Vzgoja

Z Vero Do Zmage

Resnica, da je človek to, kar misli v svojem srcu, je potrjena tudi v dogodku v izraelski izkušnji. Ogledniki so po vrnitvi iz Kanaana ob meji podali poročilo. Iz strahu pred težavami, ki so stale na poti do zasedbe dežele, so izgubili iz vida njeno lepoto in rodovitnost. Mestna obzidja, ki so se dvigala v nebo, velikanski bojevniki, železni bojni vozovi so omajali njihovo vero. Množica, ki ni računala na Boga, je ponavljala sklep malovernih oglednikov: »Nikakor ne moremo iti gor proti tistemu ljudstvu, kajti močnejši so od nas.« (4 Mz 13,31) Njihove besede so se izkazale za resnične. Niso bili zmožni iti naprej, zato so življenje zapravili v puščavi. Vz 130.5

Dva od dvanajstih, ki sta si ogledala deželo, sta vendarle razmišljala drugače. »Dajte, da gremo gor in jo posedemo, zakaj prav lahko jo obvladamo,« (4 Mz 13,30) ker sta imela Božjo obljubo za pomembnejšo od velikanov, obzidanih mest in železnih bojnih voz. Njune besede so se uresničile v njunem življenju. Čeprav sta Kaleb in Jozue skupaj z brati štirideset let potovala po puščavi, sta vendarle stopila v Obljubljeno deželo. Kaleb je tako pogumen kakor takrat, ko se je z Gospodovo vojsko odpravil iz Egipta, prosil in dobil v delež oporišče velikanov. Z Božjo močjo je pregnal Kanaance. Vinogradi in nasadi oljk, po katerih je stopala njegova noga, so postali njegova last. Čeprav so strahopetni in uporni pomrli v puščavi, sta moža vere jedla eskolsko grozdje. Vz 131.1

Sveto pismo ne razglaša nobene resnice jasneje kakor tiste o nevarnosti enega samega odstopanja od tega, kar je prav - o nevarnosti za prestopnika in zanje, ki so izpostavljeni njegovemu vplivu. Zgled ima osupljivo moč; kadar naleti na področje, kjer je naša narava nagnjena k slabemu, postane nepremagljiv. Vz 131.2

Najmočnejša opora greha na našem svetu ni sprijeno življenje pokvarjenega grešnika ali bednega izobčenca, marveč življenje, ki je sicer videti krepostno, častno in plemenito, vendar goji en greh, popušča eni razvadi. Zanj, ki se na skrivnem bojuje s kakšno hudo skušnjavo in trepeta na samem robu propada, pomeni takšen zgled eno najmočnejših zapeljevanj v greh. Kdor kljub tej visoki predstavi o življenju, resnici in časti namerno krši en sam predpis Božjega svetega zakona, je svoje plemenite darove popačil, da so postali vaba za greh. Nadarjenost, sposobnost, sočutje, celo velikodušna in ljubezniva dejanja lahko tako postanejo Satanova vaba, da zvabi ljudi čez rob prepada. Vz 131.3

Zato je Bog dal toliko primerov, ki kažejo posledice enega samega napačnega dejanja. Od žalostne zgodbe enega samega greha, ki je na svet pripeljal smrt in vse naše gorje ter povzročil izgubo raja, do poročila o njem, ki je za trideset srebrnikov prodal Gospoda slave, so svetopisemski življenjepisi polni takšnih primerov, ki so postavljeni kot opozorilno znamenje na poteh, ki vodijo stran od življenja. Vz 131.4

Zapisani so nam tudi opomini o posledicah enega samega popuščanja slabosti ali napaki, o sadovih odstopanja od vere. Vz 132.1

Elija je zaradi enega samega padca vere nenadoma prekinil življenjsko delo. Nosil je težko odgovornost za Izraelce; zvesto je opozarjal ljudstvo na malikovalstvo; globoko zaskrbljen je med triinpolletno lakoto opazoval in čakal kakšno znamenje spokorjenja. Na gori Karmel je sam stal za Boga. Z močjo vere je bilo malikovalstvo poraženo, blagoslovljeni dež pa je pričal za nalive blagoslova, ki so čakali, da bodo izliti na Izraela. Nato je utrujen in slaboten zbežal pred Jezabelinimi grožnjami in osamljen v puščavi molil, da bi umrl. Njegova vera je doživela polom. Dela, ki ga je začel, ne bo dokončal. Bog ga je poslal pomazilit nekoga drugega za preroka namesto njega. Vz 132.2

Toda Bog je opazil iskreno služabnikovo službo. Eliju ni bilo treba v obupu in samoti umreti v puščavi. Ni mu bilo namenjeno oditi v grob, temveč da se z Božjimi angeli dvigne v navzočnost Božje slave. Vz 132.3

Ta življenjska poročila kažejo to, kar bo nekega dne vsakdo razumel - da greh lahko prinese samo sramoto in izgubo; da nevera pomeni polomijo; toda Božja milost seže do največjih globin; vera dviga spokorjenega, da je posvojen med Božje otroke. Vz 132.4