Vzgoja

23—Rekreacija

»Vse ima svoj določeni čas.«
(Prd 3,1)

Obstaja razlika med rekreacijo in zabavo. Namen rekreacije, ki dobesedno pomeni novo ustvarjanje, je krepiti in obnoviti človekove moči. Našo pozornost odvrača od vsakodnevnih skrbi in dolžnosti ter osveži um in telo ter nam omogoči, da se z obnovljenimi močmi znova lotimo resnih življenjskih nalog. Zabavo pa po drugi strani iščemo zaradi uživanja in velikokrat vodi v pretiravanje. Troši moč, ki je potrebna za koristno delo, in tako ovira resnični življenjski uspeh. Vz 183.1

Celotno telo je zasnovano za gibanje; če njegovih moči ne vzdržujemo v zdravem stanju z vsakodnevno vadbo, tudi um-ske sposobnosti ne bodo dolgo služile z najvišjo zmogljivostjo. Telesna nedejavnost, ki se v učilnici zdi skoraj neizogibna, skupaj s še drugimi škodljivimi okoliščinami, iz prostora za učenje naredi nekaj neprijetnega, zlasti za otroke s slabotnejšo telesno zgradbo. Učilnica je pogosto slabo prezračena, neprimerno oblikovani stoli pa povzročajo nepravilno držo, ki otežuje delo pljuč in srca. Tu morajo otroci preživeti od tri do pet ur dnevno in dihati slab zrak, morda še okužen zaradi bolezenskih klic. Nič čudnega, da so v učilnici pogosto položeni temelji boleznim, ki trajajo vse življenje. Možgani, najbolj občutljiv telesni organ, iz katerega vse telo dobiva živčno energijo, utrpijo največjo škodo. Ker so prisiljeni prezgodaj ali pretirano delati, in sicer v nezdravih razmerah, slabijo, posledice pa so pogosto trajne. Vz 183.2

Otrok ne bi smeli dolgo imeti v zaprtem prostoru, niti od njih pričakovati, da se naporno učijo, dokler ne bo položen dober temelj za njihov telesni razvoj. Prvih osem ali deset let življenja sta otroku najboljša učilnica polje in vrt, najboljša učiteljica je mati, najboljši učbenik pa narava. Celo ko otrok dovolj odraste, da hodi v šolo, je treba njegovo zdravje imeti za pomembnejše kakor pridobivanje znanja iz knjig. Zagotoviti mu je treba najboljše možnosti za telesno in umsko rast. Vz 184.1

Pomanjkanje svežega zraka in telesne dejavnosti ni nevarno samo za otroka. Tako v nižjih kakor tudi v višjih šolah so ti osnovni zdravstveni pogoji še vedno prevečkrat zanemarjeni. Marsikakšen dijak sedi dan za dnem v majhnem prostoru, sključen nad svojimi knjigami, s tako stisnjenim prsnim košem, da je globoko dihanje onemogočeno. Krvni obtok je upočasnjen, noge so mrzle, glava pa vroča. Ker telo ne dobiva dovolj hrane, so mišice oslabljene, ves organizem pa je izčrpan in bolehen. Takšni dijaki pogosto ostanejo ohromljeni vse življenje. Iz šole bi lahko domov prihajali telesno in umsko okrepljeni, če bi bile med poukom zagotovljene ustrezne razmere ob redni telovadbi na soncu in svežem zraku. Vz 184.2

Učenec, ki se trudi pridobiti izobrazbo, medtem ko so čas in sredstva omejena, mora dojeti, da čas, porabljen za telesno dejavnost, ni izgubljen. Kdor je stalno zatopljen v knjige, bo čez čas ugotovil, da njegov um izgublja svežino. Kdor posveti primerno pozornost telesnemu razvoju, bo dosegel večji napredek v znanju, kakor če bi ves čas posvetil učenju. Vz 184.3

Če se um ukvarja z enim samim miselnim področjem, pogosto postane neuravnovešen. Vse sposobnosti pa lahko brez nevarnosti uporabimo, če so umske in telesne moči obreme-njene enakomerno, teme proučevanja pa raznolike. Vz 184.4

