Vzgoja

Pavel, Vesel V Službi

Pri oznanjevanju evangelija je bila z vero in izkušnjo učencev iz Galileje, ki so spremljali Jezusa, združena ognjevita, prodorna in umska moč rabina iz Jeruzalema. Savel iz Tarsa, rimski državljan, rojen v poganskem mestu; Jud, ne le po izvoru, marveč tudi po vseživljenjski vzgoji, domoljubnosti in verskem prepričanju; šolan v Jeruzalemu pri najuglednejšem rabinu, poučen v vseh zakonih in izročilih očetov, je v največji meri delil ponos in predsodke svojega naroda. Ko je bil še mladenič, je postal ugledni član Velikega zbora. Imeli so ga za obetavnega moža, gorečega zagovornika starodavne vere. Vz 57.3

V judejskih teoloških šolah so človeške teorije izrinile Božjo besedo; razlage in izročila rabinov pa so jo oropale njene moči. Vz 57.4

Samopoveličevanje, hlepenje po oblasti, ljubosumna iz ključnost, pobožnjaštvo in prezirljiva ošabnost so bila vodilna načela in spodbude teh učiteljev. Vz 57.5

Rabini so se ponašali s tem, da so boljši ne samo od ljudi drugih narodov, temveč tudi od množic svojega naroda. V ognjevitem sovraštvu do rimskih zatiralcev so se odločili povrniti narodovo samostojnost z orožjem. Sledilce Jezusa, čigar sporočilo miru je bilo tako nasprotno njihovim stremuškim načrtom, pa so sovražili in morili. Savel je bil eden izmed najbolj ogorčenih in neusmiljenih preganjalcev. Vz 57.6

Mojzes se je v egiptovskih vojaških šolah učil zakona moči, vpliv takšne vzgoje na njegov značaj pa je bil tako močan, da je potreboval štirideset let miru in občestva z Bogom v naravi, da je postal primeren za vodstvo Izraela po zakonu ljubezni. Enakega nauka se je moral naučiti tudi Pavel. Vz 58.1

Pred damaščanskimi vrati je srečanje s Križanim popolnoma spremenilo njegovo življenje. Preganjalec je postal sledilec, učitelj pa učenec. Temne dneve, ki jih je v samoti preživel v Damasku, je doživljal kakor leta za njegovo izkušnjo. Starozavezni spisi, ki jih je imel v spominu, so bili predmet njegovega proučevanja s Kristusom kot učiteljem. Tudi on se je učil v samoti narave. Odšel je v Arabsko puščavo in tam proučeval Pisma in se učil od Boga. Otresel se je predsodkov in izročil, ki so oblikovali njegovo življenje, pouk pa je prejemal od Izvira resnice. Vz 58.2

Od tedaj je njegovo življenje navdihovalo edino načelo požrtvovalnosti, služba ljubezni. Dejal je: »Dolžnik sem enako vsem: Grkom in divjakom, modrim in neumnim. Zakaj Kristusova ljubezen nas priganja.« (Rim 1,14; 2 Kor 5,14) Vz 58.3

Pavel, največji učitelj izmed ljudi, je sprejel kakor najnižje tako tudi najvišje dolžnosti. Zavedal se je potrebe po telesnem in umskem delu, sam pa se je preživljal z rokodelstvom. Med vsakodnevnim oznanjevanjem evangelija v velikih civilizacijskih središčih je izdeloval šotore. Med poslavljanjem od efeških starešin je dejal: »Sami veste, da so tele roke prislužile, kar je bilo treba meni in tistim, ki so bili z menoj.« (Apd 20,34) Vz 58.4

Čeprav je bil obdarjen z velikimi umskimi sposobnostmi, je njegovo življenje razodevalo moč izjemnejše modrosti. Njegovi nauki so razkrili in njegovo življenje ponazorilo načela najglobljega pomena, načela, ki jih niso poznali največji misleci tega časa. Imel je največjo vseh modrosti, ki daje ostrino opažanja in sočutje, pripelje človeka v stik z bližnjimi in mu omogoči, da v drugih prebudi boljšo naravo in jih navdihne, da zahrepenijo po višjem življenju. Vz 58.5

Prisluhnimo njegovim besedam pred poganskimi Listrani, ko jih je usmerjal k Bogu, razodetem v naravi, k Viru vsega dobrega, ki jim je »z neba pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal ... hrano in ... srca napolnjeval z veseljem«. (Apd 14,17 ssp) Vz 59.1

Opazujmo ga v ječi v Filipih, ko je kljub telesnim bolečinam njegova pesem hvale prekinila polnočno tišino. Ko je potres odprl vrata zapora, se je ponovno slišal njegov glas, s katerim je opogumljal poganskega ječarja: »Ne stori si nič žalega, saj smo vsi tu,« (Apd 16,28) - vsi so ostali na svojem mestu kakor prikovani zaradi navzočnosti tega enega sojetnika. A ječar, prepričan o resničnosti takšne vere, ki je krepila Pavla, se je začel zanimati za pot zveličanja in se z vso hišo pridružil preganjani skupini Kristusovih učencev. Vz 59.2

Glejmo Pavla v Atenah pred zborom na Areopagu, ko je z znanostjo nastopil proti znanosti, z logiko proti logiki in s filozofijo proti filozofiji. Poglejmo, s kakšno tankočutnostjo, ki izhaja iz božanske ljubezni, je kazal na Jahveja kot »neznanega Boga«, ki ga njegovi poslušalci častijo, ne da bi vedeli, kdo je; z besedami njihovega pesnika je Boga prikazal kot Očeta, ki jih ima za otroke. Poslušajmo ga, ko je v tem obdobju razrednih neenakosti in popolnega nepriznavanja človekovih pravic poudarjal veliko resnico o bratstvu človeštva in razglašal, da je Bog »naredil, da iz ene krvi ves človeški rod prebiva po vsem licu zemlje«. (Apd 17,26) Potem je pokazal, da njegova milost in usmiljenje tečeta kakor zlata nit skozi vse Božje ravnanje s človekom. Ljudem je »odmeril čase in meje bivanja, da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas.« (Apd 17,26.27 ssp) Vz 59.3

