Vzgoja

26—Metode poučevanja

»Da se da preprostim pamet, mladeniču spoznanje in razsodnost.«
(Prg 1,4)

Izobraževanje je stoletja slonelo predvsem na pomnjenju. Ta sposobnost je bila najbolj obremenjena, medtem ko se druge umske moči niso primerno razvijale. Učenci so svoj čas porabili za mučno kopičenje znanja, ki je bilo le malo uporabno. Um, obremenjen s tem, kar ne more predelati ali sprejeti, oslabi, postane nezmožen za večji, samostojni napor in se zadovolji z odvisnostjo od presoje in dojemanja drugih. Vz 203.1

Nekateri, ki so prepoznali napake te metode, so šli v drugo skrajnost. Po njihovem mnenju mora človek razvijati samo to, kar je v njem. Takšno izobraževanje učenca spodbuja k samozadostnosti in ga tako ločuje od vira pravega spoznanja in moči. Vz 203.2

Izobraževanje, ki temelji na urjenju spomina, ne spodbuja pa samostojnega razmišljanja, pušča moralne posledice, ki so premalo upoštevane. Ko učenec žrtvuje sposobnost presoje in lastnega mnenja, ne more več razločevati med resnico in zmoto ter tako postane lahek plen prevare. Ni ga težko zapeljati k temu, da se ravna po izročilu in običajih. Vz 203.3

Na splošno se zanemarja dejstvo, vendar nikoli brez nevarnosti, da se zmota redkokdaj kaže kot takšna, kakršna je v resnici. Sprejemljiva postane, ker se pomeša ali poveže z resnico. Uživanje z drevesa spoznanja dobrega in hudega je povzročilo padec naših prastaršev; sprejemanje dobrega, pomešanega s hudim, pa je vzrok propadanja današnjih ljudi. Um, ki se zanaša na mnenje drugih, bo prej ali slej zanesljivo zapeljan. Vz 203.4

Moč za razločevanje med tem, kaj je prav in kaj narobe, lahko pridobimo samo tako, da se osebno zanašamo na Boga. Vsak se mora sam učiti od njega po njegovi Besedi. Sposobnost razsojanja nam je bila dana, da bi jo uporabljali, in Bog želi, da jo razvijamo. Vabi nas: »Pridite, razložimo si svojo pravdo.« (Iz 1,18) Z zanašanjem nanj lahko imamo modrost, da znamo »zavračati hudo in izbirati dobro«. (Iz 7,15 ssp; Jak 1,5) Vz 204.1

Pri vsakem pravem poučevanju je osebni stik najpomembnejši. Kristus je pri poučevanju ljudi obravnaval posamično. Dvanajst apostolov je pripravljal z osebnim stikom in druženjem. Najdragocenejše nauke je podal v zasebnem pogovoru pogosto z enim samim poslušalcem. Najbogatejše zaklade je odprl spoštovanemu rabinu med nočnim sestankom na Oljski gori in prezirani ženski ob siharskem vodnjaku; kajti v teh poslušalcih je opazil dojemljivo srce, odprt um in dovzetnega duha. Celo množica, ki se je tako pogosto zbirala okoli njega, zanj ni bila samo neka nerazločna gmota ljudi. Govoril je neposredno vsakemu umu in nagovarjal vsako srce. Opazoval je obraze poslušalcev in prepoznal žarenje na njihovem licu, hitre odobravajoče poglede, ki so govorili, da je resnica segla v dušo, v njegovem srcu pa je v odgovor zatrepetala struna dobrohotnega veselja. Vz 204.2

Kristus je opazil zmožnosti, ki se skrivajo v vsakem človeku. Ni ga odvrnila neobetavna zunanjost ali neugodne okoliščine. Mateja je poklical z mitnice, Petra in njegove brate pa z ribiškega čolna, da bi se učili od njega. Vz 204.3

Pri današnjem vzgojnem delu sta potrebna enako osebno zanimanje in enaka skrb za posameznika. Mnogi na videz neobetavni mladi so bogato obdarjeni s sposobnostmi, ki niso uporabljene. Njihove nadarjenosti ostajajo skrite, ker jih njihovi učitelji ne prepoznajo. Marsikateri fant ali dekle s tako neprivlačno zunanjostjo kakor neobdelan kamen se lahko izkaže za dragocen material, ki bo zdržal preizkušnjo vročine, nevihte in pritiska. Pravi učitelj, ki ve, kaj njegovi učenci lahko postanejo, bo prepoznal vrednost materiala, ki ga obdeluje. Osebno se bo zanimal za vsakega učenca in si prizadeval razviti vse njegove sposobnosti. Ohrabril bo vsak napor za sprejemanje dobrih načel, najsi je še tako nepopoln. Vz 204.4

