Vzgoja

24—Usposabljanje za telesno delo

»Prizadevajte si ... delati s svojimi rokami.«
(1 Tes 4,11)

Ob stvarjenju je bilo delo določeno kot blagoslov. Pomenilo je napredek, moč in srečo. Spremenjene razmere na zemlji zaradi prekletstva greha so spremenile delovne razmere. Ampak delo je tudi danes, ko ga spremlja skrb, utrujenost in bolečina, vir sreče in napredka. Prav tako pa je zaščita pred skušnjavo. Disciplina, ki jo zahteva, zavira popuščanje samemu sebi, spodbuja pa marljivost, čistočo in trdnost. Tako delo postane del Božjega velikega načrta za našo obnovo po padcu v greh. Vz 189.1

Mladim bi morali pomagati razumeti resnično dostojanstvo dela. Pokažite jim, da Bog stalno dela. Vse v naravi opravlja določeno nalogo. Vse stvarstvo je prežeto z dejavnostjo, zato moramo biti dejavni tudi mi, da bi izpolnili svojo nalogo. Vz 189.2

Pri vsem delu moramo sodelovati z Bogom. On nam daje zemljo in njene zaklade, mi pa si jih moramo prilagoditi potrebam in udobju. On daje, da drevesa rastejo, mi pa si pripravimo les in zgradimo hišo. On je v zemljo skril zlato in srebro, železo in premog, mi pa lahko do vsega tega pridemo le z napornim delom. Vz 189.3

Pokažite, da je Bog, medtem ko je vse ustvaril in stalno vse nadzira, tudi nam dal moč, ki ni popolnoma drugačna od njegove. Nam je bila do neke mere zaupana oblast nad naravnimi silami. Tako kakor je Bog priklical zemljo v vsej njeni lepoti iz neurejenosti, tako tudi mi lahko vzpostavimo red in lepoto tam, kjer je prej vladala zmeda. Čeprav je sedaj vse omadeževano z grehom, v dokončanem delu lahko občutimo veselje, podobno Božjemu, ko je pogledal na lepo zemljo in jo razglasil za »zelo dobro«. (1 Mz 1,31) Vz 189.4

Praviloma je najbolj dobrodejno opravilo za mlade kakšno koristno delo. Majhnemu otroku igra pomeni priložnost za zabavo in razvoj; njegove dejavnosti morajo biti izbrane tako, da spodbujajo ne le telesno, marveč tudi umsko in duhovno rast. Ko pridobiva moč in umske sposobnosti, bo zanj najboljša rekreacija neka koristna zaposlitev: takšna, ki vadi roke, da so pripravljene pomagati drugim, in ga nauči prevzeti svoj delež življenjskih bremen, najučinkoviteje spodbuja rast uma in značaja. Vz 190.1

Mlade je treba naučiti, da življenje pomeni resno delo, odgovornost in skrb. Potrebujejo usposabljanje, ki jih bo naredilo izkušene - moške in ženske, ki se lahko spopadejo s težavami. Naučimo jih, da je disciplina premišljenega, dobro organiziranega dela pomembna ne le kot zaščita pred spremembami v življenju, marveč tudi kot pomoč pri vsesplošnem razvoju. Vz 190.2

Kljub vsemu, kar se govori in piše o dostojanstvu dela, še vedno prevladuje mnenje, da delo ponižuje. Mladeniči si želijo postati profesorji, uradniki, trgovci, zdravniki in odvetniki ali pa dobiti kakšno drugo službo, ki ne zahteva telesnega dela. Dekleta se izogibajo gospodinjskim opravilom in si iščejo izobrazbo na drugih področjih. Treba jih je naučiti, da nobenega moškega ali ženske ne bo ponižalo opravljanje poštenega telesnega dela. Ponižuje brezdelje in sebična odvisnost od drugih. Brezdelje prispeva k popuščanju samemu sebi, življenje pa postane prazno in pusto - polje, ki prikliče razvoj vseh vrst zla. »Kajti zemlja, katera pije dež, ki često nanjo pada, in rodi koristno zelišče tistim, zaradi katerih se tudi obdeluje, dobiva blagoslov od Boga. Če pa rodi trnje in osat, je zavržena in blizu prekletja, ki mu je konec požig.« (Heb 6,7.8) Vz 190.3

