Pot H Kristusu

Poglavje 10—Spoznavanje Boga

Bog uporablja razna sredstva, da bi se nam razodel in nas privedel v tesno zvezo s seboj. Narava nam neprenehoma govori o Bogu; odprto srce postaja sprejemljivo za ljubezen in sijaj Boga, kar razodevajo vsa njegova dela. Pazljivo uho sliši in razume Božji glas v naravi. Zelena polja, visoko drevje, popki in cvetje, oblaki, ki potujejo po nebu, dež, žuboreči potok, veličastvo neba, vse to vpliva na naše srce in nas poziva, da spoznamo Stvarnika vseh stvari. PK 52.1

Naš Zveličar je povsod vpletel v svoje krasne nauke pri-merjave iz narave. Drevje, ptice, cvetje po dolinah, hribi, jezera, čudovito okrašen nebeški svod in tudi vsi dogodki in prilike splošnega življenja so tesno povezani z besedo resnice. Zato se spomnimo Zveličarjevih navodil tudi sredi stisk in trpljenja pozemskega življenja. PK 52.2

Božja volja je, da se njegovi otroci nauče ceniti njegova dela in najdejo zadovoljstvo v enostavni tihi lepoti, ki krasi naš pozemski dom. Bog ljubi zunanjo lepoto, a iznad vsega ljubi čistost in lepoto značaja. On želi, da negujemo čistost, skromnost in plemenito lepoto. PK 52.3

Ko bi pazljivo opazovali Božja stvarstva, bi dobili dra-gocene nauke o zaupanju v Boga in poslušnosti. Začenši od zvezd, ki potujejo skozi vesoljstvo že tisočletja po določenih poteh, pa do najdrobnejšega prahu, ki plava v zraku, se vse pokorava Božji volji. Stvarnik skrbi za vse in vse vzdrzuje, kar je ustvaril. V njegovih rokah so brezmejni svetovi vesolja, toda istočasno skrbi tudi za potrebe malega vrabca, ki brezbrižno in brez strahu ščebeta svojo enostavno pesem. Nebeški Oče vodi skrb o človeku, ko gre na svoje vsakdanje de lo, ko moli k Bogu, ko se poda k počitku, in zjutraj, ko se prebudi. On vidi bogataša, ki se gosti, in siromaka, ko zbira svoje otročiče k bornemu obroku. Nad vsakim bedi nežno oko nebeškega Očeta. Niti ena solza ne kane, za katero ne bi vedel Bog, tudi ni nasmeška, ki bi ga ne opazil. PK 52.4

Če bi to verjeli, bi se hitro osvobodili vseh nepotrebnih tesnob, tudi se ne bi v življenju tolikokrat razočarali. Vse svoje velike in male skrbi bi izročili v roke Vsemogočnega, ki ga ne zmedejo številne skrbi, niti ga tare naše breme. Tedaj bi občutili takšen duševni mir, kakršnega oddavnaj nismo imeli. PK 53.1

Če uživamo v lepoti in milini te zemlje, se nam pričara bodoče življenje, kjer ne bo bede greha in smrti in kjer na-rava ne bo več imela sledov prekletstva. Ustvarimo si v do-mišljiji pobodo domovine blaženih in se spomnimo, da bo mnogo lepša kot si jo lahko pričara in zamisli najbolj bujna domišljija. V različnih darovih, s katerimi je Bog obdaril naravo, vidimo komaj slaboten odsev njegove slave. V Svetem pismu je zapisano: »Kar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.« (1. Kor. 2, 9. ) PK 53.2

Pesniki in naravoslovci bi lahko mnogo povedali o naravi, medtem ko kristjan z velikim veseljem uživa v njenih krasotah. V njih vidi Božje delo, a v vsakem cvetu, grmu in drevesu gleda njegovo ljubezen. Nihče ne razume pravi pomen gora in dolin, rek in jezer, kdor ne vidi v njih izraz Božje ljubezni do vseh ljudi. PK 53.3

Bog nam govori s svojim skrbnim prizadevanjem in vplivom svojega Duha na naše srce. Iz našega vsakdanjega življenja, iz naše okolice kot tudi vsakdanjih sprememb, lahko črpamo dragocene nauke, samo, če je naša duša odprta, da jih sprejme. Psalmist opisuje Božjo skrb z besedami: »Zemlja je polna Gospodove milosti!« (Ps. 33, 5. ) Medtem ko pravi na drugem mestu: »Kdor je moder, bo to preudaril in dobro pre-mislil Gospodove milosrčnosti.« (Ps. 107, 43. ) PK 53.4

