Jezusovo Življenje

26—V Kafarnaumu

Jezus je v premoru med svojimi potovanji semintja prebival v Kafarnaumu, ki je zato postal znan kot njegovo mesto. (Mt 9,1) Razprostiral se je na obali Galilejskega jezera in blizu meja pre-krasne genezaretske ravnine, če ne že kar v njej. JZ 208.1

Lega jezera pod ravnijo morske gladine je ravnini, ki ga je ob-dajala, zagotavljala prijetno južno podnebje. Tam so v Kristusovem času uspevale palme in oljke, sadovnjake in vinograde, zelene njive in cvetje razkošnih barv so namakali živi studenci, ki so bruhali iz skal. Ob jezerskem obrežju in po bližnjih hribih, ki so ga obdajali, so stale vasi in mesta. Jezero je bilo prekrito z ribiškimi čolni. Povsod je vladal vrvež živahnega delavnega življenja. JZ 208.2

Sam Kafarnaum je bil zelo primeren za središče Zveličarjevega dela. Stal je ob glavni cesti iz Damaska v Jeruzalem in Egipt ter proti Sredozemskemu morju, zato je bil velika prometna pot. Skozenj so potovali potniki iz raznih dežel in se v njem ustavljali, da bi si odpočili med svojim potovanjem iz kraja v kraj. Tam je Jezus srečeval ljudi vseh narodov in družbenih slojev, bogate in imenitne, pa tudi revne in skromne. Ti pa so njegove nauke pre nesli v druge kraje in v mnogo domov. Tako so bili ljudje spodbu-jeni k preiskovanju prerokovanj, pozornost je bila usmerjena na Zveličarja, svetu pa je bilo razodeto njegovo poslanstvo. JZ 208.3

Čeprav je Veliki zbor nasprotoval Jezusu, je ljudstvo željno pri-čakovalo razvoj njegovega poslanstva. Vsa nebesa so se zavzeto gibala. Angeli so vplivali na človeška srca in jih pritegovali k Zve-ličarju ter tako pripravljali pot za njegovo službo. JZ 208.4

Dokaz Kristusove moči v Kafarnaumu je bil sin kraljevega ura-dnika, katerega je ozdravil. Državni uradnik in njegov dom sta veselo pričala o svoji veri. Ko se je zvedelo, da je Učitelj osebno med njimi, je po mestu završalo. Množica se je zbrala okrog njega. V soboto je ljudstvo napolnilo shodnico, da so se mnogi morali vrniti, ker niso mogli vstopiti. JZ 208.5

Zveličarjevi poslušalci so »strmeli nad njegovim naukom, kajti njegova beseda je bila izrečena z oblastjo. Učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki.” (Lk 4,32; Mt 7,29) Pismouki in starešine so poučevali hladno in strogo kakor na pamet naučeno lekcijo. Božja beseda zanje ni imela nikakršne življenjske moči. Njene nauke so nadomestili s svojimi zamislimi in izročili. Pri običajnem bogoslužnem sporedu so trdili, da razlagajo Postavo, vendar nikakršno navdihnjenje od Boga ni spodbujalo ne srca njih samih ne srca njihovih poslušalcev. JZ 209.1

Jezus ni imel ničesar opraviti z različnimi spornimi vprašanji med Judi. Njegova naloga je bila predstaviti resnico. Njegove besede so mogočno razsvetljevale nauke očakov in prerokov, zato so Sveti spisi za ljudi bili kot novo razodetje. Njegovi poslušalci se nikoli prej niso zavedali tako globokega pomena Božje besede. JZ 209.2

Jezus je prišel v stik z ljudmi na njihovih tleh kot ta, ki pozna njihove težave. Resnico je olepšal tako, da jo je podajal najbolj naravnost in najpreprosteje. Njegov jezik je bil jasen, dostojanstven in bister kakor tekoči potok. Njegov glas se je zdel kakor glasba zanje, ki so poslušali enolične glasove pismoukov. A čeprav je bil njegov nauk tako preprost, je govoril, kakor kdor ima oblast. Po tej značilnosti se njegov nauk razlikuje od nauka vseh drugih. Pismouki so govorili negotovo in obotavljaje, kakor da je Pisma možno razlagati tako, da pomenijo zdaj to, drugič pa prav nasprotno. Poslušalci so bili vsak dan bolj zbegani. Jezus pa je učil Pisma kot nezmotljivo veljavo. O čemer koli je govoril, je povedal s takšno močjo, da njegovim besedam ni bilo mogoče oporekati. JZ 209.3

