Vzgoja

30—Vera in molitev

»Vera je pa trdno prepričanje o tem, kar kdo upa.
(Heb 11,1 EKU)

Verujte, da ste prejeli, in se vam zgodi.«
(Mr 11,24)

Vera pomeni zaupati Bogu - prepričanje, da nas ljubi in najbolje ve, kaj je za nas dobro. Tako nas vodi, da namesto svoje poti izberemo njegovo. Namesto svoje nevednosti sprejmemo njegovo modrost, namesto svoje slabosti njegovo moč, namesto svoje grešnosti njegovo pravičnost. Naše življenje in mi sami smo že njegovi; vera priznava njegovo lastništvo in sprejema blagoslove, ki jih to prinaša. Poudarjeno je bilo, da so iskrenost, poštenost in neoporečnost skrivnost uspeha v življenju. Ravno vera nam omogoča, da ta načela sprejmemo za svoja. Vz 223.1

Vsaka dobra spodbuda ali težnja je Božji dar; vera sprejema od Boga življenje, ki edino lahko pripelje do pravega razvoja in učinkovitosti. Vz 223.2

Zelo jasno je treba razložiti, kako udejanjati vero. Vse Božje obljube so pogojne. Če smo pripravljeni izpolniti njegovo voljo, nam je na voljo vsa njegova moč. Vsak dar, ki nam ga On obljublja, je v sami obljubi. »Seme je Božja beseda.« (Lk 8,11) Vz 223.3

Božji dar je tako gotovo v njegovi obljubi, kakor je gotovo, da je hrast v želodu. Če prejmemo obljubo, imamo tudi dar. Vz 223.4

Vera, ki nam omogoča sprejeti Božje darove, je tudi sama dar, ki je v neki meri dan vsakemu človeku. Raste tedaj, ko si prisvojimo Božjo besedo. Vz 224.1

Da bi vero okrepili, jo moramo pogosto pripeljati v stik z Besedo. Vz 224.2

Pri proučevanju Svetega pisma je treba učencu pomagati spoznati moč Božje besede. Bog je pri stvarjenju »rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in je stalo trdno«. (Ps 33,9) On »kliče to, česar ni, kakor da je«. (Rim 4,17) Kajti ko jih pokliče, tudi so. Vz 224.3

Kako pogosto so se ti, ki so zaupali Božji besedi, čeprav so bili sami po sebi skrajno nemočni, uprli sili vsega sveta; Enoh, čistega srca, svetega življenja, se je trdno oprijel svoje vere in izbojeval zmago pravičnosti zoper pokvarjen in zasmehljiv rod; Noe in njegovi sredi ljudi tistega časa, ljudi z velikansko telesno in umsko močjo, vendar najbolj nizkotne morale; Izraelci ob Rdečem morju, nemočna, prestrašena množica sužnjev, nasproti najmočnejši vojski najmogočnejšega naroda na zemlji; David, mlad pastir, ki mu je Bog obljubil prestol, nasproti veljavnemu vladarju Savlu, ki se je trdno oklepal oblasti; Sadrah in njegovi prijatelji v ognju, Nebukadnezar na prestolu; Daniel med levi, njegovi sovražniki na visokih položajih v kraljestvu; Jezus na križu, judovski duhovniki in veljaki prisilijo rimskega upravitelja, da naredi, kar želijo; Pavel, ki ga v okovih peljejo, da bo usmrčen kot hudodelec, in Neron trinog svetovnega cesarstva. Vz 224.4

Takšnih primerov ne najdemo samo v Svetem pismu. Zasledimo jih v vseh poročilih o človeškem napredku. Valdežani in Hugenoti, Wycliff in Hus, Jeronim in Luter, Tyndale in Knox, Zinzendorf in Wesley in še množica drugih, so pričali o moči Božje besede nasproti človeški oblasti in politiki, ki podpira zlo. Ti so pravo svetovno plemstvo. To je kraljevski rod. Vz 224.5

Današnji mladi so poklicani zasesti svoje mesto v tem rodu. Vz 224.6

Vera nam je potrebna kakor v malih tako tudi v velikih življenjskih zadevah. S stalnim zaupanjem v Boga nam bo v vseh naših vsakdanjih zadevah in opravilih na voljo njegova krepilna moč. Vz 225.1

