Vzgoja

31—Življenjsko delo

»Eno pa delam.«
(Flp 3,13)

Uspeh na katerem koli področju zahteva jasen cilj. Kdor želi doseči pravi uspeh v življenju, mora pred očmi stalno imeti cilj, ki je vreden vloženega truda. Takšen cilj je postavljen pred današnje mlade. Nebeški načrt, da se evangelilj objavi svetu v tem rodu, je najplemenitejši cilj, h kateremu je lahko poklican kateri koli človek. Pred vsemi, katerih srca se je dotaknil Kristus, se odpira področje dela. Vz 231.1

Božji namen za otroke, ki odraščajo v naših domovih, je širši, globlji in višji od tega, kar naše omejeno videnje dojema. V preteklosti je Bog poklical tiste, ki jih je spoznal za zveste, čeprav so zasedali najskromnejše položaje, da so pričali zanj pred ljudmi na najvišjih položajih v svetu. Mnogoteri mladenič danes, ki odrašča kakor Daniel v judovskem domu, proučuje Božjo besedo in njegova dela ter zvesto opravlja dolžnosti, bo nekoč stal v zakonodajnih skupščinah, sodnih dvoranah ali kraljevskih dvorih kot priča za Kralja kraljev. Množice bodo poklicane opravit službo večjih razsežnosti. Ves svet je odprt za evangelij. Etiopija izteza roke k Bogu. Iz Japonske, Kitajske in Indije, iz dežel na naši celini, ki jih še pokriva tema, iz vsakega kraja našega planeta prihajajo klici z grehom ranjenih src, ki čakajo, da bi spoznali Boga ljubezni. Vz 231.2

Na milijone ljudi nikoli ni slišalo o Bogu ali njegovi ljubezni, ki se je razodela v Kristusu. Pravico imajo prejeti to spoznanje. Z nami vred so upravičeni do Zveličarjeve milosti. Na nas, ki smo to spoznanje dobili, in na naših otrocih, katerim ga bomo prenesli, počiva odgovornost, da se odzovemo na njihov klic. Vsakemu domu, vsaki šoli, vsakemu od staršev, učiteljev in otrok, ki jim je zasijala luč evangelija, se v tem usodnem času zastavlja vprašanje, ki je bilo postavljeno kraljici Esteri v tistem pomembnem trenutku izraelske zgodovine: »Kdo ve, ali nisi prav za ta čas prišla do kraljevskega dostojanstva?« (Est 4,14 EKU) Vz 232.1

Tisti, ki razmišljajo o posledicah pospeševanja ali zaviranja evangelija, mislijo na posledice, ki se nanašajo nanje in na svet. Redki razmišljajo, kako te vplivajo na Boga. Malo jih pomisli na bolečino, ki jo je greh povzročil našemu Stvarniku. Vsa nebesa so trpela med Kristusovim smrtnim bojem; ampak to trpljenje se ni začelo ali končalo z njegovim življenjem v podobi človeka. Križ našim otopelim čutilom razodeva bolečino, ki jo je greh od samega začetka povzročal Božjemu srcu. Vsak odklon od pravice, vsako kruto dejanje, vsak človekov neuspeh, ko ne doseže Božjega ideala, Bogu povzroča bolečino. Ko so nad Izraelce prišle nesreče kot zanesljiva posledica ločitve od Boga - podrejenost sovražniku, krutost in smrt - je bilo rečeno, da se mu je »smilila Izraelova beda. V vsej njihovi stiski je bil sam stiskan, ... dvignil jih je nase ter jih nosil vse nekdanje dni.« (Sod 10,16 EKU; Iz 63,9) Vz 232.2

Njegov Duh »prosi za nas z neizrečnimi vzdihi«. (Rim 8,26) Ko »vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bo-lečinah«, (Rim 8,22) srce neskončnega Očeta sočustvuje, ker ga to prizadene. Vz 232.3

