Vzgoja

34—Disciplina

»Prepričuj, kaznuj, opominjaj z vso potrpežljivostjo.«
(2 Tim 4,2)

Med prvimi nauki, ki se jih mora otrok naučiti, je poslušnost. Preden je dovolj star, da razsoja, bi moral biti naučen ubogati. Z blagimi, vztrajnimi napori se navada utrdi. Tako se lahko v veliki meri prepreči kasnejše spopade med voljo in veljavo, ki tako mnogo prispevajo k odtujitvi in zagrenjenosti do staršev in učiteljev, prepogosto pa tudi k odporu do vsake oblasti, tako človeške kot Božje. Vz 254.1

Cilj discipline je vzgojiti otroka, da je samostojen. Naučiti ga moramo zanašati se nase in obvladovati samega sebe. Brž ko je zmožen razumno razsojati, je treba pridobiti njegov um za poslušnost. Z njim vedno ravnajmo tako, da bo dojel, da je zahteva po poslušnosti utemeljena in razumna. Pomagajmo mu dojeti, da je vse podvrženo zakonu in da se neposlušnost konča z nesrečo in trpljenjem. Ko Bog pravi »Ne delaj tega«, nas iz ljubezni svari pred posledicami neposlušnosti, zato da bi nas obvaroval pred škodo in izgubo. Vz 254.2

Pomagajmo otroku dojeti, da so starši in učitelji Božji predstavniki in da so, kadar ravnajo v skladnosti z njim, njihova pravila v domu in v šoli tudi njegova. Tako kakor mora biti otrok poslušen staršem in učiteljem, tako morajo biti tudi starši poslušni Bogu. Vz 254.3

Starši in učitelji se morajo truditi usmerjati otrokov razvoj, ne da bi ga ovirali s pretiranim nadzorom. Preveč nadzora je prav tako škodljivo kakor premalo. Vsak poskus »zlomiti otrokovo voljo« je velika napaka. Vsak človek ima drugačen um. Medtem ko prisila lahko zagotovi zunanjo poslušnost, pri mnogih otrocih izzove še odločnejši upor v srcu. Čeprav staršem in učiteljem uspe pridobiti nadzor, ki ga želijo, po-sledice za otroka niso nič manj škodljive. Discipliniranje človeškega bitja, ki je prispelo v leta, ko lahko razumno razmišlja, se mora razlikovati od dresure neme živali. Žival učimo le poslušnosti njenemu gospodarju. Zanjo gospodar razmišlja, presoja in odloča. Ta metoda, ki se včasih uporablja pri vzgoji otrok, jih naredi komaj kaj več kakor avtomate. Um, volja in vest so pod nadzorom koga drugega. Božji namen ni, da bi kdor koli tako vladal nad čigavim umom. Kdor oslabi ali uniči osebnost, prevzema odgovornost, ki lahko obrodi samo zlo. Ko so otroci podrejeni veljavi, se lahko zdijo kakor dobro izurjeni vojaki, toda ko nadzora ni več, se izkaže, da značaju manjka moči in trdnosti. Ker se mladi nikoli niso naučili nadzorovati sebe, ne poznajo nobenih omejitev razen zahtev staršev ali učitelja. Kadar teh ni več, ne vedo, kako naj uporabijo svojo svobodo, zato se pogosto vdajo razvadam, kar povzroči njihov propad. Vz 255.1

Ker je podrejanje volje za nekatere učence težje kakor za druge, bi učitelj moral poskrbeti, da bi bile njegove zahteve po poslušnosti čim lažje. Vz 255.2

Voljo je treba voditi in oblikovati, ne pa prezirati ali lomiti. Ohranite moč volje; v življenjskem boju bo potrebna. Vz 255.3