Telesna nedejavnost zmanjšuje ne samo umske, marveč tudi moralne moči. Možganski živci, ki so povezani z vsem telesom, so sredstvo, po katerem nebesa vzdržujejo zvezo s človekom in vplivajo na njegovo najgloblje življenje. Kar koli ovira kroženje električnega toka živčevja in tako slabi življenjsko pomembne moči ter zmanjšuje duševno dovzetnost, zelo otežuje tudi prebujanje moralne narave. Vz 184.5

Poleg tega pretirano učenje zaradi povečanega priliva krvi v možgane ustvarja bolestno razdražljivost, ki zmanjšuje moč samoobvladovanja, ter pogosto spodbuja nagone in muhavost. Vz 185.1

Tako se odprejo vrata nečednosti. Zloraba ali neuporaba telesnih moči je v veliki meri odgovorna za poplavo pokvarjenosti, ki se širi po svetu. »Prevzetnost, obilje in brezskrbnost« (Ezk 16,49) so tako veliki sovražniki človeškemu napredku v tem rodu, kakor so bili takrat, ko so povzročili uničenje Sodome. Vz 185.2

Učitelji morajo to razumeti in o tem poučiti učence. Učite jih, da je pošteno življenje odvisno od poštenih misli in da je telesna dejavnost bistvena za čistost misli. Vz 185.3

Učitelje pogosto bega vprašanje, katera rekreacija je primerna za njihove učence. Telovadba opravlja koristno vlogo v mnogih šolah, toda brez skrbnega nadzora se z njo pogosto pretirava. V telovadnici so si mnogi mladi pri poskusu razkazovanja moči povzročili poškodbo, ki jih je spremljala vse življenje. Vz 185.4

Telovadba v zaprtem prostoru, četudi je še tako dobro vodena, ne more nadomestiti rekreacije na svežem zraku, za takšne vaje pa bi šole morale zagotoviti več priložnosti. Učenci morajo krepko telovaditi. Malo je zlega, ki se ga je treba bati bolj kakor brezdelja in brezciljnosti. Toda kdor si srčno želi blaginje mladih, zaskrbljeno opazuje, kam se nagiba večina športov. Učitelje vznemirja njihov vpliv na učenčevo napredovanje v šoli in na njegov uspeh pozneje v življenju. Igre, ki jim nameni toliko časa, njegove misli odvračajo od učenja. Vz 185.5

Ne prispevajo k pripravi mladih za praktično, resno delo v življenju. Njihov vpliv ne spodbuja uglajenosti, radodarnosti ali prave možatosti. Vz 185.6

Nekateri najbolj priljubljeni zabavni športi, kot so ragbi in boks, so postali šola surovosti. Razvijajo iste lastnosti kakor igre v starodavnem Rimu. Težnja po prevladi, ponašanje z golo surovo silo in lahkomiselno preziranje življenja strašno vplivajo na mlade - povzročajo njihov moralni propad. Vz 185.7

Druge športne igre, čeprav niso tako surove, niso nič manj sporne, ker so se sprevrgle v pretiravanje. Spodbujajo ljubezen do užitka in vzburjenja, s tem pa ustvarijo odpor do koristnega dela in nagnjenost k izogibanju praktičnim dolžnostim in odgovornostim. Vz 186.1

Njihov cilj je uničiti veselje do umirjenih življenjskih resničnosti in njihovih tihih užitkov. Tako so odprta vrata razuzdanosti in prestopništvu z vsemi njunimi strašnimi posledicami. Vz 186.2

Tudi zabavna srečanja, kakršna se običajno prirejajo, ovirajo resnični razvoj uma in značaja. Lahkomiselno sklepanje prijateljstva, oblikovanje navad samopašnosti, iskanja užitkov in prepogosto razuzdanosti, življenje za vselej usmerijo v zlo. Starši in učitelji lahko naredijo mnogo, če namesto takšnih zabav poskrbijo za zdravju koristna in poživljajoča razvedrila. Vz 186.3

Navdihnjenje je glede tega kakor tudi vsega drugega, kar zadeva našo blaginjo, pokazalo pot. Življenje ljudi, ki so se v starih časih ravnali po Božjih navodilih, je bilo preprosto. Živeli so tesno povezani z naravo. Otroci so delali s starši ter raziskovali lepote in skrivnosti zakladnice narave. V tišini polja in gozda pa so preudarjali te mogočne resnice, ki so se kot sveta dediščina prenašale iz roda v rod. Takšna vzgoja je ustvarila mogočne ljudi. Vz 186.4