Naš svet je velika hiša gobavcev, prizorišče bede, o kateri si ne upamo niti razmišljati. Če bi dojeli njeno dejansko razsežnost, bi bilo breme prehudo. Toda Bog vse to občuti. Da bi uničil greh in njegove posledice, je dal svojega Najdražjega, nam pa je podaril moč, da v sodelovanju z njim naredimo konec temu prizoru bede. »Ta evangelij kraljestva se bo oznanjeval po vsem svetu, vsem narodom za pričevanje; in tedaj pride konec.« (Mt 24,14) Vz 232.4

»Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarjenju!« (Mr 16,15) je Kristus naročil sledilcem. Niso vsi poklicani, da bi bili pridigarji ali misijonarji v običajnem pomenu besede, vsi pa lahko delajo skupaj z njim pri oznanjevanju »vesele novice« (Iz 52,7 ssp) bližnjim. Zapoved je dana vsem, velikim ali malim, učenim ali neizobraženim, starim ali mladim. Vz 233.1

Ali lahko, glede na to zapoved, sinove in hčere vzgajamo za življenje spodobne zunanje vljudnosti, za življenje, ki je na videz krščansko, manjka pa mu Kristusova samopožrtvovalnost, za življenje, nad katerim se mora sodba njega, ki je Resnica, glasiti »ne poznam te«? Vz 233.2

Na tisoče jih dela tako. Otrokom nameravajo zagotoviti prednosti evangelija, vendar zanikajo njegovega duha. Ampak tako ne gre. Tisti, ki zavračajo prednosti občestva s Kristusom v službi, zavračajo edino vzgojo, ki bi jih usposobila, da z njim sodelujejo v njegovi slavi. Zavračajo vzgojo, ki v tem življenju prinaša moč in plemenitost značaja. Mnogi očetje in matere, ki otroke prikrajšajo za nošenje Kristusovega križa, so prepozno spoznali, da so jih na ta način izročili Božjemu in človekovemu sovražniku. Zapečatili so njihovo pogubo ne samo za prihodnje, marveč tudi za sedanje življenje. Podlegli so skušnjavam. Dozoreli so za prekletstvo svetu, za bolečino in sramoto staršem. Vz 233.3

Celo med tistimi, ki si prizadevajo pripraviti se za službo Bogu, se mnogi odvrnejo zaradi napačnih vzgojnih metod. Na življenje se preveč posplošeno gleda, kakor da je sestavljeno iz posebnih obdobij - iz obdobja učenja in obdobja delovanja - priprave in dela. V pripravi za življenje službe so mladi poslani v šolo, da bi si pridobili znanje iz knjig. Ločeni od odgovornosti vsakdanjega življenja, se zatopijo v študij in pogosto pozabijo na njegov namen. Žar njihovega mlado-stnega posvečenja ugasne, zato se mnogi lotijo uresničenja kakšne osebne sebične težnje. Ob koncu šolanja tisoči ugotovijo, da so izgubili stik z življenjem. Predolgo so se ukvarjali z neoprijemljivim in teoretičnim, ko pa se mora vse njihovo bitje predramiti, da bi se spopadlo z ostrimi boji resničnega življenja, niso pripravljeni. Namesto da bi se posvetili plemenitemu delu, kakor so nameravali, energijo porabijo v boju za golo preživetje. Mnogi so po večkratnem razočaranju, ko celo izgubijo upanje, da bi si pošteno služili za preživetje, potegnjeni celo v dvomljive in kriminalne dejavnosti. Svet je oropan službe, ki bi je lahko bil deležen, Bog pa je oropan ljudi, ki si jih je želel dvigniti, oplemenititi in počastiti kot svoje predstavnike. Vz 233.4

Mnogo staršev greši, ker otrokom ne nudi enakih možnosti izobraževanja. Pripravljeni so na vse žrtve, da bi zagotovili najboljše prednosti temu, ki je bister in sposoben. Menijo pa, da teh priložnosti ni treba nuditi manj obetavnim. Sodijo, da je za opravljanje običajnih življenjskih dolžnosti dovolj povprečna izobrazba. Vz 234.1