Bog nam govori s svojo besedo. Iz nje bolj spoznamo nje-govo bitje, njegove postopke z ljudmi in veliko delo zveli-čanja. Pred nami so odprte knjige prerokov in očakov in dru-gih svetih oseb iz davnih časov. Tudi oni so bili ljudje »kakor mi.« (Jak. 5, 17. ) Borili so se z razočaranji, bili izpostavljeni izkušnjavam, katerim so včasih tudi podlegli, vendar so se zopet dvigali in z Božjo pomočjo dosegli zmago. Ti zgledi nas hrabrijo v naših prizadevanjih, da bi delali pravično. Ko beremo o čudovitih izkustvih teh ljudi, o svetlobi, ljubezni in blagoslovih, katerih so se veselili, ko beremo o njihovih delih, ki so jih izvršili ob podarjeni milosti, se v našem srcu vname plamen svetega navdušenja, nas napolnjuje tisti Duh, ki je deloval v njih, in v nas se prebuja želja, da jim postanemo podobni in hodimo z Bogom kot oni. PK 53.5

Jezus pravi za knjige Starega zakona — a koliko bolj to velja za knjige Novega zakona — »prav ta so, ki pričujejo o meni« (Jan. 5, 39. ), zanj, Zveličarja, v katerem je vse naše upanje in večno življenje. Da, vse Sveto pismo govori o Kristusu. Od prvega poročila o stvarjenju sveta: »Vse je po njej (po Besedi) nastalo in brez nje ni nič nastalo, kar je nastalega!« (Jan. 1, 3. ), pa vse do zadnje obljube: »Glej, skoraj pridem!« (Raz. 22, 12. ), povsod beremo o njegovih delih in poslušamo njegovo besedo. Če se hočete seznaniti z Zveličarjem, proučavajte Sveto pismo! PK 54.1

Napolnite svoje srce z Božjimi besedami, ki so kot živa voda, ki pogasi vašo žejo! Te so živ nebeški kruh. Jezus pravi: »Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi.« (Jan. 6, 53. ) Dalje opisuje: »Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje.« (Jan. 6, 63. ) Naše telo se razvija in raste od tega, kar jemo in pijemo. Kot je v telesnem tako je tudi v duhovnem življenju: kar sprejemamo vase in o čemer razmišljamo, daje našemu duhovnemu življenju moč in krepost. PK 54.2

Predmet zveličanja proučavajo tudi angeli. To bo predmet hvalnice zveličanih skozi nešteta tisočletja večnosti. Mar potem ni vreden, da ga tudi sami skrbno proučavamo? Nepo-pisna Kristusova milost, njegova ljubezen in žrtev, darovana /a nas, zahteva od nas resno in vsestransko proučavanje. Za-lo bi morali čim več razmišljati o bitju in nalogi našega Zveličarja in Posrednika, ki rešuje pred grehom vsakogar, ki veruje vanj. Če svojo pazljivost posvetimo tem nebeškim stvarem, bosta vera in ljubezen postali močnejši, naše molitve prijetnejše Bogu, ker bodo vse bolj prežete z ljubeznijo. Naše zaupanje v Jezusa bo rastlo iz dneva v dan, a naša izkustva o njegovi čudoviti moči, ki rešuje vse, ki molijo k njemu, bodo obogatela. PK 54.3

Ko opazujemo popolnost našega Zveličarja, se v nas prebuja želja, da popolnoma preobrazimo in obnovimo naše srce po zgledu njegove čistosti. V nas se prebuja vroča želja, da postanemo podobni njemu, ki ga obožavamo. Čim več razmišljamo o Kristusu, tem več bomo govorili tudi drugim o njem in ga razodevali svetu. PK 54.4

Sveto pismo ni napisano samo za učene: nasprotno, na-menjeno je za ljudstvo. Velike zveličavne resnice so podane v Pismu prav tako jasno kot beli dan. Nihče ne bo zabredel v zmoto ali izgubil pravo pot, razen tistih, ki gredo za svojo odločitvijo, namesto za jasno razloženo Božjo voljo. PK 55.1

