Jezusovo Življenje

27—Če hočeš, me moreš očistiti

Temeljno besedilo: Mt 8,2-4; 9,1-8.32-34; Mr 1,40 do 2,12; Lk 5,12-28

Gobavost je bila med vsemi na Vzhodu znanimi boleznimi naj-večji strah in trepet. Njena neozdravljivost, nalezljivost in njene strašne posledice so navdale z grozo tudi najpogumnejše. Med Judi so jo imeli za obsodbo zaradi greha, zato so jo imenovali »udarec”, »Božji prst”. Globoko zakoreninjena, neuničljiva in smrtonosna je bila šteta za simbol greha. Obredna postava je gobavca razglasila za nečistega. Odstranjen je bil iz človeških bivališč, kakor da je že mrtev. Česar koli se je dotaknil, je bilo nečisto. Zrak je bil okužen z njegovim dihom. Za kogar se je sumilo, da je zbolel, se je moral pokazati duhovnikom, da so raziskali znameja in odločili o njegovem primeru. Če so ga razglasili za gobavca, so ga ločili od družine, odstranili iz Izraelovega zbora in obsodili na druženje samo z njimi, ki so bili podobno prizadeti. Postava je bila neizprosna v svojih zahtevah. Niti kralji in vladarji niso bili izjema. Če je vladar zbolel za to strašno boleznijo, je moral izročiti žezlo in zapustiti družbo. JZ 218.1

Gobavec je moral trpeti prekletstvo svoje bolezni daleč od pri-jateljev in sorodnikov. Primoran je bil razglašati svojo nesrečo, raztrgati oblačila in naznanjati preplah, s čimer je opozoril vse, naj zbežijo iz njegove kužne navzočnosti. Vpitje: »Nečist! Nečist!” ki se je slišalo z žalnim glasom z osamljenih krajev, kamor so ga pregnali, je bilo opozorilo, ki so ga poslušali s strahom in studom. JZ 218.2

Na področju Kristusove službe je bilo mnogo takih nesrečnežev, ko pa so novice o njegovem delu prišle do njih, so prižgale žarek upanja. Ampak od časa preroka Elizeja ni bilo znano kaj takega, da bi bil očiščen kdo, ki se ga je ta bolezen lotila. Zato si niso upali pričakovati, da bo Jezus naredil zanje nekaj, česar še nikoli ni naredil za nikogar. Vendar se je v srcu enega prebudila vera. Ni pa vedel, kako naj pride do Jezusa. Kako se lahko pokaže Zdravniku, ko pa ne sme imeti stika s svojimi bližnjimi? Spraševal se je, ali ga bo Kristus hotel ozdraviti. Ali se bo hotel ustaviti in ozreti na človeka, za kogar so verjeli, da ga je doletela Božja kazen? Ali ga ne bo kakor farizeji in celo zdravniki preklel in mu ukazal oditi iz nastanjenih krajev? Razmišljal je o vsem, kar je slišal o Jezusu. Nikogar še ni zavrnil, kdor ga je prosil za pomoč. Nesrečnež se je odločil poiskati Zveličarja. Ker se je moral izogibati mest, ga bo morda srečal ob kakšni stranski gorski stezi ali med oznanjevanjem v naravi. Težave so bile velike, vendar je bilo to njegovo edino upanje. JZ 218.3

Gobavec se je podal proti Zveličarju. Jezus je ob jezeru poučeval ljudstvo, ki je bilo zbrano okrog njega. Čeprav je stal daleč stran, je ujel nekaj besed iz Zveličarjevih ust. Videl ga je polagati roke na bolnike. Videl je, da hromi, slepi, mrtvoudni in mnogi, ki so umirali zaradi različnih bolezni, nenadoma vstajajo popolnoma zdravi in hvalijo Boga za svojo odrešitev. Vera v njegovem srcu se je okrepila. Vse bolj se je približeval zbrani množici. Pozabil je na vse zapovedane omejitve, varnost ljudi in strah, s katerim so ga vsi opazovali. Mislil je le na blaženo upanje v ozdravitev. JZ 219.1

Njegov videz je bil grozen. Bolezen je grozljivo napredovala, zato je bilo strašno gledati njegovo razpadlo telo. Ljudje so se ob pogledu nanj v strahu umikali. Začeli so se prerivati, ker so se želeli izogniti dotiku z njim. Nekateri so mu poskušali preprečiti, da bi se približal Jezusu, toda zaman. Gobavec ni nikogar ne videl ne slišal. Ni se menil za njihove izraze gnusa. Videl je samo Božjega Sina. Slišal je le glas, ki je umirajočim vračal življenje. Prebil se je do Jezusa, padel pred njim na kolena in vzkliknil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti!” (Mt 8,2) JZ 219.2