Vse mlade bi morali poučiti, kako nujna je marljivost in kako nujna je njena moč. Uspeh je veliko bolj odvisen od nje kakor od nadarjenosti ali sposobnosti. Brez marljivosti celo najbolj sijajni darovi niso veliko vredni, medtem ko pravilno usmerjeni napori nekoga s povsem običajnimi naravnimi darovi dosežejo prave čudeže. Dosežki nadarjenosti, ki jih tako občudujemo, so skoraj vedno povezani z neutrudnim, osredotočenim naporom. Vz 205.1

Mlade je treba poučiti, da si je treba prizadevati k razvoju vseh sposobnosti, kakor manjših tako večjih. Mnogi raje omejijo študij na določeno področje, h kateremu so naravno nagnjeni. Te napake se je treba paziti. Naravne nadarjenosti nakažejo smer življenjskega poklica in, če so primerne, bi jih morali skrbno negovati. Hkrati pa je treba vedeti, da sta uravnovešen značaj in učinkovitost pri delu na katerem koli področju v veliki meri odvisna od skladnega razvoja, ki je sad temeljitega, vsesplošnega usposabljanja. Vz 205.2

Učitelj mora stalno težiti k preprostosti in učinkovitosti. Pri poučevanju bi moral uporabljati obilo ponazoritev, celo pri starejših učencih pa bi moral paziti, da bo vsaka njegova razlaga preprosta in jasna. Mnogi starejši učenci so še vedno otroci glede dojemanja. Vz 205.3

Pomembna prvina pri izobraževalnem delu je navdušenje. Glede tega je koristno mnenje nekega slavnega igralca. Canterburyjski nadškof ga je vprašal, zakaj igralci v gledališču na občinstvo pustijo tako močan vtis, ko govorijo o tem, kar je izmišljeno, medtem ko imajo duhovniki na občinstvo tako malo vpliva, čeprav govorijo o tem, kar je resnično. »Z dolžnim spoštovanjem do vaše milosti,« je odvrnil igralec, »povem, da je razlog preprost: tiči v moči navdušenja. Mi na odru govorimo o izmišljenih stvareh, kakor da bi bile resnične, vi na prižnici pa govorite o resničnih stvareh, kakor da bi bile izmišljene.« Vz 205.4

Učitelj pri delu obravnava resnične stvari in o njih bi moral govoriti z vso močjo in navdušenjem, ki ga lahko navdihne spoznanje o njihovi resničnosti in pomembnosti. Vz 206.1

Vsak učitelj bi moral poskrbeti, da njegovo delo obrodi jasne sadove. Preden se loti poučevanja snovi, mora v mislih imeti natančen načrt in natančno vedeti, kaj želi doseči. Pri razlagi snovi naj ne bo zadovoljen, dokler učenec ne razume bistva, ne dojame njenega pomena in je sposoben jasno povedati to, kar se je naučil. Vz 206.2

Medtem ko imamo pred očmi veliki cilj vzgoje, spodbujajmo mlade, da napredujejo do najvišje stopnje razvoja svojih sposobnosti. Toda preden se lotijo višjega študija, naj obvladajo osnove. To se prepogosto zanemarja. Celo učenci višjih šol in fakultet imajo pomanjkljivo osnovno znanje. Mnogi dijaki ali študentje se ukvarjajo z višjo matematiko, ne morejo pa izračunati preprostega računa. Mnogi študirajo retoriko in želijo razviti spretnost govorništva, medtem ko ne morejo brati razumljivo in vplivno. Mnogi, ki so končali ta študij, ne znajo sestaviti in napisati navadnega pisma. Vz 206.3

Temeljito splošno znanje bi moralo biti ne samo pogoj za prehod v višji razred, marveč tudi preizkusni kamen za nada-ljevanje šolanja in napredovanje. Vz 206.4

Na vseh izobraževalnih področjih obstajajo cilji, ki so pomembnejši od tistih, ki jih zagotavlja teoretično znanje. Vzemimo na primer jezik. Pomembneje kakor znanje tujih jezikov, živih ali mrtvih, je znati pisati in govoriti v materinščini tekoče in pravilno; nobeno znanje pridobljeno s poučevanjem slovničnih pravil se po pomembnosti ne more primerjati z učenjem jezika s širšega vidika. Od učne metode je v veliki meri odvisen uspeh ali neuspeh v življenju. Vz 206.5

