tako visoko mnenje, je bilo nji-hovo stanje v resnici veliko slabše od teh, katere so zaničevali. Cestninarji so bili manj pobožnjakarski in samozadostni, zato so bili veliko bolj dovzetni za vpliv resnice. Jezus je rabinom rekel: »Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: ‘Usmiljenja hočem in ne žrtve.’« (Mt 9,13) Tako jim je pokazal, da medtem ko trdijo, da razlagajo Božjo besedo, sploh ne poznajo njenega duha. JZ 231.1

Farizeji so bili za nekaj časa utišani, vendar so postali še bolj odločni v svojem sovraštvu. Potem so poiskali učence Janeza Krstnika in jih poskušali naščuvati proti Zveličarju. Ti farizeji niso sprejeli poslanstva Janeza Krstnika. Z zaničevanjem so opozorili na njegovo zdržno življenje, skromne navade in preprosto obleko ter ga razglasili za skrajneža. Ker je žigosal njihovo hinavščino, so se uprli njegovim besedam in poskušali nahujskati ljudi proti njemu. Božji Duh je deloval na srca teh zasmehovalcev in jih prepričal o grehu, vendar so zavrgli Božji opomin in trdili, da je Janeza obsedel hudobni duh. JZ 231.2

Ko se je Jezus začel družiti z ljudstvom, jesti in piti pri njihovih mizah, so ga obtožili, da je požeruh in pijanec. A ravno ti možje, ki so ga obtoževali, so bili sami krivi. Kakor Satan napačno predstavlja Boga in mu pripisuje svoje lastnosti, tudi hudobni lju-dje napačno prikazujejo Gospodove poslance. JZ 231.3

Farizeji niso hoteli dojeti, da je Jezus jedel s cestninarji in gre-šniki zato, da bi prinesel nebeško luč njim, ki sedijo v temi. Niso hoteli priznati, da je vsaka beseda, ki jo je izgovoril božanski Uči-telj, kakor seme, ki vzklije in obrodi sad v slavo Bogu. Odločili so se, da ne bodo sprejeli luči. Čeprav so nasprotovali poslanstvu Janeza Krstnika, so bili zdaj pripravljeni potegovati se za prija-teljstvo njegovih učencev. Upali so, da si bodo s tem zagotovili njihovo pomoč proti Jezusu. Govorili so, da Jezus omalovažuje njihova starodavna izročila, in poudarjali resno pobožnost Janeza Krstnika ter jo primerjali z Jezusovim vedenjem na gostijah s ce-stninarji in grešniki. JZ 231.4

Prav tedaj so bili Janezovi učenci v veliki žalosti. To je bilo prej, preden so obiskali Jezusa z Janezovim sporočilom. Njihov ljubljeni učitelj je bil v ječi, zato so preživljali dneve v žalovanju. Jezus ničesar ni ukrenil, da bi Janeza osvobodil, temveč se je zdelo, da celo ruši ugled njegovega nauka. Zakaj so Jezus in njegovi učenci ubrali tako drugačno pot, če je bil Janez poslan od Boga? JZ 231.5

Janezovi učenci niso jasno razumeli Kristusovega dela. Menili so, da mora obstajati neka osnova za obtožbe farizejev. Spoštovali so mnoge predpise rabinov in celo upali, da bodo opravičeni zaradi izpolnjevanja postave. Post je pri Judih veljal za dejanje, ki zagotavlja zasluge. Najstrožji med njimi so se postili dvakrat na teden. Farizeji in Janezovi učenci so se postili, ko so slednji prišli k Jezusu z vprašanjem: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?« (Mt 9,14) JZ 232.1

Jezus jim je odgovoril zelo obzirno. Ni poskušal popraviti nji-hovega napačnega stališča do posta, temveč jih je hotel le pravilno poučiti o svojem poslanstvu. Uporabil je enako prispodobo kakor sam Janez Krstnik, ko je pričal o Jezusu. Janez je rekel: »Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno.” (Jn 3,29) Janezovi učenci so se seveda spomnili teh besed svojega učitelja, ko je Jezus uporabil to isto prispodobo in jim odgovoril: »Ali se morejo svatje postiti, ko je ženin med njimi? » (Mr 2,19) JZ 232.2

Nebeški Knez je bil med svojim ljudstvom. Svetu je bil podarjen največji Božji dar. Blagor ubogim, kajti Kristus je prišel, da bi jih naredil za dediče svojega kraljestva. Blagor bogatim; učil jih je, kako si lahko zagotovijo večno bogastvo. Blagor neizobraženim, ker jih bo zmodril za zveličanje. Blagor učenim; Jezus jim je hotel razkriti globlje skrivnosti, kakor so jih kdaj dognali. Resnice, ki so bile skrite od začetka sveta, bi morale biti razodete ljudem po Zveličarjevem poslanstvu. JZ 232.3

Janez Krstnik se je veselil, ker je videl Zveličarja. Kakšen vzrok za veselje so imeli učenci, da so lahko hodili in se pogovarjali z Veličanstvom nebes! To ni bil čas za žalovanje in post. Morali so odpreti svoje srce, da prejmejo luč njegove slave, da bi jo lahko razširili na vse, ki so sedeli v temi in smrtni senci. JZ 232.4

