Vzgoja

Mojzes, Mogočen Po Veri

Mojzes je bil vzet iz varnega zavetja rodnega doma, ko je bil še mlajši kakor Jožef ali Daniel, vendar so enaki vplivi oblikovali njuno in njegovo življenje. S hebrejskimi sorodniki je preživel samo dvanajst let, vendar je bil v teh letih položen temelj njegove veličine; položila ga je roka nje, ki ni znana po svojem slovesu. Vz 54.4

Jokebeda je bila ženska in sužnja. Njeno življenje je bilo skromno, njeno breme težko. Toda po nobeni drugi ženski poleg Marije iz Nazareta svet ni prejel večjega blagoslova. Ker je vedela, da bo njena skrb za otroka kmalu prenehala in bo zaupan v varstvo teh, ki niso poznali Boga, si je še bolj goreče prizadevala povezati njegovo dušo z nebesi. Trudila se je v njegovo srce vsaditi ljubezen in zvestobo do Boga. Delo pa je zvesto opravila. Noben poznejši vpliv ni mogel Mojzesa pripraviti do tega, da bi zavrgel načela resnice, ki so bila jedro materinega skrbnega poučevanja in nauka, ki ga je kazala z življenjem. Jokebedin sin je iz skromnega doma v Gosenski pokrajini stopil v faraonovo palačo, k egiptovski princesi, ki ga je pričakala kot ljubljenega in dragega sina. V egiptovskih šolah je Mojzes prejel najvišjo državno in vojaško vzgojo. Zaradi močne osebne privlačnosti, plemenitega videza in postave, izobraženega duha, prinčevske drže ter slovesa kot vojskovodja je postal narodov ponos. Egiptovski kralj je bil tudi član duhovščine; zato je bil Mojzes, čeprav ni želel sodelovati pri češčenju poganskih bogov, vpeljan v skrivnosti egiptovske vere. Egipt je bil v tem času še vedno najmogočnejši med vsemi narodi in najbolj civiliziran, Mojzes pa je bil kot bodoči vladar dedič največjih časti, kar jih je svet lahko podaril. Toda on je izbral nekaj bolj vzvišenega. Za Božjo čast in osvoboditev tlačenega ljudstva je žrtvoval časti Egipta. Tedaj je Bog v posebnem smislu prevzel njegovo vzgojo. Vz 55.1

Toda Mojzes še ni bil pripravljen za življenjsko delo. Naučiti se je moral še nauka odvisnosti od božanske moči. Napačno je razumel Božji namen. Pričakoval je, da bo Izraelce osvobodil s silo orožja. Zato je položil vse na kocko in izgubil. Razočaran in potrt je postal begunec in izgnanec v tuji deželi. Vz 55.2

Mojzes je v Madianski puščavi preživel štirideset let kot pastir. Čeprav se je zdelo, da ne bo nikoli opravil življenjske naloge, je prejemal vzgojo, ki je bila bistvena za njeno izpolnitev. Modrost za vodenje nevedne in nedisciplinirane množice se mora pridobiti z obvladovanjem samega sebe. Pri skrbi za ovce in nežna jagnjeta mora pridobiti izkušnjo, ki ga bo naredila za zvestega in potrpežljivega pastirja Izraela. Da bi lahko postal Božji predstavnik, se mora učiti od njega. Vz 55.3

Vplivi, ki so ga obdajali v Egiptu, naklonjenost njegove krušne matere, položaj kraljevega vnuka, razkošje in pregrehe, ki so vabili v desettisočih oblikah, imenitnost, pretkanost in skrivnostnost lažne vere so na njegovem umu in značaju pustili pečat. V strogi puščavski preprostosti je vse to izginilo. Vz 56.1

Mojzes je bil sredi slovesne veličastnosti gorske odmaknjenosti sam z Bogom. Povsod je bilo napisano Stvarnikovo ime. Kazalo je, da Mojzes stoji v njegovi navzočnosti in ga osenčuje njegova moč. Njegova samozadostnost je bila odpravljena. V navzočnosti Neskončnega je spoznal, kako slaboten, nesposoben in kratkoviden je človek. Vz 56.2

Mojzes je pridobil to, kar ga je spremljalo skozi vsa leta mučnega in skrbi polnega življenja - občutek osebne Božje navzočnosti. Ni samo vnaprej videl, da se bo Kristus razodel v mesu, temveč je videl tudi Kristusa, ki je izraelsko množico spremljal na vseh njenih poteh. Kadar ga ljudje niso razumeli, kadar so napačno predstavljali njegove namere, kadar je moral trpeti očitke in žalitve ter se spopasti z nevarnostmi in smrtjo, je lahko zdržal, »kakor da bi videl Nevidnega«. (Heb 11,27) Vz 56.3

Mojzes o Bogu ni le razmišljal, marveč ga je tudi videl. Vedno ga je imel pred očmi. Njegovega obličja ni nikoli izgubil iz vida. Vz 56.4

Za Mojzesa vera ni bila domneva; bila je resničnost. Veroval je, da Bog posebno vodi njegovo življenje; priznaval ga je v vseh življenjskih podrobnostih. Zaupal je vanj za moč, da se bo uprl vsem skušnjavam. Vz 56.5

Veliko nalogo, ki mu je bila določena, je želel opraviti čim bolj uspešno, zato se je popolnoma zanašal na božansko moč. Čutil je potrebo po pomoči, prosil zanjo, se je oklenil z vero in z zaupanjem v to krepilno moč šel naprej. Vz 56.6

To izkušnjo je Mojzes pridobil v štiridesetih letih vzgoje v puščavi. Neskončna modrost ni menila, da je bilo to obdobje predolgo, niti cene, da bi mu omogočila takšno osebno obogatitev, ni imela za previsoko. Vz 57.1

Sadovi takšne vzgoje in tukaj podanih naukov so povezani ne le z zgodovino Izraela, temveč tudi z vsem, kar so od tistih dni prispevali k svetovnemu napredku. Najmogočnejše pričevanje o Mojzesovi veličini je ocena, ki jo o njegovem življenju podaja navdihnjena Beseda: »Ni nastopil več noben prerok v Izraelu, enak Mojzesu, katerega bi bil Gospod poznal od obličja do obličja.« (5 Mz 34,10) Vz 57.2