Vzgoja

33—Sodelovanje

»Smo udje med seboj.«
(Ef 4,25)

Pri izoblikovanju značaja ni noben vpliv tako zelo pomemben kakor vpliv doma. Učiteljevo delo mora dopolniti delo staršev, nikakor pa ga ne more nadomestiti. Starši in učitelji se morajo truditi sodelovati pri vsem, kar je v otrokovo blaginjo. Vz 250.1

Sodelovanje se mora najprej začeti med očetom in materjo doma. Skupno sta odgovorna za vzgojo otrok in si morata stalno prizadevati za usklajeno delovanje. Izročita naj se Bogu in ga prosita, naj jima pomaga, da se bosta medsebojno podpirala. Otroke morata naučiti, da bodo zvesti Bogu, zvesti načelom in tako tudi zvesti sebi in vsem, s katerimi so povezani. Tako vzgojeni otroci v šoli ne bodo povzročali nemira ali zaskrbljenosti. Učiteljem bodo v podporo, sošolcem pa zgled in spodbuda. Vz 250.2

Malo verjetno je, da se bodo starši, ki tako vzgajajo, znašli med temi, ki kritizirajo učitelja. Zavedajo se, da je zaradi blaginje njihovega otroka in pravičnega odnosa do šole treba, kolikor je le mogoče, podpirati in izkazovati spoštovanje do tega, ki deli njihove odgovornosti. Vz 250.3

Mnogi starši v tem delajo napako. Zaradi prenagljenih, neutemeljenih kritik je vpliv zvestega in požrtvovalnega učitelja pogosto skoraj izničen. Mnogi starši, ki so s popuščanjem razvadili otroke, učitelju prepustijo neprijetno nalogo popraviti to, kar so sami zanemarili; potem pa s svojim ravnanjem njegovo nalogo naredijo skoraj brezupno. Kritiziranje in obsojanje šolske uprave v otrocih spodbujata nepokornost in jih utrdita v napačnih navadah. Vz 250.4

Če je glede učiteljevega dela potrebna kritika ali nasvet, se to mora narediti v osebnem pogovoru z njim. Če to ne pomaga, je treba zadevo povedati šolskemu vodstvu. Ne sme biti izrečeno ali narejeno nič takega, kar slabi otrokovo spoštovanje do učitelja, od katerega je v tako veliki meri odvisen njegov blagor. Vz 251.1

Starši bodo zelo pomagali učitelju, če mu bodo povedali to, kar samo oni vedo o otrokovem značaju in o njegovih telesnih posebnostih ali pomanjkljivostih. Obžalovanja vredno je, da se jih toliko tega ne zaveda. Mnogi starši ne kažejo zanimanja, da bi se seznanili z učiteljevimi sposobnostmi ali sodelovali z njim pri njegovem delu. Vz 251.2

Ker se starši tako redko seznanijo z učiteljem, je toliko pomembnejše, da se učitelj potrudi spoznati starše. Moral bi obiskati domove učencev in spoznati vplive in okoliščine, v katerih živijo. Če pride osebno v stik z njihovim domom in življenjem, lahko okrepi vezi, ki ga povezujejo z učenci, in se nauči uspešneje ravnati z njihovimi različnimi nagnjenji in naravami. Vz 251.3

Učitelj, ki se zanima za domačo vzgojo, naredi dvojno korist. Mnogi starši, ki so zatopljeni v delo in skrbi, spregledajo priložnosti, da bi vplivali za dobro na življenje otrok. Učitelj lahko stori mnogo, da bi te starše zbudil za njihove možnosti in prednosti. Srečal pa bo tudi takšne, za katere je občutek odgovornosti težko breme in se bojijo, ali bodo njihovi otroci postali dobri in koristni ljudje. Učitelj lahko tem staršem pogosto pomaga nositi breme, ko pa se medsebojno posvetujejo, bodo tako starši kot učitelj opogumljeni in okrepljeni. Vz 251.4

Pri domači vzgoji mladih ima načelo sodelovanja neprecenljivo vrednost. Že od najzgodnejših let je treba otroke vzgajati tako, da se imajo za del gospodinjstva. Celo najmlajši se morajo naučiti sodelovati pri opravljanju vsakdanjih nalog in čutiti, da je njihova pomoč potrebna in cenjena. Starejši morajo pomagati staršem in biti vključeni v njihove načrte ter sodelovati pri nošenju odgovornosti in bremen. Oče in mati naj si vzameta čas za poučevanje otrok; pokažeta naj jim, da cenita njihovo pomoč, da si želita njihovega zaupanja in uživata v njihovi družbi, otroci pa se bodo hitro odzvali. Tako bo breme staršev lažje in otroci bodo deležni praktične vzgoje neprecenljive vrednosti, poleg tega pa se bodo tudi okrepile družinske vezi in poglobili sami temelji značaja. Vz 251.5

Duh sodelovanja mora vladati v učilnici in postati zakon vsega, kar se v njej dogaja. Učitelj, ki doseže sodelovanje učencev, si zagotovi neprecenljivo pomoč pri vzdrževanju reda. Marsikateri deček, ki z nemirnostjo povzroča nered in nepokornost, bo z delom v učilnici dal duška odvečni energiji. Starejši naj pomagajo mlajšim, močnejši šibkim; od vsakega, kolikor je le mogoče, naj se zahteva narediti kaj, za kar je nadarjen. To bo spodbudilo njegovo samospoštovanje in željo, da bi bil koristen. Vz 252.1

Tako za mlade kot tudi za učitelje in starše bi bilo koristno, če bi proučevali nauk o sodelovanju, kakor ga uči Sveto pismo. Med mnogimi primeri, ki jih podaja, bi morali biti pozorni na gradnjo svetišča - simbol izoblikovanja značaja - pri katerem je vse ljudstvo združilo moči, »kogar koli je sililo njegovo srce, vsak, čigar duh je bil radovoljen«. (2 Mz 35,21) Berimo, kako so tisti, ki so se vrnili iz sužnosti, sredi revščine, težav in nevarnosti, ponovno gradili jeruzalemsko obzidje in uspešno dokončali nalogo, »srce ljudstva je bilo namreč vneto za delo«. (Neh 3,38 ssp) Premislimo o vlogi učencev v Zveličarjevem čudežu, ko je nahranil množico. Hrana se je pomnožila v Kristusovih rokah, toda učenci so jemali kruh in ga dajali množici, ki je čakala. Vz 252.2

»Smo udje med seboj.« Zato »kakor je vsakteri prejel dar, služite si z njim med seboj kot dobri oskrbniki Božje mnogotere milosti«. (Ef 4,25; 1 Pt 4,10) Vz 253.1

Besede, ki so zapisane o starodavnih izdelovalcih malikov, bi lahko z vrednejšim ciljem kot geslo sprejeli današnji izoblikovalci značaja. Vz 253.2

»Drug drugemu je pomagal in svojemu bratu govoril: Bodi srčen!« (Iz 41,6) Vz 253.3