Jezusovo Življenje

29—Sobota

Sobota je bila posvečena pri stvarjenju. Ker je bila postavljena zaradi človeka, ima svoj začetek v času, »ko so se skupaj veselile jutranje zvezde in vriskali vsi Božji sinovi«. (Job 38,7) Mir je počival nad svetom, ker je bila zemlja v skladnosti z nebesi. »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.« (1 Mz 1,31) Potem je počival, veseleč se svojega dokončanega dela. JZ 237.1

Ker je Bog počival v soboto, je »blagoslovil sedmi dan in ga posvetil”. (1 Mz 2,3) Dal ga je na stran za sveti namen. Dal ga je Adamu kot dan počitka. Bil je spomenik stvarjenja in potemtakem znamenje Božje moči in ljubezni. Sveto pismo pravi: »Naredil je spomin za svoja čudovita dela. Kajti kar se ... ne more videti, nje-gova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih, tako da se ne morejo izgovarjati.« (Ps 111,4; Rim 1,20 CHR) JZ 237.2

Vse reči je ustvaril Božji Sin. »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,1.3) Ker je sobota spomenik stvarjenja, je znamenje Kristusove ljubezni in moči. JZ 237.3

Sobota usmerja naše misli na naravo in nas povezuje s Stvarnikom. V ptičjem petju, šelestenju dreves in glasbi morja še vedno lahko slišimo glas njega, ki se je pogovarjal z Adamom v raju »ob dnevnem vetriču«. (1 Mz 3,8) Ko pa v naravi zagledamo Božjo moč, najdemo tolažbo, saj Beseda, ki je ustvarila vse reči, daje življenje duši. On, »ki je rekel: ‘Iz teme naj zasveti luč,’ ... je zasvetil v naših srcih, da dodeli svetlo spoznanje Božje slave v Kristusovem obličju«. (2 Kor 4,6 CHR) Ta misel je navdihnila pesem: JZ 237.4

»Zakaj razveseljuješ me, Gospod, s svojimi deli, dejanj tvojih rok se radujem. Kako veličastna so tvoja dela, Gospod, kako globoke so tvoje misli.« (Ps 92,5.6 EKU) JZ 238.1

Sveti Duh izjavlja po Izaiju: »Komu torej hočete primerjati Boga, kakšno podobo hočete postaviti poleg njega? ... Mar ne poznate? Ali ne slišite? Ali vam ni oznanjeno od začetka, mar ne razumete temeljev sveta? On je, ki prestoluje nad zemeljskim krogom, katerega prebivalci so kakor kobilice, ki razprostira nebo kakor pregrinjalo, ga razpenja kakor šotor za prebivanje. ... ‘Komu me torej hočete primerjati, da bi mu bil enak?’ govori Sveti. Povzdignite kvišku svoje oči in poglejte: Kdo je ustvaril te reči? On, ki izpeljuje njihovo vojsko po vrsti in kliče vse po imenu: zaradi njegove vrhovne oblasti in silne moči nobena ne manjka. Zakaj torej praviš, o Jakob, govoriš, o Izrael: ‘Moja pot je zakrita Gospodu, moja pravica uhaja mojemu Bogu?’ Mar ne veš, ali nisi slišal? Gospod je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša. ... Omagujočemu daje moč, onemoglemu povečuje vzdržljivost. Ne boj se, ker sem s teboj! Ne oziraj se plaho, ker sem tvoj Bog. Krepim te in ti pomagam, podpiram te z desnico svoje pravičnosti. Ozrite se v mene in rešeni boste, vsi kraji zemlje, zakaj jaz sem mogočni Bog in nobeden drug.” (Iz 40,18-29; 41,10 EKU; 45,22 CHR) To je sporočilo, ki je zapisano v naravi in ga je sobota določena ohraniti v spominu. Ko je Gospod ukazal Izraelu posvečevati svojo soboto, je dejal: »Moje sobote posvečujte, da bodo ... znamenje med menoj in vami, da bi vedeli, da sem jaz Gospod, vaš Bog.« (Ezk 20,20 CHR) JZ 238.2

