Vzgoja

27—Vedenje

»Ljubezen . se ne vede nespodobno.«
(1 Kor 13,4.5)

Pomembnost vljudnosti se premalo ceni. Mnogim, ki so dobrega srca, primanjkuje dobrohotnosti v vedenju. Mnogi, ki vzbujajo spoštovanje zaradi svoje iskrenosti in poštenosti, kažejo žalostno pomanjkanje prisrčnosti. To pomanjkanje uničuje njihovo srečo in zmanjšuje njihovo službo bližnjim. Nevljudni iz same nepremišljenosti pogosto žrtvujejo veliko najlepših in najbolj koristnih življenjskih izkušenj. Vz 211.1

Vedrino in vljudnost bi posebno morali negovati starši in učitelji. Vsi imajo lahko vesel obraz, blag glas, vljudno vedenje, to pa so vplivne prvine. Otroke privlači vedro in veselo vedenje. Bodite z njimi prijazni in vljudni, pa bodo tudi oni enaki do vas in drug do drugega. Vz 211.2

Prave vljudnosti se ni mogoče naučiti z golim upoštevanjem pravil lepega vedenja. Vedno je treba paziti, da se vedemo dostojno. Kadar koli niso ogrožena načela, bomo iz obzirnosti do drugih ravnali v skladnosti s sprejetimi običaji. Toda pristna vljudnost ne zahteva, da bi načela žrtvovali golim navadam; ne meni se za družbene razrede. Uči nas spoštovati samega sebe, spoštovati dostojanstvo človeka kot človeka, spoštovati vsakega člana velikega človeškega bratstva. Vz 211.3

Obstaja nevarnost, da se prevelik pomen pripiše goli oliki in zunanji obliki in da se preveč časa posveti vzgoji v tej smeri. Življenje, polno naporov, ki čaka vse mlade, težko in pogosto neprijetno delo, ki se zahteva celo pri najbolj navadnih dolžnostih, še bolj pa pri lajšanju težkih bremen nevednosti in bede na svetu - vse to ne pušča prostora za zaigrano vljudnost. Vz 211.4

Mnogi, ki zelo poudarjajo predpise za vedenje, sploh ne spoštujejo ničesar, naj bo še tako izvrstno, če se ne ujema z njihovimi izumetničenimi merili. Gre za napačno vzgojo, ker spodbuja kritizersko ošabnost in ozkosrčno izključnost. Vz 212.1

Bistvo pristne uglajenosti je obzirnost do drugih. Najpomembnejša trajna vzgoja je takšna, ki razvija sočutje in spodbuja prijaznost do vseh. Tako imenovana kultura, ki mladih ne nauči spoštovati staršev, ceniti njihovih dobrih strani in biti potrpežljivi z njihovimi pomanjkljivostmi, pomagati jim v potrebi, in mladih ne naredi obzirnih, prisrčnih, radodarnih in pripravljenih pomagati mlajšim, starejšim in nesrečnim ter vljudnih do vseh - takšna kultura je zgrešena. Vz 212.2

Prave plemenitosti namer in vedenja se bomo naučili v šoli božanskega Učitelja bolje, kakor če upoštevamo kakršna koli uveljavljena pravila. Njegova ljubezen, ki prežame srce, bo oplemenitila značaj in ga izoblikovala po njegovem zgledu. Takšna vzgoja daje dostojanstvo in čut za spodobnost, ki izvirata iz nebes. Človeški naravi zagotavlja prijetno razpoloženje in vljudno vedenje, s katero se nikoli ne more primerjati površna uglajenost modne družbe. Vz 212.3

Sveto pismo predpisuje vljudnost, predstavlja pa mnogo primerov nesebičnega duha, plemenite privlačnosti, prijetne narave, kar so značilnosti prave uglajenosti. Te so samo odsev Kristusovega značaja. Resnična prijaznost in vljudnost v svetu, celo med temi, ki Boga ne priznavajo, prihaja od njega. Bog pa želi, da bi njegovi otroci popolnoma odsevali te lastnosti v svojem značaju. Njegov cilj je, da bi ljudje v nas videli njegovo lepoto. Vz 212.4

Najvrednejša razprava o predpisih za vedenje, ki je bila kdaj napisana, so dragocena Zveličarjeva navodila, ki jih Sveti Duh podaja po apostolu Pavlu - besede, ki bi morale biti trajno zapisane v spominu vsakega človeka, mladega ali starega: Vz 212.5

»Kakor sem jaz vas ljubil, da se tudi vi ljubite med seboj.« (Jn 13,34) Vz 213.1

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne hvali, se ne napihuje, ne vede se nespodobno, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega, ne veseli se krivice, a veseli se resnice; vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša. Ljubezen nikoli ne mine.« (1 Kor 13, 4-8) Vz 213.2

Naslednja dragocena vrlina, ki bi jo morali skrbno negovati, je spoštovanje. Pravo spoštovanje do Boga navdihuje spoznanje o njegovi neskončni veličini in zavest o njegovi navzočnosti. Srce vsakega otroka mora biti globoko prežeto z zavestjo o navzočnosti Nevidnega. Otroka moramo naučiti spoštovati čas in kraj molitve in javna bogoslužja ter jih imeti za sveta, ker je tam Bog. Ko se spoštovanje pokaže z odnosom in vedenjem, se bo poglobil tudi občutek, ki ga navdihuje. Vz 213.3