Toda kdo v družini med otroki lahko izbere tiste, ki bodo v življenju nosili največje odgovornosti? Kolikokrat se je človeška presoja izkazala za napačno? Spomnimo se Samuelove izkušnje, ko je bil poslan mazilit enega izmed Jesejevih sinov za kralja Izraelu. Predenj je prišlo sedem mladeničev plemenitega videza. Ko je pogledal prvega, lepih potez, pravilno razvitega in kraljeve drže, je prerok vzkliknil: »Gotovo je Gospodov maziljenec pred njim.« (1 Sam 16,6) Toda Bog je rekel: »Ne glej njegovega lica, ne visokosti njegove postave, ker sem ga zavrgel: zakaj ne gledam, kar gleda človek. Človek namreč gleda, kar je pred očmi, Gospod pa gleda v srce.« (1 Sam 16,7) In tako je bilo rečeno za vseh sedem: »Gospod ni izvolil nobenega izmed njih.« (1 Sam 16,10) Dokler ni bil poklican David, ki je pasel ovce, prerok ni mogel izpolniti naloge. Vz 234.2

Starejši bratje, izmed katerih je hotel izbrati Samuel, niso imeli lastnosti, za katere je Bog menil, da jih mora imeti vladar njegovega ljudstva. Ponosni, samoljubni in samozavestni so se morali umakniti temu, na katerega so gledali zviška, temu, ki je ohranil mladostno preprostost in iskrenost ter ga je Bog, ker je bil majhen v svojih očeh, lahko usposobil za prevzemanje kraljevskih odgovornosti. Tako Bog danes pri mnogih otrocih, ki jih starši zapostavljajo, vidi sposobnosti, ki so veliko večje kakor pri otrocih, katere se ima za obetavne. Vz 235.1

Kdo pa lahko, kar zadeva možnosti v življenju, oceni, kaj je veliko in kaj je majhno? Koliko delavcev na skromnih življenjskih položajih je sprožilo moči, ki so bile svetu v blagoslov, in tako doseglo sadove, katere bi jim celo kralji zavidali! Vz 235.2

Naj torej vsak otrok dobi izobrazbo za najbolj vzvišeno službo. »Zjutraj sej svoje seme in zvečer ne daj počivati svoji roki: zakaj ne veš, katero bo raslo, ali to ali ono.« (Prd 11,6) Vz 235.3

Posebno mesto v življenju nam je določeno na osnovi naših sposobnosti. Vsi ne dosežejo enake stopnje razvoja in vsi enakega dela ne opravijo enako učinkovito. Bog ne pričakuje, da bo izop dosegal višino cedre ali pa da bo oljka zrasla do višine veličastne palme. Toda vsak bi moral meriti tako visoko, kolikor mu omogoča združitev človeške moči z božansko. Vz 235.4

Mnogi ne postanejo, kar bi lahko, ker ne uporabljajo moči, ki jim je dana. Ne oprimejo se Božje moči do te mere, kot bi se lahko. Mnogi zaidejo s poti, na kateri bi lahko dosegli resničen uspeh. V iskanju večje časti ali prijetnejšega opravila se lotijo nečesa, za kar niso usposobljeni. Mnogi, katerih talenti so primernejši za kateri drug poklic, se želijo ukvarjati z umskim delom; kdor bi bil lahko uspešen kmetovalec, obrtnik ali medicinska sestra, zasede položaj pridigarja, odvetnika ali zdravnika, za kar ni primeren. So pa tudi drugi, ki bi lahko zavzeli odgovorne položaje, vendar se zaradi pomanjkanja energije, pridnosti ali vztrajnosti zadovoljijo s kakšnim lagodnejšim položajem. Vz 235.5

Skrbneje bi se morali ravnati po Božjem načrtu za življenje. Čim bolje se potruditi pri delu, ki nam je najbolj pri roki, izročiti svoje poti Bogu in pozorno spremljati znamenja njegove previdnosti - to so pravila, ki služijo kot zanesljiv vodnik pri izbiri poklica. Vz 236.1