Od nas se predvsem zahteva, da so naše besede čiste, prijazne in resnične - zunanji izraz notranjega okrasa. Bog pravi: »Kar je resnično, . čestito, . pravično, . čisto, . ljubeznivo, . sloveče, . če je kakšna čednost in kakšna hvala, to premišljajte.« (Flp 4,8) Če so takšne misli, bo takšno tudi izražanje. Vz 207.1

Najboljša šola, da se naučimo takšnega izražanja, je dom; ker pa se doma to delo tako pogosto zanemarja, je učiteljeva naloga pomagati učencem pridobiti pravilne navade izražanja. Vz 207.2

Učitelj lahko mnogo naredi, da prepreči slabo navado obrekovanja, opravljanja, malenkostne kritike - prekletstva družbe, soseščine in doma. Glede tega ni treba varčevati truda. V misli učencev vtisnite dejstvo, da ta navada razodeva pomanjkanje kulture, uglajenosti in prave resnične dobrote; človeka onesposobi za druženje z resnično omikanimi in uglajenimi ljudmi v tem svetu in za druženje s svetimi v nebesih. Vz 207.3

Z grozo pomislimo na ljudožerce, ki se gostijo ob še toplem, drhtečem mesu žrtve; toda ali so posledice celo tega običaja hujše od trpljenja in zloma, ki ju povzročajo napačna prikazovanja pobud, blatenje ugleda in razčlenjevanje značaja? Otroci in mladi naj se naučijo, kaj o tem pravi Bog: Vz 207.4

»Smrt in življenje sta jeziku v oblasti.« (Prg 18,21) Vz 207.5

V Svetem pismu so opravljivci našteti med temi, ki so »sovražni Bogu, . izmišljevalci hudega, . verolomni, brez ljubezni, neusmiljeni, . napolnjeni vsakršne krivičnosti, malopridnosti, lakomnosti, hudobnosti, polni zavisti, ubojstva, prepira, zvijače, zlobnosti«. (Rim 1,30.31.29) Božja sodba se glasi, da so »vredni smrti, kateri tako delajo«. (Rim 1,32) Kogar Bog šteje za prebivalca Siona, »govori resnico iz srca, . ne obrekuje s svojim jezikom, . ne obklada s sramoto svojega soseda«. (Ps 15,2.3) Vz 207.6

Božja beseda obsoja tudi uporabo puhlic in mašil, ki mejijo na psovke. Obsoja neiskrene poklone, izmikanje resnici, pretiravanje, poslovne prevare, ki so pogoste v družbi in poslovnem svetu. »Vaše govorjenje pa bodi: da, da; ne, ne; kar je pa več od tega, to je od hudega.« (Mt 5,37) Vz 208.1

»Kakor brezumnik, ki meče ognjene in smrtne puščice, tako je, kdor prekani svojega bližnjega in potem reče: Saj sem se le šalil.« (Prg 26,18.19) Vz 208.2

Z opravljanjem sta tesno povezana prikrito namigovanje in zvito podtikanje, s čimer si človek nečednega srca prizadeva nakazati hudo, ki si ga ne upa povedati odkrito. Mlade naučimo, naj se kakor kuge izogibajo vsemu, kar meji na takšne navade. Vz 208.3

Nemara ni nobene napake, ki jo zagrešimo z jezikom, ki jo stari in mladi tako radi spregledajo, kot so prenagljene, nestrpne besede. Menijo, da je dovolj za opravičilo reči: »Bil sem nepazljiv, nisem pa resnično mislil tega, kar sem rekel.« Toda Božja beseda tega ne jemlje zlahka. Sveto pismo pravi: Vz 208.4

»Ali si videl moža, naglega v svojih besedah? Več je upanja za bedaka kakor za njega.« (Prg 29,20) Vz 208.5

»Razrušeno mesto brez zidu je mož, ki nima svojega duha v oblasti.« (Prg 25,28) Vz 208.6

V enem samem trenutku lahko s prenagljenim, vročekrvnim in nepremišljenim govorom naredimo toliko zla, da ga ne moremo popraviti, tudi če se vse življenje kesamo. Koliko je zlomljenih src, odtujenih prijateljev in uničenih življenj zaradi ostrih, naglih besed teh, ki bi lahko pomagali in tolažili! Vz 208.7

»Nekateri blebeta kakor meč, ki prebada, jezik modrih pa je kakor zdravilo.« (Prg 12,18) Vz 208.8