Sobota je bila uvrščena v postavo, ki je bila dana na Sinaju; vendar takrat ni bila prvič objavljena kot dan počitka. Izraelci so to vedeli že pred prihodom pod Sinaj. Soboto so posvečevali že na poti do tja. Ko so jo nekateri oskrunili, jih je Gospod grajal: »Do kdaj se boste branili izpolnjevati moje zapovedi in postave?« (2 Mz 16,28) JZ 238.3

Sobota ne velja samo za Izraela, temveč tudi za ves svet. Že v raju jo je Bog objavil človeku. Kot drugi predpisi v desetih zapo-vedih je tudi sobota večno obvezna. O tem zakonu, katerega del je četrta zapoved, je Kristus povedal: »Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica iz postave.« (Mt 5,18) Vse dokler bodo obstajala nebesa in zemlja, bo sobota vedno znamenje Stvarnikove moči. Ko bo na zemlji spet cvetel raj, bodo Božji sveti dan počitka posvečevali vsi pod soncem. »Od sobote do sobote« bodo prebivalci poveličane nove zemlje prihajali »molit predme, govori Gospod.” (Iz 66,23) JZ 238.4

Judje se z nobeno drugo ustanovo, ki jim je bila zaupana, niso toliko razlikovali od okoliških narodov kakor s soboto. Bog je želel, da jih posvečevanje tega dne označuje za njegove častilce. Sobota bi morala biti zunanje znamenje njihove ločenosti od malikovalstva in njihove povezanosti s pravim Bogom. Da pa bi ljudje lahko posvečevali soboto, morajo tudi sami biti sveti. Po veri morajo postati deležni Kristusove pravičnosti. Ko je bila Izraelcem dana zapoved: »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj,” jim je Gospod tudi rekel: »Bodite mi sveti ljudje.” (2 Mz 20,8; 22,30) Samo tako je lahko sobota zaznamovala Izraelce kot častilce Boga. JZ 239.1

Ko so Judje zapustili Boga in zamudili z vero se udeležiti Kristusove pravičnosti, je sobota zanje izgubila svoj pomen. Satan si je prizadeval povišati sebe, ljudi pa odvrniti od Kristusa in popačiti soboto, ker je ta znamenje Kristusove oblasti. Judovski starešine so izpolnjevali Satanovo voljo s tem, ko so obdali Božji dan počitka z obremenjujočimi zahtevami. V Kristusovih dneh je bila sobota tako popačena, da je bila bolj podobna značaju sebičnih in samovoljnih ljudi, namesto da bi odsevala značaj ljubečega nebeškega Očeta. Rabini so dejansko predstavljali Boga kot njega, ki je dal zakone, ki jih ljudje ne morejo izpolnjevati. Napeljali so ljudi, da gledajo na Boga kot na tirana in mislijo, da posvečevanje sobote, kakršno zahteva On, naredi ljudi trdosrčne in neusmiljene. Kristusova naloga je bila odpraviti te napačne predstave. Čeprav so ga rabini zasledovali z neusmiljenim sovraštvom, ni kazal niti sledi prilagajanja njihovim zahtevam, marveč je soboto posvečeval v skladnosti z Božjo postavo. JZ 239.2

Ko so se Zveličar in učenci neko soboto vračali s kraja bogoslužja, so šli skozi zrelo žitno polje. Jezus je podaljšal svoje delo do poznih ur. Ko so sedaj šli skozi polje, so učenci utrgali nekaj žitnih klasov, jih meli v dlaneh in jedli zrna. To ne bi noben drug dan izzvalo nobene pripombe, bilo je namreč dovoljeno, da si kdo, ki gre skozi žitno polje, sadovnjak ali vinograd, utrga toliko, kolikor bo spotoma pojedel. (5 Mz 23,25.26) Toda narediti to v soboto se je štelo za skrunitev sobote. Ne le da so trganje klasja imeli za neko vrsto žetve, temveč je tudi trenje v dlaneh veljalo za nekakšno mlatenje. To je bil po mnenju rabinov dvojni prestopek. JZ 239.3