Četudi je bil resen, ni bil silovit. Govoril je kakor kdo, ki ima določen cilj, ki ga mora doseči. Predstavljal je resničnosti večnega sveta. V vsem, o čemer je govoril, je razodeval Boga. Jezus je poskušal odpraviti urok zaslepljenosti, ki je držal ljudi prevzete s posvetnimi rečmi. Stvari tega življenja je postavil na njihov pravi prostor, kot podrejene večnim koristim, vendar ni podcenjeval njihove pomembnosti. Učil je, da sta nebo in zemlja povezana med seboj, poznanje Božje resnice pa pripravlja ljudi za boljše opravljanje vsakdanjih dolžnosti. Govoril je kakor kdo, ki dobro pozna nebesa in se zaveda svoje zveze z Bogom, vendar je priznal svojo povezanost z vsakim članom človeške družine. JZ 209.4

Sporočila milosti je prilagodil različnim potrebam poslušalcev. Znal je »ob pravem času izreči besedo trudnemu”. (Iz 50,4 CHR) Z njegovih ust je tekla milost, da bi lahko ljudem najprivlačneje izročila zaklade resnice. Tenkočutno se je spoprijel z ljudmi, ki so bili polni predsodkov. Presenetil jih je s slikovitimi ponazoritvami, ki so pritegnile njihovo pozornost. Z domiselnostjo je dosegel srca. Ponazoritve je jemal iz vsakdanjega življenja, in čeprav so bile preproste, so imele nenavadno globok smisel. Ptice v zraku, lilije na polju, seme, pastir in ovce s temi rečmi je Kristus prikazal nesmrtne resnice; kadar koli so njegovi poslušalci pozneje imeli priložnost videti te reči v naravi, so se spomnili njegovih besed. Kristusove ponazoritve so stalno ponavljale njegova sporočila. JZ 210.1

Kristus nikoli ni laskal ljudem. Nikoli ni govoril o čem, kar bi utegnilo poveličevati njihova nagnjenja in zamisli, niti jih ni hvalil zaradi njihovih duhovitih domislic. Toda veliki nepristranski misleci so sprejeli njegov nauk in spoznali, da preizkuša njihovo modrost. Občudovali so duhovno resnico, ki je bila izražena z naj-preprostejšim jezikom. Najbolj učeni so bili očarani nad njegovimi besedami, neizobraženim pa so bile vedno koristne. Imel je sporočilo za nepismene; celo poganom je pomagal dojeti, da ima sporočilo zanje. JZ 210.2

Njegovo nežno sočutje se je izlivalo z ozdravljajočim dotikom nad utrujena in žalostna srca. Celo sredi vrtinca jeznih sovražnikov je bil obdan z ozračjem miru. Lepota njegove zunanjosti, ljubkost njegovega značaja, predvsem pa izražena ljubezen s pogledom in barvo glasu so pritegovale k njemu vse, ki niso bili zakrknjeni v neveri. Le prijeten glas in sočuten duh, ki je žarel iz vsakega pogleda in besed, je lahko pritegnil tolikšne množice. Trpini, ki so prišli k njemu, so čutili, da je svojo korist povezal z njihovimi kot zvesti in nežni prijatelj, zato so želeli zvedeti več o resnicah, ki jih je učil. Nebesa so se približala ljudem. Želeli so živeti v njegovi navzočnosti, da bi tolažba njegove ljubezni lahko bila vedno z njimi. JZ 210.3

Jezus je zelo pozorno opazoval spremembe na obrazih svojih poslušalcev. Veselili so ga obrazi, ki so kazali zanimanje in zadovoljnost. Zveličar je bil srečen, ko so puščice resnice prodrle v dušo in podrle ovire sebičnosti ter spodbudile k spokorjenju in končno k hvaležnosti. Njegov obraz je žarel od veselja, ko je z očmi preletel čez množico poslušalcev in prepoznal obraze, ki jih je videl prej. V njih je videl bodoče državljane svojega kraljestva. Kadar pa je odkrito povedana resnica zadela katerega varovanega malika, je opazil spremembo na obrazu, hladen in zoprn pogled, kar je govorilo, da luč ni dobrodošla. Ko je videl, da ljudje zavra-čajo sporočilo miru, je bilo njegovo srce globoko prizadeto. JZ 211.1