Kristusove besede so spomnile na vesel prizor, toda nad njim je ležala temna senca, ki so jo lahko zaznale samo njegove oči. Rekel je: »Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo po-stili.” (Mt 9,15) Ko bodo učenci videli svojega Gospoda izdanega in križanega, bodo žalovali in se postili. V svojih zadnjih besedah, ki jim jih je izgovoril v zgornji izbi, je dejal: »Še malo in me ne boste videli, in spet malo in me boste videli. Resnično, resnično povem vam: jokali in žalovali boste, svet pa se bo veselil. Vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje.« (Jn 16,19.20) JZ 232.5

Ko bo vstal iz groba, se bo njihova žalost spremenila v veselje. Po svojem vnebohodu bo kot oseba odsoten, toda po Tolažniku bo vedno z njimi, zato naj ne zapravljajo časa v žalovanju. Prav to je hotel Satan. Želel je, da bi na svet naredili vtis, da so bili prevarani in razočarani. Vendar so morali z vero gledati v nebeško svetišče, kjer Jezus opravlja zanje svojo službo. Svetemu Duhu, njegovemu namestniku, so morali odpreti svoje srce in se veseliti luči njegove navzočnosti. Kljub vsemu bodo nadnje prišli dnevi skušnjave in preizkušnje, ko se bodo spopadli z vladarji tega sveta in oblastmi kraljestva teme. Ko Kristus ne bo več osebno pri njih in ne bodo mogli prepoznati Tolažnika, tedaj bo veliko bolj primerno, da se postijo. JZ 233.1

Farizeji so si prizadevali povišati sami sebe s strogim izpolnje-vanjem obredov, medtem ko so bila njihova srca polna zavisti in tekmovalnosti. V Svetem pismu piše: »Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate, da se bijete z zlobno pestjo. Ne postite se, kakor je treba na dan, ko naj bi se slišal vaš glas na višavi. Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo? Da pripogibaš svojo glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to razglašal za post in za dan, ki je Gospodu po volji?« (Iz 58,4.5) JZ 233.2

Pravi post ni zgolj zunanji obred. Sveto pismo opisuje post, ki je Bogu po volji: »Da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem. Če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo.” (Iz 58,6.10) JZ 233.3

Tukaj sta opisana pravi duh in značaj Kristusovega dela. Vse nje-govo življenje je bilo darovanje sebe za zveličanje sveta. Bodisi da se je postil v puščavi skušnjave ali jedel s cestninarji na Matejevi pojedini, je razdajal svoje življenje za rešitev izgubljenih. Pravi duh vdanosti se ne kaže v nekoristnem žalovanju, v zgolj telesnem poniževanju in številnih daritvah, marveč v izročitvi sebe za prostovoljno službo Bogu in bližnjim. JZ 233.4

Jezus je svoj odgovor Janezovim učencem nadaljeval s priliko: »Nihče ne odtrga krpe od nove obleke in jo našije na staro, sicer bo novo raztrgal, s staro obleko pa se krpa z nove ne bo ujemala.« (Lk 5,36) V sporočilo Janeza Krstnika se niso smela vtkati izročila in praznoverje. Poskus, da se farizejska prevzetnost združi z Jane-zovim posvečenjem, bi samo še poglobil prepad med njimi. JZ 234.1

Načel Kristusovega nauka ni bilo mogoče uskladiti s farizejskimi običaji. Kristus ne bo zadelal razpoke, ki jo je povzročil Janezov nauk, temveč bo še bolj poudaril razliko med starim in novim. To dejstvo je Jezus ponazoril z naslednjimi besedami: »Novega vina nihče ne vliva v stare mehove, sicer bo novo vino stare mehove razgnalo in se razlilo, mehovi pa bodo uničeni.« (Lk 5,37) Usnjeni mehovi, ki so jih uporabljali kot posode za novo vino, so se čez nekaj časa izsušili in postali krhki, zato jih ni bilo možno znova uporabiti za isti namen. S tem znanim primerom je Jezus predstavil stanje judovskih voditeljev. Duhovniki, pismou ki in poglavarji so se ustavili na poti obredov in izročil. Njihovo srce je postalo trdo kakor izsušeni vinski mehovi, s katerimi jih je primerjal. Ker so se zadovoljili z vero, ki je slonela na postavi, niso mogli postati posode žive nebeške resnice. Menili so, da njihova pravičnost popolnoma zadostuje, zato niso želeli, da bi se v njihovo vero vpeljala kakršna koli nova prvina. Božje dobrohotnosti do ljudi niso sprejemali kot nekaj zunaj njih samih. Povezovali so jo s svojimi zaslugami zaradi svojih dobrih del. Vera, ki deluje po ljubezni in čisti dušo, ni imela prostora v veroizpovedi farizejev, ki je bila sestavljena iz obredov in človeških prepovedi. Napor za združitev Jezusovih naukov z ustaljeno vero je bil zaman. Živa Božja resnica bi kakor novo vino raztrgala stare, razpadajoče mehove farizejskih izročil. JZ 234.2