Življenje je, gledano s človeškega stališča, za vse nas neznana pot. Gre za pot, ki jo, kar zadeva našo globljo izkušnjo, vsak prehodi sam. Nihče drug ne more popolnoma razumeti našega notranjega življenja. Kako resno bi si morali prizadevati otrokovo zaupanje usmeriti na zanesljivega Vodnika in Pomočnika, preden se poda na pot, na kateri si bo prej ali slej moral izbrati svojo smer in sprejemati življenjske odločitve! Vz 225.2

Kot zaščita pred skušnjavo in navdih za neoporečnost in poštenost se nobena druga moč ne more enačiti z občutkom Božje navzočnosti. »Stvari ni skrite pred njim, temveč vse je golo in razodeto očem njega, ki imamo z njim opravek.« (Heb 4,13) Njegove »oči so prečiste, da bi gledal hudo«. (Hab 1,13) Ta misel je bila Jožefov ščit sredi egiptovske pokvarjenosti. Na vsa zapeljevanja je odločno odgovoril: »Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?« (1 Mz 39,9) Vera bo vsakemu, ki jo bo gojil, zagotovila takšen ščit. Vz 225.3

Samo občutek Božje navzočnosti lahko prežene strah, ki bi iz življenja plašnega otroka naredil breme. Naj si v spomin vtisne obljubo: »Šotorišče postavlja Gospodov angel okrog njih, ki se ga boje, in jih rešuje.« (Ps 34,8) Naj bere čudovit doživljaj Elizeja v planinskem mestu, med njim in četami oboroženih sovražnikov pa so stale mogočne trume nebeških angelov, ki so ga obdajali. Naj bere, kako se je pred Petrom v zaporu, obsojenem na smrt, pojavil Božji angel; kako ga je varno peljal mimo oborožene straže, skozi masivna vrata in mogočne železne zapahe. Naj bere o prizoru na morju, ko je sredi hude nevihte jetnik Pavel, na svoji poti k sojenju in usmrtitvi, vojakom in mornarjem, izčrpanim od truda in bedenja in dolgotrajne lakote, spregovoril tiste mogočne besede ohrabritve in upanja: »Bodite srčni: zakaj izgube ne bo nobenega življenja med nami. ... Stal mi je namreč ob strani to noč angel Boga, čigar sem in ki mu služim, rekoč: Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti; in glej, Bog ti je podaril vse, kar se jih pelje s teboj.« (Apd 27,22-24) Z zaupanjem v to obljubo je Pavel zagotovil sopotnikom: »Nikomur od vas namreč se ne pogubi las z glave.« (Apd 27,34) Tako se je tudi zgodilo. Zato ker je bil na tej ladji mož, po katerem je Bog lahko delal, je bila vsa posadka poganskih vojakov in mornarjev ohranjena pri življenju: vsi so se rešili na kopno. (Apd 27,44) Ti dogodki niso zapisani samo za to, da bi jih lahko brali in se čudili, marveč da bi ista vera, ki je delovala v Božjih služabnikih v starih časih, delovala tudi v nas. Tudi danes bo Bog delal na nič manj osupljiv način kakor takrat, kjer koli bo našel zvesto srce, da bo po njem pokazal svojo moč. Vz 225.4

Naj se ti, ki nimajo nobenega zaupanja vase in se zaradi pomanjkanja samozavesti bojijo prevzeti skrbi in odgovornosti, naučijo zanašati na Boga. Tako bo lahko vsak, ki bi sicer bil le številka v svetu, morda samo nebogljeno breme drugim, prišel do tega, da bo lahko dejal skupaj z apostolom Pavlom: »Vse morem v njem, ki me krepča.« (Flp 4,13) Vz 226.1

Vera ima dragocene nauke tudi za otroka, ki ga krivica hitro razžali. Vz 226.2

Nagnjenost upreti se zlu in maščevati krivico pogosto spodbudi izostren čut za pravico in živahen, odločen duh. Takšnega otroka pa naučimo, da je Bog večni varuh pravice. Nežno skrbi za ljudi, ki jih tako ljubi, da je dal svojega najdražjega ljubljenega Sina, da bi jih rešil. On bo obravnaval vsakega hudodelca. Vz 226.3