Jezus je položil roko nanj in rekel: »Hočem, bodi očiščen.« (Mt 8,3) JZ 219.3

Na gobavcu se je takoj zgodila sprememba. Njegovo meso je ozdravelo, živci so postali občutljivi, mišice pa čvrste. Groba luskasta koža, značilna za gobavost, je izginila, zamenjala pa jo je mehko zardela koža, kakršno ima zdrav otrok. JZ 219.4

Jezus je ukazal ozdravljencu, naj ne razglaša tega, kar mu je bilo narejeno, temveč naj se takoj z daritvijo pokaže v templju. Takšna daritev pa je lahko bila sprejeta šele potem, ko so duhovniki pregledali človeka in ga razglasili, da je popolnoma prost gobavosti. Čeprav so to službo neradi opravili, se niso mogli izogniti pregledu in se odločiti o primeru. JZ 220.1

Svetopisemske besede kažejo, s kakšno odločnostjo je Kristus ukazal človeku, da mora molčati in hitro ukrepati. »Z ostrimi be-sedami ga je takoj odpravil in mu rekel: ‘Glej, da nikomur nič ne poveš; ampak pojdi, pokaži se duhovniku in za svoje očiščenje prinesi dar njim v pričevanje, ki ga je Mojzes zapovedal.’” (Mr 1,43.44 EKU) Če bi duhovniki vedeli za dejstva o gobavčevi ozdravitvi, bi jih lahko sovraštvo do Kristusa spodbudilo zapeljati, da bi izrekli nepošteno odločitev. Jezus je želel, da se človek pokaže v templju, preden tja sploh pridejo govorice o čudežu. Tako bo zagotovljena pravična odločitev in ozdravljenec bi se smel vrniti k svoji družini in prijateljem. JZ 220.2

Kristus je imel v mislih še druge cilje, ko je ozdravljencu ukazal molčati. Vedel je, da so si njegovi sovražniki stalno prizadevali omejiti njegovo delo in odvrniti ljudstvo od njega. Vedel je, da bi razglasitev gobavčeve ozdravitve po okolici spodbudila še druge trpine za to strašno boleznijo, ki bi se začeli zbirati ob njem ter bi se dvignil hrup, da se bodo ljudje okužili zaradi stika z njimi. Mnogi gobavci daru zdravja ne bi uporabili v blagoslov sebi in drugim. Zbiranje gobavcev bi ponudilo priložnost za obtožbo, da prestopa omejitve obredne postave. Tako bi bilo onemogočeno njegovo delo oznanjevanja evangelija. JZ 220.3

Dogodek je potrdil Kristusovo opozorilo. Množica ljudi je bila priča gobavčevi ozdravitvi in je željno pričakovala odločitev du-hovnikov. Ko se je mož vrnil k svojim prijateljem, je nastalo veliko razburjenje. Kljub Jezusovemu opozorilu si človek sploh ni prizadeval zatajiti dejstva o svoji ozdravitvi. Četudi bi ga sicer bilo težko skriti, je o njem govoril povsod. Menil je, da mu je Jezus zgolj iz skromnosti naročil molčati, zato je hodil naokrog in oznanjal moč tega vzvišenega Zdravnika. Ni dojel, da vsako tako oznanilo povzroči, da so duhovniki in poglavarji še bolj odločeni uničiti Jezusa. Ozdravljenec je občutil, da je blagor zdravja zelo dragocen. Veselil se je zaradi svoje popolne moči, vrnitve v družino in družbo ter čutil, da se ne more vzdržati izkazovanja slave Zdravniku, kateri ga je ozdravil. Toda razglašanje tega dogodka je povzročilo omejevanje Zveličarjevega dela. Ljudje so se namreč ob njem zbirali v prevelikem številu, to pa ga je prisililo, da je za nekaj časa prekinil svoje delo. JZ 220.4

Vsako dejanje Kristusove službe je imelo daljnosežni cilj. Pomenilo je več, kakor pa je samo delo pokazalo. Tako je bilo tudi v gobavčevem primeru. Medtem ko je Jezus stregel vsem, ki so prihajali k njemu, si je želel blagosloviti tudi nje, ki niso prišli. S pritegovanjem cestninarjev, poganov in Samarijanov je želel doseči tudi duhovnike in učitelje, ki so se zaprli zaradi predsodkov in izročila. Ni opustil nobenega sredstva, s katerim bi jih lahko dosegel. Ko je ozdravljenega gobavca poslal k duhovnikom, jim je dal pričevanje, ki naj bi razorožilo njihove predsodke. JZ 221.1