Kar se tiče nauka Svetega pisma, ni potrebno poslušati tega, kar ljudje mislijo o njem, marveč moramo sami raz-glabljati Božjo besedo. Če dovolimo, da drugi mislijo name-sto nas, bomo izgubili osebno moč in oškodovali svoje spo-sobnosti. Če ne razvijamo svojih duševnih sposobnosti s proučavanjem dragocene snovi, bodo zaostale in na koncu ne bomo več sposobni popolnoma razumeti Božje besede. V na-sprotnem primeru, če vsebini Svetega pisma posvetimo vso pozornost in zaradi boljšega razumevanja primerjamo nekatera mesta, bomo zares vedno bolj in bolj razumeli čisto resnico. PK 55.2

Naš razum se najboljše razvija z natančnim proučavanjem Svetega pisma. Niti ena druga knjiga ni v stanju, da tako oplemeniti naše misli, okrepi naše duševne sposobnosti, kot to store globoke, plemenite resnice Svetega pisma. Ko bi Božjo besedo proučavali tako, kot je to potrebno, bi se ljudje odlikovali po velikem umskem obzorju, plemenitejšem značaju in čvrstejših namerah, na katere dandanes tako redko naletimo. PK 55.3

Od hitrega branja Svetega pisma nimamo mnogo koristi. Nekdo lahko prebere tudi celo Sveto pismo, pa vendar ne bo razumel njegove lepote, niti razumel njegovega velikega, toda skritega bogastva. Temeljito proučavanje posameznih delov, dokler nam celotna vsebina ne postane popolnoma jasna, dokler ne razumemo popolnoma načrt zveličanja, velja več kot površno branje mnogih poglavij brez določenega cilja in namena, da se nekaj naučimo. Imejmo svoje Sveto pismo vedno pri sebi! Berimo ga, kadarkoli se nam nudi prilika in si skušajmo zapomniti nekatere odlomke. Celo med potjo lahko beremo posamezne odstavke Svetega pisma in o njih raz-mišljamo. PK 55.4

Prave modrosti ne moremo dojeti, če je resno ne proučavamo in se vanjo ne poglobimo. Da bi pravilno razumeli posamezne dele, je potrebno, da tudi molimo. Mnogi deli Sve-tega pisma so tako jasni, da jih je nemogoče nepravilno do-jeti in razumeti, toda so tudi takšni, katerih vsebina nam ni tako jasna, da bi jo lahko takoj razumeli. Zato moramo posamezne vrste primerjati z drugimi. Glavna pogoja za pra-vilno razumevanje sta: skrbno dojemanje in vdano razmišlja-nje, ki ga spremlja molitev. Takšno proučavanje se bo bogato poplačalo. Kakor rudar najde žilo plemenite rude, četudi je ta skrita globoko pod zemljo, tako bo tudi tisti, ki neutrudljivo preiskuje skrite zaklade Božje besede, našel resnice največje vrednosti, medtem ko bodo očem lenega bralca ostale za večno prikrite. Navdihnjene Božje besede, če se jih sprejme v srce, bodo kot reke žive vode. PK 55.5

Sveto pismo se naj ne proučava brez predhodne molitve. Preden ga odpremo, moramo prositi za pomoč Svetega Duha, ki ga bomo gotovo prejeli. Ko je Natanael prišel k Jezusu, je Zveličar vzkliknil: »Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače. Natanael ga vpraša: ‘Od kod me poznaš?‘ Jezus odgovori: ‘Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl. ‘« (Jan. 1, 47. 48. ) Jezus nas tudi sedaj tako vidi, če molimo v sobici, proseč ga, naj nam pomaga, da se seznanimo s pravo resnico. Angeli iz sveta luči bodo voditelji tistim, ki s ponižnim srcem prosijo Božje pomoči. PK 56.1

Sveti Duh poveličuje in slavi Zveličarja. Prizadeva si nam predočiti Gospoda, njegovo čistost, pravičnost in zveličanje, ki ga je izbojeval. Jezus pravi za Svetega Duha: »Ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« (Jan. 16, 14. ) Ta Duh resnice je edini pravi učitelj božanske resnice. Kako zelo Bog ceni človeški rod, je moč videti po tem, da je dovolil svojemu Sinu umreti za naše zveličanje in ker nam je dal svojega Svetega Duha kot našega stalnega spremljevalca in učitelja. PK 56.2