Ena izmed lastnosti, ki bi jo posebno morali razvijati in negovati v vsakem otroku, je nesebičnost, ki življenju, ne da bi se tega zavedali, daje privlačnost. Od vseh značajskih odlik je ta ena od najlepših, za vsako pošteno življenjsko delo pa je ena izmed najpomembnejših. Vz 208.9

Otroci potrebujejo razumevanje, naklonjenost in spodbude, ampak treba je paziti, da se v njih ne zbudi ljubezen do pohval. Ni modro pokazati jim posebno pozornost ali pred njimi ponavljati njihove bistroumne izjave. Starši ali učitelji, ki imajo v vidu pravi ideal značaja in možnosti za njegovo doseganje, ne bodo gojili ali spodbujali domišljavosti. Pri mladih ne bodo spodbujali želje ali poskusov razkazovanja njihovih sposobnosti in veščin. Ta, čigar pogled seže dlje od samega sebe, bo ponižen; vendar bo kazal dostojanstvo, ki ga zunanje razkazovanje ali človeška veličina ne bosta spravila v zadrego ali zbegala. Vz 209.1

Značajske vrline se ne razvijejo po nekem poljubnem zakonu ali pravilu. To se dogaja, ko prebivamo v ozračju čistosti, plemenitosti in resničnosti. Kjer koli pa obstaja čistost srca in plemenitost značaja, se bo to kazalo v čistosti in plemenitosti dejanj in govora. Vz 209.2

»Kdor ljubi čistost srca, v čigar ustnicah biva miloba, njemu je kralj prijatelj.« (Prg 22,11) Vz 209.3

Kar velja za jezik, velja tudi za vsako drugo učenje; lahko je vodeno tako, da bo krepilo in izoblikovalo značaj. Vz 209.4

Za nobeno drugo področje proučevanja to ne drži bolj kakor za zgodovino. Proučujmo jo z Božjega vidika. Vz 209.5

Prepogosto je poučevana tako, da je komaj kaj več kakor seznam vzponov in padcev kraljev, dvorskih spletk, vojaških zmag in porazov - zgodba o stremuštvu in pohlepu, o prevarah, krutosti in prelivanju krvi. Tako podana ima lahko samo škodljive posledice. Otožno neprestano ponavljanje zločinov in ostudnosti, grozot in opisov krutosti poseje seme, ki v življenju mnogih obrodi žetev zla. Vz 209.6

Veliko bolje je v luči Božje besede spoznati vzroke, ki so pripeljali do vzpona in padca kraljestev. Mladi naj proučujejo ta poročila in spoznajo, da je bila prava blaginja narodov povezana s sprejetjem božanskih načel. Naj raziščejo zgodovino velikih prenovitejskih gibanj in vidijo, kako pogosto so ta načela, čeprav so bila prezirana in osovražena in so njihove zagovornike pripeljala v ječo in pod vislice, prav zaradi teh žrtev na koncu zmagala. Vz 209.7

Takšno skrbno proučevanje bo zagotovilo širok in vsestranski življenjski nazor. Mladim bo pomagalo razumeti nekaj o življenjskih odnosih in odvisnostih, da spoznajo, kako čudovito smo povezani v veliko bratovščino družb in narodov in v kako veliki meri zatiranje in poniževanje enega pomeni izgubo za vse. Vz 210.1

Pouk matematike bi moral biti podan praktično. Vse mlade in otroke naučimo ne le reševati namišljene probleme, temveč tudi voditi natančne račune o svojih prihodkih in izdatkih. Naučimo jih pravilno ravnati z denarjem. Bodisi da ga dobijo od staršev ali pa si ga zaslužijo sami, naj samostojno izbirajo in plačujejo oblačila, knjige in druge potrebščine. Ko vodijo račun o svojih stroških, se bodo naučili bolje kakor na kakršen koli drug način vrednosti in prave uporabe denarja. Takšna vzgoja jim bo pomagala razlikovati pravo varčnost od skoposti po eni in od razsipnosti po drugi strani. Če je pravilno usmerjena, spodbuja navado radodarnosti. Mladim pomaga učiti se dajati, ne iz golega trenutnega nagiba, ko so njihova čustva ganjena, temveč redno in načrtno. Vz 210.2

Na ta način lahko vsak učni predmet postane pomoč pri reševanju največje med vsemi težavami - pri vzgoji ljudi, da na najboljši način izpolnijo življenjske odgovornosti. Vz 210.3