Ta, ki je prišel z nebes, da bi bil naš vzor, je skoraj trideset let življenja opravljal običajno, rokodelsko delo, toda v tem času je proučeval Božjo besedo in njegova dela ter pomagal vsem in poučeval vse, do katerih je lahko segel njegov vpliv. Ko je nastopil javno službo, je hodil iz kraja v kraja ter zdravil bolne, tolažil žalostne in oznanjal evangelij siromašnim. To je naloga tudi vseh njegovih sledilcev. Vz 236.2

Jezus pravi: »Največji med vami naj bo kakor najmanjši in predstojnik kakor strežnik.« Kajti »Jaz . sem sredi med vami kakor tisti, ki streže.« (Lk 22,26.27 EKU) Vz 236.3

Ljubezen in zvestoba do Kristusa sta vir vsake resnične službe. V srcu, ki se ga dotakne njegova ljubezen, se porodi želja za delo zanj. To željo je treba spodbujati in pravilno usmerjati. Na obstoj revnih, žalostnih, neukih in nesrečnih bodisi v domu ali v soseski ali v šoli bi morali gledati ne kot na nesrečo, temveč kot na dragoceno priložnost za služenje. Vz 236.4

Pri tem delu kakor tudi pri vsakem drugem se spretnost pridobi pri delu samem. Opravljanje običajnih življenjskih dolžnosti in služba siromašnim in trpečim zagotovita učin-kovitost. Brez tega so celo najboljši napori pogosto brezuspešni in celo škodljivi. Ljudje se naučijo plavati v vodi, ne pa na kopnem. Vz 236.5

Druga dolžnost, ki se jo pogosto jemlje na lahko - ki jo je treba pojasniti mladim, ko začnejo dojemati Kristusove zahteve - je dolžnost pridružitve cerkvenemu občestvu. Vz 236.6

Odnos med Kristusom in njegovo cerkvijo je zelo tesen in svet - On je ženin, cerkev pa je nevesta; On je glava, cerkev pa je telo. Torej k zvezi s Kristusom spada zveza z njegovo cerkvijo. Vz 236.7

Cerkev je organizirana za službo, zato je v življenju službe Kristusu zveza s cerkvijo eden prvih korakov. Zvestoba Kristusu zahteva zvesto opravljanje cerkvenih dolžnosti. Gre za pomemben del človekovega usposabljanja; v cerkvi, ki pa je navdihnjena z Učiteljevim življenjem, bodo verniki spodbujeni, da takoj delajo za svet zunaj cerkve. Vz 237.1

Mnogo je področij, na katerih mladi lahko najdejo priložnost za koristno delo. Naj se organizirajo v skupine za krščansko službo in to skupno delo bo dokazalo veljavnost sodelovanja in spodbude. Starši in učitelji bodo z zanimanjem za delo mladih dobili priložnost, da jim pomagajo z bogatimi izkušnjami, da bi njihovi napori obrodili sad za dobro. Vz 237.2

Poznanstvo zbudi naklonjenost, naklonjenost pa je spodbuda za učinkovito službo. Da bi v otrocih in mladih zbudili sočutje in duha požrtvovalnosti za milijone trpečih po svetu, jih seznanimo s tujimi deželami in njihovimi prebivalci. V naših šolah lahko glede tega naredimo mnogo. Namesto da se učenci dolgo ukvarjajo z osvajanji Aleksandra Velikega in Napoleona, naj proučujejo življenje ljudi, kakršni so apostol Pavel in Martin Luter, Moffat, Livingstone in Carey, ter vsakodnevno dogajanje na področju misijonskega dela. Namesto da spomin obremenjujejo z množico imen in teorij, ki nimajo nikakršnega pomena za njihovo življenje in na katere zunaj zidov učilnice redko pomislijo, naj premišljujejo o vseh deželah z vidika misijonskega dela in naj se seznanijo z ljudmi in njihovimi potrebami. Vz 237.3