Farizeji so se imeli za preveč modre, da bi potrebovali po-učevanje, preveč pravične, da bi potrebovali zveličanje, in previsoko spoštovane, da bi potrebovali spoštovanje, ki prihaja od Kristusa. Zveličar se je odvrnil od njih, da bi poiskal druge, ki bodo sprejeli nebeško sporočilo. V neizobraženih ribičih, v cestninarju s tržnice, v ženski iz Samarije in v preprostem ljudstvu, ki ga je rado poslušalo, je našel svoje nove posode za novo vino. Tisti, ki z veseljem sprejmejo luč, ki jim jo pošlje Bog, so orodja, ki jih je mogoče uporabiti v službi evangelija. Ti so njegovi poslanci za prenašanje resnice svetu. Če bo Kristusovo ljudstvo po njegovi milosti postalo nova posoda, jo bo napolnil z novim vinom. JZ 234.3

Čeprav je bil Kristusov nauk primerjan z novim vinom, ni bil novi nauk, marveč razodetje tega, kar je bilo oznanjevano že od začetka. Toda za farizeje je Božja resnica izgubila svoj izvirni pomen in lepoto. Kristusov nauk je bil zanje skoraj v vsakem pogledu nov, zato ga niso niti prepoznali niti priznali. JZ 235.1

Jezus je opozoril na moč lažnih naukov, ki lahko uniči spoštovanje do resnice in željo po njej. Rekel je: »Nihče, ki je pil staro vino, noče novega, ampak pravi: ‘Staro je dobro.’« (Lk 5,39) Vsa resnica, ki je bila dana svetu po očakih in prerokih, se je v Kristusovih besedah zableščala v novi lepoti. Toda pismouki in farizeji niso hrepeneli po dragocenem novem vinu. V njihovem umu in srcu ne bo prostora za Kristusove nauke, dokler ju ne izpraznijo starih izročil, navad in običajev. Oklenili so se mrtvih obredov, odvrnili pa so se od žive resnice in Božje moči. JZ 235.2

To je povzročilo propad Judov in bo povzročilo propad mnogih ljudi v današnjih dneh. Tisoči delajo enako napako kakor farizeji, ki jih je Jezus okaral na Matejevi pojedini. Mnogi zavrnejo resnico, ki prihaja od Očeta luči, namesto da bi se odrekli kakšni priljubljeni zamisli ali se znebili nekega malika svojega nazora. Zaupajo vase, zanašajo se na svojo modrost, ne zavedajo pa se svojega duhovnega uboštva. Vztrajajo pri tem, da bi bili zveličani na način, po katerem bi lahko naredili neko pomembno delo. Ko dojamejo, da ne morejo v to vplesti svojega jaza, zavrnejo zagoto-vljeno zveličanje. JZ 235.3

Vera, ki temelji na izpolnjevanju zakona, nikoli ne more voditi ljudi h Kristusu, ker je vera brez ljubezni in brez Kristusa. Post in molitev, ki izhajata iz duha samoopravičenja, sta gnusoba v Božjih očeh. Slovesna bogoslužna zborovanja, potek verskih obredov, zunanja ponižnost in ukazane daritve pričajo o tem, da se ta, ki to dela, ima za pravičnega in upravičenega do nebes; ampak vse to je prevara. S svojimi deli si nikoli ne moremo pridobiti zveličanja. JZ 235.4

Kakor je bilo v Kristusovem času, tako je tudi danes. Farizeji ne poznajo svoje duhovne bede. Njim je namenjeno sporočilo: »Ker praviš: Bogat sem in obogatel sem in ničesar ne potrebujem, in ne veš, da si revež in pomilovanja vreden in ubog in slep in nag, ti svetujem, da kupiš od mene zlata, očiščenega v ognju, da obogatiš, in bela oblačila, da se oblečeš in da se ne pokaže sramota tvoje nagote.” (Raz 3,17.18 CHR) Vera in ljubezen sta v ognju očiščeno zlato. Za mnoge pa je zlato potemnelo in velika dragocenost je izgubljena. Zanje je Kristusova pravičnost nenošena obleka in nedotaknjen studenec. Njim je rečeno: JZ 236.1

»Imam zoper tebe to, da si opustil svojo prvotno ljubezen. Spomni se torej, od kod si padel, spreobrni se in opravljaj prvotna dela. Če pa se ne spreobrneš, bom prišel k tebi in premaknil tvoj svečnik z njegovega mesta.« (Raz 2,4.5) JZ 236.2

»Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.” (Ps 51,19) Preden lahko kdo veruje v Jezusa v najpopolnejšem pomenu, se mora odreči svojemu jazu. Ko se mu odpovemo, Gospod lahko naredi človeka za novo stvarstvo. Novi mehovi lahko vsebujejo novo vino. Kristusova ljubezen navdihne vernika z novim življenjem. V njem, ki gleda na Začetnika in Dovrševalca naše vere, se bo pokazal Kristusov značaj. JZ 236.3