V shodnici je Jezus govoril o kraljestvu, ki ga je prišel ustanovit, in o svojem poslanstvu za osvoboditev Satanovih sužnjev. Nenadoma ga je prekinil krik groze. Neki blaznež se je dvignil izmed ljudi in zavpil: »Kaj imaš z nami, Jezus iz Nazareta? Prišel si, da nas pogubiš? Poznam te, kdo si: Božji svetnik.« (Lk 4,34 CHR) JZ 211.2

Nastala sta zmeda in preplah. Pozornost ljudi je bila odvrnjena od Kristusa, zato niso poslušali njegovih besed. To je bil Satanov cilj, ko je pripeljal svojo žrtev v shodnico. Toda Jezus je pokaral hudobnega duha, rekoč: “‘Umolkni in pojdi iz njega!’ Demon ga je vrgel na sredo in odšel iz njega, ne da bi ga poškodoval.” (Lk 4,35) JZ 211.3

Satan je pomračil um tega nesrečnega trpina, toda v Zveličarjevi navzočnosti je žarek svetlobe predrl temo. V njem se je razplamtela želja po osvoboditvi iz Satanove oblasti, toda hudobni duh se je uprl Kristusovi moči. Ko je ta človek poskusil poklicati Jezusa na pomoč, je hudobni duh položil svoje besede v njegova usta, zato je vzkliknil v smrtnem strahu. Obsedenec se je delno zavedal, da je v navzočnosti njega, ki ga je zmožen rešiti, vendar ko je poskušal priti na doseg te mogočne roke, ga je druga volja zadržala, in je izgovoril druge besede. Boj med Satanovo močjo in njegovo željo po svobodi je bil strašen. JZ 211.4

Zmagovalec nad Satanom v puščavi skušnjave se je znova soočil s sovražnikom. Hudobni duh je uporabil vso moč, da bi zadržal oblast nad svojo žrtvijo. Tukaj se umakniti bi pomenilo prepustiti zmago Jezusu. Kazalo je, da bo trpin ob življenje v boju s sovražnikom, ki je uničil njegova zrela leta. Toda Zveličar je spregovoril z oblastjo in osvobodil sužnja. Bivši obsedenec je stal pred začudeno množico srečen zaradi svobode, da lahko spet odloča o svojem življenju. Celo hudobni duh je pričal za Zveličarjevo božansko moč. JZ 212.1

Človek je hvalil Boga za svojo osvoboditev. Oči, ki so se prej bleščale z ognjem blaznosti, so sedaj odsevale razumnost in izlivale solze hvaležnosti. Ljudje so od osuplosti onemeli. Ko so lahko znova spregovorili, so vzklikali drug drugemu: »Kaj je to? Kakšen nov nauk! Z oblastjo ukazuje tudi nečistim duhovom, pa so mu pokorni.« (Mr 1,27 CHR) JZ 212.2

Tajni vzrok trpljenja, ki je iz tega človeka naredil strašilo, grozno za njegove prijatelje in breme njemu samemu, je tičal v njegovem življenju. Bil je zaslepljen z grešnimi užitki in je nameraval narediti iz življenja velikansko zabavo. Niti sanjalo se mu ni, da bo postal strah za svet in sramota za družino. Menil je, da lahko zapravlja čas z nedolžnimi neumnostmi. Ko pa je začel drseti navzdol, se ni mogel več ustaviti. Plemenite lastnosti njegove narave sta pokvarili nezmernost in lahkomiselnost, Satan pa je popolnoma zagospodaril nad njim. JZ 212.3

Kesanje je prišlo prepozno. Ko je bil pripravljen žrtvovati bogastvo in zadovoljstvo, da bi dobil nazaj izgubljeno človeško dostojanstvo, je bil že Hudičev nemočni plen. Stopil je na sovražnikova tla in Satan je zagospodaril nad vsemi njegovimi sposobnostmi. Skušnjavec ga je zapeljal z očarljivimi ponudbami, ko pa je bil nesrečnež v njegovi oblasti, je sovražnik postal neusmiljeno surov in strašen s svojimi jeznimi obiski. Tako se bo zgodilo vsem, ki popuščajo zlu. Njihovo začetno očarljivo zadovoljstvo se bo končalo s temo obupa in blaznostjo uničenega človeka. JZ 212.4