Farizeji so trdili, da Kristusov nauk nasprotuje postavi, ki jo je Bog dal po Mojzesu, toda njegovo navodilo ozdravljenemu gobavcu, naj daruje daritev po postavi, je ovrglo to obtožbo. Bilo je zadostno pričevanje zanje, ki so bili pripravljeni, da bi se prepričali. JZ 221.2

Jeruzalemski poglavarji so poslali vohune, da bi našli kakšen razlog za obsodbo Kristusa na smrt. Odgovoril jim je z dokazi, da ljubi ljudi, spoštuje postavo in ima moč osvoboditi od greha in smrti. Tako jim je dal pričevanje: »Vračajo mi hudo za dobro in sovraštvo za mojo ljubezen.” (Ps 109,5 CHR) Ta, ki je na Gori blagrov postavil pravilo: »Ljubite svoje sovražnike,” je s svojim zgledom potrdil to načelo, ko ni vračal »hudega za hudo ne sramotenja za sramotenje”, temveč je raje blagoslavljal. (Mt 5,44; 1 Pt 3,9 EKU) JZ 221.3

Isti duhovniki, ki so gobavega obsodili na izgnanstvo, so potrdili njegovo ozdravitev. Njihova javno razglašena in zapisana odločitev je pomenila trajno pričevanje za Kristusa. Ko pa se je ozdravljenec znova vrnil v Izraelov zbor na podlagi osebnega zagotovila duhovnikov, da na njem ni več niti sledu bolezni, je postal živa priča za svojega Dobrotnika. Z veseljem je daroval svojo daritev in poveličeval Jezusovo ime. Duhovniki so se prepričali o Zveličarjevi božanski moči. Ponujena jim je bila priložnost spoznati resnico in uporabiti luč. Če jo odklonijo, jih bo zapustila in se nikoli več ne bo vrnila. Mnogi so zavrgli luč; kljub temu ni bila dana zaman. Srce mnogih je bilo ganjeno, čeprav nekaj časa tega niso pokazali. Med Zveličarjevim življenjem se je zdelo, da je njegovo poslanstvo imelo majhen odziv ljubezni pri duhovnikih in pismoukih, toda po njegovem vnebohodu je mnogo duhovnikov postalo »poslušnih veri”. (Apd 6,7 EKU) JZ 221.4

Kristusovo očiščenje gobavca strašne bolezni je ponazarjalo njegovo delo čiščenja grešnega srca. Človek, ki je stopil pred Jezusa, je bil »ves gobav«. (Lk 5,12) Smrtonosni strup je zajel vse njegovo telo. Učenci so poskušali Učitelju preprečiti, da bi se gobavca dotaknil, kajti kdor bi se ga dotaknil, bi tudi sam postal nečist. Jezus pa s položitvijo roke nanj ni postal nečist. Njegov dotik je podelil moč, ki daje življenje. Gobavec je bil očiščen. Tako je tudi z gobavostjo greha je globoko ukoreninjena in smrtonosna ter je ni mogoče očistiti s človeško močjo. »Glava je vsa razbolela, srce je vse oslabelo. Od podplata na nogi do glave ni nič zdravega na njem: samo rana in podplutba in gnojno vnetje.” (Iz 1,5.6) Jezus pa se ni oskrunil, ko je prišel prebivat med ljudi. Njegova navzočnost ima za grešnika zdravilno moč. Kdor koli bo padel pred njegove noge in v veri prosil: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti,” bo dobil odgovor: »Hočem, bodi očiščen.« (Mt 8,2.3) JZ 222.1

Jezus v nekaterih primerih zdravljenja ni takoj podaril zaprošenega blagoslova. Toda pri gobavosti je bila prošnja uslišana, brž ko je bila izgovorjena. Odgovor na prošnjo za pozemske dobrine utegne zamujati ali pa nam Bog lahko da nekaj, česar nismo prosili, toda pri prošnji za rešitev od greha ni tako. Njegova volja je, da nas očisti greha in nas naredi za svoje otroke ter usposobi živeti sveto življenje. Kristus »je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz pokvarjenega sedanjega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče. In to je zaupanje, ki ga imamo vanj, da nas usliši, če kaj po njegovi volji prosimo. In če vemo, da nas usliši, kar koli ga prosimo, vemo, da imamo, kar smo ga zaprosili. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen.” (Gal 1,4; 1 Jn 5,14.15 EKU; 1 Jn 1,9) JZ 222.2

