Pot H Kristusu

Poglavje 9—Nase Življenje In Delo

Bog je za celo vesolje vir življenja, svetlobe in veselja. Iz njega izhajajo blagoslovi in se razlivajo na vsa njegova stvarstva, kot iz izvira teče potok in iz sonca izhajajo svetlobni žarki. Povsod, kjer božansko življenje napolnjuje človeška srca, se bo razlilo v obliki ljubezni in dobrodelnosti tudi na druge. PK 47.1

Zveličar je imel veselje v dviganju padlih in zveličanju grešnih ljudi. Zato se ni menil za lastno življenje, temveč je umrl na križu in prenašal sramoto zaradi nas. Tudi Božji angeli imajo nalogo, da skrbe za blaženost drugih stvarstev. V tem imajo svojo zadovoljnost. Ošabni in sebični ljude bi se imeli za ponižane, če bi morali služiti tem, ki so padli v greh ali pa so po činu in položaju nižji od njih, a prav to je naloga brezgrešnih angelov. Duh Kristusove ljubezni in samožrtvovanja napolnjuje nebesa in je vir vseh blagoslovov. Takega duha bi morali gojiti tudi Kristusovi učenci, da bi ga bilo moč videti v njihovih delih. PK 47.2

Kot ni mogoče skriti vonja, tako tudi ne Kristusove lju-bezni, kadar napolnjuje srce. Njen sveti vpliv občutijo vsi, s katerimi prihajamo v stik. Kristusov Duh v srcu lahko pri-merjamo z izvirom v puščavi, ki osvežuje vsakogar, ki pride k njemu, ter budi željo v teh, ki so blizu smrti, da se napijejo Vode življenja. PK 47.3

Ljubezen do Jezusa Kristusa se vidi v iskrenem hrepe-nenju, da delamo za dviganje in reševanje človeštva, kot je to delal on. To nas priganja, da ljubimo stvarstvo in smo sočutni do vsega, kar je pod pokroviteljstvom nebeškega Očeta. PK 47.4

Zveličarjevo življenje na zemlji ni bilo življenje počitka in udobnosti. On je delal neutrudljivo, resno in s sveto mar ljivostjo pri reševanju padlega človeškega rodu. Od jaslic v Betlehemu pa do križa na Golgoti je hodil po poti samoodpovedi. Ni se bal težkega dela, naporne poti, skrbi in truda. Zveličar pravi o sebi: »Kakor Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Mat. 20, 28. ) To je bil glavni cilj njegovega življenja. Vse ostalo je prišlo po tem in bilo temu podvrženo. Kristus pravi, da je njegova jed in pijača izpolnjevanje Božje volje in izvršitev njegovega poslanstva. Pri tem delu lastni jaz in interes nista imela mesta. PK 47.5

Vsi tisti, ki so okusili Kristusovo milost, morajo biti voljni in pripravljeni na žrtve, da postanejo tudi drugi, za katere je šel Kristus v smrt, deležni tega nebeškega darila. Storili bodo vse, da popravijo svet in zboljšajo življenje na njem. Tak duh je sad resnično spreobrnjenega srca. Takoj, ko nekdo spozna Kristusa, se v njegovem srcu pojavi želja, da tudi drugim sporoči, kako dragocenega Prijatelja je našel v Kristusu. Takšna zveličavna in sveta resnica se v srcu ne da skriti. Ne moremo namreč molčati, če smo oblečeni v Kri-stusovo pravičnost in napolnjeni s svetim veseljem njegovega Duha. Če smo spoznali in okusili Božjo dobroto, moramo to sporočiti tudi drugim. Takrat bomo kot Filip, ko je našel Zveličarja, poklicali druge, naj pridejo k njemu. Skušali jim bomo razodeti privlačno Kristusovo moč in nevidne stvari prihodnjega sveta. Naša največja želja bo: hoditi po Kristu-sovih stopinjah. Občutili bomo potrebo, da tudi drugim ka-žemo Jagnje, »ki odjemlje greh sveta!« (Jan. 1, 29. ) PK 48.1

Naše prizadevanje, da bi bili drugim blagoslov, bo tudi nam osebno prineslo bogate blagoslove. To je bil Božji na-men, ko nam je zaupal delo v načrtu zveličanja. On je storil vse, da postanemo deležniki njegove božanske narave, od nas pa zahleva, da vse sprejete blagoslove prenesemo tudi na svoje bližnje. To je največja čast, največje veselje, ki ga Bog lahko nudi ljudem. Zato se ti, ki delujejo pri zveličavnem delu, pri delu ljubezni, približujejo svojemu Stvarniku. PK 48.2