Isti hudobni duh, ki je skušal Kristusa v puščavi in imel pod oblastjo kafarnaumskega obsedenca, je gospodaril tudi nevernim Judom. Vendar si je pri njih nadel videz pobožnosti, ker si jih je prizadeval prevarati glede razlogov, s katerimi so zavrgli Zveličarja. Njihove razmere so bile bolj brezupne kakor pri tem obsedencu, ker niso čutili potrebe po Kristusu, in zato so bili trdno vklenjeni pod Satanovo oblastjo. JZ 212.5

Obdobje Kristusove osebne službe med ljudmi je bil čas največje dejavnosti sil kraljestva teme. Satan in njegovi angeli so si dolga stoletja prizadevali zagospodariti nad telesom in dušo ljudi, da bi jih pahnili v greh in trpljenje. Za vso to bedo so dolžili Boga. Jezus je ljudem razodel Božji značaj. Lomil je Satanovo moč in osvobajal njegove sužnje. Novo življenje in nebeška ljubezen in moč so delovali na človeška srca, zato je bil knez zla izzvan bojevati se za oblast nad svojim kraljestvom. Satan je zbral vse svoje sile in na vsakem koraku nasprotoval Kristusovemu delu. JZ 213.1

Tako bo tudi v velikem sklepnem spopadu velikega boja med pravičnostjo in grehom. Medtem ko novo življenje, luč in moč prihajajo od zgoraj na Kristusove učence, novo življenje izvira tudi od spodaj in daje moč Satanovim pomočnikom. Napetost vlada med vsemi zemeljskimi prvinami. Zakrinkani knez zla deluje z zvijačo, ki jo je izpopolnil v dolgih stoletjih boja. Pojavi se oblečen v angela luči, in množice poslušajo »nauke hudobnih duhov«. (1 Tim 4,1 CHR) JZ 213.2

V Kristusovem času se Izraelovi vodje in učitelji niso mogli upreti Satanovemu delovanju. Zanemarili so edino sredstvo, s katerim bi se lahko uprli hudobnim duhovom. Kristus je hudobnega premagal z Božjo besedo. Izraelovi vodje so se imeli za razlagalce Božje besede, vendar so jo proučevali zgolj zato, da bi podprli svoja izročila in vsilili svoje človeške običaje. S svojimi razlagami so storili, da je izražala mnenja, ki jih Bog nikoli ni oznanil. Njihove skrivnostne razlage so naredile nerazločno, kar je On naredil jasno. Razpravljali so o nepomembnih podrobnostih, dejansko pa zanikali najbolj temeljne resnice. Tako je bila na široko posejana nevera. Božja beseda je bila oropana svoje moči, hudobni duhovi pa so izvajali svojo voljo. JZ 213.3

Zgodovina se ponavlja. Medtem ko mnogi današnji verski voditelji z odprtim Svetim pismom pred seboj trdijo, da spoštujejo njegova načela, uničujejo vero vanj kot Božjo besedo. Ukvarjajo se z razčlenitvijo besede, svoja mnenja pa postavljajo nad njegove najjasnejše nauke. Božja beseda v njihovih rokah izgublja obnavljajočo moč. Zaradi tega nevera rohneče napreduje in se krivičnost nezadržno širi. JZ 213.4

Ko je Satan spodkopal vero v Sveto pismo, je usmeril ljudi na druge vire luči in moči. Tako se vtihotaplja. Kdor se obrača od jasnih svetopisemskih naukov in prepričujoče moči Božjega Svetega Duha, nase prikliče nadzor hudobnih duhov. Kriticizem in domneve glede Svetega pisma so odprli pot spiritizmu in teozofiji posodobljenim oblikam starodavnega poganstva da bi dosegli podporo celo v cerkvah, ki trdijo, da pripadajo Gospodu Jezusu Kristusu. JZ 214.1