Poslušajmo ga na Festovem dvoru, ko je kralj Agripa, pre-pričan o resnici evangelija, vzkliknil: »Malo, pa me boš pregovoril, da postanem kristjan.« (Apd 26,28) S kakšno krotko vljudnostjo je odgovoril Pavel in pri tem kazal okove, v katere je bil vklenjen: »Še malo ali še veliko - daj Bog, da bi ne samo ti, ampak da bi vsi, ki me danes poslušajo, postali takšni, kakor sem jaz, le da brez teh verig.« (Apd 26,29 ssp) Vz 59.4

Tako je njegovo življenje, kakor je sam opisal, minevalo v pogostih »potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnivimi brati. V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti.« (2 Kor 11,26.27 ssp) Vz 60.1

Dejal je: »Ko nas zmerjajo, blagoslavljamo; ko nas preganjajo, voljno trpimo; ko nas preklinjajo, molimo; kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa vendar mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli in vendar imamo vse.« (1 Kor 4,12.13; 2 Kor 6,10 eku) Vz 60.2

V službi je našel veselje; ob koncu življenja, polnega truda, ko se je ozrl na boje in zmage, pa je lahko rekel: »Dober boj sem dobojeval.« (2 Tim 4,7 eku) Vz 60.3

To so življenjsko pomembne zgodbe. Posebno globok pomen imajo za mlade. Zaradi življenja nošenja bremen v Božji službi se je Mojzes odpovedal kraljestvu, ki se mu je obetalo, Pavel pa prednostim bogastva in časti med svojim ljudstvom. Mnogim se življenje teh mož zdi kot odrekanje in žrtev. Toda ali je res tako? Mojzes je štel zasramovanje zaradi Kristusa za večje bogastvo, kakor so egiptovski zakladi. (Heb 11,26) Štel ga je za takšnega, ker je takšno tudi bilo. Pavel je dejal: »Toda kar je bilo zame dobiček, to imam zaradi Kristusa za izgubo. Da, vse imam za izgubo zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda, zaradi katerega sem vse zavrgel in imam za smeti, da pridobim Kristusa.« (Flp 3,7.8 eku) Z izbiro je bil zadovoljen. Vz 60.4

Mojzesu je bila ponujena faraonova palača in vladarjev prestol; toda na teh gosposkih dvorih so vladali pregrešni užitki, ki povzročijo, da človek pozabi Boga, zato si je raje izbral trajno bogastvo in pravičnost. (Prg 8,18) Namesto da bi se povezal z egiptovsko veličino, je izbral Božji namen. Namesto da bi določal zakone v Egiptu, je pod božanskim vodstvom predpisal zakone za ves svet. Postal je Božje orodje, po katerem so ljudje dobili načela, ki varujejo dom in družbo ter so vogelni kamen blaginje narodov - načela, ki jih danes največji ljudje sveta priznavajo kot temelj vsega najboljšega v človeških oblasteh. Vz 60.5

Veličina Egipta leži v prahu. Njegove moči in civilizacije ni več. Ampak delo, ki ga je opravil Mojzes, ne more nikoli miniti. Velika načela pravičnosti, katerih utemeljitvi je posvetil življenje, so večna. Vz 61.1

Mojzesovo življenje truda in skrbi, ki je bremenilo njegovo srce, je izžarevalo navzočnost njega, ki je »odličnik med deset tisoči«, njega, ki je »ves očarljiv«. (Vp 5,10; 5,16 ssp) S Kristusom med potovanjem po puščavi, s Kristusom na gori spremenjenja, s Kristusom v nebeških dvorih - njegovo življenje je bilo v blagoslov svetu in blagoslovljeno, v nebesih pa počaščeno. Vz 61.2

Tudi Pavla je pri mnogoterih naporih podpirala moč Božje navzočnosti. Rekel je: »Vse morem v njem, ki me krepča, v Kristusu. Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? ... Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.« (Flp 4,13; Rim 8,35-39 ssp) Vz 61.3

Vendar obstaja prihodnja radost, katere se je Pavel veselil kot nagrade za trud - ista radost, zaradi katere je Kristus pretrpel križ in se ni menil za sramoto - radost, da vidi sadove svojega dela. Spreobrnjenim v Solunu je napisal: »Kajti kdo je naše upanje ali veselje ali venec slave? Ali ne tudi vi pred našim Gospodom Jezusom Kristusom ob njegovem prihodu? Vi ste zares naša slava in veselje.« (1 Tes 2,19.20) Vz 61.4

Kdo lahko izmeri učinek, ki ga je v svetu imelo Pavlovo življenjsko delo? Za koliko teh blagodejnih vplivov, ki lajšajo trpljenje, tolažijo v žalosti, brzdajo zlo in dvigujejo življenje nad sebičnost in čutnost ter ga olepšajo z upanjem v nesmrtnost, se lahko zahvalimo delu Pavla in njegovih sodelavcev, ko so z evangelijem Božjega Sina nezapaženi potovali od Azije do evropskih obal? Vz 62.1

Kolikšna je vrednost življenja tega, ki postane Božje orodje za širjenje takšnih blagoslovljenih vplivov? Kakšna čast bo v večnosti gledati sadove takšnega življenjskega dela. Vz 62.2