Pri tem zaključnem delu oznanjevanja evangelija leži pred nami ogromno polje, ki ga je treba obdelati; bolj kakor kdaj prej pa je treba pridobiti pomočnike iz vrst običajnih ljudi. Mlajše in starejše bo Učitelj poklical s polja, z vinograda, iz delavnice in jih poslal oznanit njegovo sporočilo. Mnogi od teh so imeli le malo priložnosti za izobraževanje, toda Kristus v njih vidi lastnosti, ki jim bodo omogočile izpolniti njegov namen. Če se z vsem srcem lotijo dela in so se pripravljeni učiti, jih bo On usposobil, da bodo delali zanj. Vz 237.4

On, ki pozna globine bede in obupa v svetu, ve, s katerimi sredstvi je mogoče zagotoviti olajšanje. Na vseh straneh vidi ljudi v temi, ki jih mučijo greh, žalost in bolečina. Vendar vidi tudi njihove možnosti; On ve, do katere višine se lahko povzpnejo. Čeprav so ljudje zlorabili milost, ki jim je bila dana, čeprav so zapravili darove in izgubili dostojanstvo narave, podobne Božji, bo Stvarnik z njihovim odrešenjem poveličan. Vz 238.1

Kristus polaga breme dela za ljudi v težavnih delih sveta, ki potrebujejo pomoč, na te, ki imajo sočutje do neukih in izgubljenih. On bo navzoč, da pomaga tem, ki so usmiljenega srca, čeprav so morda njihove roke grobe in nespretne. Delal bo po teh, ki so zmožni videti blagoslov v bedi in korist v izgubi. Ko nas bo obsijala Luč sveta, bomo v težavah videli prednost, v zmedi red in v navideznem porazu uspeh. Nadloge se bodo pokazale kot prikrit blagoslov, trpljenje pa kot milost. Evangeljski delavci iz vrst običajnih ljudi, ki delijo žalosti bližnjih, tako kakor je njihov Učitelj delil žalost vsega človeškega rodu, bodo z vero videli, da On sodeluje z njimi. Vz 238.2

»Blizu je Gospodov veliki dan, blizu je in naglo prihaja.« (Zef 1,14 EKU) Svet je treba posvariti. Vz 238.3

Na tisoče mladih in starejših bi se z usposabljanjem, kakršnega so lahko deležni, moralo posvetiti temu delu. Veliko se jih že odziva na klic Velikega Učitelja, njihovo število pa bo naraslo. Vsak krščanski vzgojitelj naj takšnim delavcem izkaže naklonjenost in sodeluje z njimi. Mlade, ki so mu zaupani, naj spodbuja in jim pomaga, da se bodo pripravili zasesti svoje mesto v vrstah delavcev. Vz 238.4

Na nobenem drugem področju dela mladi ne bi mogli prejeti večjega blagoslova. Vsi, ki sodelujejo v oznanjevanju evangelija, so Božji pomočniki. Sodelujejo z angeli, so človeška orodja, po katerih angeli opravljajo poslanstvo. Angeli govorijo po njihovih besedah in delajo po njihovih rokah. Ljudje, ki sodelujejo z nebeškimi bitji, pa so deležni prednosti njihovega spoznanja in njihovih izkušenj. Kateri »univerzitetni študij« se lahko primerja s tem načinom vzgoje? Vz 238.5

Kako hitro bi vojska delavcev, kakršni so naši mladi, če bi bili pravilno poučeni, lahko vsemu svetu objavila novico o križanem, vstalem Zveličarju, ki bo kmalu znova prišel! Kako hitro bi lahko potem prišel konec - konec trpljenja, žalosti in greha! Kako hitro bi naši otroci lahko namesto tukajšnjega imetja, omadeževanega z grehom in bolečino, prejeli dediščino tam, kjer bodo pravični podedovali deželo, in večno prebivali v njej, (Ps 37,29) kjer noben prebivalec ne bo več rekel: »Bolan sem,« (Iz 33,24) »in ne bo se več čul v njem glas joka«. (Iz 65,19) Vz 239.1