Vsak otrok bi moral razumeti resnično moč volje. Pomagajte mu dojeti, kako velika odgovornost je povezana s tem darom. Volja je vodilna sila v človekovi naravi, moč odločanja ali izbire. Vsak razumen človek ima moč odločiti se za dobro. V vseh življenjskih izkušnjah nam Bog pravi: »Izberite si danes, komu boste služili.« (Joz 24,15) Vsak lahko svojo voljo postavi na stran Božje volje, lahko si izbere, da mu bo poslušen; ko pa se tako poveže z božanskimi silami, bo lahko dosegel položaj, kjer ga nobena sila ne more prisiliti delati zla. V vseh mladih in v vseh otrocih počiva moč, da si z Božjo pomočjo oblikujejo pošten značaj in živijo koristno življenje. Vz 255.4

Starši ali učitelji, ki s takšnimi navodili vzgajajo otroka obvladovati samega sebe, bodo dosegli največjo korist in trajen uspeh. Površnemu opazovalcu se njihovo delo morda ne bo zdelo posebno koristno; morda ne bo tako visoko cenjeno kakor delo koga, ki si je popolnoma podredil otrokov um in voljo, toda leta bodo pokazala sadove boljše vzgoje. Vz 256.1

Modri vzgojitelj si pri delu z učenci prizadeva spodbuditi zaupanje in krepiti čut časti. Za otroke in mlade je koristno, če jim izkažemo zaupanje. Mnogi, celo majhni otroci, imajo močno razvit čut časti; vsi si želijo, da bi jim drugi zaupali in jih spoštovali, to pa je tudi njihova pravica. Ne bi smeli dobiti občutka, da ne morejo oditi ali priti, ne da bi jih opazovali. Dvom povzroča moralni propad in obrodi ravno zla, ki jih želi preprečiti. Vz 256.2

Namesto da učitelji stalno prežijo, kakor da slutijo zlo, naj bodo v stiku z učenci; tako bodo opazili početje nemirnega duha in uporabili vplive, ki bodo preprečili zlo. Mladi naj čutijo, da jim zaupate, in redki se ne bodo potrudili izkazati se vredni zaupanja. Vz 256.3

Po tem načelu je bolje zaprositi kakor ukazati; na kogar smo se tako obrnili, ima priložnost, da se izkaže zvestega dobrim načelom. Njegova poslušnost je sad izbire, ne pa prisile. Vz 256.4

Pravila v učilnici naj, kolikor je le mogoče, predstavljajo odločitev vse šole. Vsako načelo v teh pravilih mora biti učencem predstavljeno tako, da se bodo lahko prepričali o njegovi upravičenosti. Tako bodo čutili odgovornost za skrb, da se tudi spoštujejo pravila, ki so jih sami pomagali postaviti. Vz 256.5

Pravila morajo biti maloštevilna in dobro premišljena, ko pa so enkrat določena, jih je treba uveljaviti. Ko um dojame, da nečesa ne more spremeniti, se na to navadi in se temu prilagodi; toda možnost popuščanja spodbudi željo, upe in dvomljivost, posledice pa so nemir, razdražljivost in nepokornost. Vz 256.6

Razložiti je treba, da Božja vladavina ne pozna kompromi-sa z zlom. Niti doma niti v šoli se ne sme trpeti neubogljivosti. Noben starš ali učitelj, ki želi dobro tem, ki so mu zaupani, ne bo delal kompromisov s trmasto in sebično voljo, ki kljubuje veljavi ali se zateka k izgovorom in izmikanju, da bi se izognil poslušnosti. Barantanje s krivičnim dejanjem, poskus, da se z laskanjem ali s podkupovanjem zagotovi privolitev, ki se na koncu zadovolji s čim drugim namesto tega, kar je zahtevano, ni ljubezen, marveč pretirana popustljivost. Vz 257.1

»Neumni se smejejo krivdi.« (Prg 14,9) Paziti bi se morali greh jemati za nekaj nepomembnega. Ima strašno moč nad grešnikom. »Hudobneža ujamejo njegove pregrehe in z vezmi svojega greha bo zvezan.« (Prg 5,22 EKU) Največja krivica, ki jo naredimo otroku in mlademu, je dovoliti mu, da postane suženj slabe navade. Vz 257.2