Mnogi izmed učnih predmetov, za katere učenec porabi svoj čas, niso bistveni za življenjski uspeh in srečo; za vsakega učenca pa je bistveno, da temeljito pozna vsakdanja opravila. Dekle se v sili laže prebija brez znanja francoščine in algebre, pa tudi če ne zna igrati klavirja, nujno pa je, da zna speči dober kruh, sešiti dobro ukrojeno obleko in učinkovito opraviti mnoge druge dolžnosti, ki spadajo k vodenju gospodinjstva. Vz 191.1

Za zdravje in srečo celotne družine ni nič pomembnejšega kakor veščina in znanje kuhanja. Slabo pripravljena nezdrava hrana lahko ovira ali celo zmanjša delovno sposobnost odraslih, pri otrocih pa lahko povzroči zastoj v razvoju. Toda hrana, ki je prilagojena potrebam telesa, hkrati pa vabljiva in okusna, lahko prinese toliko dobrega, kakor bi v nasprotnem primeru prinesla slabega. Življenjska sreča je torej na mnogo načinov povezana z zvestobo v običajnih dolžnostih. Vz 191.2

Ker imajo možje in žene vlogo pri ustvarjanju doma, bi si dečki in deklice morali pridobiti znanje o domačih dolžnostih. Pospravljanje postelje, čiščenje sobe, pomivanje posode, priprava obroka, pranje in popravljanje svoje obleke je delo, ki ne bo nobenega dečka naredilo manj moškega, temveč srečnejšega in koristnejšega. Če pa bi se po drugi strani tudi dekleta naučila vpreči in jahati konja, uporabljati žago in kladivo ter grablje in motiko, bi bile bolje pripravljene spopasti se s težavami, ki jih prinaša življenje. Vz 191.3

Otroci in mladi naj se iz Svetega pisma naučijo, kako je Bog počastil delo navadnega delavca. Naj berejo o »preroških sinovih«, (2 Kr 6,1-7) o učencih v šoli, ki so si sami gradili bivališče in je bil zaradi njih narejen čudež, da so dobili nazaj izposojeno sekiro. Naj berejo o Jezusu, tesarju, in Pavlu, izdelovalcu šotorov, ki je delo obrtnika združil z najbolj vzvišeno službo človeku in Bogu. Naj berejo o dečku s petimi hlebci kruha, ki jih je Zveličar uporabil pri osupljivem čudežu, da je nasitil množico; o Tabiti, šivilji, ki je bila nazaj poklicana iz smrti, da bi še naprej šivala obleke revnim; o modri ženi, ki je opisana v knjigi Pregovorov takole: »Skrbi za volno in lan, in veselo dela s svojimi rokami, ... deli jed svoji družini, in delo svojim deklam. ... Z dobičkom svojih rok si zasadi vinograd. . Svojo dlan odpira ubogemu in potrebnemu podaja roke. . Pota svoje družine pregleduje in kruha lenobe ne je.« (Prg 31,13-27) Vz 191.4

O takšni ženi Bog pravi: »Žena, ki se boji Gospoda, njej veljaj hvala. Dajte ji od sadu njenih rok in pri vratih naj jo hvalijo njena dela.« (Prg 31,30.31) Vz 192.1

Dom naj bo vsakemu otroku prva šola rokodelstva. Če pa je možno, naj ima vsaka šola tudi opremo za usposabljanje za kakšno telesno delo. Takšno usposabljanje bi lahko v veliki meri nadomestilo telovadnico, navajanje na dragoceno disciplino pa bo prineslo še dodatno korist. Vz 192.2

Usposabljanje za telesno delo si zasluži veliko več pozornosti, kakor mu je namenjene. Ustanovljene bi morale biti šole, ki bi poleg pridobivanja najvišje umske in moralne vzgoje nudile tudi najboljše možnosti za telesni razvoj in učenje obrti. Poučevati bi morali o kmetijstvu, o najkoristnejših obrtniških poklicih, o gospodinjstvu, o zdravem načinu pripravljanja hrane, o šivanju, o krojenju zdravih oblačil, o negi bolnika in podobno. Morali bi zagotoviti vrt, delavnice in ambulante, delo na teh področjih pa naj bi nadziral za to usposobljen učitelj. Vz 192.3