Vohuni so se takoj pritožili Jezusu in rekli: »Poglej, tvoji učenci delajo, kar v soboto ni dovoljeno delati.” (Mt 12,2) JZ 240.1

Ko so Jezusa ob kopeli v Betezdi obtožili skrunjenja sobote, se je zagovarjal s trditvijo, da je Božji Sin in da deluje v skladnosti z Očetom. Sedaj, ko so bili napadeni njegovi učenci, je svojim tožnikom navedel starozavezne primere dejanj, ki so jih v soboto opravili ljudje, ki so bili v Božji službi. JZ 240.2

Judovski učitelji so se hvalili, da poznajo Svete spise, zato jim je Zveličar v odgovoru očital, da jih ne poznajo. Rekel jim je: »Ali niste brali, kaj je storil David, ko je postal lačen sam in tisti, ki so bili z njim, kako je stopil v Božjo hišo in so jedli položene hlebe, ki jih ni bilo dovoljeno jesti njemu in njegovim spremljevalcem, ampak samo duhovnikom? Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Ali niste brali v postavi, da duhovniki ob sobotah v templju skrunijo soboto, in so brez greha? Pravim vam pa, da je tu večji kakor tempelj. Kajti Sin človekov je gospodar sobote.” (Mt 12,3.4; Mr 2,27; Mt 12,5.6.8 CHR) JZ 240.3

Če je bilo prav, ko je David jedel od hlebov v templju, ki so bili ločeni za sveti namen, da bi si potešil lakoto, potem tudi ni bilo narobe, če so učenci v svetih sobotnih urah trgali klasje in jedli zrna, da so si zadovoljili svojo potrebo. Poleg tega so imeli duhovniki v templju ob sobotah več dela kakor druge dni. Enako delo v posvetnih opravilih bi bilo greh, toda delo duhovnikov je bilo delo v službi Bogu. Opravljali so tiste obrede, ki so kazali na Kristusovo odrešenjsko moč, zato je bilo njihovo delo v skladnosti z namenom sobote. Sedaj pa je prišel sam Kristus. Učenci, ki so opravljali njegovo delo, so sodelovali v Božji službi. Vse, kar je bilo potrebno za izvršitev tega dela, je bilo upravičeno delati tudi v soboto. JZ 240.4

Kristus je hotel poučiti svoje učence in nasprotnike, da je služba Bogu nad vsem. Cilj Božjega dela na tem svetu je človekova odrešitev. Potemtakem je tudi to, kar se mora opraviti v soboto za izvršitev tega dela, v skladnosti s sobotno zapovedjo. Jezus je svoj dokaz končal z razglasitvijo sebe za »Gospodarja sobote«, za tega, ki je nad vsemi vprašanji in nad vsakim zakonom. Večni Sodnik je oprostil učence očitka s tem, da se je sklical ravno na zapoved, za katero so bili obdolženi, da jo prestopajo. JZ 241.1

Jezus ni dovolil, da bi to vprašanje minilo samo z grajo njegovih sovražnikov. Povedal je, da so v svoji slepoti napačno razumeli namen sobote. Dejal je: »Če bi vedeli, kaj pomeni: ‘Usmiljenja hočem in ne žrtve,’ ne bi obsodili teh nedolžnih.« (Mt 12,7) Njihovi številni brezsrčni obredi niso mogli nadomestiti pomanjkanja resnične poštenosti in nežne ljubezni, ki vedno odlikujeta pravega častilca Boga. JZ 241.2

Kristus je znova poudaril resnico, da so daritve same po sebi brez vrednosti. So sredstvo, ne pa cilj. Njihov namen je bil voditi ljudi k Zveličarju in jih tako pripeljati v skladnost z Bogom. Bog ceni službo iz ljubezni. Če ta manjka, je golo ponavljanje daritev in obredov žalitev zanj. Tako je tudi s soboto. Določena je bila za to, da bi pripeljala ljudi v občestvo z Bogom. Ko pa je bil njihov duh popolnoma prevzet z utrudljivimi obredi, je bil namen sobote prekrižan. Njeno golo zunanje posvečevanje je pomenilo posmehovanje. JZ 241.3