Mladim je prirojena ljubezen do svobode; hrepenijo po prostosti, ampak dojeti morajo, da lahko te neprecenljive blagoslove uživajo samo, če so poslušni Božjemu zakonu. Ta zakon je varuh resnične svobode in prostosti. Pokaže in prepoveduje tisto, kar ponižuje in zasužnjuje, ter tako poslušne varuje pred silami zla. Vz 257.3

Psalmist pravi: »Neprestano bom hodil v svobodi, ker tvojih postav iščem. Tvoje odredbe so moje razveseljevanje, tvoji zakoni moji svetovalci.« (Ps 119,45; 119,24 EKU) Vz 257.4

Pri naporih, da bi popravili zlo, se moramo varovati nagnjenja k dlakocepstvu ali grajanju. Stalno grajanje povzroči zbeganost, vendar ne pripelje do zboljšanja. Ozračje neusmiljene kritike pri mnogih, pogosto pa pri občutljivejših, ubije voljo do vlaganja truda. Cvetje se ne razcveti pod sunki uničujočega vetra. Vz 257.5

Otrok, ki je pogosto grajan zaradi neke določene napake, začne nanjo gledati kot na svojo posebnost, nekaj, proti čemur se je zaman boriti. Tako se ustvarita malodušnost in obup, ki ju pogosto prikriva videz ravnodušnosti ali drznosti. Vz 257.6

Pravi cilj graje je dosežen šele, ko je prestopnik pripeljan do tega, da sam uvidi svojo napako in se jo prostovoljno odloči popraviti. Ko je to doseženo, ga usmerite k viru odpuščanja in moči. Prizadevajte si ohraniti njegovo samospoštovanje in ga navdihnite s pogumom in upanjem. Vz 258.1

To je najobčutljivejše in najtežje delo, ki je bilo kdaj zaupano ljudem. Zahteva najrahločutnejšo obzirnost, najnežnejšo občutljivost, poznavanje človeške narave, vero in potrpežljivost, ki izvirata iz nebes, pripravljenost delati, bedeti in stražiti. Nič ne more biti pomembnejše od tega. Vz 258.2

Kdor želi nadzorovati druge, mora najprej nadzorovati sebe. Nebrzdano ravnanje z otroki oziroma mladimi pri njih povzroči samo slabo voljo. Ko starši ali učitelji postanejo nepotrpežljivi in so v nevarnosti povedati kaj nerazsodnega, naj ostanejo tiho. V molku se skriva čudovita moč. Vz 258.3

Učitelj mora pričakovati, da se bo srečal s sprijenimi nagnjenji in trdovratnimi srci. Toda pri ravnanju s takimi ne sme nikoli pozabiti, da je bil tudi sam nekoč otrok, ki je nujno potreboval disciplino. Celo sedaj, z vsemi prednostmi svojih let, izobrazbe in izkušenj, se pogosto moti in potrebuje milost in prizanašanje. Pri vzgajanju mladih naj upošteva, da ima opravek s temi, ki imajo nagnjenja k slabemu, podobna njegovim. Skoraj vsega se morajo naučiti, za nekatere pa je to mnogo teže kakor za druge. Z okornimi učenci mora biti potrpežljiv, ne sme jih grajati zaradi njihove nevednosti, temveč izkoristiti vsako priložnost, da jih opogumi. Z občutljivimi, razdražljivimi otroki mora ravnati zelo nežno. Zavest, da je tudi sam nepopoln, bi ga morala spodbuditi k temu, da je vedno sočuten in potrpežljiv s temi, ki se tudi bojujejo s težavami. Vz 258.4

Zveličarjevo pravilo »kakor hočete, da bi ljudje vam storili, prav tako storite tudi vi njim«, (Lk 6,31) bi moralo biti načelo vseh, ki se ukvarjajo z vzgojo otrok in mladih. To so mlajši člani Gospodove družine, skupaj z nami dediči milosti. Kristusovo pravilo bi morali sveto upoštevati pri najokornejših, najmlajših, najnespretnejših in celo pri teh, ki grešijo in so uporni. Vz 258.5