Za mlade in stare bi bilo dobro, če bi proučevali, premišljevali in pogosto ponavljali besede Svetega pisma, ki kažejo, kako bi morali spoštovati prostor, ki ga je Bog počastil s posebno navzočnostjo. Vz 213.4

»Sezuj obuvalo s svojih nog,« je zapovedal Mojzesu, »zakaj mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja!« (2 Mz 3,5) Vz 213.5

Jakob je potem, ko je imel videnje o angelih, vzkliknil: »Resnično, Gospod je v tem kraju, in jaz nisem vedel. ... Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata!« (1 Mz 28,16.17) Vz 213.6

»Gospod je v templju svoje svetosti - molči pred njim, vsa zemlja!« (Hab 2,20) Vz 213.7

»Velik mogočni Bog je Gospod in velik kralj nad vse bogove. ... Pridite, priklonimo se in padimo na tla, pripognimo kolena pred Gospodom, ki nas je ustvaril.« (Ps 95,3-6) Vz 213.8

»Spoznajte, da je Gospod Bog, on nas je ustvaril, ne pa mi sebe; njegovo ljudstvo smo in ovce njegove paše. Vstopite v njegova vrata s hvalno daritvijo, s poveličevanjem v njegove veže: zahvaljujte se mu, slavite njegovo ime!« (Ps 100,3.4) Spoštovanje je treba pokazati tudi do Božjega imena. Nikoli ga ne bi smeli izgovarjati na lahko ali nepremišljeno. Celo v molitvi se je treba izogibati pogostemu in nepotrebnemu ponavljanju. »Sveto in strašno je njegovo ime.« (Ps 111,9) Angeli si ob izgovarjanju njegovega imena pokrijejo obraz. S kakšnim spoštovanjem bi morali to ime izgovarjati mi, padli in grešni! Vz 214.1

Strahospoštovanje bi morali izkazovati Božji besedi. Morali bi pokazati spoštovanje do tiskane Besede in je nikoli ne uporabljati v običajne namene ali z njo ravnati malomarno. Prav tako Pisma ne bi smeli navajati za šalo ali ga prirejati, da bi povedali kaj duhovitega. »Vsak Božji govor je prečiščen kakor srebro, očiščeno v topilni peči, ... osnaženo sedemkrat.« (Prg 30,5; Ps 12,7) Vz 214.2

Predvsem pa bi morali otroke naučiti, da se pravo spoštovanje kaže s poslušnostjo. Bog ni zapovedal ničesar nepomembnega, zato mu noben drug način izkazovanja spoštovanja ne bo tako ugajal kakor poslušnost temu, kar je rekel. Vz 214.3

Spoštovanje je treba pokazati tudi do Božjih predstavnikov - pridigarjev, učiteljev in staršev, ki so poklicani govoriti in delati v njegovem imenu. Če jih spoštujemo, izkažemo čast tudi njemu. Vz 214.4

Bog je posebno zapovedal pozorno spoštovati starejše. Pravi: »Prelep venec je siva glava, ki se nahaja na potu pravičnosti.« (Prg 16,31) Govori o izbojevanih bitkah in o dose-ženih zmagah; o bremenih, ki so jih nosili, in skušnjavah, ki so se jim uprli. Govori o utrujenih nogah, ki se bližajo počitku, o prostorih, ki bodo prazni. Pomagajte otrokom premišljevati o tem in bodo z vljudnostjo in spoštovanjem olajšali pot starejšim; ko bodo upoštevali zapovedi »pred sivo glavo vstani in spoštuj starčkovo obličje«, (3 Mz 19,32) bodo v mlado življenje vnesli ljubkost in lepoto. Vz 214.5

Očetje in matere in učitelji bi morali veliko bolj ceniti odgovornost in čast, ki jim jo je določil Bog, ko jih je postavil za predstavnike pred otroki. Značaj, ki se kaže v vsakdanjem življenju, bo otroku razlaga, v dobro ali v slabo, teh Božjih besed: »Kakor se oče usmili otrok, se Gospod usmili njih, ki se ga boje. Kakor če koga tolaži njegova mati, tako hočem jaz tolažiti vas.« (Ps 103,13 EKU; Iz 66,13) Vz 215.1

Blagor otroku, v katerem takšne besede zbudijo ljubezen, hvaležnost in zaupanje; otroku, kateremu so nežnost, pravičnost ter potrpežljivost očeta in matere in učitelja razlaga za Božjo ljubezen, pravičnost in potrpežljivost; otroku, ki se z zaupanjem, ubogljivostjo in spoštovanjem do zemeljskih zaščitnikov nauči zaupati Bogu, mu biti poslušen in ga spoštovati. Ta, ki je otroku ali učencu dal takšen dar, ga je obdaril z zakladom, ki je dragocenejši kakor vse pozemsko bogastvo - z zakladom, ki je trajen kakor večnost. Vz 215.2