Delo naj se opravlja z določenim ciljem in temeljito. Čeprav vsak potrebuje nekaj znanja o različnih obrtih, je nujno, da se dobro izuri vsaj v enem. Vsak, ki dokonča šolanje, bi moral imeti znanje iz kakšne obrti ali poklica, s katerim bi si, če pride potreba, služil za preživetje. Vz 192.4

Najpogostejši ugovor proti usposabljanju za določene obrti v šolah so veliki stroški, ki so s tem povezani. Toda cilj, ki ga je treba doseči, je vreden teh stroškov. Nobeno drugo delo, ki nam je zaupano, ni tako pomembno kakor usposabljanje mladih, zato vsak strošek, potreben za uspešno poučevanje, pomeni dobro naložbo. Vz 192.5

Celo s finančnega vidika bi se izdatki za usposabljanje za določeno obrt izkazali kot najbolj gospodarni. Veliko fantov bi bilo tako obvarovanih ulice in gostilne; kar koli bi porabili za vrt, delavnice in kopalnice, pa bi se povrnilo, ker bi se prihranili stroški za bolnišnice in poboljševalnice. Kdo lahko oceni, kakšno vrednost lahko pomenijo za družbo in narod mladi, ki so navajeni marljivo in vešče opravljati koristno delo? Vz 193.1

Najkoristnejša sprostitev od učenja je opravljati kakšno delo na svežem zraku, pri katerem se razgiba vse telo. Nobeno drugo ročno delo ni pomembnejše od poljedelstva. Vložiti bi morali več napora, da bi zbudili zanimanje za kmetijska opravila. Učitelj naj opozori na to, kar Sveto pismo pravi o obdelovanju zemlje: da je bil Božji načrt za človeka obdelovati zemljo; da je bil prvi človek, vladar vsega sveta, postavljen v vrt, da ga obdeluje; da so mnogi izmed največjih ljudi na svetu, njegovo resnično plemstvo, obdelovali zemljo. Pokažite prednosti takšnega življenja. Modri Salomon pravi: »Kralj, ki služi poljedelstvu, je vsekakor deželi v prid.« (Prd 5,8) O obdelovalcu zemlje Sveto pismo pravi: »Tako ga poučuje njegov Bog, da prav ravna, in ga uči.« (Iz 28,26) »Kdor goji smokev, bo jedel njen sad.« (Prg 27,18) Kdor se preživlja s kmetijstvom, je rešen mnogih skušnjav in uživa neštete prednosti in blagoslove, za katere so prikrajšani tisti, ki delajo v velikih mestih. V našem času ogromnih podjetij in poslovne tekmovalnosti jih le malo ima takšno neodvisnost in gotovost uživanja sadov svojega dela kakor poljedelci. Vz 193.2

Pri pouku kmetijstva bi morali učenci praktično delati in ne le učiti se teorije. Ko jih učite, kaj pravi znanost o naravi in pripravi zemlje, o vrednosti različnih pridelkov in najboljših načinih pridelave, jim omogočite, da znanje tudi uporabijo. Učitelji naj pri delu sodelujejo z učenci in pokažejo, da se sadovi dosežejo s spretnim in premišljenim naporom. Tako se prebudi resnično zanimanje, srčna želja, da se delo opravi na najboljši način. Takšna srčna želja bo skupaj s poživljajočim učinkom telesnega dela, sončne svetlobe in svežega zraka ustvarila ljubezen do kmečkega dela, ki bo pri mnogih mladih odločilna pri izbiri njihovega poklica. Tako bi lahko sprožili vplive, ki bi preusmerili val preseljevanja, ki je zdaj usmerjen v velika mesta. Vz 193.3

Naše šole bi prav tako lahko učinkovito pomagale reševati brezposelnost. Na tisoče nemočnih izstradanih ljudi, ki vsak dan stopajo v vrste prestopnikov, bi se lahko preživljalo s svojim delom in živelo srečno, zdravo in neodvisno življenje, če bi se naučili vešče in marljivo obdelovati zemljo. Vz 194.1

Telesno delo pa je koristno tudi za umske delavce. Nekdo lahko ima bister um in hitro dojema, njegovo znanje in spre-tnost mu lahko zagotovi želen poklic, toda telesno še zdaleč ni zmožen prevzeti njegovih obveznosti. Izobrazba, ki je pridobljena predvsem iz knjig, vodi k površnemu razmišljanju. Praktično delo spodbuja k pozornemu opazovanju in k samostojnemu razmišljanju. Če je pravilno opravljeno, spodbuja pridobivanje tiste praktične modrosti, ki ji pravimo zdrava pamet. Razvija sposobnost načrtovanja in uresničevanja, krepi pogum in vztrajnost ter zahteva uporabo tankočutnosti in veščine. Vz 194.2