Kristus je z ozdravljenjem hromega v Kafarnaumu ponovil nauk o isti resnici. Čudež je naredil, da bi se pokazala njegova moč za odpuščanje grehov. Ozdravljenje hromega je tudi pojasnilo nekatere druge dragocene resnice. Bilo je polno upanja in ohrabritve, obenem pa je dlakocepskim farizejem pomenilo nauk opomina. JZ 223.1

Prav tako kakor gobavec je tudi hromi izgubil sleherno upanje v ozdravitev. Njegova bolezen je bila posledica grešnega življenja, slaba vest pa je še bolj grenila njegovo trpljenje. Mnogo pred tem se je obrnil na farizeje in zdravnike v upanju, da bo olajšano njegovo duševno in telesno trpljenje. Toda ti so ga hladno razglasili za neozdravljivega in ga prepustili Božji jezi. Farizeji so imeli težave za dokaz božanskega nezadovoljstva in so se izogibali bolnih in potrebnih. Navadno pa so bili ti, ki so se poviševali kot sveti, mnogo bolj grešni od nesrečnežev, katere so obsojali. JZ 223.2

Hromi je bil popolnoma nebogljen. Ker ni videl nikakršne mo-žnosti za pomoč od koder koli, je obupal. Tedaj pa je slišal za Jezu-sova čudovita dela. Povedali so mu, da so ozdraveli tudi drugi, ki so bili grešni in nebogljeni kakor on, celo gobavci so bili očiščeni. Prijatelji, ki so mu o tem pripovedovali, so ga prepričevali, da lahko tudi on ozdravi, če bi se mu uspelo približati Jezusu. Vendar je njegovo upanje splahnelo, ko se je spomnil, kako je bolezen nastala. Bal se je, da ga neoporečni Zdravnik ne bo hotel trpeti v svoji navzočnosti. JZ 223.3

Ta mož pa si je želel odpuščanja grehov veliko bolj kakor pa telesnega ozdravljenja. Če bi vsaj lahko videl Jezusa in dobil za-gotovilo, da so mu grehi odpuščeni in je spravljen z nebesi, bi bil pripravljen živeti ali umreti, kakor je pač Božja volja. Klic umira-jočega moža se je glasil: »O, da bi lahko prišel pred njega!« (Job 23,3, prirejeno CHR) Ni bilo časa za izgubljanje; njegovo shirano telo je že kazalo znamenja razpadanja. Rotil je svoje prijatelje, naj ga na postelji odnesejo k Jezusu. Radi so mu ustregli. Ampak množica, ki se je zbrala ob hiši, v kateri je bil Zveličar, je bila tolikšna, da bolnik in njegovi prijatelji sploh niso mogli priti do njega, celo se niso mogli toliko približati, da bi slišali njegov glas. JZ 223.4

Jezus je učil v Petrovi hiši. Njegovi učenci so po svoji navadi sedeli ob njem. »Zraven pa so sedeli farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi ter iz Jeruzalema.” (Lk 5,17) Prišli so vohunit, da bi našli kakšno obtožbo proti Jezusu. Poleg teh uradnih oseb se je tam zbrala tudi pisana družba gorečih, ponižnih, radovednih in nezaupljivih. Zastopane so bile različne narodnosti in vsi družbeni sloji. »Gospodova moč je bila, da je ozdravljal.” (Lk 5,17) Duh življenja je počival nad zbranimi, toda farizeji in pismouki niso čutili njegove navzočnosti. Niso čutili nikakršne potrebe, zato tudi niso mogli ozdraveti. »Lačne je nasitil z dobrimi rečmi in bogate je odpravil prazne.” (Lk 1,53 CHR) JZ 224.1