Neko drugo soboto je Jezus pri vstopu v shodnico zagledal moža, ki je imel suho roko. Farizeji so ga opazovali; želeli so videti, kaj bo naredil. Zveličar je dobro vedel, da ga bodo zaradi zdravljenja na soboto imeli za prestopnika zapovedi. Vendar se ni obotavljal zrušiti pregrad človeških zahtev, ki so obdajale soboto. Trpečemu možu je Jezus rekel, naj stopi na sredo, in potem vprašal: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« (Mr 3,4) Pri Judih je veljalo pravilo, da kdor ne naredi dobrega dela, ko ima priložnost za to, naredi s tem hudo delo; ne rešiti življenja pomeni umoriti. Tako se je Jezus srečal z rabini na njihovih tleh. »Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: ‘Iztegni roko!’ Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena.« (Mr 3,4.5) JZ 241.4

Ko so Jezusa vprašali: »Ali se sme v soboto zdraviti?” je odgo-voril: »Kdo izmed vas, ki bi imel eno samo ovco in bi mu v soboto padla v jamo, je ne bi prijel in ne izvlekel? Koliko več je vendar vreden človek kakor ovca! Torej se v soboto sme delati dobro.« (Mt 12,10-12) JZ 242.1

Vohuni si vpričo množice niso upali Kristusu odgovoriti, ker so se bali, da si bodo nakopali težave. Vedeli so, da je govoril resnico. Raje so pustili človeka trpeti, kakor pa prekršili svoja izročila, medtem ko so rešili žival, ker bi sicer lastnik utrpel izgubo. Tako so izkazovali večjo skrb za nemo žival kakor za človeka, ki je ustvarjen po Božji podobi. To ponazarja delo vseh lažnih ver. Te izvirajo iz človekove težnje, da se povzdigne nad Boga, končajo pa se s ponižanjem človeka pod žival. Vsaka vera, ki na-sprotuje Božji oblasti, ogoljufa človeka za slavo, kakršno je imel pri stvarjenju in kakršna bi mu morala biti vrnjena po Kristusu. Vsaka lažna vera uči svoje privržence, da so malomarni do človeških potreb, trpljenja in pravic. Evangelij daje veliko vrednost človeštvu, ker je odkupljeno s Kristusovo krvjo, in uči nežne obzirnosti do človekovih potreb in gorja. Gospod pravi: »Storil bom, da bo smrtnik dražji od zlata, človek dražji od ofirskega zlata”. (Iz 13,12) JZ 242.2

Ko je Jezus vprašal farizeje, ali je pravilno v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali ga uničiti, jih je soočil z njihovimi hudobnimi načrti. Z ogorčenim sovraštvom so mu stregli po ži-vljenju, medtem ko je On rešil življenje mnogih in jih osrečil. Ali je bilo boljše v soboto umoriti, kar so nameravali oni, ali pa zdraviti bolne, kar je delal Jezus? Kaj je bilo bolj pravično: v Božjem svetem dnevu gojiti v srcu misli o umoru ali pa ljubiti vse ljudi in to dokazati z deli usmiljenja? JZ 242.3

Jezus je z zdravljenjem suhe roke razveljavil judovske običaje, četrto zapoved pa je pustil veljati tudi naprej, kakor jo je dal Bog. »Torej se v soboto sme delati dobro,« je rekel. (Mt 12,12) Kristus je z odpravo nesmiselnih judovskih omejitev izkazal čast soboti, medtem ko so njegovi tožniki oskrunili Božji sveti dan. JZ 242.4

Tisti, ki menijo, da je Kristus ukinil zakon, učijo, da je prekršil soboto in opravičil učence, ko so ravnali enako. Tako dejansko zavzemajo enako stališče kakor dlakocepski Judje in nasprotujejo pričevanju samega Kristusa, ki je povedal: »Izpolnil sem zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni”. (Jn 15,10 CHR) Niti Zveličar niti njegovi učenci niso kršili zapovedi o soboti. Kristus je bil živo utelešenje zakona. V svojem življenju ni kršil njegovih svetih predpisov. Ko je opazoval ljudstvo, ki je iskalo razlog, da bi ga obsodili, je lahko, ne da bi kdo spodbil njegove besede, vprašal: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?” (Jn 8,46) JZ 243.1

