Vzgoja

Daniel, Nebeški Veleposlanik

Danielu in njegovim tovarišem v Babilonu je bila v njihovi mladosti sreča navidezno bolj naklonjena kakor Jožefu v prvih letih njegovega življenja v Egiptu; vendar so bili tudi oni izpostavljeni enako težkim preizkušnjam značaja. Iz razmeroma preprostega okolja njihovega judovskega doma so bili ti mladeniči kraljevskega rodu pripeljani v najveličastnejše mesto, na dvor najmočnejšega vladarja in bili izbrani, da se usposobijo za posebno službo kralju. Na tem izprijenem in razkošnem dvoru so bili obdani s hudimi skušnjavami. Dej-stvo, da so kot Jahvejevi častilci postali ujetniki v Babilonu, da so bile posode iz Božje hiše prenesene v tempelj babilonskih bogov, da je bil sam izraelski kralj ujetnik Babiloncev, so zmagovalci ponosno razglašali kot dokaz, da so njihova vera in običaji močnejši od izraelske vere in običajev. Bog je v takšnih okoliščinah, ravno po ponižanju, ki so ga Izraelci priklicali nase, ko so zapustili njegove zapovedi, Babiloncem dal dokaz o svoji premočni oblasti, o svetosti svojih zahtev in o zanesljivih sadovih poslušnosti. To pričevanje pa je lahko dal na edini možni način - po njih, ki so še vedno ostali neomajno zvesti. Vz 49.1

Daniel in njegovi tovariši so morali na samem začetku poklicne poti zdržati odločilno preizkušnjo. Navodilo, da naj jim hrano priskrbijo s kraljeve mize, je izražalo kraljevo naklonjenost in skrb za njihovo blaginjo. Toda ker je bil del hrane darovan malikom, je bila hrana s kraljeve mize posvečena malikovalstvu. Če bi mladeniči sprejeli ta izraz kraljeve naklonjenosti, bi to pomenilo, da so se z njim združili v češčenju lažnih bogov. Zvestoba Bogu jim ni dopuščala sodelovati pri izkazovanju takšne časti. Niso si drznili izpostavljati se razkošju in razbrzdanosti, ki bi škodljivo vplivali na njihov telesni, duševni in duhovni razvoj. Vz 49.2

Daniel in njegovi tovariši so bili zvesto poučeni o načelih Božje besede. Naučili so se žrtvovati pozemsko duhovnemu in iskati najvišje dobro. Zato so želi nagrado. Njihove navade zmernosti in njihov čut odgovornosti kot Božjih predstavnikov so zahtevali najplemenitejši razvoj telesnih, umskih in duhovnih moči. Ob koncu njihovega usposabljanja, ko so prišli na izpit skupaj z drugimi prijavljenci za visoke položaje v kraljestvu, se nihče med njimi »ni izkazal tako kakor Daniel, Hananija, Misael in Azarija«. (Dan 1,19 EKU) Vz 49.3

Na babilonskem dvoru so bili zbrani predstavniki vseh dežel, možje najodličnejših sposobnosti, najbogateje obdarjeni z naravnimi darovi in z najvišjo stopnjo omike, ki jo je lahko dal svet; kljub temu med vsemi temi ni bilo para judovskim ujetnikom. Po telesni moči in lepoti, umski živahnosti in literarnih dosežkih jim nihče ni bil kos. »Kralj je ugotovil, da v vseh rečeh v modrosti in v razumnosti, ki jo je iskal pri njih, desetkrat prekašajo vse čarovnike in vedeževalce, ki so bili po vsem njegovem kraljestvu.« (Dan 1,20 SSP) Vz 50.1

Daniel si je v svoji mladosti z neomajno zvestobo Bogu, z vztrajnim obvladovanjem samega sebe, s plemenito dostojanstvenostjo in s prijaznim izkazovanjem spoštljivosti pridobil »milost in usmiljenje« (Dan 1,9) poganskega služabnika, kateremu je bil zaupan. Te lastnosti so označevale vse njegovo življenje. Hitro se je povzpel na položaj prvega ministra kraljestva. Med vladanjem naslednjih vladarjev, ob propadu kraljestva in vzpostavitvi nove vladavine, je pokazal tako veliko modrost in državniške sposobnosti, tako popolno tankočutnost, vljudnost in pristno srčno dobroto, združeno z zvestobo načelom, da so bili celo njegovi sovražniki prisiljeni priznati, da niso mogli najti vzroka za tožbo, ne slabega dejanja; »ker je bil zvest in pregreška ali hudega dejanja ni bilo zaslediti pri njem«. (Dan 6,4) Vz 50.2

Medtem ko se je Daniel z neomajnim zaupanjem držal Boga, je prejel preroški dar. Po eni strani so ga ljudje počastili tako, da so mu zaupali dvorske odgovornosti in skrivnosti kraljestva, po drugi strani pa ga je Bog počastil kot svojega poslanca in mu razodel skrivnosti prihodnjih vekov. Poganske vladarje je druženje z nebeškim predstavnikom prisililo priznati Danielovega Boga. Nebukadnezar je dejal: »Vaš Bog je Bog bogov in Gospod kraljem in razodevalec skrivnosti.«(Dan 2,47) Darij pa je v razglasu »vsem ljudstvom, narodom in jezikom, ki prebivajo po vsej zemlji,« povišal »Danielovega Boga« kot živega Boga, ki »ostane večno, njegovo gospostvo bo trajalo do konca«; ki »rešuje in otimlje ter dela znamenja in čudeže na nebu in na zemlji«. (Dan 6,26-28) Vz 50.3