Nosači hromega so se večkrat zaman poskušali preriniti skozi množico. Bolnik je gledal okrog sebe z neizrekljivo tesnobo. Kako naj se odpove upanju, ko pa je tako blizu pomoč, na katero je tako dolgo čakal? Na njegov predlog so ga prijatelji odnesli na streho hiše, jo razkrili in ga spustili pred Jezusove noge. Pridiga je bila prekinjena. Zveličar je opazoval žalostno obličje in videl proseče oči, ki so bile uprte vanj. Razumel je težavo; prav On je pritegnil k sebi tega zmedenega in negotovega človeka. Ko je bil hromi še doma, je Zveličar prepričal njegovo vest. Ko je obžaloval svoje grehe in začel verovati v Jezusovo ozdravljajočo moč, je Zveličarjeva milost, ki daje življenje, najprej blagoslovila njegovo hrepeneče srce. Jezus je opazoval, kako se je prvi žarek vere razvil v prepričanje, da je On edini grešnikov pomočnik, ter videl, da je to vedno trdnejše vsakič, ko si prizadeva priti k njemu. JZ 224.2

Tedaj je Zveličar spregovoril besede, ki so do trpinovih ušes prišle kakor glasba; »Bodi pogumen, otrok, odpuščeni so ti grehi.« (Mt 9,2) JZ 224.3

Breme obupa je bilo sneto z bolnikovega srca. Mir odpuščanja je počival nad njegovim duhom in razsvetljeval njegov obraz. Njegove telesne bolečine ni bilo več in vse njegovo bitje se je spremenilo. Nebogljeni hromec je ozdravel! Grešniku je odpuščeno! JZ 224.4

S preprosto vero je sprejel Jezusove besede kot darilo novega življenja. Ničesar več ni zahteval, temveč je ležal v blaženi tišini, presrečen, da bi kar koli povedal. Nebeška luč je obsijala njegov obraz, ljudje pa so opazovali prizor z globokim spoštovanjem. JZ 225.1

Rabini so nestrpno čakali, da bi videli, kako bo Kristus ravnal v tem primeru. Spominjali so se, da je ta človek pri njih iskal pomoči, oni pa so mu odrekli upanje in sočutje. To jim ni bilo dovolj, zato so pristavili, da trpi Božje prekletstvo zaradi svojih grehov. Vse to je oživelo v njihovih mislih, ko so gledali bolnika pred seboj. Opazili so, s kakšnim zanimanjem vsi spremljajo prizor, in se zbali, da bodo izgubili vpliv nad ljudstvom. JZ 225.2

Dostojanstveniki se niso pogovorili med seboj, temveč so opa zovali drug drugega in na obrazu vsakega prebrali isto misel: plimo razpoloženja je treba zajeziti. Jezus je dejal, da so hromemu odpuščeni grehi. Farizeji so se prijeli za te besede kakor bogokletja in menili, da to lahko prikažejo kot greh, ki je vreden smrti. V svojem srcu so govorili: »Kaj ta tako govori? To je bogokletje! Kdo more odpuščati grehe, razen enega, Boga?” (Mr 2,7) JZ 225.3

Jezus je usmeril vanje svoj pogled, da so zatrepetali pred njim in se umaknili, ter rekel: »Zakaj mislite hudobno v svojih srcih? Kaj je namreč laže, reči: ‘Odpuščeni so ti grehi,’ ali reči: ‘Vstani in hodi?’ Da boste pa vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe (nato veli mrtvoudnemu): Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« (Mt 9,4-6 CHR) JZ 225.4

Tedaj je človek, ki so ga na nosilnici prinesli k Jezusu, vstal na svoje noge z mladostno gibčnostjo in močjo. V njegovih žilah je naglo začela teči oživljajoča kri. Na lepem je začel delati vsak organ njegovega telesa. Na obrazu se je namesto bledice bližajoče se smrti pokazala rdečica zdravja. »Vstal je in takoj dvignil posteljo ter šel ven vpričo vseh, tako da so bili vsi iz sebe in so slavili Boga ter govorili: ‘Kaj takega še nikoli nismo videli.’” (Mr 2,12) JZ 225.5

O, skrivnostna Kristusova ljubezen, ki se je sklonila, da ozdravi grešnega in nesrečnega! Božanstvo, ki sočustvuje z bolečinami trpečega človeštva in jih lajša! O, čudežna moč, ki pomaga človeškim otrokom! Kdo še lahko dvomi o sporočilu zveličanja? Kdo lahko omalovažuje milost Odrešenika, ki je poln sočutja? JZ 225.6

Za povrnitev zdravja razpadajočemu se telesu je bila potrebna moč, ki ni nič manjša od moči stvarjenja. Isti glas, ki je ukazal, naj oživi iz zemeljskega prahu narejeni človek, je povrnil življenje umirajočemu hromcu. Ista moč, ki je dala življenje telesu, je obnovila srce. On, ki je pri stvarjenju »rekel, in se je zgodilo”, ter »je zapovedal, in stalo je trdno«, (Ps 33,9 CHR) je dal življenje tudi tej duši, ki je bila mrtva zaradi prestopkov in grehov. Ozdravljenje telesa je bilo dokaz moči, ki je obnovila srce. Kristus je zapovedal hromcu, naj vstane in odide, da bi vedeli, »da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe«. (Mr 2, 10) JZ 226.1