Zveličar ni prišel razveljavit, kar so povedali očaki in preroki, saj je sam govoril po teh človeških predstavnikih. Vse resnice Božje besede prihajajo od njega. Toda ti neprecenljivi dragulji so bili dani v napačne okvire. Njihova dragocena luč je bila uporabljena, da služi zmoti. Bog želi, da se vzamejo iz okvira zmot in dajo v okvir resnice. To delo lahko opravi samo Božja roka. Resnica, ki je povezana z zablodo, služi Božjemu in človekovemu sovražniku. Kristus je prišel zato, da bi jo postavil tja, kjer bo poveličala Boga in prispevala k zveličanju ljudi. JZ 243.2

Jezus je dejal: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.” (Mr 2,27) Ustanove, ki jih je vzpostavil Bog, so za blagor človeštva. »Vse to je namreč zaradi vas. Pavel, Apolo, JZ 243.3

Kefa, svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji.« (2 Kor 4,15; 1 Kor 3,22.23) Zakon desetih zapovedi, katerih del je sobota, je Bog dal svojemu ljudstvu kot blagoslov. Mojzes je dejal: »Gospod nam je zapovedal, naj izpolnjujemo vse te zakone in se bojimo Gospoda, svojega Boga, da nam bo vse dni dobro in da nas ohrani pri življenju.« (5 Mz 6,24) Izraelu pa je bilo po psalmistu poslano sporočilo: »Služite Gospodu z veseljem, pridite pred njegovo obličje z radostnim pe-tjem! Spoznajte, da je Gospod Bog, On nas je ustvaril, ne pa mi sebe; njegovo ljudstvo smo in ovce njegove paše. Vstopite v njegova vrata s hvalno daritvijo, s poveličevanjem v njegove veže.” (Ps 100,2-4 CHR) O vseh pa, »ki bodo pazili na soboto in je ne bodo skrunili”, Gospod pravi, da jih bo »pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve«. (Iz 56,6.7) JZ 243.4

»Sin človekov je namreč gospodar sobote.” (Mt 12,8) Te besede so polne poučevanja in tolažbe. Ker je bila sobota ustvarjena zaradi človeka, je Gospodov dan. Pripada Kristusu, kajti vse je nastalo po njem in brez njega »ni nastalo nič, kar je nastalo”. (Jn 1,3) Ker je vse ustvaril, je ustanovil soboto. On je ločil ta dan kot spomin na delo stvarjenja. Sobota usmerja nanj kot na Stvarnika in Posvečevalca. Razglaša, da je On, ki je ustvaril in tudi vzdržuje vse stvari v nebesih in na zemlji, glava cerkve, in da smo po njegovi moči spravljeni z Bogom. Ko je govoril Izraelu, je dejal: »Svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi in bi spoznali, da jih jaz, Gospod, posvečujem« delam svete. (Ezk 20,12) Torej je sobota znamenje Kristusove moči, da nas naredi svete. Dana je vsem, ki jih On posvečuje. Kot znamenje posvečujoče moči je sobota dana vsem, ki po Kristusu postanejo del Božjega Izraela. JZ 244.1

Gospod pravi: »Če zadržiš svojo nogo na soboto, da ne delaš po svoji volji na moj sveti dan, če imenuješ soboto užitek in Gospodov sveti dan častitljiv,... tedaj se boš veselil pred Gospodom.” (Iz 58,13.14) Vsem, ki sprejmejo soboto kot znamenje Kristusove ustvarjalne in zveličavne moči, bo sobota užitek. Ker bodo v njej videli Kristusa, se bodo veselili v njem. Sobota jih usmerja na dela stvarjenja kot dokaz njegove mogočne odrešenjske moči. Medtem ko sobota spominja na izgubljeni mir raja, govori o miru, ki je obnovljen po Zveličarju. Vsaka stvar v naravi ponavlja njegovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in ste obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28) JZ 244.2