Bog bi lahko sporočilo zveličanja in celotno delo svoje ljubezni zaupal svojim angelom, da ga izvrše. Tudi bi lahko uporabil druga sredstva za izvršitev svojega načrta. Toda v svoji brezmejni ljubezni je hotel, da tudi mi sodelujemo s Kristusom in angeli in tako imamo delež v blagoslovih, veselju in duhovnem napredku, ki so plod te nesebične službe. PK 48.3

Ce trpimo s Kristusom, se mu približujemo. Vsako sa možrtvovanje za druge krepi duha dobrote v srcu darovalca in ga vodi v tesnejšo zvezo z Odrešenikom sveta, ki »je zaradi vas postal ubog, dasi je bil bogat, da bi po njegovem ubo-štvu vi obogateli.« (2. Kor. 8, 9. ) Življenje bo za nas blagoslov samo, če tako izvršujemo njegov načrt, ki ga je imel z nami že pred našim stvarjenjem. PK 49.1

Če greš kot Kristusov učenec na delo, da čim več duš pridobiš zanj, tedaj boš občutil potrebo po globljem izkustvu in boljšem poznavanju Božjih del. Tedaj boš žejen in lačen pravičnosti. Ti se boš poglobil v proučevanje Božjega bitja, tvoja vera se bo ojačala in tvoja duša okrepila pri izviru zveličanja. Izkušnjave in boji te bodo priganjali, da proučavaš Božjo besedo in moliš. Rastel boš v milosti in poznavanju Kristusa ter dosegel bogata izkustva. PK 49.2

Nesebično delo za druge ti bo dalo čvrst in stanoviten značaj, napolnilo te bo z ljubeznijo do drugih, kot je bil poln sam Kristus, ter ti prineslo mir in srečo. Tedaj bo tvoje srce hrepenelo po vzvišenih stvareh. V njem ne bo več prostora za lenobo in sebičnost. Kdor se tako vadi v krščanski milosti, se bo razvil in okrepil v Božjem delu. V njem se bo razvila čista zavest, postal bo stalen v svoji veri in se krepil v molitvi. Božji duh bo deloval v njegovem srcu in izzval — kot odmev božanskega dotika — svete zvoke v njegovi notranjosti. Kdor se žrtvuje v nesebičnem prizadevanju za blagor drugih, si s tem zagotavlja zveličanje. PK 49.3

Edina pot, da rastemo v Kristusovi milosti, je nesebično opravljanje službe, ki nam jo je Kristus zaupal, namreč, da storimo vse, kar lahko da bi pomagali tem, ki jim je po-trebna naša pomoč in podpora. Moč se doseže z vadbo, a de-lavnost je prvi pogoj življenja. Vsak tisti, ki želi ohraniti svoje krščansko življenje in sprejeti blagoslove milosti, a pri tem sam ničesar ne dela, je podoben tistemu, ki poskuša živeti od hrane, a da ničesar ne dela. Kot v telesnem tako tudi v duhovnem življenju nedelavnost prinaša nazadovanje in propad. Človek, ki ne želi uporabljati svojih udov, bo hitro izgubil moč, da jih sploh še uporablja. Prav tako tudi kristjan ne bo rastel v Kristusovi milosti, če noče uporabiti od Boga sprejetih sposobnosti, niti ne bo obvaroval svoje duhovne moči. PK 49.4

Kristus je svojo Cerkev določil, da rešuje izgubljeno človeštvo. Njena naloga je, da objavi svetu veselo vest. Kristjan je to dolžan delali. Vsakdo mora izvršiti Kristusov nalog, z ozirom na sposobnosti in prilike, ki se mu nudijo. Kristusova ljubezen, ki nam je razodeta, nas zadolžuje do vseh, ki je še ne poznajo. Bog nam je dal svojo svetlobo, ne zato, da jo držimo samo zase, temveč, da jo uporabimo za razsvetlitev vseh, ki še žive v temi. PK 49.5

Ko bi se Kristusovi sledilci zavedali te svoje dolžnosti, bi jih bilo na tisoče tam, kjer je morda sedaj samo eden, in tako bi bil evangelij objavljen povsod v poganskih deželah. Tedaj bi vsak, ki osebno ne more izvrševati tega dela, pri-speval k njegovemu napredku s svojimi sredstvi in molitvami. Tedaj bi bilo v krščanskih deželah več svete resnosti pri reševanju duš. PK 50.1