»Zakaj kdor se vas dotakne, se dotakne punčice njegovega očesa.« (Zah 2,12) Vz 226.4

»Zvrni na Gospoda pot svojega življenja in upaj vanj; On vse prav stori. In stori, da zasije kakor luč tvoja pravičnost in tvoja pravica kakor opoldansko sonce.« (Ps 37,5.6) Vz 226.5

»Gospod bo tudi grad na višini siromaku, grad na višini ob časih stiske. In upali bodo vate, kateri poznajo tvoje ime, ker ne zapustiš njih, ki te iščejo, Gospod.« (Ps 9,10.11) Vz 226.6

Bog zapoveduje, da tudi drugim izkažemo usmiljenje, ki ga kaže nam. Vročekrvni, domišljavi in maščevalni naj gledajo Krotkega in Ponižnega, ki ga vodijo kakor jagnje v zakol, kako brez maščevalnosti stoji kot nema ovca pred strižci. Naj gledajo njega, ki so ga prebodli naši grehi in obremenile naše bolečine, in se bodo naučili vzdržati, potrpeti in odpustiti. Vz 227.1

Z vero v Kristusa se lahko odpravi vsaka značajska po-manjkljivost, očisti vsaka nesnaga, popravi vsaka napaka in razvije vsaka vrlina. Vz 227.2

»V njem ste postali deležni ... polnosti.« (Kol 2,10 EKU) Vz 227.3

Molitev in vera sta tesno povezani, zato ju je treba proučevati skupaj. Molitev vere je božanska znanost; je znanost, ki jo morajo obvladati vsi, ki želijo, da bi bilo njihovo življenjsko delo uspešno. Kristus pravi: »Kar koli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in . se vam bo zgodilo.« (Mr 11,24 EKU) Pojasnil je, da moramo prositi v skladnosti z Božjo voljo; prositi moramo za to, kar je obljubil, kar koli pa prejmemo, moramo uporabiti tako, da izpolnimo njegovo voljo. Izpolnjeni pogoji zagotavljajo nedvoumno izpolnitev obljube. Vz 227.4

Prosimo lahko za odpuščanje grehov, za Svetega Duha, za značaj, ki je podoben Kristusovemu, za modrost in moč, da opravimo njegovo delo, za kateri koli dar, ki ga je obljubil; potem moramo verovati, da smo to dobili, in se zahvaliti Bogu, da smo prejeli. Vz 227.5

Ni treba iskati zunanjih dokazov za blagoslov. Dar je že v sami obljubi, zato lahko nadaljujemo svoje delo prepričani, da je Bog to, kar je obljubil, zmožen tudi narediti, in da bo dar, ki je že naš, uresničil, ko ga bomo najbolj potrebovali. Vz 227.6

Živeti od vsake Božje besede pomeni izročiti mu celotno življenje. Tedaj nas bo spremljal stalni občutek potrebe in odvisnosti, hrepenenje srca po Bogu. Molitev je za nas nuja, kajti to je življenje duše. Družinska in javna molitev imata svoje mesto; vendar tajni pogovor z Bogom je tisto, kar ohranja življenje duše. Vz 227.7

Mojzes je ravno na gori z Bogom videl vzorec tiste čudovite zgradbe, ki je postala prebivališče Božje slave. Na gori z Bogom - na tajnem mestu molitve - moramo premišljevati o Božjem slavnem idealu za človeštvo. Tako bomo usposobljeni oblikovati zgradbo svojega značaja, da se bo na nas izpolnila njegova obljuba: »Prebival bom v njih in med njimi bom hodil, in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.« (2 Kor 6,16) Vz 228.1

Jezus je v življenju na zemlji med urami molitve na samem prejemal modrost in moč. Mladi naj sledijo njegovemu zgledu, naj ob zori in somraku namenijo čas občestvu z nebeškim Očetom. Čez dan naj dvigajo srce k Bogu. Na vsakem koraku naše poti nam zagotavlja: »Jaz, Gospod, tvoj Bog, primem tvojo desnico, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam.« (Iz 41,13) Kakšno svežino in moč, kakšno radost in milino bi prineslo v življenje naših otrok, če bi se lahko teh naukov naučili v jutru svojega življenja! Vz 228.2

