Vzgoja

7—življenje velikih ljudi

»Sad pravičnega je drevo življenja.«
(Prg 11,30)

Sveta zgodovina podaja mnogo ponazoritev sadov prave vzgoje. Prikazuje mnoge plemenite zglede ljudi, katerih značaj je bil izoblikovan v skladnosti z božanskimi navodili, ljudi, katerih življenje je bilo blagoslov za bližnje in so bili pravi Božji predstavniki na zemlji. Med njimi so Jožef in Daniel, Mojzes, Elizej in Pavel - največja državnika, najmodrejši zakonodajalec, eden najzvestejših prenoviteljev in najslavnejši učitelj, kar ga je svet poznal, z izjemo Tistega, ki je govoril, kakor ni nikoli človek govoril. Vz 46.1

Jožef in Daniel sta bila v zgodnji mladosti, ko sta kot mladeniča prehajala v odraslo dobo, ločena od svojega doma in kot ujetnika odpeljana v pogansko deželo. Jožef je bil posebno izpostavljen skušnjavam, ki spremljajo velike spremembe v usodi. V očetovem domu skrbno negovan otrok; v Potifarjevi hiši suženj, nato zaupnik in družabnik; poslovnež, ki je izobrazbo pridobil z učenjem, z opazovanjem in po stikih z ljudmi; v faraonovi ječi politični zapornik, obsojen po krivici, brez upanja, da bo sploh kdaj oproščen in znova svoboden; med veliko stisko poklican prevzeti vodstvo naroda - kaj ga je usposobilo, da je ostal pošten? Vz 46.2

Nihče ne more brez nevarnosti stati na visokem vrhu. Kakor nevihta, ki pusti nepoškodovano cvetlico v dolini, izruva drevo na vrhu gore, tako hude skušnjave, ki ne doletijo malih ljudi, napadejo te, ki v svetu zasedajo visoke položaje, ki jim prinašajo uspeh in čast. Toda Jožef je zdržal kakor preizkušnjo nesreče tako tudi blaginje. Enako zvestega se je izkazal bodisi v faraonovi palači bodisi v zaporniški celici. Vz 46.3

Jožef je bil v otroštvu naučen ljubiti Boga in se ga bati. Pogosto je v očetovem šotoru pod zvezdnatim sirijskim nebom poslušal pripoved o nočnem videnju v Betelu, o lestvi, ki je bila stala med zemljo in nebom, o angelih, ki so se po njej vzpenjali in spuščali, ter o njem, ki se je z nebeškega prestola razodel Jakobu. Slišal je zgodbo o boju pri Jaboku, ko je Jakob, potem ko se je odpovedal priljubljenim grehom, postal zmagovalec in prejel naziv Božji knez. Vz 47.1

Ko je Jožef kot otrok pasel očetove črede, je neoporečen in preprost način življenja omogočil razvoj telesnih in umskih sposobnosti. Stik z Bogom po naravi in proučevanju vzvišenih resnic, ki so se kot sveti zaklad prenašale z očeta na sina, mu je zagotovil močnega duha in trdnost v načelih. Vz 47.2

Jožef se je v hudih življenjskih razmerah, na tisti strašni poti od rodnega doma v Kanaanu proti sužnosti, ki ga je čakala v Egiptu, ko se je še zadnjič ozrl na griče, ki so zakrivali šotore njegove družine, spomnil očetovega Boga. Spomnil se je naukov iz otroštva, njegovo srce pa je vztrepetalo, ko se je odločil, da se bo izkazal zvestega - da bo vedno ravnal kot služabnik nebeškega Kralja. Vz 47.3

Jožef je ostal neomajen, čeprav je živel grenko življenje tujca in sužnja, sredi prizorov in zvokov pregrehe in zapeljivosti poganskega češčenja, ki so ga spremljale vse privlačnosti kraljevskega bogastva, kulture in blišča. Naučil se je nauka zvestega izpolnjevanja dolžnosti. Zvestoba na vseh položajih, od najnižjih do najvišjih, nas usposobi za najvišjo službo. Vz 47.4

Ko je bil Jožef poklican na faraonov dvor, je bil Egipt najmogočnejši narod. V družbenogospodarskih dosežkih, umetnosti, znanosti mu ni bilo para. Jožef je opravljal posle kraljestva med največjo stisko in nevarnostjo; to pa je izvrševal tako, da si je pridobil zaupanje kralja in ljudstva. Faraon ga je postavil »za gospodarja svoji hiši, za upravitelja vsej svoji posesti, ker je s svojim zgledom poučeval njegove kneze in pokazal modrost njegovim starešinam«. (Ps 105,21.22 EKU) Vz 47.5

Navdihnjenje odkriva skrivnost Jožefovega življenja. Jakob je z besedami, polnimi božanske moči in lepote, v blagoslovu, ki ga je izgovoril nad otroki, o najbolj ljubljenem sinu povedal naslednje: Vz 48.1

»Sin rodovitnega drevesa je Jožef,
sin rodovitnega drevesa ob studencu,
njegove mladike se vzpenjajo čez zidovje.
Hudo so ga užalili in nanj streljali in ga
preganjali lokostrelci:
vendar nepremičen ostane njegov lok njegov
in gibčni lakti njegovih rok, po rokah Jakobovega Mogočnega. ...
Bog tvojega očeta ti bo pomagal
in Vsegamogočni te bo blagoslovil
z blagoslovi nebes odzgoraj, z blagoslovi globine odspodaj. ...
Blagoslovi tvojega očeta presegajo blagoslove
mojih prednikov
do meje večnih hribov;
bivajo naj na Jožefovi glavi
in na temenu Odličnega med svojimi brati!« Vz 48.2

(1 Mz 49,22-26)

Zvestoba Bogu, vera v Nevidnega, je bila Jožefovo sidro. V tem se je skrivala njegova moč. »Trden ostane njegov lok in ... roke, po moči Mogočnega Jakobovega.« (1 Mz 49,24 EKU) Vz 48.3