Vzporedno z oznanjevanjem evangelija so dejavna tudi orodja, ki so zgolj predstavniki lažnih duhov. Mnogi ljudje se iz radovednosti družijo z njimi, ko pa vidijo dokaze o delovanju nadčloveške moči, jih to premami, dokler jim ne začne gospodariti volja, ki je močnejša od njihove. Ne morejo se rešiti njene skrivnostne moči. JZ 214.2

Obramba srca je strta. Ni zapornice pred grehom. Ko pa so zavržene omejitve Božje besede in njegovega Duha, nihče ne ve, do katerih globin ponižanja se lahko pogrezne. Skrivni greh ali strast, ki ga je premagala, ga lahko ima za tako nebogljenega sužnja, kakršen je bil obsedenec v Kafarnaumu. Kljub temu njegovo stanje ni brezupno. JZ 214.3

Sredstvo za zmago nad hudobnim je isto, s katerim je Kristus zmagal moč Besede. Bog ne nadzoruje naših misli brez naše privolitve. Če želimo spoznati in izpolnjevati njegovo voljo, imamo pravico do obljub: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.” (Jn 8,32) »Če hoče kdo uresničevati njegovo voljo, bo spoznal glede nauka, ali je od Boga ali pa jaz govorim sam od sebe.” (Jn 7,17) Z vero v te obljube se lahko vsak reši iz pasti zmot in izpod oblasti greha. JZ 214.4

Vsak si prosto izbira oblast, ki mu bo vladala. Nihče ni tako globoko padel, nihče ni tako pokvarjen, da ne bi mogel najti osvoboditve v Kristusu. Obsedenec je namesto molitve lahko izgovoril le Satanove besede, vendar je bil neizrečeni srčni klic slišan. Noben klic človeka, ki je v težavah, ne ostane brez odgovora, četudi ni izražen z besedami. Kdor privoli skleniti zavezni odnos z nebe-škim Bogom, ne bo prepuščen Satanovi oblasti ali slabostim svoje narave. Zveličar ga vabi: »Naj se izroči v varstvo meni, sklene mir z menoj, sklene naj mir z menoj!« (Iz 27,5 CHR) Duhovi teme se bodo bojevali za dušo, ki je bila nekoč pod njihovo oblastjo, nebeški angeli pa se bodo bojevali zanjo z močnejšo močjo. Gospod pravi: »Ali je mogoče močnemu vzeti plen? ... Da, tako pravi Gospod: ‘Tudi ujetniki se močnemu odvzamejo in plen nasilniku uide. Boril se bom s tvojimi nasprotniki in tvoje otroke rešim.’«(Iz 49,24.25 EKU) JZ 214.5

Ko je bil zbor v shodnici še vedno okamnel od groze, se je Jezus umaknil v Petrov dom malo odpočit. Ampak tudi tam je padla senca. Petrova tašča je bila bolna, imela je »hudo vročico«. (Lk 4,38) Jezus je zapretil bolezni. Bolnica je vstala ter stregla potrebam Učitelja in njegovih učencev. JZ 215.1

Novice o Kristusovih delih so se hitro razširile po Kafarnaumu. Ker so se ljudje bali rabinov, si niso upali priti k njemu, da bi jih ozdravil, dokler ni minila sobota. Brž ko je sonce izginilo z obzorja, je nastalo veliko razburjenje. Iz domov, prodajaln, s tržnic so se meščani stekali proti skromni hiši, kjer si je Jezus poiskal zavetje. Bolnike so prinašali na nosilih, nekateri pa so si pomagali z berglami ali pa so se opirali na prijatelje in se tako opotekali, da bi prišli k Zveličarju. JZ 215.2

Več ur so prihajali in odhajali, ker nihče ni vedel, ali bo Zdrav-nik jutri še med njimi. Kafarnaum ni bil še nikoli priča takšnemu dnevu. Glasovi zmagoslavja in vzkliki osvoboditve so polnili zrak. Zveličar se je veselil radosti, ki jo je izzval. Ko je videl trpljenje teh, ki so prihajali k njemu, je bilo njegovo srce ganjeno od sočutja, zato se je veselil svoje moči, da jim je lahko vrnil zdravje in srečo. JZ 215.3

Jezus ni nehal delati, dokler ni ozdravil zadnjega bolnika. Šele pozno ponoči je množica odšla in na Simonovo hišo se je spustil mir. Dolg naporen dan je minil in Jezus je šel počivat. Ko je mesto še spalo, je »vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil«. (Mr 1,35) JZ 215.4