To so nauki, ki jih lahko poučuje samo ta, ki se jih je sam naučil. Svetopisemski nauk nima več velikega vpliva na mlade ravno zato, ker toliko staršev in učiteljev, ki izpoveduje vero v Božjo besedo, z življenjem zanika njeno moč. Včasih so mladi spodbujeni, da občutijo moč Besede. Razumejo, kako dragocena je Kristusova ljubezen. Vidijo lepoto njegovega značaja, možnosti, ki jih prinaša življenje, posvečeno njegovi službi. Vendar nasproti temu vidijo življenje teh, ki trdijo, da spoštujejo Božja načela. Za koliko njih veljajo besede preroka Ezekiela: Vz 228.3

»Sinovi tvojega ljudstva ... pravijo drug drugemu, brat bratu: Pojdiva vendar in poslušajva, kakšna je beseda, ki prihaja od Gospoda. In hodijo k tebi, kakor ko se ljudstvo shaja, in sede pred teboj kako moje ljudstvo in poslušajo tvoje besede, pa ne delajo po njih; kajti ljubeznivo govore s svojimi usti, njihovo srce se pa žene za njihovim dobičkom. In glej, ti si jim kakor pesem o ljubezni, kakor če kdo zna lepo peti in sladko gosti: poslušajo tvoje besede, pa ne delajo po njih.« (Ezk 33,30-32) Vz 228.4

Eno je imeti Sveto pismo za knjigo, ki vsebuje dobra moralna navodila, in ga upoštevati, če je v skladnosti z duhom časa in z našim položajem v svetu; nekaj popolnoma drugega pa je imeti ga za to, kar v resnici je - beseda živega Boga, beseda, ki pomeni naše življenje, beseda, ki mora oblikovati naša dela, naše besede in misli. Imeti Božjo besedo za kar koli manjšega kakor to, pomeni zavračati jo. To zavračanje, ki ga kažejo tisti, ki trdijo, da vanjo verujejo, pa je eden glavnih razlogov za dvom in nevero med mladimi. Vz 229.1

Svet je zajela napetost, kakršne doslej še ni bilo videti. Zabava, služenje denarja, borba za oblast in sam boj za preživetje s strašno močjo prevzame telo, um in dušo. Sredi te nore naglice Bog govori. Poziva nas, naj se ozremo stran in se pogovorimo z njim: »Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog!« (Ps 46,11) Vz 229.2

Mnogi celo med molitvijo ne prejmejo blagoslova prave zveze z Bogom. Preveč se jim mudi. Z naglimi koraki hitijo skozi krog Kristusove ljubeče navzočnosti, se morda za kakšen trenutek zadržijo na svetem območju, toda ne počakajo na nasvet. Nimajo časa, da bi ostali z božanskim Učiteljem. Z bremeni se vračajo k delu. Vz 229.3

Takšni delavci nikoli ne bodo dosegli največjega možnega uspeha, dokler ne dojamejo, v čem je skrivnost moči. Vzeti si morajo čas, da bi razmišljali, molili in čakali, da od Boga prejmejo poživitev telesnih, umskih in duhovnih moči. Potrebujejo poživljajoč vpliv njegovega Duha. Ko bodo to prejeli, bodo prežeti z novim življenjem. Utrujeno telo in izčrpan um bosta osvežena, obteženo srce pa razbremenjeno. Vz 229.4

Tisto, kar potrebujemo, ni za kratek čas obstati v Kristusovi navzočnosti, temveč osebni stik in druženje z njim. Kakšna sreča bo za naše otroke in učence v naših šolah, ko se bodo starši in učitelji v življenju naučili dragoceno izkušnjo, ki jo opisujejo besede Visoke pesmi: Vz 229.5

»Kakor jablan med drevjem v gozdu,
tako je moj ljubi med sinovi.
V njegovi senci sem želela sedeti in sedim,
in njegov sad je sladek mojemu grlu.
Vpeljal me je v hišo, kjer se gostujejo,
in njegova zastava nad menoj je ljubezen.« Vz 230.1

(Vp 2,3-4)