Vzgoja

Elizej, Zvest V Malem

Elizej je zgodnja leta preživel v umirjenem podeželskem okolju, poučevali so ga Bog, narava in disciplina koristnega dela. Med skoraj vsesplošnim odpadništvom je bila hiša njegovega očeta med temi, ki niso priklonili kolen pred Baalom. V tem domu so častili Boga, zvestoba dolžnosti pa je bila pravilo vsakdanjega življenja. Vz 52.3

Elizej se je kot sin premožnega kmeta loteval dela, ki mu je bilo najbliže. Čeprav je imel voditeljske sposobnosti, se je usposabljal za opravljanje vsakdanjih življenjskih dolžnosti. Da bi lahko modro vodil, se je moral naučiti poslušnosti. Zvestoba v malem ga je pripravljala za večje odgovornosti. Vz 52.4

Bil je krotkega in blagega duha, vendar tudi odločen in stanoviten. Ljubil je Boga in se ga bal, v skromnih vsakdanjih opravilih si je pridobil trdnost namena in plemenitost značaja ter je rastel v božanski milosti in znanju. Med sodelovanjem z očetom pri domačih dolžnostih se je učil sodelovati z Bogom. Vz 52.5

Elizej je bil poklican za preroka, ko je skupaj z očetovimi hlapci oral na polju. Ko je Elija, ki je pod božanskim vodstvom iskal naslednika, vrgel svoj plašč na mladeničeva ramena, je Elizej prepoznal poziv in se odzval. »Šel je za Elijem in mu stregel.« (1 Kr 19,21) Sprva se od Elizeja ni zahtevalo veliko delo; njegova vzgoja je še vedno bila disciplina z opravljanjem vsakdanjih dolžnosti. Opisan je kot ta, ki je zlival vodo na roke Elija, svojega učitelja. Kot prerokov osebni služabnik je bil še naprej zvest v malem, medtem pa se je v njem vsak dan krepila odločitev, da se bo posvetil nalogi, ki mu jo je določil Bog. Vz 52.6

Ko je bil prvič poklican, je bila njegova odločitev na preizkušnji. Ko se je namenil slediti Eliju, mu je prerok velel, naj se vrne domov. Preračunati mora cenosam se mora odločiti, ali bo poziv sprejel ali zavrnil. Toda Elizej je dojel pomen priložnosti. Za nobeno posvetno prednost se ne bo odrekel možnosti, da postane Božji poslanec, ali žrtvoval prednosti druženja z njegovim služabnikom. Vz 53.1

Ko je bil čez nekaj časa Elija pripravljen, da bo vzet v nebo, je bil tudi Elizej pripravljen postati njegov naslednik. Njegova vera in odločnost pa sta bili ponovno na preizkušnji. Spremljal je Elija na službenem obhodu in obenem vedel, da se bo kmalu zgodila sprememba, v vsakem kraju pa je moral poslušati, kako ga prerok poziva, naj se vrne. Elija je rekel: »Ostani tukaj, prosim, zakaj Gospod me je poslal tja do Betela.« (2 Kr 2,2) Toda Elizej se je kot mladenič pri delu s plugom naučil, da ne odneha in ne postane malodušen; sedaj pa, ko je položil roko na plug, da bi oral na drugem področju dolžnosti, se ni pustil odvrniti od svojega namena. Vsakič, ko je slišal poziv, naj se vrne, je odgovoril: »Kakor res živi Gospod in kakor živi tvoja duša, jaz te ne zapustim!« (2 Kr 2,2) Vz 53.2

»In gresta obadva naprej. A petdeset mož izmed preroških sinov je šlo, in postavijo se v nekoliki daljavi nasproti njima; onadva pa sta stala pri Jordanu. Tedaj vzame Elija svoj plašč ter ga zvije skup in udari z njim ob vodo, in se razdeli na obe strani, in onadva preideta po suhem. In ko sta šla na drugo stran, reče Elija Elizeju: Prosi, kaj naj ti storim, preden bom vzet od tebe! In Elizej reče: Prosim, da dobim dvojen delež od tvojega duha! Odgovori: Težke reči si prosil; če me boš videl, kadar bom vzet od tebe, se ti zgodi; če pa ne, ne bo tega. In ko gresta še skupaj in se pogovarjata, glej, ognjen voz in ognjeni konji, ki ju ločijo narazen. In Elija je šel v viharju gor v nebesa. In Elizej je videl to in je klical: Moj oče, moj oče! Izraelovi vozovi in njegovi jezdeci! In ni ga videl več. Tedaj prime svoja oblačila ter jih raztrga na dva kosa. In vzdigne Elijev plašč, ki mu je spadel, in se vrne ter stopi na breg Jordana. In vzame Elijev plašč, ki mu je spadel, in udari vodo in reče: Kje je Jehova, Elijev Bog? In ko je tudi udaril vodo, se razdeli na obe strani, in Elizej preide. In ko ga vidijo preroški sinovi, ki so stali pri Jerihi njemu nasproti, reko: Elijev duh počiva nad Elizejem. In pridejo mu naproti in se mu poklonijo do tal.« (2 Kr 2,6-15) Vz 53.3

Odtlej je Elizej opravljal Elijevo delo. Ta, ki je bil zvest v najmanjšem, se je izkazal zvestega tudi v velikem. Vz 54.1

Elija, mož odločnih dejanj, je bil Božje orodje za premagovanje ogromnega zla. Malikovalstvo, ki sta podpirala Ahab in poganka Jezabela ter je zapeljalo narod, je bilo odpravljeno. Baalovi preroki so bili pobiti. Ves izraelski narod je bil globoko vznemirjen in mnogi so se vračali k češčenju Boga. Elijev naslednik je moral biti nekdo, ki bo s skrbnim, potrpežljivim poučevanjem vodil Izraela po varni poti. Elizeja je na to delo pripravila vzgoja v mladosti, ki jo je vodil Bog. Vz 54.2

Tukaj je nauk za vsakogar. Nihče ne more vedeti, kakšen je Božji namen, ko ga vzgaja, vsak pa je lahko prepričan, da je zvestoba v malih stvareh dokaz pripravljenosti za večje odgovornosti. Vsako dejanje razodeva značaj, ampak samo tega, ki se v malih dolžnostih izkaže za »delavca, ki se mu ni sramovati«, (2 Tim 2,15) bo Bog počastil s tem, da mu bo zaupal pomembnejše dolžnosti. Vz 54.3