Hromec je našel v Kristusu ozdravitev za dušo in telo. Duhovni ozdravitvi je sledila telesna obnova. Tega nauka ne smemo prezreti. Tudi danes tisoči trpijo zaradi telesnih bolezni in kakor mrtvoudni hrepenijo po sporočilu: »Odpuščeni so ti grehi.« (Mr 2,5) Breme greha s svojim nemirom in neizpolnjenimi željami je vir njihovih bolezni. Ne morejo najti olajšanja, dokler ne pridejo k Zdravniku srca. Mir, ki ga lahko da le On, bo dal moč duši in zdravje telesu. JZ 226.2

Jezus je prišel uničit Hudičeva dela. (1 Jn 3,8) V njem »je bilo življenje”. (Jn 1,4) Rekel je: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.” (Jn 10,10) On je »oživljajoč duh”. (1 Kor 15,45 CHR) Še danes ima isto oblast, da daje življenje, kakor tedaj, ko je na zemlji ozdravljal bolne in odpuščal grešnikom. On »odpušča vso tvojo krivdo, ... ozdravlja vse tvoje bolezni«. (Ps 103,3) JZ 226.3

Ozdravitev hromca je delovala na ljudi, kakor da so se odprla nebesa in razodela vso slavo boljšega sveta. Ko je ozdravljeni šel skozi množico, poveličujoč Boga na vsakem koraku, in nesel svoje ležišče, ki se mu je zdelo peresno lahko, so se mu ljudje s spoštljivimi obrazi umikali, da bi mu napravili prehod, med seboj pa so si šepetali: »Danes smo videli nezaslišane reči.” (Lk 5,26 CHR) JZ 226.4

Osupli farizeji so obnemeli od začudenja in se počutili pokopani zaradi poraza. Dojeli so, da v tem primeru njihova ljubosumnost ne more razdražiti ljudstva. Čudovito delo, narejeno človeku, ki je bil izročen Božji jezi, je na ljudeh zapustilo takšen vtis, da so rabine za nekaj časa pozabili. Ti so videli, da ima Kristus moč, ki so jo pripisovali le Bogu. Plemenito dostojanstvo njegove drže se je očitno razlikovalo od njihovega nadutega vedenja. Bili so zmedeni in osramočeni, ko so spoznali, ne pa tudi priznali, navzočnost višjega bitja. Kolikor močnejši je bil dokaz, da ima Jezus na zemlji oblast odpuščati grehe, toliko bolj so zakrknili v neveri. Zapustili so Petrovo hišo, kjer so bili pravkar priče ozdravitvi hromca, in odšli delat nove načrte, da bi utišali Božjega Sina. JZ 226.5

Kristusova moč je ozdravila najhujše in najbolj ukoreninjene telesne bolezni, toda bolezen duha je še bolj držala nje, ki so zapirali oči pred lučjo. Gobavost in mrtvoudnost nista bili tako strašni kakor pobožnjaštvo in nevera. JZ 227.1

V domu ozdravljenega hromca je zavladalo veliko veselje, ko se je vrnil k družini, na rami pa je z lahkoto prinesel nosilnico, na kateri so ga malo prej počasi odnesli. Ljudje so se zbrali okrog njega s solzami veselja in si komaj upali verjeti svojim očem. JZ 227.2

Pred njimi je stal v popolni moči svoje zrelosti. Njegove poprej mrtve roke so ga sedaj hitro ubogale. Njegovo poprej shujšano telo svinčene barve je bilo sedaj sveže in rožnato. Njegov korak je bil trden in neoviran. Veselje in upanje sta bili napisani na vsaki potezi njegovega obraza, sledove greha in trpljenja pa je zamenjal izraz čistosti in miru. Vesele pesmi hvaležnosti so se dvigale iz tega doma, Bog pa je bil poveličan po svojem Sinu, ki je vrnil upanje obupanemu in moč prizadetemu. Ta mož je bil pripravljen z vso družino izročiti svoje življenje Jezusu. Nikakršen dvom ni zamegljeval njihove vere in nikakršna nevera ni kvarila njihove vdanosti njemu, ki je prinesel luč v njihov žalostni dom. JZ 227.3