Vzgoja

29—Sobota

»Bodo znamenje med menoj in vami, da bi vedeli, da sem jaz Gospod.«
(Ezk 20,20)

Vzgojna vrednost dneva počitka je neprecenljiva. Kar koli Bog od nas zahteva, nam tudi vrača, obogateno in preobraženo z njegovo slavo. Desetina, ki jo je zahteval od Izraelcev, je bila namenjena temu, da se med ljudmi v veličastni lepoti ohrani vzorec njegovega templja v nebesih, znamenje njegove navzočnosti na zemlji. Tako se nam tudi del našega časa, ki ga zahteva, znova povrne z njegovim imenom in pečatom. Bog pravi: »To je znamenje med menoj in vami po vaših prihodnjih rodovih, da veste, da sem jaz Gospod, ki vas posvečujem! Zakaj v šestih dneh je ustvaril Gospod nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.« (2 Mz 31,13; 20,11) Sobota je znamenje ustvarjalne in odrešujoče moči, kaže na Boga kot vir življenja in znanja; spominja na človekovo prvotno slavo in tako priča o Božjem namenu, da nas obnovi v svojo podobo. Vz 220.1

Sobota in družina sta bili ustanovljeni v raju, po Božjem načrtu pa sta neločljivo povezani. Ta dan lahko živimo rajsko življenje bolj kakor kateri drug dan. Božji načrt je, da bi bili družinski člani združeni pri delu in proučevanju, pri bogoslužju in rekreaciji, oče kot duhovnik v domu, oče in mati skupaj pa kot učitelja in prijatelja otrok. Toda ker so se zaradi posledic greha spremenile življenjske razmere, je takšno druženje v veliki meri ovirano. Oče med tednom pogosto komaj kdaj vidi obraze svojih otrok. Skoraj povsem je prikrajšan za priložnost, da se z njimi druži in jih poučuje. Toda Božja lju-bezen je zahtevam dela postavila mejo. Njegova milostljiva roka počiva nad soboto. Na svoj dan je družini zagotovil priložnost za druženje z njim, z naravo in drug z drugim. Vz 220.2

Ker je sobota spomenik ustvarjalne moči, je to dan, v ka-terem bi morali bolj kakor v drugih spoznavati Boga po njegovih delih. Vsaka misel na soboto bi pri otrocih morala biti povezana z lepoto narave. Blagor družini, ki gre v soboto k bogoslužju tako, kakor so Jezus in učenci odhajali v shodnico - čez polja, ob obrežju jezera ali čez loge. Srečna sta oče in mati, ki otroke lahko poučujeta o Božji pisani besedi s ponazoritvami iz odprte knjige narave; ki se lahko zbirajo pod zelenimi drevesi, na svežem, čistem zraku, da proučujejo Besedo in pojejo hvalo nebeškemu Očetu. Vz 221.1

S takšnim druženjem lahko starši navežejo srce otrok nase in s tem na Boga z vezmi, ki se nikoli ne morejo pretrgati. Vz 221.2

Sobota ponuja neprecenljive priložnosti za umsko izpopolnjevanje. Sobotnošolskih naukov ne proučujmo na hitro, tako da v soboto zjutraj preletimo predvidena besedila, marveč jih pozorno preberimo že v soboto popoldne, nato pa jih vsak dan v tednu redno ponovimo in razlagamo. Tako se bodo vtisnili v spomin kot zaklad, ki ne bo nikoli popolnoma izgubljen. Vz 221.3

Med poslušanjem pridige naj si starši in otroci zapišejo svetopisemska besedila in navedene vrstice in, kolikor je možno, tudi glavne misli, da bi se nato o njih pogovarjali. To bo pomagalo odpraviti dolgočasje, ki ga otroci tako pogosto čutijo med poslušanjem pridig, pri vseh pa bi razvilo navado pazljivosti in logičnega razmišljanja. Vz 221.4

Premišljevanje o podanih temah bo učencu odprlo bogastva, o katerih ni niti sanjal. V življenju bo dokazal resničnost izkušnje, ki je opisana v Svetem pismu: Vz 221.5

»Ko so prišle tvoje besede, sem jih sprejel, in bila mi je tvoja beseda v veselje in radost srca, kajti kličem se po tvojem imenu, o Gospod, Bog vojnih krdel.« (Jer 15,16) Vz 222.1

»Preudarjal bom tvoje postave, zaželene bolj kakor zlato, da, kakor mnogo čistega zlata. ... Kdor jih hrani, plačilo ima veliko.« (Ps 119,48; 19,11.12) Vz 222.2