Zdravnik, ki je temelje strokovnega znanja položil s praktičnim delom v bolniški sobi, bo pridobil ostrino opažanja, vsestransko znanje in sposobnost, da v nujnih primerih nudi potrebno pomoč - bistvene lastnosti, ki jih je možno pridobiti le s praktičnim usposabljanjem. Vz 194.3

Pridigar, misijonar ali učitelj bo ugotovil, da se njegov vpliv na ljudi zelo poveča, ko se pokaže, da ima znanje in spretnosti, ki so potrebne za opravljanje praktičnih vsakdanjih dolžnosti. Misijonarjev uspeh in morda samo njegovo življenje sta pogosto odvisna od njegovega praktičnega znanja. Njegova sposobnost pripraviti hrano, opraviti z nezgodami in drugimi težavami, zdraviti bolezni, graditi hišo ali, če je potrebno, molitveni dom, pogosto odloča, ali bo pri življenjskem delu doživel uspeh ali neuspeh. Vz 194.4

Mnogi učenci bi bili deležni zelo pomembne vzgoje, če bi si izobrazbo pridobili tako, da se sami vzdržujejo. Namesto da se fantje in dekleta zadolžijo ali pa se zanašajo na požrtvovalnost staršev, naj se naučijo poskrbeti zase. Tako se bodo naučili ceniti denar, čas, moč in priložnosti ter bodo manj izpostavljeni skušnjavi vdati se brezdelju in navadi zapravljivosti. Nauki o gospodarnosti, marljivosti, samoodpovedi, praktičnega vodenja poslov in smotrnosti, ki jih bodo tako osvojili, se bodo izkazali za najpomembnejši del njihove opreme za življenjski boj. Nauk o samopomoči, ki se ga učenci naučijo, bo prispeval k temu, da se izobraževalne ustanove obvarujejo pred bremenom dolga, s katerim se bojuje tako mnogo šol in ki zelo zmanjšuje njihovo koristnost. Vz 195.1

Mladim je treba vtisniti misel, da izobrazbe ne pridobivajo za to, da bi se izognili neprijetnim življenjskim dolžnostim in težkim bremenom; njen namen je ravno ta, da bi si olajšali delo s tem, da se seznanijo z boljšimi metodami in višjimi cilji. Naučite jih, da pravi življenjski cilj ni zagotoviti si največji možni dobiček, temveč počastiti Stvarnika, tako da opravljamo svoj delež dela na svetu in pomagamo šibkejšim ali manj poučenim. Vz 195.2

Pomemben razlog, zakaj se telesno delo manj ceni, je dejstvo, da se tako pogosto opravlja površno in nepremišljeno. Delavec ga opravlja zato, ker mora, ne za to, ker želi. Ne dela z dušo, ne spoštuje samega sebe in niti ne pridobi spoštovanja drugih. Usposabljanje za telesno delo bi moralo to napako popraviti. Pomagalo naj bi razviti navado natančnosti in temeljitosti. Učenci bi se morali naučiti obzirnosti in pre-mišljenosti, naučili naj bi se pravilno uporabljati čas in preračunati vsak gib. Seznaniti jih je treba ne samo z najboljšimi metodami, marveč jih tudi navdati z željo, da stalno napredujejo. Njihov cilj bi moral biti, da delo opravijo tako popolno, kakor le zmore človekov um in roke. Vz 195.3

Takšno usposabljanje bo mlade naredilo za gospodarje, ne pa za sužnje dela. Olajšalo bo usodo težaškega delavca in požlahtnilo celo najskromnejši poklic. Zanj, ki meni, da je delo golo mučenje, in se ga loti s samovšečnim neznanjem, ne da bi se ga potrudil izboljšati, bo zares postalo breme. Kdor pa najskromnejše opravilo prepozna kot vedo, bo v njem videl vzvišenost in lepoto; užival bo v tem, da ga opravi zvesto in učinkovito. Vz 196.1

Tako vzgojen mladi človek, kakršen koli je že njegov življenjski poklic, dokler je pošten, bo koristen in spoštovan. Vz 196.2