Če želimo delati za Kristusa, ni potrebno iti med pogane, tudi ne zapustiti ožjega družinskega kroga! Če nas vežejo na dom dolžnosti, lahko delamo tam, kjer smo. Za Kristusa lahko delamo v naši hiši, v soseščini, v krogu naših prijateljev ter znancev, in celo pri opravljanju naših poslov. PK 50.2

Naš Zveličar je prebil večji del svojega življenja na zemlji v mali tesarski delavnici v Nazaretu, kjer je potrpe-žljivo opravljal svoje poklicno delo. Angeli, ki so mu služili, so ga obdajali ves čas njegovega življenja, tudi takrat, ko je bil v družbi delavcev in kmetov, ki ga niso poznali in mu niso dali pripadajoče časti. Zveličar je prav tako zvesto in vestno izvrševal svojo dolžnost pri opravljanju svojega preprostega dela, kot pri ozdravljanju bolnikov in na razburkanih valovih Galilejskega morja. Tako smo lahko tudi mi vedno z Jezusom in zanj delamo, čeprav izvršujemo svoje preproste vsakdanje dolžnosti še na tako nizki življenjski stopnji. PK 50.3

Apostol Pavel piše: »V čemer je bil kateri poklican, bra-tje, v tem naj vsak ostane pri Bogu!« (1. Kor. 7, 24. ) Vsakdo mora svoje delo tako izvrševati, da s svojo zvestobo poveličuje svojega Učenika. Če je iskren in zvest Kristusov sledilec, se bo njegova vera izkazala v vseh njegovih ukrepih; vse, kar dela, bo opozarjalo bližnje, da mu gospoduje Kristusov Duh. Vsakdo, ki ima kakšno dolžnost, jo mora tako opravljati, da bo s tem poveličal svojega Učenika. Zvesti in verni Božji sledilec bo podoba njega, ki je v svojem pozemskem življenju hodil po gričih Galileje. Vsak kristjan mora tako vplivati s svojimi dejanji na druge, da gledajoč njega — slavijo svojega Stvarnika in Zveličarja. Mnogi so se izognili služili Kristusu, češ da imajo drugi za to več darov in sposobnosti. Mišljenja so, da se Božji službi morajo posveti samo posebno nadarjeni ljude. Mnogo jih celo misli, da je Bog s temi sposobnostmi obdaril samo nekatere ljudi, in da je druge za te darove prikrajšal ter potem taki ne morejo imeti deleža ne v delu, ne v nagradi. O vsem tem pa ni v priliki o razdelitvi talentov, ki jo je Kristus povedal, niti besede. Iz njegovih besed je razvidno, da je Bog kot gospodar dal vsakemu svojemu služabniku določeno delo. PK 50.4

Tudi pri opravljanju najnižjih dolžnosti lahko z lju-beznijo služimo Gospodu. Če je v našem srcu Božja ljubezen, se bo pokazala tudi v našem življenju. Kristusova prijetna dišava nas bo obdala, a naš vpliv bo v blagoslov in srečo drugim. PK 51.1

Ne čakajte na izredne prilike in posebne sposobnosti, da bi začeli delati v Božjem imenu. Ne skrbite, kaj bo svet mislil o vas! Vaša prizadevanja ne bodo zastonj, če vaše vsakdanje življenje priča o čistosti in iskrenosti vaše vere in če so se drugi prepričali, da jim hočete z veseljem pomagati. PK 51.2

Tudi najmanjši in najsiromašnejši Jezusovi učenci so lahko v blagoslov drugim. Morda se niti ne zavedajo, da delajo dobro, in vendar iz njih izhaja blagoslov. A sadovi njihovega dela bodo vidni šele na dan velikega obračuna. Ne vedo, niti občutijo, da delajo nekaj velikega in ni jim mar za uspeh svojega truda. Gredo mirno po svoji poti in zvesto izvršujejo delo, ki jim ga je v svoji modrosti določil Bog. Njihovo življenje zares ne bo nekoristno. V njihovih srcih dobiva Kristusova podoba vse bolj čvrsto obliko. Delajo združeni z Bogom že v tem življenju in se pripravljajo za vzvišeno delo in neskaljeno radost v večnem življenju. PK 51.3