Danes pa je življenje postalo izumetničeno, ljudje pa so se izrodili. Čeprav se ne moremo popolnoma vrniti k preprostim navadam iz starih časov, se lahko od njih naučimo naukov, ki bodo našo rekreacijo naredili za to, kar njen naziv nakazuje - za čas resnične obnove telesa, uma in duše. Vz 186.5

Okolica doma in šole je tesno povezana z rekreacijo. Pri izbiri kraja za dom ali šolo je treba to upoštevati. Komur umski in telesni razvoj pomeni več kakor denar ali družbene zahteve in običaji, bi otrokom moral zagotoviti prednost učenja iz narave in rekreacije v njenem okolju. Bilo bi v veliko pomoč vzgojnemu delu, če bi bila vsaka šola postavljena v okolju, kjer bi učenci lahko obdelovali zemljo in imeli prost dostop do polja in gozda. Vz 186.6

Najboljši uspehi pri učenčevi rekreaciji se dosežejo, če pri njej sodeluje tudi učitelj. Pravi učitelj lahko učencem ponudi le malo darov, ki so tako dragoceni, kakor je njegova družba. Moške in ženske, še bolj pa mlade in otroke lahko resnično razumemo šele, ko se jim približamo z naklonjenostjo; moramo pa jih razumeti, da bi jim najučinkoviteje pomagali. Vz 187.1

Za utrditev prijateljskih vezi med učiteljem in učencem ni boljšega načina, kakor je prijetno medsebojno druženje zunaj zidov učilnice. V nekaterih šolah je med rekreacijo učitelj vedno z učenci. Pridruži se jim pri opravilih, spremlja jih na izletih in je videti eno z njimi. Bilo bi dobro, če bi ta praksa v naših šolah postala še bolj razširjena. Za učitelja to pomeni veliko žrtev, toda prejel bo bogato nagrado. Vz 187.2

Nobena rekreacija, ki je koristna samo otrokom in mladim, ne prinese toliko blagoslovov kakor rekreacija, s katero so koristni drugim. Mladi, ki se že po naravi lahko navdušijo in so podvrženi vplivom, hitro sprejmejo predlog. Ko se načrtuje gojenje rastlin, naj učitelj navduši učence za polepšanje šolskega dvorišča in učilnice. Od tega bo dvojna korist. Učenci ne bodo uničevali tega, kar se sami trudijo polepšati. Razvili si bodo požlahtnjen okus, ljubezen do reda in navado skrbi za druge; duh prijateljstva in sodelovanja, ki se bo pritem razvil, pa jim bo v blagoslov vse življenje. Vz 187.3

Nov zagon za delo na vrtu ali izlete po poljih in gozdovih lahko damo tudi tako, da učence spodbudimo, da se spomnijo tistih, ki vsega tega nimajo, ter jih spodbudimo, da z njimi podelijo lepote narave. Vz 187.4

Pazljiv učitelj bo našel mnogo priložnosti, da učence usmeri h koristnemu delu. Zlasti majhni otroci imajo do učitelja skoraj neomejeno zaupanje in spoštovanje. Skoraj vse, kar predlaga glede pomoči v domu, zvestega opravljanja vsakdanjih dolžnosti, pomoči bolnim in revnim, bo obrodilo sad. Tudi tako bo zagotovljena dvojna korist. Ljubezniv predlog bo imel povratni učinek na tistega, ki ga je dal. Hvaležnost in sodelovanje staršev bo olajšalo učiteljevo delo in v njegovo življenje prineslo veselje. Vz 187.5

Posvečanje pozornosti rekreaciji in telesni vzgoji bo včasih zagotovo prekinilo red pri šolskem delu, ampak ta prekinitev se ne bo izkazala za resnično oviro. Porabljen čas in vloženi napori bodo stokrat poplačani z okrepitvijo uma in telesa, z razvojem nesebičnega duha in s povezovanjem učenca in učitelja z vezmi skupnega zanimanja in prijateljskega druženja. Tako se bo sprostila nemirna energija, ki je za mlade tako pogosto vir nevarnosti. Ukvarjanje uma z dobrim je kot zaščita proti zlu vredno več kakor neštete zakonske in disciplinske ograje. Vz 188.1