Vzgoja

16— Svetopisemski življenjepisi

»Po veri so premagovali kraljestva, izvrševali pravičnost, dobivali obljube. ... V slabosti prejemali moč.«
(Heb 11,33.34)

Noben del Svetega pisma nima večje vzgojne vrednosti kakor življenjepisi. Od vseh drugih življenjepisov se razlikujejo po tem, da so popolnoma verodostojni. Noben omejen um ne more popolnoma po pravici razložiti dejanja koga drugega. Samo On, ki bere srce in vidi skrivne vire spodbud in dejanj, lahko popolnoma pravilno opiše značaj oziroma poda zvesto sliko človekovega življenja. Takšen opis najdemo samo v Božji besedi. Vz 128.1

Sveto pismo ne uči nobene resnice tako jasno kakor to, da naša dela izhajajo iz tega, kar smo. Življenjske izkušnje so v veliki meri sad naših misli in dejanj. Vz 128.2

»Neutemeljena kletev ne zadene.« (Prg 26,2 EKU) Vz 128.3

»Recite o pravičnem, da mu bo dobro. ... Gorje krivičnemu! hudo mu bo, ker se mu povrne, kar so zaslužile njegove roke.« (Iz 3,10.11) Vz 128.4

»Poslušaj, o zemlja! Glej, jaz pripeljem nesrečo nad to ljud-stvo, sad njih misli.« (Jer 6,19) Vz 128.5

Ta resnica je strašna in morala bi narediti globok vtis. Vsa-ko dejanje vpliva na storilca. Lahko da se človek nikoli ne zave, da so hude stvari v življenju sad tega, kar je sam sejal. Vendar celo takrat za nas obstaja upanje. Vz 128.6

Da bi si Jakob pridobil pravico prvorojenstva, ki je bila po Božji obljubi že njegova, se je zatekel h goljufiji in požel žetev bratovega sovraštva. V dvajsetih letih izgnanstva je bil sam oškodovan in prevaran, na koncu pa prisiljen najti varnost v begu. Požel pa je še drugo žetev, ko je videl, da se zla njegovega značaja kažejo v otrocih - vse to natančno kaže povračilo v človekovem življenju. Vz 129.1

Toda Bog pravi: »Kajti ne pravdam se na veke in ne srdim se za vselej, sicer bi opešal duh pred mano in duše, ki sem jih naredil. Zaradi njegovega pohlepa po dobičku sem se jezil, ga udarjal, se skrival in se jezil, on pa je hodil uporno po poti svojega srca. Videl sem njegove poti, pa ga bom ozdravil in vodil, pomiril in potolažil bom njega in njegove žalujoče. ... Mir, mir daljnemu in bližnjemu, govori Gospod, ozdravil ga bom.« (Iz 57,16-19 ssp) Vz 129.2

Jakob v nadlogi ni bil premagan. Spokoril se je in si prizadeval odkupiti se za zlo, ki ga je storil bratu. Ko mu je Ezav v jezi grozil s smrtjo, je iskal pomoč od Boga. »Boril se je z angelom in premagal. Jokal je in ga milo prosil. Tam ga je blagoslovil.« (Oz 12,5; 1 Mz 32,30) Po Božji moči je ta, ki je dobil odpuščanje, vstal, ne več kot goljuf, marveč kot Božji knez. Bil je rešen ne le užaljenega brata, marveč tudi samega sebe. Moč greha v njegovi naravi je bila zlomljena; njegov značaj je bil spremenjen. Vz 129.3

Po noči je zasijala luč. Ko se je ozrl na življenje, je spoznal, da ga je podpirala Božja moč »Bog . mi je bil pastir, odkar živim do tega dne; angel . me je rešil vsakega zla.« (1 Mz 48,15.16) Vz 129.4

Enaka izkušnja se je ponovila v življenju Jakobovih sinov - greh je prinesel povračilo, spokorjenje pa je obrodilo sad pravičnosti za življenje. Vz 129.5

Bog svojih zakonov ne razveljavlja, niti ne dela v nasprotju z njimi. Ne odstrani posledic greha, temveč preobraža in po milosti prekletstvo izpelje v blagoslov. Vz 129.6

Levi je bil eden izmed najbolj krutih in maščevalnih Jako-bovih sinov, eden od dveh najbolj krivih za verolomen pokol Sihemljanov. Njegove lastnosti, ki so se prenesle na potomce, so mu nakopale Božjo obsodbo: »Razdelim ju v Jakobu in ju razkropim v Izraelu.« (1 Mz 49,7) Toda spokorjenje je obrodilo spreobrnitev; zaradi zvestobe Bogu med odpadom drugih ro-dov je bilo prekletstvo spremenjeno v znamenje največje časti. Vz 130.1

»Gospod je odločil Levijev rod, naj nosi skrinjo Gospodove zaveze, naj stoji pred Gospodom, mu služi in v njegovem imenu blagoslavlja. Moja zaveza je bila z njim v življenje in mir, in dal sem mu jo za strah, in bal se je mene. ... V miru in poštenosti je hodil z menoj in mnoge je preobrnil od krivič-nosti.« (5 Mz 10,8 EKU; Mal 2,5.6) Vz 130.2

Leviti, ki so bili določeni za službo v svetišču, niso dobili v dediščino zemlje; prebivali so skupaj v mestih, ki so jim bila določena, in živeli od desetin in darov, posvečenih za Božjo službo. Bili so učitelji naroda, gostje na vseh njihovih praznikih in povsod spoštovani kot Božji služabniki in pred-stavniki. Vsemu narodu je bila dana zapoved: »Varuj se, da ne zapustiš levita vse dni, dokler živiš na svoji zemlji. Vz 130.3

Zato nima Levi deleža, dediščine s svojimi brati: Gospod je njegova dediščina.« (5 Mz 12,19; 10,9) Vz 130.4