Tako so minevali dnevi Jezusovega zemeljskega življenja. Po-gosto je odpuščal svoje učence in jim omogočal, da so obiskali svoj dom in se spočili, sam pa se je blago upiral vsem njihovim naporom, da bi ga odvrnili od dela. Ves dan je naporno delal, učil nevedne, zdravil bolne, vračal vid slepim, hranil množice. Zvečer in zgodaj zjutraj je odhajal v svetišče gora k pogovoru z Očetom. Pogosto je vso noč preživel v molitvi in premišljevanju, ob svitu pa se je vrnil med ljudi k svojemu delu. JZ 216.1

Peter in njegovi prijatelji so zgodaj zjutraj Jezusa obvestili, da ga prebivalci Kafarnauma že iščejo. Učenci so bili grenko razočarani, ko so videli, kako je bil Kristus doslej sprejet. Jeruzalemski veljaki so ga hoteli ubiti in celo njegovi someščani so mu hoteli vzeti življenje, toda v Kafarnaumu so ga sprejeli z veselim navdušenjem, zato so upi učencev spet oživeli. Mogoče se bodo med temi svobodoljubnimi Galilejci našli takšni, ki bodo podprli novo kraljestvo. Zato so bili presenečeni, ko so slišali Kristusove besede: »Tudi drugim mestom moram oznaniti evangelij o Božjem kraljestvu, ker sem zato poslan.” (Lk 4,43) JZ 216.2

Sredi razburjenja, ki je zajelo Kafarnaum, je pretila nevarnost, da bi bil pozabljen cilj njegovega poslanstva. Jezus ni bil zadovo-ljen s tem, da je opozoril nase zgolj kot na čudodelca in zdravnika telesnih bolezni. Želel si jih je pritegniti k sebi kot njihovemu zveličarju. Ljudje so bili nagnjeni k mnenju, da je prišel kot kralj vzpostavit zemeljsko kraljestvo. On pa je hotel odvrniti njihove misli od pozemskega na duhovno. Zgolj pozemski uspeh bi pome-nil oviro za njegovo delo. JZ 216.3

Občudovanje brezbrižne množice je vznemirjalo njegovega duha. V svojem življenju nikoli ni zahteval svojih pravic. Sinu človekovemu so bile tuje časti, ki jih svet izkazuje položaju, bo-gastvu ali nadarjenosti. Jezus ni uporabljal nobenega sredstva, s katerim si ljudje zagotovijo vdanost ali spoštovanje. Mnogo sto letij pred njegovim rojstvom je bilo o njem prerokovano: »Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico. Ne bo opešal in ne klonil, dokler ne vzpostavi pravice na zemlji.” (Iz 42,2-4) JZ 216.4

Farizeji so se poskušali razlikovati s svojim strogim izpolnjevanjem obredov in razkazovanjem svoje pobožnosti in dobrodelnosti. Vnetost za vero so dokazovali s tem, da so iz nje naredili vprašanje za razpravo. Nasprotujoče si ločine so med seboj ostro in dolgo razpravljale in nič nenavadnega ni bilo na ulici slišati srdite glasove spopada učenih razlagalcev Postave. JZ 217.1

Jezusovo življenje se je vidno razlikovalo od vsega tega. Ni bilo žolčnih razprav, razkazujočega bogoslužja in nikakršnega poskusa, s katerim bi se pridobivalo odobravanje. Kristus je bil skrit v Bogu, Bog pa se je razodel v značaju svojega Sina. Jezus je hotel, da bi bile misli ljudi usmerjene k temu razodetju in bi mu izkazovali čast. JZ 217.2

Sonce pravičnosti ni naenkrat zasijalo v svojem polnem sijaju, da bi s svojo slavo osupnilo čutila. O Kristusu je napisano: »Prišel bo zanesljivo kakor jutranja zarja.« (Oz 6,3 EKU) Dnevna svetloba se nad zemljo poraja tiho in nežno, preganja sence in prebuja svet v življenje. Tako je vzšlo tudi »Sonce pravičnosti in ozdravljenje bo pod njegovimi perutmi”. (Mal 4,2 CHR) JZ 217.3