To pravilo bo učitelja vodilo, da se, kolikor je le mogoče, izogne javnemu izpostavljanju učenčevih napak in prekrškov. Trudil se bo izogniti se karanju in kaznovanju vpričo drugih. Učenca ne bo izključil, dokler ni storjeno vse, da bi se poboljšal. Toda ko postane očitno, da učencu samemu nadaljnje prihajanje v šolo ne koristi, ko njegova kljubovalnost in zaničevanje veljave ogrozi vodstvo šole in z vplivom kvari druge, tedaj izključitev postane nujna. Vendar lahko pri mnogih sramota javne izključitve povzroči skrajno brezbrižnost in propad. V večini primerov, ko je izključitev neizogibna, ni potrebno, da se to naredi javno. Po posvetu s starši in v sodelovanju z njimi naj učitelj tajno uredi vse za dijakov odhod. Vz 259.1

V tem obdobju so mladi posebno ogroženi, skušnjave jih obdajajo na vsakem koraku; ko se je tako lahko prepustiti toku, je potreben največji napor za plavanje proti njemu. Vsaka šola bi morala biti »zavetno mesto« za preizkušane mlade, kraj, kjer bi njihove neumnosti obravnavali potrpežljivo in modro. Učitelji, ki se zavedajo odgovornosti, bodo iz srca in življenja odpravili vse, kar bi jim preprečilo, da se uspešno ukvarjajo s samovoljnimi in neposlušnimi. Ljubezen in prijaznost, potrpežljivost in obvladanje samega sebe bodo ob vsakem času pravilo njihovega izražanja. Milost in usmiljenje se bosta združila s pravičnostjo. Ko bo treba izreči grajo, njihove besede ne bodo poudarjene, marveč ponižne. Prestopniku bodo prijazno pokazali napake in mu pomagali, da se poboljša. Vsak pravi učitelj se bo zavedal, da je, če se sploh mora zmotiti, bolje zmotiti se pri izkazovanju usmiljenja kakor pa pri strogosti. Vz 259.2

Mnogi mladi, za katere se misli, da so nepoboljšljivi, v srcu niso tako trdi, kakor je videti. Mnogi, ki jih imamo za brezupne, se lahko poboljšajo z modro disciplino. Pogosto setakšni najhitreje omehčajo z izkazovanjem prijaznosti. Učitelj naj si pridobi zaupanje skušanih, in ko bo prepoznal in razvil dobro stran v njihovem značaju, mu bo v večini primerov uspelo popraviti zlo, ne da bi nanj pritegnil pozornost. Vz 259.3

Božanski Učitelj ima potrpljenje s temi, ki grešijo, kljub vsej njihovi sprijenosti. Njegova ljubezen se ne ohladi; njegova prizadevanja, da bi jih pridobil, ne prenehajo. Z razširjenimi rokami čaka, da bi vedno znova z dobrodošlico sprejel te, ki grešijo in se upirajo ter celo odpadnike. Njegovo srce gane nebogljenost malega otroka, izpostavljenega grobosti. Krik človeškega trpljenja njegovega ušesa nikoli ne doseže zaman. Čeprav so v njegovih očeh vsi dragoceni, so grobi, čemerni in uporni deležni njegove najgloblje naklonjenosti in ljubezni; kajti On raziskuje od vzroka do posledice. Kdor je najlaže zapeljan in je najbolj nagnjen grešiti, je predmet njegove posebne pozornosti. Vz 260.1

Vsak starš in vsak učitelj bi moral gojiti lastnosti njega, ki ima zadevo žalostnega, trpečega in skušanega za svojo. Moral bi biti nekdo, ki »more potrpljenje imeti z nevednimi in tavajočimi, ker je tudi sam obdan s slabostjo«. (Heb 5,2) Jezus z nami ravna veliko bolje, kakor si zaslužimo; kakor pa On ravna z nami, moramo tudi mi ravnati z drugimi. Ravnanje starša ali učitelja ni opravičljivo, če ni takšno, kakor bi v podobnih okoliščinah ravnal Zveličar. Vz 260.2